Ali je že katera od vas možu oprostila oz. odpustila nezvestobo?
Melanija ima tu svojo računico, brez skrbi.
Avtorica, na tvojem mestu bi se pa jaz predvsem vprašala, zakaj za hudiča se je odločil, da ti pove glede prevare. Edini razlog, ki ga jaz vidim, je to, da te je zdaj z zadevo seznanil in upa, da se ji boš privadila. Led je prebit. Gremo dalje, ko bo spet prilika, bo že lažje.
Jaz osebno se v taki situaciji samo iz principa ne bi ločevala. A kolikor se poznam, bi se sčasoma vendarle ločila, ker mi v takem odnosu ne bi bilo za živeti. Ti pa poslušaj svoje srce, svoje občutke. Zlato pravilo pa je: če je še nimaš, je zdaj skrajni čas, da si ustvariš finančno neodvisnost. Da imaš toliko dohodkov, da si zmožna živeti tudi sama zase. Delaj predvsem na tem. Pa četudi to pomeni, da se boš vpisala v študij ob delu in bo zato mož moral več delati z otroki in v gospodinjstvu. Ali pa da boš sprejela delo, ki bo terjalo več tvojega časa, kot ga terja tvoja sedanja služba, prilagojena vašim družinskim razmeram. Naj se zdaj bolj prilagaja mož tvoji karieri. Naj bo več doma, naj prevaža otroke, naj plača za pomoč v gospodinjstvu. Misli nase, delaj na sebi. Tako ali drugače. Šele ko boš maksimalno poskrbela zase, ima smisel čas zabijati na terapijah z gospodom.
Ni za kaj.
mislim,da je pri vseh tako,samo nekater ne vedo kaj je ljubiti in s tem so tudi prikrajšani za najlepše .meni se smilijo.
[/quote]
O, vedo, vedo… Neizmerno ljubijo predvsem sebe, celo tako močno, da pozabijo na osnovno spoštovanje do sočloveka, partnerja, da bi mu vsaj povedali, glej, tako ne zmorem več, greva vsak po svoje in raje lažejo, skrivajo, manipulirajo.
Podpis. Tukajle pametujemo, ko bomo odložil svetle ekrančke izpred nosa, pa se bomo lepo prklopil nazaj v svet, kjer so že zdavnaj ugotovill:
– da je vsak svoje sreče kovač
– da se je mititi, človeško
– da naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha,
– če bi bil vedež, ne bi bil revež,
… in podobne modrosti. Dejstvo je, da mi obračamo, življenje obrne. Ena je zgoraj dobr napisala. Največji moralisti so v resnici, največji zafrustriranci.
Jebat ga. Včasih moramo naredit kakšno napako, da se sploh zavemo, ko štrbunknemo na tla, kako boli in kakšna je cena tega štrbunka. Če dobi človek šanso, drugo priložnost in gre v procesu svojega upgradea eno štengo višje, potem se zna zgodit, da bo odnos do samega sebe in drugih, spremenjen. Na bolje. O tem ste tud pisal.
Če pa ne, se pa vzorec ponovi, ponavlja. Ima že razlog za to. In ni boga, da bi to na silo spremenil/a. Sprožilcev je pa cel kup. Kaj nas bo pičlo že jutr, pa nihče od nas ne ve. Saj poznamo še eno:
– zarečenega kruha, se največ poje.
Vem, da nisem nč novga napisal. Ampak razumem dilemo, ker sem dons na parkplacu od hofra in v njem, srečal tako žensko, tko (meni) seksipilno (všecnost je bla v trenutku obojestranska), da me je kar prbilo. Pa sem v srečni zvezi in ne varam. Nikol nisem. Ampak tko je. Trenutek, se zgodi, ko se energije poklopjo. In ne. Ni enostavno. Vsi vemo.
Jaz nikogar ne obsojam, sem pa zato, da se odgovornost prevzema nase, da se vnaprejšnjega dogovora držiš, da si pravila jasna … in da če se v zvezi, odnosu aktivno soustvarja trud, s pogovori, skupnimi aktivnostmi, interesi, če se sprašuje in odgovarja, če se gradi daj-dam, če se uči in pusti učit, če imata prostor tko strah kot pogum, če smo si všeč v dobrem in slabem, pol greš čez take izzive lažje.
Če ne, si greš iskat življenje, strast, tisto kar manjka. Deprivacija je jeva. In vsi jo mamo. Samo vprašanje je, kdaj je “vesolje” tko sestav, da nam vn butne in se vprašamo, je to res to, sem to res jaz, bom s tem res nekaj pridobil, al je to samo trenutno mašilo a la fuklekadol.
Včasih se res kje pojav kako vilinsko bitje, k je narjeno po enem klinčevem algoritmu, k pač sede v program in na hardwear.
Življenje živimo dokler ga imamo. Vsak po svoje. In nihče od nas ni nikomur prav nič dolžan. Vsak plačuje svoje račune, če smo pa v biznisu v kakršnem pač smo (odnosi), smo pa z razlogom. Kakšen je, vemo samo mi sami. Iskren bit do sebe, pa ni tko zelo lahko. Se moraš kar pošteno oglodat do kosti ( bolezen, nesreča, štrbunk takav i onakav), da postaneš vsaj za trenutek modrec samemu seb in čuječen, v tukaj in zdaj.
Klinc. Življenje se vedno začne onkraj strahu. Zato je za dober odnos treba bit pogumen. Se ne nehat razvijat. Tko fizično, kot duhovno … nenazadnje tud v postelji.
Avtorici teme: nehi se sama seb smilt in nehi nastavljat ramo namesto robčka tvojemu pomehkužebemu dedcu. Po fuku, se ne jokca. Jokca se lahko tud prej. A kljub temu. Življenje so vzponi in padci. Začnita se pogovarjat in začnita stres, želje, strasti, sanje, uresničevat drug z drugim, pa bosta šla štengo višje.
Vse se da, če se hoče. Če se pa ne, pol pa ne zgubljaj časa in začni se spoštovat. Garancije, da bo pa kje kaj bolje pa ni. Ampak:
– kdor ne riskira, ta ne profitira.
Za svoja dejanja mora človek prevzet odgovornost na svoja pleča.
No, za konec mojemu včerajšnjemu izzivu. Uf! Stisnil sem zobe, šel domov, skuhal moji res dobro večerjo in pol sva se poseksala. Pa ji rečem pol, še med zadihi: a veš, da je noro lepo, ko je partner partnerju po 10 ih letih še zmer tko všeč in privlačen.
Lepo je blo uživat v njeni koži. Sam imam to doma. In tega se zavedam. Na to se vedno spomnim, ko mi pred oči pride tak “izziv”. Jebat ga. Sem zdrav dec in se ne slepim s tem, da ima moja trosilka med nogami, kakšno hudo moralno funkcijo.
In če imaš to doma, smeh, debato, dober seks, pol ne rab dec nobene ketne in ni boljše kletke, kot je ta, ki si jo sam ustvariš s tem, da se zavedaš, kaj imaš. Ampak to se zgradi. To se soustvar. To ne pride samo pi sebi. To ne sme zaspančkat.
Velik dela vaju in nas, še čaka. Vsak dan znova in znova.
Sej bo. Sam nehi se smilt sama seb, pa začni iskreno živet. Najprej imej samo sebe rada, pol pa svojga dedca, če si to zasluž. Če ne … svet je velik in življenje lepo. No, če si ga nardiš:
– spala boš tko, kot si boš postlala.
😉
[/quote]
Kar dobro si tole naložil.
Dodala bi samo, da bi na pamet pade nekaj hujših grehov, kot je takle spodrsljaj za eno noč (če je seveda tipček povedal iskreno in po resnici). Recimo lenoba, zanemarjanje partnerja/partnerke, osornost, skopost, hladnost, prikrivanje kakšnih finančnih dolgov ali vpletenosti v kakšne nevarne zadeve …
hahahahahaha
in seveda nemočni poročeni možakarji, očetje, ne znajo/niso sposobni reči “ne”.
ne, babnice so ta grde, ker znajo tako zapeljat, da dedec izklopi možgane.
joj, ženska, kar smiliš se mi. ker zdaj pomiva posodo, ti bo zvest?
[/quote]
Haha, super napisano. Tale s pomivanjem posode je pa zmagovalna:)))))