Sprašujem , kr sva midva oba zelo debela, jaz 120 kg, on 145… Pa zgledava grozno in večkrat dobiva komentar na najino težo od mimoidočih.

Še ima kdo tak problem?

ja,midva jst 110 kg,on 130,pa ni komentarjev,jebi ga,sva čist cool,čeprav se jst krepko trudim in sem že zmanjšala težo za dvaset kg

O moj Bog.

Midva tudi, jaz 80, on 105 :))

Če ni komu težko odgovorit.
Od kod taki kilogrami?

Pri nama pa sem samo jaz: 94.

bab, taki kilogrami pa: malo nagnjenost, 2 nosečnosti, pa dooooosti papice… 🙂

jz bi pa rekla da je to samo doooosti papice velikokrat že neprava prehrana v otroštvu in v redkih redkih primerih kakšne hormonske motnje.. ne pa nagnjenost ali “dednost”……

točno,dosti papice in čokoladee,jst nikol nisem dejala , da ne vem od česa se redi,zato pa me zdej toliko bolj tepe ko je treba te kg sklatit

sem imela 116 kg…….rodila in shujšala na 70 kg…..še vedno sem debela…..po porodu se je ustavilo na 110 kg…….grrroooooooooza……..ampak je šlo s terapijo..prehrano in telovadbo…pa kremice;-))

komentarjev je bilo pa malo morje……in nekateri se ZEEEELO boleli..zato te razumem

Jaz sem bila vedno suha kg), potem sem v dveh letih prišla na 100kg.
To je trajalo cca 5 let, nato sem shujšala počasi v tveh letih na 78 kg. Zdaj sem super in pooočasiii bom še kakih 5 kg dala dol, pa bo.

Ja, moj dragi pa je vedno enak, vedno 73 kg. Vsa leta.

Jaz mislim, da sem se zredila zaradi ugodnega in srečnega življenja,lepo sem papicala, kuhala za familijo, bila vedno vesela in lepa, kljub debelosti.
Nikoli mi ni nihče rekel, da sem grda. Mogoče je to bilo narobe.

Celo moj dragi me je vedno stiskal, objemal, ljupčkal, seksal… vse brez pripomb čez debelost.

Ja, tako je to…

Midva nihava. Oba sva že od otroštva nagnjena k okroglinam. Ko sem jaz zanosila prvič – udri – in z mano tudi mož. Po porodu sva oba krepko shujšala in bila zelo zadovoljna. V drugi nosečnosti spet udri po hrani in spet se je poznalo. Potem pa se nam je življenje postavilo na glavo, ker je bil otrok zelo bolan, mož je ostal brez službe, začel na svoje, časa nobenega in sva nase oba pozabila in se redila. Zdaj pa so se stvari počasi začele urejati, tako da sva se prijavila na fitnes, hodiva na večerne hitre sprehode, počasi pa urejava tudi prehrano. Oba morava sklestiti okoli 20 kg. Hec pa je, da sta oba otroka zelo suha in izgleda, kot da jih zažirava:))). Prikriti komentar je kdaj kakšen, občutki so obupni, čeprav veljava oba za zelo dinamična, delavna in vesela. Vendar moti naju, da delujeva starejše, da se ne moreva obleči, tako kot bi želela in da sva včasih preveč okorna.

Jaz pa ne razumem ljudi, ki imajo pripombe čez debelost drugih. Pa kaj jih navsezadnje briga. Koliko ljudi pa je butastih, pa redko kdaj to slišijo, da so.

Pri nas bo pa počasi ljubi moj dvakrat težji od mene, če bo šlo tako naprej.

Še nekaj- tiste, ki imate toliko povedati o tem, da to ni nič dedno in odvisno od presnove. Kako pa si razlagate razliko npr. že pri čisto majčkenih dojenčkih? Ljudje imamo pa res različno konstrukcijo. Jaz nisem debela, moram pa že celo življenje zelo pazit, da nisem. Takoj, ko začnem normalno jest (tako kot drugi v moji okolici) se zredim. Pa nikoli ne bom kot moja sodelavka, ki “žre”, ker bi se rada zredila, pa komaj pride na 50 kg. In. če naju primerjaš:sva približno enako veliki, razlika v kg 15 kg, njena noga za pol moje, njena rit pol ožja, ma hočem povedat, da tudi če bi jaz imela 15 kg manj, bi bila še vedno širša od nje.

Veš kaj, če bi bile midve avto, bi bili zelo v čislih, ker tako malo pokuriva. Jaz sem ista. Bog ne daj, da bi jedla pet obrokov na dan!
Ampak takšne stvari je pač treba upoštevati, ko si nalagaš na krožnik. Pojesti moraš toliko, kot potrebuješ.

Kako si pa tiste, ki trdite, da je odvisno od genov in konstrukcije in kajajzvemčesa še, razlagate to, da v koncentracijskih taboriščih debelih NI BILO?

Tako je Mari…odvisno je od človekovega metabolizma. Tudi jaz se zredim za vsako figo. Vsi okrog mene lahko pojedo petkrat več, jaz pa morem še zraven Orbitrek gnat, da lahko grem enkrat na mesec na pico….
Pa sem tudi bolj okrogla, s tem da ne bom nikoli suha, sem se že sprijaznila… Moji kg zmeraj nihajo gor in dol….

lp,

N.

Ja pri nas smo tudi debeli. Jaz imam 112 partner pa 105 kg. Jaz serm se ekstremno zredila v prvi nosečnosti, sem pa imela tudi prej vse življenje težave s težo. Do zdaj me kilogrami niti niso toliko motili ampak zdaj ko bi pa radi imeli še kakšnega otroka si pa na mojo težo ne upam zanosit, tako da bo res treba shujšat.

Pa je katera zanosila tudi s tako težo okoli 100 kg?

Razlaga za taborišča – če človeka izstradaš do kosti, so seveda pri vseh samo kosti in koža (pa še kosti so pri nekaterih debelejše, a ne?). Razlika je po mojem samo ta, da so nekateri mogoče prej ratali kost in koža, drugi pa kasneje in mogoče so tisti drugi imeli več možnosti za preživetje. Drugače pa to res ni primerljivo!

Jaz pa mislim, da je primerljivo. In sicer samo zato, ker so tam res vsi imeli enako prehrano. Torej ni bilo tistega: “joj, pa saj nič ne jem, ne vem, od kod ti kilogrami…ahhh…” “jem kot ptička, pa se redim, sigurno je dedno” ja, pa ja!

Po mojem igra veliko vlogo vnos kalorij. Kdor vnese vase več, kot potroši, temu se pač ta višek nekam nalaga.

Ja, strinjam se samo stvojim zadnjim stavkom. Nekdo lahko vnese več kalorij, ker ima tako presnovo, da jih več pokuri, drugi pa lahko vnese manj, ker manj pokuri. V tem je vsa razlika. In, tisti, ki lahko vnese manj mora pač pazit kaj in koliko je, pa več mora gibat itd.. Če pa tega ne počne, je pa zelo hitro na 100+ kg. Nekdo drug pa (sem že omenila sodelavko) pa ogromno je in NIČ ne giba, ker bi se pač rad zredil, pa mu ne rata. Torej so razlike v presnovi.

In v Dachau so pomrli vsi naenkrat od izstradanosti – paf!- ob istem trenutku, dnevu, uri -vsi naenkrat, a ne? Ne eden 3 mes pred drugim ali 2 mes za tretjim – vsi v istem momentu? Kakšno razmišljanje…

Lahko ti povem moj prehranjevalni režim in režim gibanja ter režim moje sestrične. Moja prehrana je sestavljena dietno v amb. KC, sestrična žre (ne je, žre) vse po vrsti, vključno z vsemi sladkiši v neomejeni količini. Nad mojo (ne)izgubo teže obupavajo že v amb., da sebe niti ne omenjam. Izgubljati bi morala vsaj 250 gr na teden, izgubim jih kvečjemu 100 gr, z veliko muko, z vsakodnevnih gonjenjem orbidreka, 1/2 hitre hoje, vikende vsaj 1 dan intenzivno migamo – vsi. Kdaj sem nazadnje imela sladkarijo v ustih, se ne spomnim. Sestrična požre sama vsaj 80 dag kruha dnevno, polpete zase za kosilo naredi iz pol kile mesa (pri nas se najemo 4), poje vsaj 5 obrokov dnevno (pa ne sadno-zelenjavnih, konkretnih), njen zadnji obrok je ob 23h, običajno kruh z nečim – če je s salamo, je razmerje kruh:salama 1:1 . Giblje se, kar je nujno, v vrtec 500 m stran se pelje – jaz grem peš. Ona ima vse svoje življenje 60 kg na 160 cm, jaz sem srečna, kadar na slabih 170 cm dobim 2-mestno cifro.

Ja, ampak človek naj bi se prehranjeval po potrebah SVOJEGA telesa in ne na podlagi tega, kar vidi, da jejo drugi, češ, če ona lahko poje vraga in pol, pa je suha, bom pa še jaz…

Vidiš vprašam jaz sem živela tako, s prijateljico sva bili kot rit in srajca in sva štiri leta živeli skupaj v najemu in se enako prehranjevali (kosilo v menzi), s to razliko, da je ona vedno pojedla vse kar je dobila na krožnik, jaz sem vedno malo pustila, ona je jedla normalen zajtrk, jaz otrobe z mlekom, večerjali sva enako, ona je čez dan pojedla še eno Milko, jaz kakšno jabolko – ona se je trudila, da bi se zredila, jaz shujšat. Vsa štiri leta je bila med nama razlika 20 kg, v moje dobro 🙂 Še to, jaz sem se ukvarjala s športom, 2x tedensko trening borilnih veščin, 1x tedensko jazz balet, ona ni športala.
Potem sta se najini poti ločili, ona ima še manj kg kot jih je imela in jaz več – tu ima pa prste vmes dodatna papica.