Kadar gre za znane opravljivce, si izmislim nekaj popolnoma trapastega in se potem režim, ko izpadejo budale.
Ostali pa tako ne vrtajo v tako osebne zadeve, da bi bilo moteče.

Ko me je ena sodelavka začela spraševati določene osebne zadeve preko mere, sem jo utišala tako, da sem jo začela spraševati njene osebne zadeve in to dokaj natančno. Ji je kar neprijetno ratalo. Čim je bila postavljena pred zid, da mi mora odgovoriti na določena vprašanja, ki jih je želela zatajiti, je hitro “pobegnila” nazaj v pisarno. Torej, najboljša taktika je, da premisliš, katere so šibke točke teh pretirano firbčnih sodelavk in sodelavcev, nato pa udariš z vprašanji s tega področja. Če je pri kateri otrok padel v ocenah v šoli, začneš vrtati o njegovih “uspehih”. Če katera dolgo ni napredovala, narediš žalostno faco in začneš govoriti o krivici, ki se ji dogaja. :))

Mene sploh ne sprašujejo, že sama povem.
Ne vem, katero vprašanje bi bilo toliko osebno, da se ne bi upala ali hotela odgovorit. Saj si odgovor tako ali tako lahko izmislim.

Odgovori z vprašanjem. Postavijo ti intimno ali osebno vprašanje, ti njemu/njej nazaj postavi še bolj osebnega.
Takoj nehajo spraševat. 🙂

Povej jim, da imaš pravico do miru, tvoje zasebne stvari so tvoje!