Imam prijateljico, ki se jo zadnji čas izogibam.

Problem je sledeč. Moji otroci so starejši kot njeni in posledično sem ji vse kar sem imela dala za prvega dojenčka. Mislim VSE.

Je koristila 4. urni delavnik in ga koristi tudi pri drugem otroku. Gradi hišo in je ” revca boga ” brez denarja.

Ko sem govorila o VSEM spada tudi voziček, stajica, previjalna mizica, rolerji, smučke, igrače, kombinezone, kanglice, lopatke, rokavčke, čevlje…….vse zastonj seveda. Do spora je prišlo, ker sem nekomu drugemu obljubila kolo našega najmlajšega neki drugi osebi. ( seveda je predtem dobila obe kolesi starejšega )Kot da bi bila jaz DOLŽNA dat njej ker je pač boga, ker dela po 4. ure in gradi hišo.

Meni je seveda vse padlo iz neba, ker sem hodila v službo po 8 ur in živim v stanovanju.

Zato preskočim vse naslove na to temo – dobim ortikarijo.

Ne in nisem ljubosumna, ker sama ne bi ostala doma za polovičen delavni čas.

Pač nisem materinska bodo rekle nekatere, ki počnejo to in se tolčejo po prsih glede materinstva – ostale 4 ali pa več ur pa garajo pri možu privatniku. Ja otrok je pa ja vendar v ” domačem varstvu ” pa čeprav je to babica na invalidskem vozičku, ki zakriči kadar mulc izgine iz dvorišča.

Ja in? V čem je point tvojega posta?

Pa kaj si sploh hotela povedat?
Te moti, da si ji znosila vse stvari za otroka, tebi pa se zdi, da bi si jih lahko sama kupila, ker dela po 4 ure ali kaj? Ja sej glih zato, ker dela po 4 ure si ni mogla vsega privoščit:)….Ma glej, sej je vseeno, kaj kdo, koliko kdo, kje kdo… Če se ti nameniš nekomu nekaj podarit potem mu to podari iz srca in ne pričakuj nič v zameno in niti ga ne obsojaj, če tega ne spoštuje tako zelo kot bi si ti želela pač si dobrega srca in si reči, ki jih sama ne potrebuješ odstopila nekomu, ki jih potrebuje. Preveč razmišljaš o drugih.

Miška, oprosti – preberi kar sem napisala. VSE sem ji podarila in ker sem pač drugi prijateljici obljubila otroško kolo je prišlo do besed – jaz ne morem – delam po 4 ure – gradimo hišo!!

MOŽU nisem dolžna pojasnjevati določenih mojih dejanj – majmanj pa komu bom podarila otrošjko kolo.

Oprostite sem se počutila kot molzna krava – dokler da je O.K. potem pa kaj nas briga.

Mislim , ene pa res nič ne razumete!!! Seveda imaš čisto prav, da si jezna. MOrala pa bi ji v obraz povedati kar si misliš. KO sem jaz bila majhna, smo imeli take sorodnike. Mami je vse naše stvari (od otrok) dala tja, oni so pa samo govorili VI IMATE, VI LAHKO,MI SMO PA BOGI. Pa resnica še zdaleč ni bila takšna. Mami je imela starejša otroka, oni mlajša in je pač morala vse kupiti in potem je dala naprej. Ja res je, daj če ne rabiš, zastonj, samo vse kar pa lahko dobiš nazaj pa je HVALEŽNOST. Eni ne razumejo da nove stvari stanejo in to zelo veliko. Zame to ni prijateljica!Jaz sem naprimer tudi dala stvari prijateljici za malo, zastonj, pa je pol mojemu kupila dve novi stvari- pozornost in hvaležnost- in ja, to je prijateljica! Tudi če ne bi nič kupila, bi bilo OK, ker sem rekla, da ji podarim, mi je pa bila njena gesta ful OK, ker očitno ima vse poštimano v glavi in ve da sem jaz pač vse kupila!

No, se ne bom preveč vmešavala, ker še nimam teh in podobnih izkušenj, niti otrok. Ampak: če imam nekaj, česar ne rabim več, sem vesela, če to lahko komu dam (ali podturim) – če je tega vesel super, jaz pa pač nimam rada pri sebi predmetov, na katerih se bi itak samo prah nabiral. Če se mi stvar zdi vredna, jo pač ocenim koliko in jo prodam. Še prej seveda o tem obvestim koga od bližnjih, in jim na željo stvar dam za simbolično ceno. Toliko, da pač nimam občutka, da so mi zato kaj dolžni. Če pa pač hočem neko ceno dobit za reč, pa je ne ponujam pod to ceno. Če pa mi je nekdo bogi in mu hočem pomagat, pa mu pač dajem stvari do tolikšne mere, da sem še vedno ravnodušna. Bom pa videla kako bo, ko bom mela dejansko take težave…