ali se moski bojijo mamic samohranilk?
Kaksne izkusnje imate s tem? Jaz sem ze vec kot dve leti mamica samohranilka (imam dva otroka) in opazam, da ko moski zve, da sem ze mamica, kar stopi korak nazaj!?! OK vem, da to niso enostavne odlocitve (tudi jaz sama ne vem cisto dobro kako bi se obnasala, ce bi se zaljubila v moskega, ki bi imel iz prejsnje veze ze kaksnega otroka), pa vendar…
Me zanimajo vasa mnenja… se posebno bi bila vesela, ce bi se oglasil kaksen moski, ki bi mi dal kaksno “mosko” videnje tega problema.
Lep dan vsem
pozdravljena saska,
tudi sama živim z dvema hčerama že več kot 3 leta in sem prav vesela, da sem se znebila moškega, ki nas ni bil vreden, niti malo. kar se tiče moških, kako nas sprejemajo, pa menim, da imajo nekateri zavore, se bojijo, ampak s takimi se ne ubadaj, ker boš imela preveč težav, sprejmi tistega, ki ti bo že na začetku pokazal da ima rad tako tebe kot tvoje otroke. zdaj ko sem sama, me oblegajo moški, eden v službi, drugi je sosed-ločenec, kaj hočejo, prijateljstvo, seks, …..,
kar se tiče slovenčkov pa glede zveze z žensko, ki ima otroke, menim da imajo preveč pomislekov, problem vzgoje-mamini sinčki, ….
DRAGI SLOVENČKI, ČAS JE, PREBUDITE SE ŽE !!
Saj se strinjam s tabo… saj moskih naokoli je veliko in tudi mene oblegajo, samo ko pa ‘potipam’ pri temi: resna zveza in zivljenje z zensko, ki prinese s seboj v paketu se dva otroka… pa nekako priznajo, da jih je tega strah oz. jaz sem ze dvakrat dozivela odkrito priznanje, da bi bili takoj ‘resno’ z mano, ce ne bi imela otrok oz. skoda, da se nismo srecali pred 7 leti!!! Moram priznati, da me to kar malo zaboli in vem, da me taki niso vredni… samo jaz pa si tudi ne zelim samo kaksnih avantur… ampak si nekoc zelim, da bi lahko z nekom zivela v resni zvezi…
Lp
pozdravljena,
sprašujem se zakaj je moških strah tega, ker so nezreli, ne morejo sprejeti nekaj drugačnega,…. sicer pa, ali smo me drugačne, manjvredne od drugih, …. ne to pa že ne, ženska, ki sama skrbi za enega, dva ali več otrok je nadpovprečna, ker tega ne zmore vsaka, zato se to verjetno dogaja le nam, ki smo močne in vzdržljive. sama imam trdno voljo, da bom zmogla, četudi sama, nič zato, na prvem mestu so otroci, …..
veš kaj svetujem ti, da se odpraviva v tujino, tam so moški bolj odprti, bolj fleksibilni, žensko sprejmejo takšno kot je, če ima enega ali pa pet otrok in več, zanje to ni ovira, marsikdo jim je celo boljši oče kot jim je bil biološki.
lep pozdravček, veliko upanja in sreče ti želim
pozdravljeni,
še enkrat bi povedati, da moški za katerega je otrok ovira NAS NI VREDEN, četudi trdi kako neskočno rad te ima rad, hvala za takšne,…. ne vem pa, če si kateri upa podati svojo “moško” videnje tega problema……. zato ti Saska predlagam, da napišeš takšno temo v forum – ljubezenski nasveti, kjer odgovarja primož, ki je moški v pravem pomenu, škoda da ne delajo več takšnih…….
……. sicer smo pa že tako samostojne, da se nas moški kar bojijo ……..
P.s.
Pia če bomo šle, te nikakor ne pozabimo, …… oglasita se še kaj, bomo še kakšno rekle……
hvala obema za odgovore…
ampak mojka, ali te ne moti, da si tvoji obozevalci zelijo le prijateljstvo, seks??? oprosti, ampak bom direktna – a pa to lahko sprejemas? (to ni misljeno kot kritika, samo kot vprasanje)… ker pri sebi vidim problem namrec v tem, da tudi ce imas samo nekoga za loverja, obstaja takoj neka custvena povezava (saj verjetno kdaj mislis na njega ipd…) in tudi to otroci cutijo… jaz pa si zelim to mojim otrokom prihranit… da bi njihova mama kar naprej ‘prijateljevala’ enkrat z enim, enkrat z drugim… saj otrocki vse tako dobro cutijo in srkajo vase vse kar se dogaja okoli njih in kar njihova mamica pocne… zato bi si veliko rajsi zelela neke resne veze…
se pa popolnoma strinjam s tabo da zaradi tega nismo manjvredne… se tudi ne pocutim tako… samo sem pa opazila pri moskih ta zdrzek…
punce kam gremo v tujino? mojka si imela v mislih kaksen konkreten kraj? pia, kako pa izgleda po 10 let samsko zivljenje?
zelo si zelim, da bi se kaksen moski podal ‘mosko’ videnje tega problema…
bom poskusila se s Primozem, da vidim, kaj bo on povedal…
lep dan
Saj vem, da bom popljuvan, ampak vseeno, želele ste nekakšno gledanje
na to z moške strani, to pot samo moje.
Če bi jaz naletel na žensko z dvema otrokoma bi tudi spi**il, ker po mojem
je edino prav, da se dohodki delijo, kako bi pa zgledalo, da bi poravnaval
samo svoje stroške, to pa je za današnje šase velik strošek, pa še otroci
tvoji niso. Tu so še neporavnani računi in odnosi z bivšim. Takšne otroke
moraš tudi osvajati in osvojiti, da te sploh sprejmejo, pri tem pa zelo paziti,
kako se boš obnašal nasploh, ker boš takoj primerjan z bivšim.
Velika prednost takšne zveze je, če poznaš otroke od prej, da veš
kako so vzgojeni (saj veste, vsaka mamica je najboljša vzgojiteljica).
Pri vzgoji nastanejo takoj problemi češ, če sem jih spravila do tu jih bom
še naprej, bog ne daj, da so pa še scrtani.
Tu je še velik problem za do sedaj samskega moškega, saj se bo ustrašil
novega in hudega tempa življenja.
Sicer pa sploh ne vem zakaj postavljaš to vprašanje, zamisli sebe,kot samsko
in brez otrok in te osvaja moški, ki ima dva.
Tudi v tujini ne čakajo na takšne ženske, da ne rečem, ubogi otroci.
To je bilo res neumno, pa oprosti.
Želim ti srečo v četvero, mogoče bi se bilo pa prav ob tebi lepo postarati.
saska,
mislim da si me narobe razumela, samo vprašanje sem postavila, kaj hočejo moški, …… tudi sama sem istega mnenja da ne moreš prijateljevati enkrat z enim, drugič z drugim, … kar opažam pri mnogim mojih sodelavkah, ki so takoj ko so se ločile, iskale nekaj novega, ….. sama tega ne bi nikdar storila otrokoma, ker mi pomenita vse, posvečam se samo njima………da bi se vezala, pa nikoli več, tudi sama znam živeti ……..
glede tujine je pa tako, zaposlena sem v zdravstu in bom čez nekaj let odšla kot prostovljka preko humanitarne organizacije v tujino, otroka bosta tam študirala, …zato se intenzivno pripravljamo na to.
veliko sreče v življenju želim tebi in Piji !!!!
ubogi nesojeni oče,
kdo pa pravi, da bi svoje otroke obesil na breme drugega, ali misliš da ženske samohranilke hočemo vezo z moškim samo zaradi socialne in materialne varnosti…… zelo se motiš……….kar se tiče otrok se moraš zares zelo potruditi da jih osvojiš, ogromno energije rabiš, kar jo pa ti ne izžarevaš ……. videnja ženske ne moreš primerjati z moškim,……. samska ženska bo z veliko večjo odgovornostjo in emocialnostjo sprejela tuje otroke, kot pa moški, …. zakaj je tako, pa razmisli ?…..
kako se pa obnašajo moški v svetu, pa ti svetujem da malo potuješ, potem boš spoznal kakšna videnja imajo moški v tujini,….. ne bi ti škodilo……ob tem boš marsikaj spoznal, ……
lep pozdrav in veliko sreče.
hvala za tvoje mnenje… ne mislim te popljuvati, popolnoma spostujem tvoje mnenje… se pa v nekaterih stvareh ne strinjam s tabo… in mislim, da ti je mojka kar dobro odgovorila… imam pa obcutek, da si malo mlajsi moski…
… mojka je dobro povedala, da je kar nekaj mamic, ki ne potrebujemo partnerja za neko ekonomsko ali socialno varnost… jaz imam to urejeno… kar je mene zanimalo je bilo predvsem to: nekdo ti kot oseba ustreza in si zelis biti z njo in bi bil takoj pripravljen biti z njo… ampak ko izves, da je nekaj zraven te osebe (kar pa ne spreminja same osebe – oseba ostaja ista, taka kot je!!!!), potem pa zacnes dvomiti in se ustrasis… zakaj??? vem in se zavedam, da to niso enostavne stvari in odlocitve in da zna biti velik problem, ce so otroci npr. problematicni ali nevzgojeni… ampak vseeno – pomembna ti je ta oseba, ali ne? in otroci konec koncev odrastejo in grejo in ostaneta samo partnerja???!!
verjetno je res veliko stvar zrelosti, odgovornosti in seveda odlocitve…
pozdrav
uh, malo me je zbodlo tisto: “da bi se pa vezala, pa nikoli vec!”… no, jaz za sebe ne bi tega rekla, ker kot receno, si mogoce nekoc vseeno zelim nek normalen, zrel in odgovoren partnerski odnos… se mi pa definitvno nikamor ne mudi in kar v neko vezo tudi ne mislim riniti, samo zato, da je… ce pa je ne bo, pa tudi prav…
ja, potem bos pa naju s piko malo tezko vzela s sabo v tujino – midve sva mislile potovati, ta pa kar ziveti… super se mi zdi… in ti privoscim… pa oglasi se iz tujine, da pridemo pogledat (in preverit), ce so v tujini moski res bolj ‘odprti’… bom cakala tvoje porocilo…
tudi tebi vso sreco
A lahko malo uletim?
Glede finančne obremenitve – hja, se strinjam z nesojenim očetom. Kakor koli že, sigurno se kupi več fasnge v trgovini, če gre za 4 člansko ali dvo člansko družino. In prej ali slej pride do kakšnih očitkov.
Verjetno se mora novi očka kar bogato truditi in “prostituirati”, da bi ga otroci sprejeli in vzljubili ter vzeli za svojega prijatelja. Saj v končni fazi jim je vzel mamico, ki je bila do takrat samo njihova – zdaj si jo morajo deliti.
Verjetno tudi pogosto pride do konfliktov, ko se mamica in njen prijatelj ne strinjata v načinu vzgoje otrok.
In če kasneje nimata vsaj še kakšnega skupnega otroka, je verjetno novi partner tudi večkrat ljubosumen na otroke, saj njihove mamice ne more imeti vedno, kadar si zaželi, ob sebi. Seks verjetno ni ravno sproščen v stanovanju, kjer sta še dva mala otročička, ki lahko vsak trenutek zmotita idilo.
In še in še…
Tako jaz mislim, čeprav sem komaj frišno poročena, otrok pa še nimam. Seveda se zgoraj našteti problemi pojavljajo tudi v dobrih zakonih, vendar je razlika, če se par krega zaradi njunih otrok ali zaradi otrok samo enega partnerja. In razlika je ali te dela ljubosumnega tvoj ali pa samo partnerjev otrok. Kri ni voda! Kakor koli že!
Sočustvujem pa z vsemi samohranilkami, saj ste res izjemno pogumne ženske in tudi zelo sposobne, da znate tako lepo skrbeti za svoje otročičke. Veliko jih je takih, ki vztrajajo v razturanem zakonu samo zato, ker same niso sposobne narediti odločilnega koraka ali pa jih je sram naziva “samohranilka”. Otročki pa trpijo v kregu, alkoholu,…
Vsem samohranilkam pa privoščim, da bi bile še kdaj pristno ljubljene, da bi se lahko stisnile k moškemu in mu potožile svoje probleme, strahove ali pa se veselile z njim. Morda bo veliko lažje malo kasneje, ko bodo otroci že večji in ko se boste lahko bolj posvetile novemu partnerju kot bi se mu lahko sedaj, ko so vaša velika skrb in okupacija vaši majhni otročički.
SREČNO in sorči, če sem po vaše brcnila v temo!
Drage mamice samohranilke!
Tesko bo kej iskrenega napisati a da ne zbudim v vama jezo in končam kot “Nesojeni oče”, ki ga verjetno ne bomo več brali v tem forumu!
Vse vas ki ste zbrale svoj pogum in enkrat za vedno se odločile skrbeti same za svoje otroke zelo spoštujem. Sigurno ste nekaj posebnega in veste kaj hočete v svojem življenju. Imate svoje veliko JA in ste naredile veliki korak naprej! Seveda, obstajajo tudi taksne samohranilke ki so na taksan ali drugacen nacin za vedno zgubile svoje spremljevalce in na te stvari gledajo z drugačnimi očmi.
Zastavljeno vprašanje “ali se moski bojijo mamic samohranilk?” me je malo zbegalo i nekega izpiljenega odgovora trenutno nisem zmozan podati. To ko omenjate “slovenčke” in tujce mislim da ne bo držalo, ker ne vem zakaj bi tujci bili drugačni, bolj osveščeni. To da je Slovenija mala i da se vsi med sabo bolj kot ne poznamo drzi. V manjsih krajih so vedno obsojane “cudne” veze (istospolne, mesane rase, starejši-mlajši …), po drugi strani pa v velikih metropolah pa tega ni, ampak verjamite ce se prestavite par kilometrov stran od gneče pridete na isto …
No da se malo vrnem nazaj na zastavljeno vprašanje! Samski sem in zadosti star za resno skupnop življenje! Čez noč se sigurno nebi mogel odločiti za ta korak, in zakaj bi imel pomisleke?
Sam si želim imeti svoje otroke, želim jih gledati ko pridejo na ta svet, želim jih visoko dvigniti v zrak in jim zaželeti vse…, želim si videti tebe ko ti ga prvič spustijo na grudi, želim slišati prvo “NO”, želim si videti prvi nasmeh, želim si gledati prvi zobek, želim biti zraven ko bojo naredili prvi samostojni korak v svet, gledati ga kako spi, dali diha, dali je lačen dali… želim se igrati z njim, želim mu pripovedovati pravljice, ljupčkati ga … To kaj si želim bi lahko našteval še in še ampak mislim da nima smisla ker tudi same veste za milion tistih malih radosti, ki vas vežejo na vaše malčke. Te trenutke sreče je teško preskočiti in “mrzli” tujci nimajo časa za takšne trenutke. Živijo v 21 stoletju, polnem gneče in jim samo pomeni da imajo topli dom in sluzbo, kateri posvečajo ves svoj čas. Nemalokrat so takšni tujci omenili da sploh ne poznajo svojih otrok. “zjutri ko grem oni spijo, ko pa pridem iz službe oni spet spijo ! Pa ti otroci samo spijo” !!! Jaz pa hočem imeti to srečo, hočem imeti družino takšno kot…
Seveda vse ste se ze dokazale in rodile, kaj po meni da tudi novega partnerja lahko osrečite z njegovim malčkom. Moški smo po defoltu narejeni da skrbimo za družino, za egzistencijo in dobro življeneje. Končali so se časi ko je poprečna družina imela po min. 5 otrok. Pri mojem očetu jih je bilo 5, pri mami pa 9 in sem presrečan da imam tako veliko družino, ampak ko se vrnem v sedanjost 3-4 otroka so ze kar fajn luksuz. Če imaš pogoje za tako “veliko” družino, verjetno se veliko lažje spopadeš z tem vprašanjem. Če si pa navadni smrtnik in se zavedaš kaj ti življenje prinaša si veliko bolj pozoren in si izbereš manje tvegano pot…
Druga sorta ljudi ki se lažje spopadejo z tem vprašanjem so tisti ki imajo svoje posebnosti (propadle zakone, jalovost, notranje ali zunanje probleme …), ki sigurno zaradi svojih težav lažje sprejmejo takšno življenje !
Ker se počasi izdeka “delovni dan” bom poskusil na hitrico zaključiti z svojim nalaganjem in z strahom jutri odpreti ta forum :))
Dakle mislim da moški sigurno rabi neki čas, da spozna mamico, da spozna otroke, da zljubi otroke (mamico je verjetno že), da se počuti “domače”, da spozna življenje z malimi in velikimi obveznostimi da…
Sam imam podobne težave in za enkrat žal še vedno ne vidim izhoda !!! Nju ljubim ampak kot je saska povedala “zraven v paketu dobim še otročičke” !
Lep pozdrav drage mamice in ne me preveč …
Hmm…berem….razmišljam.
Ali je kdo od vseh, ki so pisali pomislil tudi na izjeme? Morda sem imela srečo, kaj pa vem. Po ločitvi sva s sinom skoraj pet let živela sama. Nikoli si nisem prizadevala, da bi na vsako silo spoznala koga, ki bi živel z nama. Pa se je pojavil in samo za informacijo – pomisleke in zavore sem imela jaz, ne pa on. Nobenega “kupovanja” ni bilo, saj sta se s sinom ujela več kot samo v redu. In takšen človek je vreden da živi z nama, na kaj manj ne bi nikoli pristala. Večjemu sončku se je zdaj pridružil še tamali sonček. Mi je pa kristalno jasno, da če se kaj nepredvidenega zgodi, na kar zdaj niti slučajno ne mislim, mi je samsko življenje usojeno. Zaradi življenjske zgodbe same, zaradi predsodkov, ne samo moških, tudi mojih, okolice…pa zaradi otrok samih. Imeti nekoga samo za intimnost pa ni v skladu z mojim prepričanjem, saj tega ne bi mogla sprejeti. Tudi v obdobju, ko sem bila samska sem prijateljevala samo z enim moškim, ki ga niti še nisem predstavila sinu. Najprej je treba premisliti stvar, spoznati človeka…in res ni fer do otrok, da mu vedno znova predstaviš nekoga…če tako deluješ, potem je razumljivo, da otroci sčasoma začnejo odvračati vsakogar, ki se približa.
Vsem samohranilkam pa želim veliko mero optimizna in zdravo presojanje.
Hvala Bogu, da izjeme so in sem zelo vesela zate. Se absolutno strinjam (in tudi sama tako zivim), da je popolnoma zgreseno, da bi se clovek na vsako silo trudil spoznati koga, ki bi zivel s tabo (to bi pomenilo, da ima ta clovek kar nekaj se drugacnih tezav!!). Smo pa ljudje odnosna bitja in vsaj vecini je lepse ziveti v partnerskem odnosu (seveda, ce je kvaliteten) kot pa da bi bili celo odraslo zivljenje sami. So pa seveda tudi kaksne izjeme. Vsi ljudje pa tudi niso za odnose. In so rajsi sami. Nic narobe. Tudi zase imam obcutek, da ce pac ne bom dozivela te milosti, da bi spoznala nekoga s katerim bi resnicno rada prezivela preostanek zivljenja, bom pac sama. In se mi zdi, da bi mi tudi tako lahko bilo cisto v redu in da bi prav tako zivela zelo lepo, izpolnjeno in kvalitetno zivljenje.
Trenutno so otroci na prvem mestu in po vsem kar so ze mogli doziveti (in s cimer bodo hoces-noces zaznamovani vse zivljenje) bi bilo resnicno neodgovorno, da bi njihova mamica vsakih nekaj mesecev prisla z nekim novim prijateljem. Ko sem nekoc vprasala nekega strokovnjaka, ki se ukvarja s temi zadevami, kako naj bi potekalo vkljucevanje ‘novega’ partnerja v druzino mi je odgovoril, da priporocajo, da bi se nova partnerja poznala vsaj 9 – 12 mesecev, predno bi se le ta zacel vkljucevati npr. v ‘druzinsko zivljenje’ – kaksni skupni izleti, kosila… v teh mesecih pa naj bi se partnerja druzila predvsem sama in spoznavala drug drugega. To se mi zdi kar dobro priporocilo in mislim, da bi bilo kar nekaj otrokom prizaneseno za dodatne tegobe, ce bi se loceni partnerji tega drzali.
Hvala za lepe zelje in tudi tebi (in tvoji razsirjeni druzinici) vse dobro.
Hvala tudi tebi se za en ‘moski’ prispevek… skoda, da jih ni bilo se vec… ampak saj je razumljivo – zakaj bi povprecen samski moski bral spletno stran revije Moj malcek???!!!
Mogoce bi bilo na to vprasanje vec moskih odgovorov, ce bi bi bilo postavljeno na kaksni drugi spletni strani – npr. revije Zivljenje in tehnika, Men’s health…? No, saj sploh ne vem, ce imajo kaksne podobne forume, samo ugibam… bi bilo pa zanimivo… cisto iz socioloskega vidika…
Tebi pa se enkrat hvala, da si tako iskren in da ‘priznas’ cesa te je strah – saj v bistvu skorajda ne bi bilo nekaj v redu s tabo, ce ne bi od takih vprasanjih ali odlocitvah imel vsaj kaksne dvome, strahove ali pomisleke…. saj to resnicno niso enostavne stvari… in je boljse dati casu cas, zadeve premisliti in pustiti, da tudi dozorijo, kot da se nekam brezglavo zaletis in ti je kasneje zal.
In se absolutno strinjam s tabo, da si moras vzeti cas (rajsi vec kot premalo!!), da spoznas (predvsem) mamico in kasneje tudi otroke – preberi si se moj odg. Tamari.
Vsekakor ti zelim srecno druzinsko zivljenje – s svojimi, ‘posvojenimi’ ali ‘malo mesanimi’ otroki – sporoci cez kaksnih 5 let!!
Vsem mamicam pa zelim vse dobro in – kot je rekla Tamara – zdravo presojanje.
Mogoce pa je cas, da res vprasamo se Primoza, kaj bi imel on za povedati na to temo.
In mene bi recimo se zanimalo, kako je to dozivljal, ter s kaksnimi problemi in dilemami se je soocal Tamarin moz (oz. partner)! Bi bilo to mozno Tamara?
Lep dan
Takole,da ne boste pljuvale samo po moških.Tudi jaz sem imela v življenju same tipe z otroci Iz prejšnjih vez.
In mi je šlo blazno na živce.Vedno sem bila ljubosumna na bivšo in te otroke.Nikoli nisem z njimi nikamor šla skupaj.
In tako še danes pri 30 ,ko še nimam otrok in lahko iz prve roke povem si težko predstavljam eno vezo v kateri bi jaz morala igrati novo mamo enemu malemu otroku ,kateri bi bil v paketu z moškim.
Izjeme dopuščam.Ampak res izjeme.
Vglavnem pa niso samo moški tisti kateri ne želijo mamice z otrokom ..ampak smo tudi samske ženske tiste ki si želimo moške ki so še sami.Pa še ta privilegij imamo da ponavadi otrok živi pri bivši ..pa nas še moti.
Pa ne zaradi financ…ampak zato ,ker je otrok za mater ali pa očeta vedno prvi …ti ..ne glede ali si m ali ž pa si šele nekje v ozadju.
Mislim pa da je najpomembnejša pri tem vzgoja otroka in s tem odnos otroka do novega starša… ,in pa starost odraslih ..saj z leti postajamo strpnejši in kot pravi pregovor ” v sili slon še muhe žre”.