Ali res ni časa … za … ?
Dobro jutro, prijatelji!
Dolgo predolgo vas že nisem zjutraj pozdravila s svojim običajnim jutranjim postom. Kdo ve zakaj? Morda zato, ker mi zjutraj, ko tekam okrog hiše in zalivam rože, ko opazujem srne, ki se pasejo v njivi dobrih petdeset metrov stran od mene in tiho razmišljam o lepoti videnega potem zmanjka časa, morda zgolj iz lenobe. Res ne vem. Kot ne vem, kako to, da vas sleherni večer, ko pokukam na net, praktično zamudim, a tako močno si želim klepeta z vami. Morala bom trefnuti pravi čas, morala! Pa grem potem na drugi net, pa poklepetam v resnejših temah, temah, ki sem jih morala doživeti in preživeti in me razjezi ena druga Marija, ki v jezi in ogorčenju odgovarja o nečem, čemur je priča kot opazovalec. In jaz ne morem biti le ob strani, vtaknem se v pogovor in jih …pih, v jezi in ogorčenju nekoga kasiram.
In ne vem, zakaj se nam vsem strga in sfuzla, ko se pokaže luna, ki je ni! Kdo bi bral vse poste, ki so bili napisani v zadnjih treh dneh, saj je kar nekaj stotk, bela cesta. Ni mogoče, sem in tja sem se skušala vturiti, pa mi je komaj zneslo, zdaj pa se stvar še toliko časa odpira, da izgubim živce. Nič ne de, samo da smo tukaj. In tukaj smo, vsaj stari znanci! In v veselej mi je uzreti vaša imena na portalu – ozadju. Zame ni bojazni, da bi me ne bilo. Umanjkala bom le, če se z muco odločiva skupaj preživeti par dni, drugače pa bom doma in bom morje gledala le na razglednicah z lepimi pozdravi, ki mi jih bodo pošiljali prijatelji v veri, kako dobro mi dene, če me pozdravijo z dopusta, heh in kako moram jaz vedeti, da oni mislijo name, ha, ha! Da mi srce poskoči v tihem hrepenenju, da se mi nosnice razširijo v občutju vonja po slani morski vodi, da se mi prsi sunkovito dvigajo in spuščajo v sladki sveti jezi, ker nisem tam …….aahhhh ne, tega moji prijatelji ne morejo vedeti, res ne!
Vlak pa beži in hiti, času uhaja, a ga čas vedno znova dohiti: vlak pa beži in beži, a času nikoli ne ubeži … čas za njim hiti, dokler ga ne prehiti!
“Le kakšno je takšno življenje, polno skrbi, ko nimamo časa, da bi se ustavili in si kaj ogledali? Ni časa, da bi se ustavili in se kot ovce ali krave v kaj zastrmeli. Ni časa, da bi v gozdu gledali, kam veverice skrivajo orehe. Ni časa, da bi pri belem dnevu opazili reke zvezd kot na temnem nočnem nebu. Ni časa, da bi se ozrli ob pogledu lepotice in si ogledali, kako plešejo njene noge. Ni časa, da bi počakali, da bi njena usta obogatil nasmeh, ki so ga oči nakazale. Revno takšno je življenje, polno skrbi, ko nimamo časa, da bi se ustavili in si kaj ogledali.” /W.H.Davies – 1871-1940)
Prijatelji, vzemimo si torej čas. Vzemimo si ga še danes, pojdimo na sprehod in opazujmo svet okrog sebe: morda bomo opazili mravljo, kako se v tej poletni vročini trudi zgraditi si dom, morda bomo opazili srno, ki sosedu je fižol, pa se bomo v sebi spraševali, ali naj soseda obvestimo ali ne? Jaz ga ne bom, ker mora tudi srna dobiti svoje in lepota njene naravnosti me zato spremlja cel dan, lepota njenega pojmovanja o tem, kaj je čigavo, me fascinira, saj si vzame, kar si je vzeti brez bojazni plačila pač mogoče. Ne razmišlja o poku puške in o bolečini zadanega udarca krogle, o bolečini iztekajočega se življenja, ki bi jo vsak hip utegnilo zadeti, razmišlja zgolj o okusnosti fižola in si ga privošči, kolikor si ga privoščiti utegne. In to lepoto vsrkavam skupaj z njo. Ssosedu pa tako ni mar zame. Prijatelji – vzemimo si čas in – živimo!
Muca, občudujem te, vzela si si čas in – živiš!
Marija… Res ne vem, kje naj začnem, pa vendarle. Očitno smo nekako zaplezali v teh treh dneh. Veš Marija, tud meni je blo težko stvar spremljati iz službe, vendar mi to ni bilo težko, ker sem vesel, da se je promet na tem forumu po dolgem času resnično drastično povečal. Vse prevečkrat so bili dnevi, ko sva tukaj gor vedrila sama z zajčkom, občudovala Božič in novo leto, se kepala v najhujši vročini in podobno, samo, da forum ni opustel. Zato, Marija, sem vesel, da je v zadnjeih dneh tukaj, na tem forumu naklofano preko 900 postov. In vesel bom dnevov, ko ne bom mogel več spremljati “debate” in bom lahko samo z naslovom teme “za pop*****” povedal, da pač ne morem spremljati dogajanja, v mislih sempa z vami. In z veseljam bom izgubljal niti debate in se limal enkrat na enega enkrat na drugega, pa tudi če ne bo odziva.
Ko je enkrat Štumpi rekel, da je bil ta forum odprt samo zaradi naju dva (no, zraven sva povlekla še Sašota), sem se počutil neumno. Pač zaradi mene… ne hvala :))) No, vseeno pa dane sčutim neko moralno obveznost, da se vsako jutro ali vsaj enkrat na dan “pofočkam” sem in vas pozdravim. Res je bil obdobje, ko sem poniknil… zaradi znanih razlogov, samo.. takrat sem bil vedno z vami, samo pisal nisem.
Vidiš Marija, zato sem vesel, da vas lahko, več ali manj vse, vsak dan pozdravim tukaj gor. In verjemite mi, težko me bo zvleči stran od foruma, prekleto težko. In še enkrat bi rad izrekel zajčku zahvalo za misle, ki jo je napisala včeraj popoldan, katero sem potem prenesel na naslovno stran.
In Marija in seveda tudi vsi ostali, vesel sem.. ko se vam zmede.. in v eni uri napopate 100 in več postov na eno temo. Vesel, vesel. In še enkrat vesel. Zato, ne se držati nazaj in se mulat in se… počutiti odrinjene in nezanimive. Ne delajte tega, ker, če ne bi bili mi mi, potem ne bi v tem času potekala nekako obletnica mojega druženja na teh forumih. In verjemite mi.. ta forum in vi ste mi spremenili življenje. Počutim se nekako bolj polnega, veselega, srečnega. Zato ker vem, da se vedno lahko zanesem na vas, ker vem, da vas bom vedno našel tukaj, ali kje drugje.
Marija, zato se zelo rad ustavim in pogledam okoli sebe. Sploh tukaj na tem forumu, kjer sem… enostavno srečen. Hvala vam prijatelji in samo želim si lahko, da bi bilo vedno tako. Hvala!
Jani
Uf Jani, sem vesela tvojega odgovora; saj je res,
da včasih naklofamo toliko neumnosti in tako ne-
potrebnih reči, ampak, tukaj smo in veseli smo, da
se lahko družimo.
Če bi se tako, kot se najdemo tukaj gori našli v enem kafiču, najbrž tudi ne bi vedno o resnih temah razpravljali in se pogovarjali o težavah, ki nas dnevno pestijo, mar ne. Tudi v kafiču, če ne še prej, bi nam z jezika uhajale nore misli, nore ideje, nori vici, norost bi nas zajela in če bi nas kdo opazoval, bi dejal: glej jih, norčke, kako so veseli in kako se dobro
štekajo.
Aha, Jani, ko smo se našli v Parjah pri Sašku, je bilo Hubertu in meni rečeno, da sva midva s tisto temo o moških in ženskah”zakrivila” tale forum. Bela cesta, danes sem prav vesela, ko sem končno dobila pravi odgovor, tisti, ki me je potolažil.
In, uf, Jani, še nekaj: spomnil si me tudi na mojo “obletnico na forumu” – devetega septembra bo leto dni, zamisli si.
To o mulanju, veš, to pa ni čisto tako, kot imaš v mislih ti. Jaz se ne maram mulat, še doma ne. Tu gori pa sploh ne, ker ni nihče od vas tisti, ki bi me v mulanje spravil, če pa me že, pa povem, kaj mi ni všeč in kdo me je razjezil. Je pa res, da človek ni vedno razpoložen za klepet. Jaz sicer sem velikokrat, a prav čisto vedno kljub vsej veliki želji pisanje in klepet le ne gresta s prstov. Ko se zvečer nalimam gori, vas ponavadi zamudim, ali prehitim, potem pa preberem in se snamem. Nazaj se mi ponavadi ne ljubi več, pa velikokorat ob odhodu v spalnico postanem pred PC in ramišljam: a čem, al ‘ nečem? In prevaga pot navzgor! Pa vem, da če bi se takrat vsedla nazaj, da bi zagotovo rasturali!
Nazaj se pa včasih držim zato, da ne izpadem preveč čudaška, ker me res dostikrat zanese v tiste vode, ko govori srce, ne razum. In morda tistemu, ki me bere delujem – pih, kako je že dejala naša Nikitka danes, nekaj o cukru, morda pravim, delujem komu tudi presladko. Ampak dejstvo je, da pišem, pišem, pišem kar čutim, vidim, slišim, občutim, sanjarim, in res lahko izpade zasanjano, nerealno. A kam bi, če ne bi imeli sanj, kajne Jani. In kadar vam pišem, vsem skupaj, se mi dostikrat zgodi, da imam pred seboj zdaj tvoj obraz, zdaj zajčkovega, zdaj Saška, zdaj Štumpija, ki ga tako močno pogrešam, vedno bolj in bolj, pa našo Muco, ki mi je iz Parij, kjer tebe žal ni bilo (veliiiiiiiikkkkkkoooooooooooo si zamudil, res!) ostala v spominu, ko smo poizkušali moje nageljnove žbice in je naredila tak obraz, kot bi ji vlekel robidovje skozi drobovje!, pa Pandica s svojim sončnim obrazom, NIkita s svojo rdečo glavo in rdečimi škorenčki, čipkasto bluzico, Lili,ki komaj čaka septembra, zdaj ga tudi jaz komaj čakam, res, pa Barbi s tistim svojim navihanim malim nosom in svetlečimi očmi, …… Ja, velikokrat vas ima v mislih in dejala bom to, kar je dejal že zajček: KAJ BI JAZ BREZ VAS. KO SE POČUTIM OSAMLJENA IN KO ME ZAJEMA OTOŽNOST IN ŽALOST, GREM GOR KVAM IN HITRO ME TA NELJUBA OBČUTENJA ZAPUSTIJO! HVALA VAM.
Ne, NIkita, Jani, nisem. Kako bi le lahko bila
moja nestrokovna melenkost med 600
poslanimi zgodbami izbrana? Nikakor,
ni mogoče. Zdaj so me vsaj postavili na
moje pravo mesto, ha!
No, ampak sem vsaj poizkusila. In tako
mi je jasno, kje sem. Če bi ne poizkusila, bi se najbrž še zdaj imela za dobro, kaj meniš? Tako pa ……. sem, kar sem! Nisem veliko, nisem malo, sem nekaj povprečnega, ampak – sem!
Nikita, hvala za podporo in skrb!
Veš, dragi mišon, da nisem prepričana,
če je zgodba za tako široko objavo, res
nisem prepričana. Moram premisliti. Zdaj
se zgodba tudi meni ne zdi več!
Ej , Marija , jaz govorim o cukru takrat , ko se ti tipi tu začnejo vsevprek slinit in lupčkat !!!
NE pa takrat , ko ti pišeš !!!
Tko !
Nikitka ima rada , da jo lupčka samo eden naenkrat , po možnosti fin , fit , temen , mišičast , uglajen , PAMETEN gospod …. (da bi bil v uniformi – bi blo že preveč sanjat 🙂