ali otrokom pojete v domačem narečju?
Malce sem razmišljala zaradi teme o slovenskih ljudskih pesmicah.
Verjetno večina od nas resnično pozna samo te “standarne” pesmice, ampak vseeno – se spominjate kakšnih narečnih pesmi iz krajev, od koder ste doma in ali jih kdaj zapojete otrokom?
Namreč, ena prvih pesmi, ki jo je znalo naše dete zapeti je bila prekmurska Či bi ger bila fčelica, ki sem mu jo pela, kadar ni mogel spati. In jo je znal zelo hitro, potem pa je moral v vrtcu razlagati, kaj kakšna beseda pomeni.
sicer živimo na Dolenjskem, v vrtec hodi v LJ, zato prekmursko ne zna, ga pa učim tako za hec kdaj kakšne besede in zelo uživa.
Koliko dajete otrokom v življenje popotnico ljudskega izročila?
T.
Tinkara, zelo zanimivo vprašanje si postavila. Opažam, da se dandanes vsi tako zavzeto trudijo (sama pričakujem prvega otročka aprila) govoriti z otroki v neki kvazi pravilni slovenščini in vse preradi pozabljamo, da so tudi narečja bogastvo naroda in jezika. Saj vem, da ima to svoje prednosti, vendar naj nas ne bo sram, če kdaj kako po domače povemo in zapojemo. Zelo rada imam ljudske pesmi in vem, da se bom trudila to ljubezen do lastnega privzgojiti tudi svojim otrokom.
Seveda ima vsak svoj način govora in vzgoje in to nikakor ni napisano kot kritika kagarkoli, ampak le moje razmišljanje.
Na naših vrtovih so se včasih bohotile zlata jabolka, kot jim reče moj tata (t. im. kakiji), miškule (ne vem prevoda), cimberji (nešplje, mislim), kaka trta se je pela na latniku pred hišo in jaz ne bom sadila banan.To je malo izven teme, vendar vseeno kot primerjava.
Lep dan vsem!
Penelope – ki ima zelo rada svojo primorsko dediščino
Meni se ohranjanje narečja zdi zelo pomembno in tako me zelo moti, ko hči ne govori tistih naših pravih posebnosti ( ne znam, valjda, hoj sm … Belokranjščina). Doma vsi govorimo v narečju in zgleda da jo prav to odbija saj bi raje govorila bolj “fino” kot mi temu rečemo. Nauči se pa iz filmov, v šoli, bratranci … To me tako moti, da jo kar opozarjam pri določenih besedah in ji vcepljam narečne, a hkrati se sprašujem če je to sploh prav, če bo zaradi tega imela probleme v šoli pri slovenščini … Glede pesmic pa, sploh rada pojem naše folklorne in jih seveda probam čimveč približat tudi otrokoma.
V narečju pojemo, zlasti v zadnjem času, ko je pri nas strašno zanimivo Kreslinovo petje, ravno domače narečje pa to ni. Ljubljanščina (res ne vem, ali se po uradni delitvi socialnih zvrsti jezika tako narečje sploh obstaja) bo v vsakem primeru prišla do nje, saj živi v tem okolju, pa tudi jaz jo gotovo uporabljam. Očka svoje narečje uporabi sem in tja s kakšno besedo, pa ji razložimo, kaj to pomeni in včasih tudi kakšno sama uporabi. Poje pa očka ne, pravi, da njegov posluh ne more konkurirati najinemu. Moževe starše celo spodbujamo, naj z vnukinjo govorijo tako, kot so vajeni govoriti z ostalimi, saj so sprva nekatere besede prav iskali med “pravilno” slovenskimi, češ da jih sicer ne bo razumela. Po mojem mnenju je različnost narečij ne le realno stanje, pač pa posebna lepota, hkrati pa tudi možnost, da skozi pisanost narečij otroku približamo enakovrednost drugačnosti.
Pozdravčki
še ena mama
Če pojemo narečno pesmico, jo zapojemo tako kot se šika – v narečju seveda. Res pa je, da nimamo tako hudega narečja, kot je v Prekmurju :)) Ampak bi kljub vsemu peli v tamkajšnjem narečju, če bi kakšno poznali.
Zdajle na hitrico se spomnim le ‘Mat’ potico pečejo’, ‘Še kikl’co prodala bom’ in podobne domače… o, ne, pa saj kar prihajajo melodije. No, žal kakšnih bolj udarnih in narečno precej ‘drugačnih’ ne poznam 🙂
Doma pa se ne pogovarjamo v pravilni slovenščini, ampak uporabljamo pogovorni jezik. Če opazim, da kakšno besedo posebej rada izgovarja, ji pojasnim kakšna oz. katera je pravilna uporaba besede v knjižnem jeziku in da jo mi uporabljamo v pogovorni obliki, v šoli pa bo morala biti previdna in uporabit pravo 🙂
Zaenkrat ni težav, no bomo videli, ko bo kak prvi spis, koliko ful-ov bomo našli notri 🙂
Večina slovenskih ljudskih pesmi je v narečjih, raznoraznih. Mi jih poskušamo peti pač tako, kakor nam je všeč pri posameznih izvedbah. Saj izvirnika tako ali tako ni – kot ljudsko blago se nenehno spreminja. Všeč so nam pa npr. Bogdana Herman, Ljoba Jenče, Katice in še in še. Otrokom so zdaj zelo všeč izvedne Vogelnikove, ker so malo nenavadne.
ja, seveda.
mi smo čisti štajerci in naša dva veselo prepevata “ja kaj pa te ti tu delaš, ne me basat…. ” :))
malo za hec, ampak vseeno. Tudi slovenske narodne pojemo, od Šmentane muhe dalje. Ampak če povem po pravici, ko slišim štajersko narečje po TV ali radiu, me prav zbode (pa čeprav je to moj materin jezik). Ne vem, noben drug dialekt v javnosti ne izstopa toliko, kot prav štajerski.
Tudi otroka poskusim navajati na knjižni jezik in ko slišim našo vzgojiteljico v vrtcu, ki čez celo dvorišče kriči: “Nena skozi to delaj!!!” mi gre prav na smeh 🙂
Pri naši hiši narečja pomagajo toliko, da smo se navadili, da “use mamine na pou požrte lublanske besede” malo popravimo z atijevimi, ki “pove fse po štajersko”. Tako zdaj vsi rečemo “mleko”, nubedn več n reče sam “mlek”. Fanta pa itak pobirata kot za stavo, tako da smo po tednu počitnic v Mariboru nekaj časa poslušali samo še “te pa mi daj že toto kocko” :-))
Se mi pa zdi zelo pomembno, da spoznavajo narečja in običaje (pa ne samo domačega, ampak tudi druga). Mi jih spoznavamo na žalost samo preko pesmic, od babic ipd. jih praktično ni.
Heh, moja mama je Bohinjka in ima še vedno en šopek “ta bohinjskih”, ki se tudi mene še držijo (recimo štape in ne štenge ali celo stopnice), seveda jih veselo prenaša na vnuka. Tašča in mož sta z idrijskega konca in po petih letih moram še vedno za kakšno stvar vprašat, kuga za hudiča pa to pomen?! Oba, posebej tašča, s tamalim “zavijata” po svoje in je prav fajn, ko se ju tamal spravi pod razno jemat in “z rožički v očeh” sprašuje “kij to” (namesto običajnega “ka pa j to”) ali pa “ki pjauš (namesto “ka pjavs” – kaj praviš).
Meni je posebej všeč koroško narečje in kar znam koroških narodnih, jih pošteno “zarobim” po koroško. Včasih se mi zdi, da je dobrih 20 let “zborovanja” imelo eno ogromno vrednost, saj sine zelo rad posluša pesmice. Prekmurskih znam mogoče 2, pa kar je Kreslin približal, drugače se držimo gorenščne, korošne, pa crklanšne :))
Narečja cenimo pri nas veliko premalo in meni je ljubši Štajerc, ki tolče ta pravo štajerščino kot pa tisti, ki se spakuje z ljubljanščino. Knjižni jezik seveda mora bit, vseeno pa premalo naredimo za ohranjanje narečij. V avstrijski vrtcih, recimo, otroci ne znajo visoke nemščine do vstopa v 1. razred ljudske šole. Govorijo izključno dialekte. In to kakšne :)))
Hehe, a mar poznaš kakšnega Štajerca, ki tudi po 20 in več letih življenja na Gorenjskem ne bi zavijal po štajersko? :))
Se pa strinjam, narečja pri nas zelo zanemarjamo. In če povem po pravici, bi morala zdajle orenk napet možgane, da bi se spomnila kakšne gorenjske narodne pesmi, kaj šele v gorenjskem narečju.
Sicer je pa naš mali še majhen in do tega še pridemo. Zaenkrat mu tudi jaz prepevam (fušam) tiste standardne.
Ja, le kaj bi bilo moje domače narečje?
Starša sta oba dolenjca, vendar sta že skoraj 50 let v osrednjem delu Slovenije in sta že skoraj izgubila dialekt. Le včasih še mama malo potegne kakšen široki O ali E, ker so dolenjci znani po tem, da jim ozki O in E delata malo preglavic. V njenih stavkih se tudi najde kakšna tipična dolenjska skovanka stavka. Zadnje čase opažam, da jih je začela pobirati že moja hčerka.
Ne moti me – naj!
In Tinkarino vprašanje če pojemo otroku v domačem narečju mi je dalo misliti. le v katerem narečju naj jaz pojem otroku?
Na tem, južnem koncu Gorenjske sploh nimamo nobenega narečja. Še celo tista prava “loščina” je že izginila iz škofjeloških ulic. Da bi pa obstajala kakšna pesmica v tem narečju? Ne, ne – tega ne vem.
Ali naj otroku pojem “Oj, te mlinar” ????
Če bi ji zapela “Dere sn jaz mali bia…” ji ne bi pomenilo nič, ker tega ne razume.
In moja želja je, da otrok glasbo razume.
Po vsej verjetnosti se bo z narečnimi pesmicami srečala šele v šoli. Tako kot jaz.
Nataša
Pa še ena naša bohinjska “v čevdru pr četn pa ščira liži” kar pomeni v kleti pri ketni pa sekira leži. Sicer pa je pred leti ena naša bohinjka Marija Cvetek izdala knjigo bohinjskih pripovedk pisano v narečju in v prevodu z naslom “Naš voča so včash prpovedval” in jo zelo rada primem v roko čeprav imam tudi jaz kdaj težave z izgovorjavo.
LP A:
Jaz pa mislim, da je pomembna tudi melodija, ne le besedilo. In ker sem sinu Fčelico pela, ko je bil še čisto mici, potem pa sem mu besede razlagala postopoma, kakor je spraševal, jo zdaj razume in zelo rad še sam zapoje. Pa je zelo v dialektu, mi pa se doma pogovarjamo v pogovorni slovenščini, poskušamo ne preveč po ljubljansko zavijat 🙂
Ne vem, če ni preveč mimo teme, pa vseeno. Moja mama je iz Prekmurja in tako sem imela v otroštvu nekaj let srečo, da sta me pazili med počitnicami njena mama in teta. Predvsem teta (ki je bila res TETA ena a, je imela na zalogi eno veliko malho pravljic, zgodb, legend, ne vem, kako naj to opredelim. Vem samo, da se jih zdaj ne spomnim več (obe sta že dolgo pokojni), spomnim pa se posebnega ritma pripovedovanja, čar je bil po mojem ravno v narečju. Ko mi je te iste zgodbe pripovedovala mama v “ljubljanščini” sploh niso enako zvenele in jih je morala govoriti v originalu.
Sem smotka, kar solze so mi prišle na oči.
Sama sebe sem sicer proglasila za “super nadarjeno za narečja”. Že dolgo nisem bila v Prekmurju, kadar pa “od gor” pridejo na obisk, nimamo težav z razumevanjem in če so na obisku nekaj časa, spet prav dobro “gučam”.
Korošica – meni je koroško narečje zelo lepo in ga grozno rada poslušam, samo – poznam le eno Korošico, ki pa je že dolgo preseljena in ne “slišim” več narečja v njeni govorici. Moja najboljša prijateljica je Štajerka in nekater besed so prav super (pa nea se jezi – z ozkim e:)), čaga:)) itd).
Idrja je pa itak en poseben svet. Tam sem delala nekaj časa in nehote sem začela oponašati njihovo narečje, ki se mi zdi kar težje kot prekmurščina. se mi zdi, da poslušaš, vse razumeš, potem pa kar naenkrat polno besed, ki jih ne zastopim:)) Sicer so mi podarili knjigo “Bam knapa uzela, bom zmirom vesela”, kaže, da še niso obupali nad mano.
Včasih mi je kar žal, da nimamo posebnega narečja, moj konjiček je zbiranje “starih” besed, tako, da si vsaj malo v tem pogledu ustrežem. Za hčero me pa itak vsi sprašujejo, kako to, da tako lepo
Skr bna, zdaj si me pa spomnila…
Moj dragi Štajerc ima kar precej smisla za narečja. Ampak ker vem, kam sicer paše, mi je vsakič ful hecno, ko prijavo kakšno v smislu “tokle na zboto” (čeprav je izgovorjeno brez napak).
Pa skozi pesmi se precej naučimo (na žalost skozi tiste bolj za “tavelike”). Od Kreslina, še več pa sem se naučila od Iztoka Mlakarja – seveda smo ob poslušanju rabili tudi kakšen prevod. Takrat sem se spraševala, zakaj zaboga k vsem CDjem tišijo besedila, pri kakšnem takem jih pa ni. Če bi bil zraven še prevod bi bilo pa sploh krasno.
pesmice tiste klasične … kjer ni ravno prepoznavnega dialekta … jaz ljubljančanka ga pa itak nimam kaj pametnega za naučit 🙂
druga štorja je pa z jezikom tule … samo 20 km iz LJ pa ljudje tako hudo zavijajo da jih na začetku sploh nisem razumela kaj mi govorijo … tašča in tast me še vedno kdaj vprašata če razumem kaj sta povedala :))) … mali pa seveda razume … in mi včasih sam razloži kaj določena beseda pomeni … mi je prav smešno če mali začne po gorensko zavijat .. se pa vidi v šoli da pač ni pravi gorenc :)) … večina otrok ima res močno gorenski naglas 🙂
B.