70 let OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA
Borat_ Pohar, naj ti bo, kar naprej me teraš, naj pišem! Ker se rad odevaš z raznimi nicki, si me spomnil na lažni,
“Štajerski bataljon”, ti so se tudi preoblekli in to kar v “partizane in med WWII tudi hladnokrvno pobijali.
Žalostna in dolga zgodba, pa ni vsa napisana, se nadaljuje. Naprej lahko bereš v knjigi, potrudi se!
– – – – – – – – – – – – – – – – — – – – – – – – – – – – – – – –
Lažni “Štajerski bataljon”
Kranjčevi četniki so iz strahu pred partizani menjavali znake svoje uniforme in razmišljali le o tem, kaj bi še ukrenili, da bi živi prišli na določen cilj. Da bi partizanom in njim naklonjenim ljudem lahko pojasnjevali, kdo so in od kod in kam so namenjeni, so si nadeli lažno partizansko ime – Štajerski bataljon.
Belogardisti iz okolice Sv. Urha so vedeli, da je na Pogledu prezimil Drugi štajerski bataljon, ki se je vključil v II. grupo odredov in se udeležil bojev na Jančah za prehod na Štajersko. Vedeli so tudi, da jim poizkus ni uspel in se bodo morali vnovič pripraviti. Spretno izbrano ime je četnikom dobro služilo, saj so jim prav zaradi te laži nekaj časa ščitili celo partizani, prebivalci Novega mesta in podgorjanskih vasi pa so jih podpirali z najrazličnejšim materialom, misleč, da so pravi partizani, ki se odpravljajo na težko nevarno pot.
Kranjčevi četniki so se utaborili pod Gorjanci, Joško Jakoš je zapisal v svoj dnevnik:
“Utaborili smo se šele pri Sv. Joštu. Od tu dalje smo se kretali kot partizani. Pri Joštu smo naredili rekvizicijo in dobili mnogo hrane . . .”
Vendar se lažni partizani niso zadovoljevali le z rekvizicijami živeža ali s predmeti, ki so potrebni za vojskovanje. V svoj “logor” so vlačili dragocene slike, preproge in naslanjače. Z njimi se je komandant Milan Kranjc opremil svoj šotor, da je bil bolj podoben šotoru nekdanjih turških paš ali srednjeveških vitezov, kot pa šotor “partizanskega” komandanta.
Največ dragocenosti so lažni partizani naropali v gradu Pogance v bližini Novega mesta, nad cesto, ki pelje v Gorjance. Mlinar Jože Novak, ki je od marca 1942 vodil grajski mlin ob Težki vodi tik pod graščino, je povedal, da so prišli partizani, za katere sedaj še ni vedel, da pripadajo lažnemu Stajerskemu bataljonu, prvič 21. junija 1942 in odnesli iz gradu vse, kar se jim je zdelo kaj vredno. Proti koncu junija so izropali še tisto, kar so prvič pustili, in graščino zažgali. Pred požigom so mlinarja obvestili o svojem namenu in mu zagotovili, da mlina ne bodo požgali. Mlinar je z vso družino delal za partizane. Ni jim oporekal, ker je bil prepričan, da so pravi partizani.
Vendar se je čudil njihovemu početju. Dotlej še ni srečal partizanskih borcev s tako pohlepnimi nagnjenji in tako divjaškim odnosom do prebivalstva. Šele iz dogodkov, ki so sledili, je mlinar spoznal, kdo so partizani iz Šentjošta.
Med najbolj spretnimi plenilci sta bila Joško Jakoš iz pod Sv. Urha in Polde Selan, sin urhovskega mežnarja. Ropala sta največ dragocenosti, čeprav jih nista mogla uporabiti niti kaj prida vnovčiti. Toda mislila sta na povojni čas in pohlepna, kot sta bila, sta dragocenosti zakopala. V Jakoševem spominskem dnevniku je zanimiva zabeleška o “raciji” na Pogancih in o “zakladu”, ki sta ga s Poldetom zakopala v gozdu pri Šentjoštu:
“Pri zadnji raciji na Pogancih smo odprli tudi uto, ki je sedaj v gozdu pri Sv. Joštu. Dobili smo tudi precej dragocenega porcelana in srebrnine, od katere smo jo nekaj prodali med trojko, nekaj pa sva jo s Poldetom zakopala v gozdu pri Sv. Joštu. Tako, če bomo ostali živi, nam ne bo treba en dan beračiti.”
Zaradi vedenja lažnih partizanov do okoliškega prebivalstva, ki je bilo tako različno od vedenja pravih borcev, so se začele širiti čudne govorice o njih. V svojih “Spominih na partizanska leta pod Gorjanci” piše Lojze Kastelic iz Podgrada:
“V zgodnjem poletnem času 1942 je bilo tudi vohunov dovolj. V tem času se je namreč formiral izdajalski, tako imenovani Štajerski bataljon, ki je taboril v šentjoški hosti pri Stopičah pod Gorjanci.
Pripadniki tega bataljona so začeli čedalje bolj pogosto zahajati v vasi in se izdajati za partizane . . .Vaščani so bili previdni in niso nasedali tem ljudem. Govorili so le najpomembnejše.
Čudno se jim je zdelo, da ti izmišljeni partizani niso hoteli nositi partizanskih čepic na glavi, ampak za pasom. Še bolj čudno pa se jim je zdelo to, da prihajajo ti partizani iz bližine Novega mesta in Stopič in da so v kravatah in zlikanih hlačah. Skratka, povsem so se razlikovali od pravih partizanov. Njihove hvale o partizanskih bojev niso bile v skladu s tem, kar so povedali partizani. Zaradi tega ni bilo težko ugotoviti, da pripadniki Štajerskega bataljona ne morejo biti pravi partizani. Še zlasti pa so bili vaščani zaskrbljeni, ker so prihajali ti vohljači v dopoldanskem času in so se vedli docela brezskrbno, medtem ko so prihajali drugi partizani najraje ponoči.”
Pred razkrinkanjem lažnegas Štajerskega bataljona s partizanskimi enotami pri Gaberju oziroma Brusnicah pa se je začelo vaščanom še bolj jasniti in njihov sum se je še bolj okrepil. Postajali so še bolj previdni proti njim. Ko so jih vprašali, zakaj so se partizanske enote spopadle med seboj, so jim razlagali, da je kaj takega možnoo ne le med manjšimi enotami, temveč celo med večjimi armadami. Drugi spopadi na istem kraju pa je uganko popolnoma razjasnil …”
Zgodilo se je tudi, da so lažni partizani, s pomočjo ovaduhov zvedeli za partizansko taborišče in ga skušali napasti. O tem je Jakoš napisal nekaj beležk v svoj spominski dnevnik:
“13. 7. smo zvedeli kje imajo partizani logor in smo jih hoteli napasti. Šli smo v treh skupinah, a zvedeli smo, da so se preselili. Na položaju smo ostali s Cigotom, drugi dan pa se vrnili v logor . . .”
Člani lažnega Štajerskega bataljona pa niso iskali samo priložnosti, da bi partizanske borce pobijali z okupatorjem in napadli njihovo taborišče, temveč so pobijali tudi tiste, ki so prišli k njim v usodni zmoti, da so pravi partizani. Kdor se ni odločil zanje, je moral za vselej izginiti. Tudi nekaj takih beležk je v Jakoševem dnevniku. Med najbolj značilnimi je naslednja, ki prikazuje, kje so se kasnejši morilci na Sv. Urhu izšolali za svoj krvniški posel:
“Pa so prišli k nam štirje od Narodne zaščite, da bi ostali pri nas. Zvečer pa, ko sem jaz zamenjal stražo, se je začulo grozno kričanje. Takrat so namreč vse pobili. Eden je bil takoj martev, eden pa samo ranjen in je grozno kričal. Pa tudi njega so kmalu pobili. Med tem časom so fantje peli, da se ni slišalo kričanje in streljanje.”
Poleg izvlečka iz spominskega dnevnika Joška Jakoša je ohranjen še “naravnost pošasten dnevnik članice tega Štajerskega bataljona Roze Uhan-Silve, ki je na primer pod 15. junij zapisala:
“Igramo krasno krinko štajerskega bataljona. Vse nam verjamejo. Vse nas pozdravlja s pozdravom naših sovražnikov. S kakšnim gnusom in jezo sem si dala na glavo partizansko kapo . . . Njihovi (partizanski) komandanti hodijo skupno z našimi na seje . . . Danes sem bila priča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo in kar strah me je. Ubili so enega partizanskega komandanta, ki je le težko umrl. Niso ga smeli ustreliti, ampak, zaklati . . . Danes smo zopet dva . . . ` Za 3. julij je zapisala: , Danes je prvi petek. Gorazd (bataljonov kurat kaplar Šinkar) je spovedoval preteklo noč in zjutraj je prišel gospod kaplan iz Stopič in nam podelil sveto obhajilo . . . Pod vrhovi Gorjancev, globoko v skalnih gozdovih pride Bog k nam . . .´` Ali zapis za 16. julij: ,V mraku so nas napadli (partizani). Jaz sem vsak hip pričakovala smrti . . . Doma me je zelo pretreslo, če sem slišala od umora, sedaj pa hladnokrvno gledam. Kdor je proti nam, gre rakom žvižgat . . . Streljamo malo, bolj pobijamo. Škoda nabojev za partizanske buče. Pred napadom nam tovariš Gorazd podeli odvezo. Svetinjice imamo vsi . . .Koder hodimo po hostah, puščamo za samo grobove.”
To strahorno početje je priznal tudi četniški kapetan Dobrivoj Vasiljević pri zaslišanju pred partizanskim sodiščem na Suhorju 26. novembra 1942. V svoji izjavi je med drugim dejal:
“Dokler smo v Sloveniji, oziroma v ljubljanski pokrajini, delali nelegalno, so posamezne naše skupine lovile partizane, od katerih smo nekatere pobili, nekatere pa uvrstili v naše čete. To smo delali samo tedaj, če so jetniki pristali na naše namere, na naše delo in vse ostalo. Od teh ljudi smo jih nekaj tudi prisilno mobilizirali v naše čete, druge pa smo izročili Italijanom za kontracijska taborišča . . . “
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
Vir: stran, 105 – 108, knjiga Sv. Urh, Štefanija Podbevšek
Prababi je posledica pomanjkanja zdrave pameti.
Še enkrat, da boš bolje razumela.[/quote]
potaplacka,
tudi jaz sem ti še enkrat napisala, da boš razumela!
Ja, ja, kar se tiče zdrave pameti, sem ti že napisala, ko bi ti imela samo malo zdrave pameti, ne bi ti tukaj toliko smetila. Pa še to, če bi imela ti zdravo pamet, bi pisala s prejšnjim registriranim nickom! Ker jo nimaš, se pa še kar naprej maškaraš!!! Maškar je že zdavnaj konec!!!
Na vseh temah, je pri zadnji tvoj nick ali nick Borat_Pahor. Tudi na predzadnji strani, je enako tako.
Ja, ja, kar jaz pišem vam ne paše!!! Zaradi tega me obkladaš z nezdravo pametjo.
E, desni golobčki/ičke, zdrave pameti niso imeli vaši “idoli”!!! Če bi jo imeli, tega ne bi počeli!!!
Jaz prepisujem samo njihovo grdo početje med WWII.
Borci – partizani so se od domobrancev marsikaj naučili in jim vračali.
Emigracija, je delala ves čas prepir, po letu 1945. Zastrupili so še mlajše generacije in to se dobro vidi, iz vašega pisanja, tukaj!!![/u]
Ja, bo potrebno dati za mašo, “za zdravo pamet”!!! Da boste prišli k sebi!!!
Ne dolgo nazaj, sem slišala, da je ena plačala za zdravo pamet, takim, kot ste tukaj, da jo bo župnik bral, sedaj v času “šmarnic”!
Danes je 66 let, ko so borci partizani osvobodili kraj, kjer sem jaz takrat živela in šli proti Ljubljani.
Pa še eno partizansko
http://www.youtube.com/watch?v=ZTJwXhYUtSc&NR1
Pojdi po podatke k Žajdeli, Dežmanu, lahko k Justinu, po želji, to je tvoje delo! Kapiš!!![/quote]
tebi se pa res pozna italianska okupacija….