Ali me ima nadrejena pravico klicati, ko sem na dopustu?
Potem pa drugi na sodišče in dokaj zlahka iztoži tudi vse ev. neizplačane plače,
… če imaš slabo pripravljeno odpoved, seveda. Sicer pa bolj težko.
Sem poznala nekaj takih delavcev, ja, ki so poznali vse svoje pravice na pamet. Običajno so šli iz slabega na slabše. V gospodarskem sektorju, seveda. Ne v javni upravi.
To ni izkoriščanje , niti mobing, če je treba popraviti stvari, ki niso narejene, kot je treba in v škodo drugih.
[/quote]
Pa naj drugi popravijo, če je kaj narobe.
Če bi bil delavec na bolniški, mora tudi skočiti v službo, da bo nekaj popravljal?
Ali pa, če si 500km stran, nekje na dopustu?
Eni ste res blesavi.
Stvari so jasne. Imamo delovni čas. V tem času si na voljo delodajalcu. Izven tega časa pač “ne”.
Napaka?
Problem?
Pomeni da ni sprotne kontrole, delodajalec nima dovolj usposobljenih ljudi, ki bi to rešili.
Ja, smo ljudje, navadno smo pripravljeni pomagati, celo tujcem, kaj šele sodelavcem. A dolgoletne izkušnje so me naučile. da se to izkorišča.
Tako da ti, kar bodi na voljo 24/7. Če te to veseli, zakaj ne. Ne pa tega zahtevati/pričakovati od drugih. Če firma to res potrebuje – bo plačala “dežurstvo”, sicer pa naj se znajde kot ve in zna.
“Firma” pač ni več “naša”, pač pa od lastnika. On pobira dobiček, naj torej še poskrbi, da bo delo nemoteno potekalo. (Dovolj delavcev, da se lahko izmenjujejo, če pač to ni možno, plačati dežurstvo “nepogrešljivim”). Ga pa povsem razumem, da mu bolj odgovarja, da ima to “gratis”.
PA še za one, ki menijo da so z stalno dosegljivostjo kaj pridobili:
Ko bo lastnik firmo prodal, bo on pobral kupnino – ja, to je njegovo, delavcem ne bo dal centa, delavci boste pa pod novim lastnikom zopet brez nekih preteklih “zaslug”.
[/quote]
Mentalna sirota, to, kar pišeš, velja za velike firme, ki so jih olastninili tajkuni. Te zgodbe poznam. in glede tega imaš prav.
V privat firmah, ki so jih ustanovili lastniki s svojim denarjem (niso “prihvatizirali” nekdanjega družbenega premoženja), pa je situacija običajno drugačna. Razen izjem – tudi take zgodbe poznam, običajno pa ne trajajo dolgo.
Delavec, ki ima tako pišmeuharski odnos do dela, pri meni ne bi bil dolgo zaposlen.
Mentalna sirota, to, kar pišeš, velja za velike firme, ki so jih olastninili tajkuni. Te zgodbe poznam. in glede tega imaš prav.
V privat firmah, ki so jih ustanovili lastniki s svojim denarjem (niso “prihvatizirali” nekdanjega družbenega premoženja), pa je situacija običajno drugačna. Razen izjem – tudi take zgodbe poznam, običajno pa ne trajajo dolgo.
Delavec, ki ima tako pišmeuharski odnos do dela, pri meni ne bi bil dolgo zaposlen.
[/quote]
Bi šlo skapirat, da navaden delavec ni dolžan do firme enakega odnosa kot lastnik?
Zato se pa dajete s pomanjkanjem delovne sile. Zaradi razmer, ne zaradi zaresnega pomanjkanja. Zaradi odnosa: delavec mora bit lojalen firmi, pa čeprav crkne zaradi tega, ker delodajalec ni lojalen delavcu.
Bi šlo skapirat, da navaden delavec ni dolžan do firme enakega odnosa kot lastnik?
Zato se pa dajete s pomanjkanjem delovne sile. Zaradi razmer, ne zaradi zaresnega pomanjkanja. Zaradi odnosa: delavec mora bit lojalen firmi, pa čeprav crkne zaradi tega, ker delodajalec ni lojalen delavcu.
[/quote]
Ne bi šlo, ker takega delavca ne rabim. Sicer sem zdaj že dolgo v penziji, vendar – v 20 letih delovanja se nikoli nisem srečala s pomanjkanjem delovne sile. Če smo morali delati nadure, smo jih delali vsi. Jaz običajno tudi ob vikendih, če je bilo potrebno. Delavci samo izjemoma. Nobeden mi ni “crknil” na delovnem mestu. Jaz sem tudi še živa, čeprav sem delala več kot moji delavci. Kadar je bilo nujno.
Ne bi šlo, ker takega delavca ne rabim. Sicer sem zdaj že dolgo v penziji, vendar – v 20 letih delovanja se nikoli nisem srečala s pomanjkanjem delovne sile. Če smo morali delati nadure, smo jih delali vsi. Jaz običajno tudi ob vikendih, če je bilo potrebno. Delavci samo izjemoma. Nobeden mi ni “crknil” na delovnem mestu. Jaz sem tudi še živa, čeprav sem delala več kot moji delavci. Kadar je bilo nujno.
[/quote]
Aja, še to: svoje napake so pa morali sami popraviti. Jaz pa svoje, če so se mi zgodile. Nihče ni nezmotljiv.
Ne bi šlo, ker takega delavca ne rabim. Sicer sem zdaj že dolgo v penziji, vendar – v 20 letih delovanja se nikoli nisem srečala s pomanjkanjem delovne sile. Če smo morali delati nadure, smo jih delali vsi. Jaz običajno tudi ob vikendih, če je bilo potrebno. Delavci samo izjemoma. Nobeden mi ni “crknil” na delovnem mestu. Jaz sem tudi še živa, čeprav sem delala več kot moji delavci. Kadar je bilo nujno.
[/quote]
Oh, kako zelo znano mi je tisto, da šefi delajo največ od vseh. Dovolj znano, da vem, da se nisi pretegnila.
V tvojih časih je bilo delavcev preveč in so morali požreti vso gnojnico. Dobrodošla v novem svetu.
Mentalna sirota, to, kar pišeš, velja za velike firme, ki so jih olastninili tajkuni. Te zgodbe poznam. in glede tega imaš prav.
V privat firmah, ki so jih ustanovili lastniki s svojim denarjem (niso “prihvatizirali” nekdanjega družbenega premoženja), pa je situacija običajno drugačna. Razen izjem – tudi take zgodbe poznam, običajno pa ne trajajo dolgo.
Delavec, ki ima tako pišmeuharski odnos do dela, pri meni ne bi bil dolgo zaposlen.
[/quote]
vemo za marsikateri primer “uspešne” firme kako se je ustanavljala z “lastnim” denarjem ter kako prosperira samo zaradi lastnikove “sposobnosti in požrtvovalnosti” Dejstvo pa je tudi, da napake lahko dela le tisti, ki sploh kaj dela. Tisti, ki samo v službo hodijo, jih ne morejo. Latniki firm pa sploh radi izgubljate kompas glede nalaganja dela zaposlenim.
Oh, kako zelo znano mi je tisto, da šefi delajo največ od vseh. Dovolj znano, da vem, da se nisi pretegnila.
V tvojih časih je bilo delavcev preveč in so morali požreti vso gnojnico. Dobrodošla v novem svetu.
[/quote]
Nič jih ni bilo preveč. Vsakega sem najprej zaposlila za določen čas in če se je izkazal, je postal član kolektiva. V tem času se je tudi seznanil z zahtevami na delovnem mestu in s poslovno politiko in se odločil, ali bo delal pri meni ali ne.
Čeprav sem s kmetije in to kmetijo še zdaj v 3. življenjskem obdobju upravljam po svojih močeh – tudi delam, kolikor zmorem – sem imela firmo s storitveno dejavnostjo. Nobene gnojnice ni bilo tam. Bile pa so sitne stranke, s katerimi smo imeli opravka vsi – tako delavci kot jaz.
Se pa vsaka pesem enkrat izpoje. Ko sem šla v penzijo, je del strank prevzela ena od delavk in šla “na svoje” – imam stike in vem, da ji ne gre najbolje. Zdaj se ji malo svita, koliko morajo delati “šefi”. Tebi se ne bo posvetilo nikoli, čeprav praviš, da veš. Moraš probati, preden se delaš pametno.
Ostanek firme pa je prevzela druga delavka, ki pa stvari obvlada in je bila že kot zaposlena “ta prava”. Vesela sem, da ji gre dobro. Tako to gre, veš.
vemo za marsikateri primer “uspešne” firme kako se je ustanavljala z “lastnim” denarjem ter kako prosperira samo zaradi lastnikove “sposobnosti in požrtvovalnosti” Dejstvo pa je tudi, da napake lahko dela le tisti, ki sploh kaj dela. Tisti, ki samo v službo hodijo, jih ne morejo. Latniki firm pa sploh radi izgubljate kompas glede nalaganja dela zaposlenim.
[/quote]
To bo, ja.
Po načinu pisanja, se mi zdi, da je tema provokacija. A vseeno…
Če bi mene šefica klicala 10x, pomeni, da je nekaj res narobe. Dopust gor ali dol. Bi se javila in jo poslušala kakšna je napaka. Če bi ocenila, da gre za napako, ki jo lahko brez posledic uredim po dopustu, bi ji to razložila, jo pomirila. Če pa bi šlo za napako s hujšimi posledicami (npr da plače niso šle v izplačilo) bi pa takoj sedla v avto in se odpeljala v službo, sploh če sem še doma. Če pa bi bila izven Slo, bi prosila za oddaljen dostop in uredila na daljavo.
Kot pa je praksa v našem podjetju (se je kdaj zgodilo, da je kdo moral na daljavo v privat času urediti), pa mu je direktor za tisti dan dela (ponavadi so bile kaka 4 ure) odredil dodaten dan dopusta, ki ga delavec koristi po želji. Ne glede na to, čigava napaka je bila. Fer odnosi so veliko vredni.
Tak odnos, kot ga je pokazala avtorica ne pelje v dobre medsebojne odnose v prihodnosti. Ne samo, da se lahko delavec zameri delodajalcu in v kratkem zaključi z delom v podjetju, kot smo se že večkrat pogovarjali, je Slovenija zelo mala država in delodajalci, sploh v isti branži se poznajo med sabo. Dvigniti telefon in vprašati o delavcu, je še najmanj kar lahko kdo naredi.
Nič jih ni bilo preveč. Vsakega sem najprej zaposlila za določen čas in če se je izkazal, je postal član kolektiva. V tem času se je tudi seznanil z zahtevami na delovnem mestu in s poslovno politiko in se odločil, ali bo delal pri meni ali ne.
Čeprav sem s kmetije in to kmetijo še zdaj v 3. življenjskem obdobju upravljam po svojih močeh – tudi delam, kolikor zmorem – sem imela firmo s storitveno dejavnostjo. Nobene gnojnice ni bilo tam. Bile pa so sitne stranke, s katerimi smo imeli opravka vsi – tako delavci kot jaz.
Se pa vsaka pesem enkrat izpoje. Ko sem šla v penzijo, je del strank prevzela ena od delavk in šla “na svoje” – imam stike in vem, da ji ne gre najbolje. Zdaj se ji malo svita, koliko morajo delati “šefi”. Tebi se ne bo posvetilo nikoli, čeprav praviš, da veš. Moraš probati, preden se delaš pametno.
Ostanek firme pa je prevzela druga delavka, ki pa stvari obvlada in je bila že kot zaposlena “ta prava”. Vesela sem, da ji gre dobro. Tako to gre, veš.
[/quote]
takim šefom, ki so iz kmetij se pa še sploh lušta za hlapci in deklami.
Problem je v tem, ker gre za projekt, ki je moj, delam pa v javme zavodu. Mož mije rekel naj grem pogledat kaj je na stvari, da se ne bom zamerila. Bom videla jutri. Samo jaz vem, danisme nič narobe naredila in se mi ne hodi nazaj v službo, ker bi si res rada odpočila. Poleg tega po moje vse lahko počaka, sej nikjer ne gori, samo ta moja nadrejena je zelo picajzlasta in kontrol freak in goče, da je vse BP, kar postaja kar malo moteče. Saj ni problema, da je zahtevna, ampak kar je preveč je pa preveč. Svet bo obstajal tudi, če ne bo vse do pikice natančno. To je pač moje mnenje, ker jaz ne živim za službo. Pika. Amen.