Tako se dela! Ti SI Mama!

Tako je! Tvoj otrok rabi tisto sekundo, ko prideš domov samo tvojo pozornost.To sem že neštetokrat videla v vrtcu, ko so starši prišli po otroke.Do takrat je bilo vse vredu in normalno, ko pa je prišla mama, se je v garderobi začelo tuljenje, cviljenje in izsiljevanje.Sem mislila, da ne vidim pravega otroka, tako sem bila presenečena.Kar verjeti nisem mogla, da je to isti otrok.
Tako, da boš vedela, da se je to dogajalo (že leta nazaj v vrtcu), se dogaja in se bo dogajalo tudi drugim mamam.

Res je. Za mano je bil težek dan. In ko sem prišla domov, sem bila že vsega sita. In res je bila moja napaka, da ji sem že na začetku klonila in ji takoj dala pobarvanko. Morala bi biti odločnejša in najprej imet v glavi to, da najprej poskrbim zase in potem šele za kaprice otroka.
In kar je še najpomembnejše, da s takim cviljenjem ne bi smela doseči čisto nič.
Me je pa šokiralo, da otrok takole razmišlja. Nima sočutja. Jaz sem imela sočutje do svojih stršev. Kaj delam narobe?[/quote]

Čakaj malo, ti od 4-letnega otroka pričakuješ sočutje in požrtvovanje in kaj vem kaj še vse?
Stara moja, če želiš, da bo otrok enkrat v prihodnosti znal spoštovati tebe, znal sočustvovati s tabo in drugimi, potem delaš danes vse narobe.
Si ti sočustvovala z otrokom? Si razumela, kaj on hoče in zakaj? Nisi. Samo prepričevala si jo, da se grdo obnaša in da ti gre na živce. Je to sočustvovanje in spoštovanje?

Do zdaj si verjetno otroku vse prinesla k riti, takoj in zdaj, ker se ti ne da ukvarjat z njim in raje narediš vse, samo da je mir in navidezna harmonija. Žal, to tako ne gre. Vsi mi imamo čustva, tudi otroci jih imajo, čeprav jih ne znajo izraziti “pravilno” in dobra vzgoja temelji na komunikaciji, na odprtosti in na poslušanju. Vem, da so eni ljudje bolj praktični in raje vse naredijo, da se jim ni treba pogovarjat v navidezno prazno, ampak tudi taki morate malo stopit iz svojih okvirjev in se potrudit v dobro svojih otrok in predvsem sebe! Ker kar danes delaš, se ti bo vračalo čez 10 let! Kar boš danes postavila prav, s tem ne boš imela težav v puberteti in potem v otrokovem odraslem življenju.

V tvoji situaciji in podobnih, bi jaz otroka najprej pozdravila, objela, vprašala, kako je, kako se je imel v vrtcu in podobno. Ni potrebe, da sediš z njim pol ure, objameš ga lahko na vratih, se sezuješ, rečeš pridi greva v spalnico, da se preoblečem in se spotoma z njim pogovarjaš. Če začne cvilit za pobarvanko, rečeš naj počaka, da bosta vse naredili, ko se preoblečeš. Če še cvili, nadaljuješ s preoblačenjem. Ko končaš, ji daš pobarvanko in namesto, da ji rečeš, kako se grdo obnaša in kako ne sočustvuje in podobne neumnosti, ji lepo rečeš, vidiš, preoblekla sem se in ti dala pobarvanko, malo si počakala, saj ni bilo dolgo. Ko cvili za šilček, enako, počakaj da se polulam. Evo, ošilila sem, vidiš da si samo malo počakala. Otrok, ki ni nikoli na nič počakal, se čakanja boji, ker je njemu tudi trenutek dolg sto milijonov let. Če otroka pustiš počakat nekaj sekund ali kako minuto, mu rečeš, bom naredila, samo malo počakaj in potem še, vidiš, da si malo počakal in je stvar urejena, mu s tem daš vedeti, da včasih mora počakat, da je kakšna stvar pred njegovo željo, ampak da si ti vseeno vedno tu zanj, da držiš besedo in da ti lahko zaupa. Tega pa tvoji deklici manjka!

Ni moj namen, da popljuvam tvojo vzgojo, kljub tej opisani situaciji mislim, da če si pogrnila na eni strani, nisi na vseh, nihče ni samo slab, vsak ima tudi svoje kvalitete in tudi ti si sigurno v kakšni stvari super mama, ampak tole ti pač ne gre od rok in ne bi bilo slabo, če bi popravila.

Seveda je egoist, saj so vsi otroci egoisti. Vsi se rodimo kot egoisti, ker nam to omogoča da preživimo. Tudi moj otrok je egoist, uf pa kakšen. Ampak tako pač je, zame to bi grdo če je otrok egoist, zame je to čisto normalno. Še odrasli smo prevečkrat egoisti pa poglej, smo odrasli in bi morali razumet, počakat itd. pa temu ni tako. Kljub temu, da je otrok egoist ni nič hudega, če daš prednost v takšnem primeru tudi sebi. Ampak poglej, zakaj to narediš? Ker si tudi ti v sebi malce egoist 🙂 Pa ni mišljeno žaljivo, tako pač je. Vsi smo kdaj egoisti, saj moramo biti! Če je razvajena ne morem sodit, ker to je le en dogodek v enem samem dnevu. To najbolje veš sama. Je pa čisto res kar pravijo, otroci cel dan nabirajo in nabirajo in potem, ko pridejo domov poči. Zakaj? Isti razlog kot pri odraslih. A si rečeš kdaj v službi, da komaj čakaš da prideš domov? In potem komaj čakaš, da poveš možu kako je bilo, da daš malo iz sebe. Otroci so isti. Eksplodirajo pri tistem, ki ga imajo najraje in pri katerem se počutijo najbolj varne. To ne pomeni, da moraš skočit na vsak njen ukaz. Nikakor. Ampak, ko prideta domov si najprej vzami zanjo 5 minut. Imej jo v naročju, cartaj in se pogovarjaj z njo. Potem ji povej da se greš preobleči in spit kavo (primer) in vprašaj kaj bi počela tačas. In če reče da bi barvala, potem ji daš barvice in pobarvanko in greš opravit svoje. Če začne vmes kričati in trmarit ji povej, da zdaj ne moreš ampak ko se preoblečeš in spiješ kavo. Če bo dretje pa naj bo. Lepo ji poveš, da jo ne razumeš in naj pove normalno kaj hoče. Če se ne umiri ji še enkrat opozori in povej, da bo morala na ohlajanje v sobo, ker dretja nisi dolžna poslušat ker te bolijo ušesa. Če ne neha jo brez besed odpelji v sobo. Če se umiri in lepo pove, jo pohvali, povej da razumeš ampak da zdaj piješ kavo in bo morala počakat pet minut. In tako vsak dan. Nikoli pa ne odreagiraj na tuljenje, vpitje in izsiljevanje. Nikoli! Tisto dretje ošili niti slučajno ne ošili barvice! Reče se prosim ošili mi barvico ali prosim pomagaj mi. Zahtevaj da se pogovarja s tabo vljudno, vendar se moraš tudi ti držat tega. Pri nas se vedno tako pogovarjam tako z otrokom, kot z možem in se čisto normalno navaja na prosim/hvala in tako naprej. Nihče od nas ni pes, da bo reagiral na ukaz, smo ljudje ki reagiramo na prošnjo. Tuljenja in histeriranja pa ne razumemo in ne prakticiramo. Seveda so to le otroci, ki normalno preizkušajo meje, ampak če so te trdne in vedno iste, potem problemov ni. Vsak pa ima kdaj slab dan, vsakemu kdaj odnese pokrov in to je človeško. Tudi otrok tako vidi, da nisi vedno srečen, miren in nasmejan robot ampak ČLOVEK. Si niti ne predstavljam šok, ki ga morajo doživljati otroci takšnih popolnih robotov, ko pridejo v realen svet, ki je vse prej kot to. Tako, da drugega nasveta kot zdrži, dihaj in preživi dan po dan, na žalost nimam 🙂 Saj bo :))))

Ampak eni odgovori so res grozljivi. Pa dobro kaksni ljudje hodijo po tej Sloveniji, kaksne mame???? Kaksni odgovori…nesramni, hudobni…
Mama je prosila za nasvet, ker ji ni vseeno, ker zeli stvar izboljsati…vi pa vsi v napad z zaljivkami.

Govorite, da je otrok razvajen itd…po drugi strani pa ji svetujete, da naj se najprej posveti otroku.
Strinjam se, da ko pride domov vedno pozdravi in pocrklja otroka ampak otrok pa se mora tudi nauciti, da ce mama stopi v stanovanje, mora morda hitro na wc…da mora pocakati in ne more vedno dobiti vsega TAKOJ, tudi v zivljenju bo tako…

Najlazje je kritizirati in pametovati kako bi morala postopati mama….v teoriji je vse lepo in prav, v praksi pa velikokrat ne gre tako…-

pa naš je tudi tak. samo se ne damo. če rečemo, počakaj, bo počakal. včasih se zgodi, da se dere ko zverina, samo se vidi, da probava….., če fejst tuli, ga damo v drugo sobo in povemo, da naj pride ven, ko se pomiri. potem ga fejst pocartamo, povemo 1 stavek zakaj je to bilo in gremo nareit, kar je hotel.

kar obljubiš naredi. ne moreš rečt, da se boš najprej oblekla, potem pa popustiš in greš napol naga po pobarvanko 😉
naš tavečji recimo nikoli ni tako tulil, tamali je pa zelo vztrajen in fehta za meje 😉

otrok želi TEBE, tvojo pozornost, a štekaš to

Jaz nisem zihr, da je otrok pri štirih letih že sposoben doumet, da se svet ne vrti okoli njega, to je dokaj zapleten koncept, verjetno vsaj za večino 4-letnikov še nemogoč za osvojit. Ti otroka obravnavaš kot starejšega in pametnejšega kot dejansko je, pol se pa jeziš, ker se ti zdi, da ti nagaja, v resnici pa sploh ni sposoben razumeti še. Kot da bi mu razlagal jedrsko fiziko in se jezil, da ne razume. Al pa kot eni, ki pse sprašujejo: “Zakaj si to naredil?” Ja kaj pričakuješ, da bo zdaj spregovoril in ti razložil?

Skuliraj se, tvoj otrok ni utelešen hudič, ki ti nalašč nagaja, ne razume še takih stvari, to je vse. Počakaj še dve leti, potem pa razlagaj. No, lahko razlagaš že zdaj, samo jezit se ne in pričakovat ne vem kaj. Jeza ne sodi v vzgojo.

Res nimaš pojma. Čudim se, pa kako ste ljudje tako omejeni, da vidite samo en detalj na sliki, niste pa sposobni videti niti četrt slike, kaj šele celo!

Če mama, ko pride domov, VEDNO najprej pozdravi otroka, ga objame in poljubi ter ta ista mama v ostalih situacijah zna reči otroku, da počaka sekundo in ga to nauči, potem tudi, ko bo prišla domov otovorjena s 36 vrečkami ali skoraj polulanimi hlačami, ne bo problem in bo otrok počakal, da odloži vrečke in se polula, KER OTROK VE, DA ČE POČAKA, DOBI IN MAMI ZAUPA!

Res nimaš pojma. Čudim se, pa kako ste ljudje tako omejeni, da vidite samo en detalj na sliki, niste pa sposobni videti niti četrt slike, kaj šele celo!

Če mama, ko pride domov, VEDNO najprej pozdravi otroka, ga objame in poljubi ter ta ista mama v ostalih situacijah zna reči otroku, da počaka sekundo in ga to nauči, potem tudi, ko bo prišla domov otovorjena s 36 vrečkami ali skoraj polulanimi hlačami, ne bo problem in bo otrok počakal, da odloži vrečke in se polula, KER OTROK VE, DA ČE POČAKA, DOBI IN MAMI ZAUPA![/quote]

Glej, vsakič ko pride domov, ji dam poljubček in jo vprašam kako je bilo v vrtcu. Žal pa je navajena, da vse dobi takoj. Še posebej sedaj, ko ima mlajšo sestrico, zganja take. Vse mora biti takoj in zdaj in če ne je histerija.

Ma dej, pejd že dol s kle, primitivec! Tvoji možgani so že davno umrli. Ostaja samo še tvoja rit in ku..ac očitno.

Pri štirih letih sočutje do starša? Mogoče pri tridesetih…Drugače pa – faza odraščanja, ti pa zmatrana. Se dogaja vsem.

pozdravljena!
Seveda je otrok egoist, tko kot vsi otroci. Za dosego svojega cilja izberejo orožje, ki deluje pri odraslih. Jok. Odrasli pa smo tisti, ki naj bi otroka naučili, da tak način komunikacije ni zaželen.Mogoče bi že na poti domov otroku razložila kaj bosta počela doma.Tako bi bil pripravljen, da se najprej uredite, potem pa posvetite čas njemu.Seveda je pe potrebno pri svojih odločitvah bit dosleden, tudi ob izbruhu histerije.Mogoče bo joka in izsiljevanja v začetku dosti, počasi pa bo otrok dojel, da so vaše odločitve trdne.Meje otroku postavljamo odrasli, otrok nas preizkuša na vse načine ampak starš mora imeti v glavi to, kar želi doseči in stati za svojo odločitvijo.Vzgoja je težko delo, rezultati pa ponavadi niso takoj vidni.Nikoli ne smemo dopustiti, da otrok prevzame nadzor nad starši in družino.Danes otroci odločajo o vsem,kaj bodo delali, na kakšen izlet bodo šli, kaj bodo kupili v trgovini.Lepo vas prosim, zadnjič v trgovini je mama spraševala otroka kakšen kruh naj kupijo.Če se ona ne more odločit, kako se naj štiriletnik?

V celoti se strinjam s komentarjem od “obrni za 180°” Dodala bi le, da bi pri 4 letih otrok lahko bil bolj samostojen. Zakaj ji moraš ti prinesti pobarvanko, šiliti barvice,…? Naj to naredi sama, stvari ji postavi tako, da jh lahko sama vzame. Ti boš imela več časa, ona pa več samozavesti, ker bo stvari znala opraviti sama. Imava 4 letnika doma in namesto, da mu starša streževa, ga raje naučiva, kako stvari postori sam.

In dosledno še vedno niti besede o očetu…
Ali je otrok razcrkljan?Seveda je.Popolnoma nevzgojen , naravnost divji.Do te starosti bi mala že DAVNO morala vedeti , kdo je gospodar pri hiši.Otrok se je rodil v tvoj svet , in ne obratno.
Relacija ” kdo bo koga” se začne že v zibki.V starosti 4 let bi otrok že moral funkcionirati z najosnovnejšimi mehanizmi odraslosti.To pomeni , da bi moral vedeti kaj je prav in kaj ni prav.In to seveda večinoma ne gre skupaj s tem kaj je fino in kaj ni fino.Navajati otroka da počne tisto kar je prav , je treba dosledno.(Otrok seveda ni neumen , spremembam se na vse načine upira.Do zdaj je bila njegova( meni očitna) izkušnja , da ima svet v svojih rokah , nenadoma se pojavi zahteva po spremembi te izkušnje….zoprno za otroka in starše.A nujno, če želite , da vaš otrok sploh kdaj odraste.Skoraj si ne upam vprašati , ali ima morda še plenice(vsaj ponoči)…pa se mi glede na vašo situacijo , kakršno opisujete zdi vprašanje na mestu….Odgovor lahko obdržite zase,seveda..).Optimalno je , če to počne oče.Namreč navaja otroka , da počne tisto kar je prav in ne tisto , kar mu paše.Kadar koli otrok hoče delati to kar ni v redu , mora slediti neugodje.Kazen , ki zaleže.Ne fizična ali duševna ali kakšne žajivke.Enostavno neugodje.Pri vsakem otroku je to seveda drugače.
Otrok bo prav kmalu preračunal , kako naj ravna , da neugodja ne bo.Pri štiriletnici je že pozno , a z doslednostjo bo šlo.Če tega nočete razumeti zdaj in ukrepati , bo težava v vrtcu , in živi hudič v šoli.
Osnove medsebojnih odnosov v družini morajo biti postavljene na dva temelja:
1.Materinska ljubezen je brezpogojna.(mehka plat )
2.Očetova ljubezen NI brezpogojna.(trda plat)
Imam vtis , da oče namesto da bi igral opisano vlogo nekakšnega policaja v družini , sili v ženske posle in ponoči pripravlja stekleničke , ortoku menja plenice in podobne buci-buci ženskarije…Napisano brez namena žaljenja …Tlakujete si pot naravnost v pekel…Če že sprašujete.
Slovenci smo tam kjer smo ravno zaradi odsotnih ali pa nefunkcionirajočih očetov.

Dedek,

meni se pa zdijo vaše vzgojne malo za časom. Ne bi rad narobe povedal, nekatere stvari so praktično enake že iz prazgodovine (prirojena divjost) in (vsaj deloma) držijo, meni osebno deluje ta “mehki/trdi”, gospodar hiše in pas pa te zadeve, kot nekaj iz preteklosti, kar ne sodi več v (neko uravnoteženo) prihodnost…. predvsem tudi ta brez/pogojnost ljubezni.

Sem očka, ampak je moja ljubezen do (sicer šele leto dni stare) hčerke brezpogojna. Ampak to ne pomeni, da ji oz. da ji bom dovolil VSE oz. karkoli. Daleč od (t)ega.
NE zdi pa se mi smisleno tako enostransko pog(n)ojevanje ljubezni…Glede na to, da je harmonija prepletanje nasprotujočih si (s)polov, bi po mojem tudi mati morala znati pokazati “tršo” ljubezen, roko (NE mislim nasilno, grobo) in v isti sapi tudi oče svojo nežno plat (NE mislim poženščeno ali pomehkuženo) Nekako sem dobil občutek, da so ljudje, ki so bili izključno vzgojeni v eni smeri, zamudili mnogo izkustev in so na žalost “pohabljeni” – niso celotni osebki, tudi samim njim je pomoje bilo v neštetih prilikah težje, kot če bi znali včasih uporabiti “svoje nasprotje”, tisto “kontra” energijo… Ampak to pač ni nikomur za zamerit, saj se take zmote v obliki idej in dejanj najbrž propagirajo že stoletja, pri nas in še marsikje, razen mogoče pri kakih taoistih, ampak iz tega izhajajo vse kao zbrke glede moških in žensk. eni so taki pa taki, drugi pa taki in taki….čaki malo, nismo vsi ljudje? Ok, ene stvari so fiziološko pogojene, ampak 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa je kultura oz. bullshit, ki se ga ljudem od starosti 0 let fopa v glave.

Hočem reči, da ne more en bit črn, drugi pa bel.
Jaz sicer ne silim v ženske posle, ampak ni mi “izpod časti” kaj skuhat (v bistvu rad in tudi dobro), spucat drek, plenico, kdaj kako mastno posodo oprat, ČE in ko je to potrebno ali bolj ugodno za vse, kot celoto – družino. jebiga pa nek ponos, KAO, vihat nos, pa to.. (TO je razvajenost, sebičnost)….itd.. babe pa pravijo “ne vem, ne znam, ne morem” – žarnice zamenjat, olje v avto natočit, itd. NI res. Kar se janez&marička naučita, to …itd) Saj ok, praviloma itak imamo svoje vloge in opravila, ampak nobenemu ne škodi (vsaj) malo…”širine” – morda lahko tako tudi bolj ceniš, kar drugi vedno počne.
. “BUCI BUCI” in podobne pa govorijo ljudje, ki jim je lastna “vzgojenost” toliko zdesetkala domišljijo, da se ne spomnijo nič drugega kot to, kar so jim vtepli v glavo (premnogim starim generacijam dobesedno).
in potem ponavljajo ostarele besede besede besede.

Oče ne rabi igrat policaja, niti mati, ker nima doma enega kriminalca (čeprav so pravi mali razbojniki;), ampak otroka, ki mu je potrebno (znati) dovoliti, da se zdivja, znori, ko nihče/nič ni na škodi IN (znati) nazorno in neomajno pokazati meje, brez izjem, izven katerih je v nevarnosti oz. škodi sam, starša ali/in kasneje okolica. Če mu en starš vedno samo dovoli, drug pa vedno samo prepove, je to izrazito neravnovesje…in otrok takoj ugotovi postopek izkoriščanja:) (kaj vse se zgodi za hrbti očetov policajev;)…

Se pa povsem strinjam (kolikor vidim svojega in otroke prijateljev), da je pri 4 letih že res precej pozno za ene zadeve…se mi zdi, da nas res že začnejo poskušati “voziti” pri letu dni, no, eni prej, eni slej, ampak HITRO.
pol pa so histerije “za volanom” 😉

AMPAK ne obupat. V prejšnjih postih je napisanih mnogo modrosti. Resnica je nekje vmes.

Spoštovani hren-v kakršni koli obliki že…in drugi pretreseni bralci.

Očitno ste v neki sveti preproščini vzeli večji del mojega pisanja skoraj dobesedno , pa ga vseeno najbrž v razburjenju prebrali malce površno.

Moje navajanje o kaznovanju z neugodjem-tako piše, ste avtomatično izenačili s”pasom” in podobnim rožljanjem , ko pa vendar jasno pišem , da nimam v mislih ne fizične , ne psihične kazni in tudi nobenih postopkov, ki bi bili lahko za otroka žaljivi.

Otroka vzgajate, da bi funkcioniral v svetu , ki je otrokom in seveda tudi odraslim vse kaj drugega kot brezpogojno naklonjen.

Kam v času otroštva ste si zamislili , da boste postavili trenutek , ko boste vaše z razumevanjem , in brezmejnim potrpljenjem in prijaznostjo vzgajane otroke izpostavili omenjenemu svetu?
Saj menda ne boste do njihovega odhoda od doma držali nad njimi dežnik zaščitništva…?

Odhoda od doma zaboga!?

Moj srček ali srčica da bi odšla???

O , bosta odšla.Vaš srček in srčica bosta odšla. V svet , ki ne postaja vedno lepši , pravičnejši in prijaznejši.

Prej ko slej pride čas , ko je prav , da otroku dopoveste , da v svetu obstaja odgovorno, odraslo vedenje .In to dopovedovanje je neprijetno ,mukotrpno (pa ne spet razumeti te besede dobesedno , prosim!) tako za otroka , kot za starše.

Samo za tiste, KI STE SI ZARES PRIPRAVLJENI VZETI ČAS:

http://www.youtube.com/watch?v=7QyNj3sOtVA

Ampak res….vzemite si čas in poglejte do konca.

Pa še to:

Res sem že dedek , in pri mojih otrocih mi seveda ni uspelo tako , kot bi mi , če bi vedel tisto , kar vem zdaj takrat , ko je bil čas za to.
Še nekaj:Niti moji starši mene , niti midva z njihovo mamo nisva vzgajala tako , kot opisujem.Bila sva enaka povprečna ” reveža”in začetnika na tem področju.
Ne rečem, da so slabo izpadli ,krasni otroci so.
In seveda….tako kot danes , sem jih vedno BREZPOGOJNO imel rad.Napaka je bila v tem , da so to tudi čutili.
To sem imel v mislih o nekakšni dvopolni vzgoji.Eden od staršev-(če že nimamo skoraj nikjer v naši deželi prav zares možatih očetov) naj bi bil take sorte , da se dela , da si mora otrok njegovo naklonjenost ” prislužiti”.

Zdaj pa pogumno v napad….

Tvoj otrok je popolnoma normalen otrok, ki potrebuje meje 🙂 ti si tam, da mu jih postaviš, če se dere ali ne. Ti v gatah, ki mu daješ pobarvanko mu sigurno ne postavljaš mej 🙂