Ali odgovarjate na vprašanja o osebnih zadevah?
Mene v službi sodelavci večkrat vprašajo o zelo osebnih zadevah. Nebi se mi zdelo nič spornega če bi se s temi sodelavci družila, tako pa se sploh nikoli ne pogovarjamo (razen kadar kaj vprašajo) in se mi zdi skrajno bolano odgovarjat na vprašanja o mojem zasebnem življenju. Kaj v takih primerih rečete če vas kdo, ki vas ne pozna vpraša kaj osebnega pa se o tem ne želite pogovarjat? Jezna sem ker se vtikujejo v moje življenje, če pa rečem naj se brigajo zase bom pa izpadla največja nesramnica na svetu.
Te dobro razumem, sem tudi sam že imel nekaj takšnih sodelavcev in ni vedno zaleglo, ampak velja “prijazno” poskusit (in vztrajat) v smislu “tole je pa nekoliko osebno in se o tem ne želim pogovarjat, hvala” ter se ne obremenjevat z morebitnimi neodobravanji. Pri nekaterih je pač treba postavit in držat jasne meje, med drugim tudi zato, da potem ne morejo izrabljat osebnih stvari za kakršnekoli potencialne manipulacije in opravljanje, katerih se ponavadi takšni ljudje, ki ne spoštujejo osebnih mej, radi poslužujejo.
Drži se.
Ah, jaz sem odprta knjiga, vedno vse odovorim, mi je čisto vseeno, ker mislim, da nisem nič posebnega in da se mi ne dogaja nič takega, kar se ne bi dogajalo večini ostalih. Pa po resnici, ne da se mi razmišljat, kaj bom rekla, če bom rekla, ne bm rekla, kao bom rekla… To je meni že preveč komplicirano.
in kako odreagiraš ti avtorica? Odgovoriti ne želiš, reči naj se “zase brigajo” tudi ne. Upam da ne ostaneš kot tele in gledaš v prazno…..
Jaz s tem nimam težav, odgovorim pač. Če je vprašanje tipa “si včeraj sexala” pa recimo kaj v stilu: a veš da se ne spomnim…..
Relax, ni treba bit tako zategnjena.
Druženje, vsaj površinsko na delovnem mestu je izrednega pomena. Žal pa dejansko izumira, ker se nihče več z nikomer noče pogovarjati.
Zadnjič sem nekje brala en intervju od enega direktorja, ki je pravil, da ko skliče sestanek zahteva, da telefone pustijo pri tajnici pred sejno sobo.
Potem pa vse skupaj pusti ene 5 do 10 minut čakat, izključno z namenom, da se ljudje začnejo med seboj pogovarjat, magari o vremenu, fuzbalu, čimerkoli … Da se tako vsaj približno povežejo in spoznajo med seboj. Ker potem tudi delovni proces lažje laufa.
To dela zadnjih par let, odkar so tile telefoni prevzeli vse. Ker prej so ljudje govorili med sabo, sedaj pa bulji vsak v svoj telefon.
vse je odvisno od vprašanja. O intimnih zadevah pač ne govorim in tudi rečem,da takih stvari se ne sprašuje.
Če se pa kaj tako pogovarjamo pa ni noben bav,bav…..ali pa greš v kino gledat ta in ta film….,tam imajo akcijo smučarske opreme,…včasih si izmenjujemo tudi kakšne otroške zadevščine….,kakšen predlog za izlet vedno dobrodošel,….
joj no smo samo ljudje.
Na Japonskem so taki,da z nekom skupaj delaš po cele dneve tudi 10let pa ne veš nič . Še to ne,če je poročen ima družino,…
Pri nas je drugačna kultura . Nič narobe, še manj pa hudega.
Kaj ne gledaš nič tv? Poslušaj politike in vodilno srenjo v raznih oddajah. Skoraj nihče ne odgovori na postavljeno vprašanje, ampak govori tisto, kar želi povedati. Glej in se uči, kako to gre.
Sicer pa je eno splošno pravilo, s katerim nikogar ne užališ. Na postavljeno vprašanje to isto bodisi ponoviš ali pa vprašaš, zakaj ga/jo to zanima. Tretja varianta je, da ne daš jasnega odgovora. Npr. na vprašanje, če si poročena, lahko odgovoriš: nekaj takega, ja, predvsem pa dajaj nezanimive in končne odgovore, ko ne bo možno nič več vprašati v nadaljevanju. Zadevo pač kratko zaključiš, s čimer daš na znanje, da to ni tema, o kateri želiš govoriti.
Vsi tisti, ki radi razlagate o sebi, a jih še niste dobili po glavi? Ni dobro na delovnem mestu podajati preveč osebnih podatkov. Slej ko prej ti to škodi.
Japajade, glih vsem bom razlagala kar je moja osebna stvar.
Lepo povem naj se zase briga in fertik!
Ne rečem, ko se tako med sabo kaj pogovarjamo, tako kot tuki 🙂 , takrat že povem kaj, kar mi paše, ne povem pa vsega.
Tistim s katerimi pa se sploh ne družim, pa ni šans. Halooooo? Kaj te pa to sploh briga! Tako mu reč.
Imam mejo v komunikaciji, torej ne sprasujem takih stvari na katere ne bi sam odgovoril. Ce pa naletim na čudaka, ki mu je vse preveč osebno in se dela finega, takega ignoriram, in z njim niti o vremenu ne govorim, se ne družim z njim, ce smo pri mizi na kosilu, vse druge vprašam kaj bodo pili in častim, za onega se mi pa jebe.
Nas je 7 v pisarni pa smo zelo relax..vsi vemo zelo veliko drug o drugem, ce je kdaj kaj prevec osebnega pac odgovoris v sali. Mi je pa super ker smo potem posledicno tudi bolj razumevajoci, kolegialni. Ce npr o nekom ne ves nic ga sigurno bolj postrani gledas ko ze petic v tednu zamudi na siht. Ce pa ves da ima kaksno izredno situacijo pa ne le da razumes in ne gledas grdo..skusas se pomagati. Jaz sem navajena da imamo sproscen, prijateljski odnos, ceprav se po sluzbi ne druzimo, in bi mi bilo to nekaj najhujsega..da bi bila po 8 + ur na dan z “neznanci”.