Ali verjamete v moč pozitivnih misli?
Treba je ločiti med vizualizacijo in resnično vero v to vizualizacijo.
Kot je rekla M. de Steal – Glas vesti je lahko še tako tih, a ga ni mogoče napačno razumeti.
Torej vizualiziraš si lahko marsikaj, ampak uresničilo se bo le takrat, ko boš v to verjel. V to boš verjel ko boš globoko v sebi vedel, da si za to tudi delal in naredil vse.
Npr. sama sem si 1000x več let vizualizirala delo, ki ga želim opravljati, pa nič. Ko sem pa z delom izpolnila pogoje za to delo (izobrazba, str. izpit, specializacija) sem zaposlitev dobila.
Torej brez veze je razmišljati kako boš plačal položnice z daljincem pred TV, ker globoko v sebi veš, da je nemogoče. Ko se pa premakneš iz kavča in delaš pa ni nemgočih sanj. Če študiraš 2 dni za izpit ne bo nič, če pa naštudiraš vsaj 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, potem pa z vizualizacijo lahko komot narediš, da dobiš na izpitu poglavja, ki ti ležijo in ga narediš vrhunsko.
Sama imam vse pogoje za delo, ki ga želim opravljat in že več let vizualiziram, verjamem in si srčno želim, ampak službe ne dobim.
Kako torej?[/quote]
Očitno v tej smeri še nisi storila dovolj. :)) To je sporočilo vseh teh trapastih knjig. Ki so jih napisali ljudje, ki so vizualizirali svoje cilje – od naivnih ljudi pobrat čim več denarja. :)))
Sama imam vse pogoje za delo, ki ga želim opravljat in že več let vizualiziram, verjamem in si srčno želim, ampak službe ne dobim.
Kako torej?[/quote]
Očitno v tej smeri še nisi storila dovolj. :)) To je sporočilo vseh teh trapastih knjig. Ki so jih napisali ljudje, ki so vizualizirali svoje cilje – od naivnih ljudi pobrat čim več denarja. :)))[/quote]
Ne ne ne, ne smeš tako govorit, ker to je že negativno razmišljanje, MORAŠ verjet, da boš prav ti dobila delo med več deset kandidati, ki VSI izpolnjujejo pogoje in kandidirajo za isto delovno mesto, nekateri med njimi imajo celo veze in poznanstva, ti jih sicer nimaš, ampak če VERJAMEŠ, skužba bo! A da je spet nisi dobila? Ja, nisi dovolj verjela, nisi zares verjela ….
:)))))))))))))))))))
Točno to. Nisi naredila dovolj, mogoče imaš doma male otroke in te skrbi kako bodo ko boš na izmenskem delu, se ne želiš vsak dan voziti 150 km, mogoče imaš vezano energijo v nedokončane stvari ali si zaslepljena s tolažbo, da bo že.
Ena zgoraj omenja Slavinskega – v Kreatonu npr. napiši 10 stvari, ki imaš nedokončane (že mesec nisem poklical prijatelja, že dve leti nsiem bil pri zobarju, odlašam z učenjem,…), potem 10 stvai za vsako stvar kako bi to rešil, potem izberi najlažjo in naredi in odklukaj itd. Pa kdo res verjame, da to, da jeseni nisi posadil narcis vpliva na tvoj odnos z sorojencem ali šefom.
V glavnem nikoli ne izpolniš pogojev.
Še vedno mislim, da je glavno delo, čista brutalna odkritost do sebe in svojih dejanj + nezanemarljivi okoljski dejavniki+ ščepec sreče. Nenazadnje je nekdo, ki se je rodil na obali v prednosti, če proda bajato in se odseli v MS, kot tisti, ki proda bajto v Beli krajini – dobi 4x več. In tako pač je, so dejavniki, ki so nastali pred rojstvom npr. genetika in okolje in ni šans, da vplivaš na to. Ne more gospodična iz 165 cm zdrati na 180 cm, je pa res, da verjetno ti cm niso toliko pomebni za službo medicinske sestre kot manekenke. Zato pa brutalna odkritos do sebe kdo si, kaj zmoreš, kaj in koliko boš delal za to.
Sama imam vse pogoje za delo, ki ga želim opravljat in že več let vizualiziram, verjamem in si srčno želim, ampak službe ne dobim.
Kako torej?[/quote]
Pri meni podobno, samo da bolj na področju ljubezni (redno plačane službe sicer tudi ni). Noro zaljubljen že 5 let, delam vse, kar lahko in je sprejemljivo (torej nobenega vohunjenja in zalezovanja in podobnih patologij) … pa nič. In zelo verjamem, da ljubezen lahko vzklije po nekakšni milosti “iz nič” ali celo začetne averzije … pa nič. Pozitivno vizualiziram … pa nič. Pozitivno razmišljam … pa nič. Sicer se ne pustim, da bi me ti ničti rezultati odvrnili od pozitivne naravnanosti, ampak realno gledano je izkupiček teh petih let pozitivne zaljubljenosti, vizualizacije in razmišljanja še vedno – nič.
In najbrž bodo vsevedneži res rekli, da nekaj gotovo delam narobe. No, kaj tako narobe lahko delam pri vsej tej pozitivnosti, ki si je niti ne izmišljam, ampak prihaja iz spontanega veselja moje zaljubljenosti (ki se v petih letih ni niti za pikico zmanjšala!) – to bodo najbrž vedeli le tisti, ki učijo pozitivno razmišljanje … pa tako zelo hitro vidijo vse tvoje grehe in napake, a ne.
Sama imam vse pogoje za delo, ki ga želim opravljat in že več let vizualiziram, verjamem in si srčno želim, ampak službe ne dobim.
Kako torej?[/quote]
Pri meni podobno, samo da bolj na področju ljubezni (redno plačane službe sicer tudi ni). Noro zaljubljen že 5 let, delam vse, kar lahko in je sprejemljivo (torej nobenega vohunjenja in zalezovanja in podobnih patologij) … pa nič. In zelo verjamem, da ljubezen lahko vzklije po nekakšni milosti “iz nič” ali celo začetne averzije … pa nič. Pozitivno vizualiziram … pa nič. Pozitivno razmišljam … pa nič. Sicer se ne pustim, da bi me ti ničti rezultati odvrnili od pozitivne naravnanosti, ampak realno gledano je izkupiček teh petih let pozitivne zaljubljenosti, vizualizacije in razmišljanja še vedno – nič.
In najbrž bodo vsevedneži res rekli, da nekaj gotovo delam narobe. No, kaj tako narobe lahko delam pri vsej tej pozitivnosti, ki si je niti ne izmišljam, ampak prihaja iz spontanega veselja moje zaljubljenosti (ki se v petih letih ni niti za pikico zmanjšala!) – to bodo najbrž vedeli le tisti, ki učijo pozitivno razmišljanje … pa tako zelo hitro vidijo vse tvoje grehe in napake, a ne.[/quote]
Oprosti, ampak tole pri tebi se mi zdi pa malo kot obsesija.
Če te ženska v petih letih ni opazila ali če ji celo nisi všeč, daj premakni fokus raje kam drugam.
Bodi odprt za ljubezen, to je super, ampak bodi odprt tudi za druge ženske, če ti ta dotična na vrača naklonjenosti.
Vse dobro!
Pri meni podobno, samo da bolj na področju ljubezni (redno plačane službe sicer tudi ni). Noro zaljubljen že 5 let, delam vse, kar lahko in je sprejemljivo (torej nobenega vohunjenja in zalezovanja in podobnih patologij) … pa nič. In zelo verjamem, da ljubezen lahko vzklije po nekakšni milosti “iz nič” ali celo začetne averzije … pa nič. Pozitivno vizualiziram … pa nič. Pozitivno razmišljam … pa nič. Sicer se ne pustim, da bi me ti ničti rezultati odvrnili od pozitivne naravnanosti, ampak realno gledano je izkupiček teh petih let pozitivne zaljubljenosti, vizualizacije in razmišljanja še vedno – nič.
In najbrž bodo vsevedneži res rekli, da nekaj gotovo delam narobe. No, kaj tako narobe lahko delam pri vsej tej pozitivnosti, ki si je niti ne izmišljam, ampak prihaja iz spontanega veselja moje zaljubljenosti (ki se v petih letih ni niti za pikico zmanjšala!) – to bodo najbrž vedeli le tisti, ki učijo pozitivno razmišljanje … pa tako zelo hitro vidijo vse tvoje grehe in napake, a ne.[/quote]
Oprosti, ampak tole pri tebi se mi zdi pa malo kot obsesija.
Če te ženska v petih letih ni opazila ali če ji celo nisi všeč, daj premakni fokus raje kam drugam.
Bodi odprt za ljubezen, to je super, ampak bodi odprt tudi za druge ženske, če ti ta dotična na vrača naklonjenosti.
Vse dobro![/quote]
Lažje rečeno kot storjeno! 🙂
Sem odprt, a zaenkrat ni prave nadomestitve za tisto osebo. Oz. ne nadomestitve, da ne bo nesporazuma. Seveda ne bo šlo za nobeno nadomeščanje, ampak popolno “povozitev” te zdajšnje. Samo take še ni ali pa je sploh ne bo.
Jah, kar se pa obsesije tiče, saj pravim, jaz igram na svoji strani teniškega (ljubezenskega) igrišča, in igram, kot pač hočem. Na drugo stran mreže pa ne posegam. Pozitivno pač upam in vizualiziram in kličem v kozmos, da mi žogico vrne.
Ali ne bom zatorej najlepši dokaz, da pozitivne misli in vizualizacije in kozmos – pri vsem svojem vloženem trudu! – ne delujejo? Če se ne bo nikoli uresničilo, namreč. (In že slišim razlago: “Ja seveda, saj v resnici vizualiziraš, kako boš dokaz, da ne deluje! Jasno, da potem ne deluje!” Ah, ja …)
Oprosti, ampak tole pri tebi se mi zdi pa malo kot obsesija.
Če te ženska v petih letih ni opazila ali če ji celo nisi všeč, daj premakni fokus raje kam drugam.
Bodi odprt za ljubezen, to je super, ampak bodi odprt tudi za druge ženske, če ti ta dotična na vrača naklonjenosti.
Vse dobro![/quote]
Lažje rečeno kot storjeno! 🙂
Sem odprt, a zaenkrat ni prave nadomestitve za tisto osebo. Oz. ne nadomestitve, da ne bo nesporazuma. Seveda ne bo šlo za nobeno nadomeščanje, ampak popolno “povozitev” te zdajšnje. Samo take še ni ali pa je sploh ne bo.
Jah, kar se pa obsesije tiče, saj pravim, jaz igram na svoji strani teniškega (ljubezenskega) igrišča, in igram, kot pač hočem. Na drugo stran mreže pa ne posegam. Pozitivno pač upam in vizualiziram in kličem v kozmos, da mi žogico vrne.
Ali ne bom zatorej najlepši dokaz, da pozitivne misli in vizualizacije in kozmos – pri vsem svojem vloženem trudu! – ne delujejo? Če se ne bo nikoli uresničilo, namreč. (In že slišim razlago: “Ja seveda, saj v resnici vizualiziraš, kako boš dokaz, da ne deluje! Jasno, da potem ne deluje!” Ah, ja …)[/quote]
Pa ti ni škoda časa, energije, ki jo v to vlagaš, zamujenih priložnosti?
Ne vem, meni je zate škoda 🙂
Pusti zdaj to vizualizacijo :), čisto resno ti povem: 5 let je preveč! Nehaj se valjati v tej ideji večne ljubezni do ene in edine in odpri oči za realne ženske, ki bi te marale in ti ljubezen tudi vračale.
Ne me narobe razumet, nočem bit nesramna, čisto dobronamerno ti to pišem.
(Če se ti zdi, da te ne razumem – kaj bi svetoval prijatelju, ki bi k tebi prišel po nasvet in ti povedal to tvojo zgodbo? A mu ne bi rekel, naj se že enkrat zbudi in strezne?)
Lažje rečeno kot storjeno! 🙂
Sem odprt, a zaenkrat ni prave nadomestitve za tisto osebo. Oz. ne nadomestitve, da ne bo nesporazuma. Seveda ne bo šlo za nobeno nadomeščanje, ampak popolno “povozitev” te zdajšnje. Samo take še ni ali pa je sploh ne bo.
Jah, kar se pa obsesije tiče, saj pravim, jaz igram na svoji strani teniškega (ljubezenskega) igrišča, in igram, kot pač hočem. Na drugo stran mreže pa ne posegam. Pozitivno pač upam in vizualiziram in kličem v kozmos, da mi žogico vrne.
Ali ne bom zatorej najlepši dokaz, da pozitivne misli in vizualizacije in kozmos – pri vsem svojem vloženem trudu! – ne delujejo? Če se ne bo nikoli uresničilo, namreč. (In že slišim razlago: “Ja seveda, saj v resnici vizualiziraš, kako boš dokaz, da ne deluje! Jasno, da potem ne deluje!” Ah, ja …)[/quote]
Pa ti ni škoda časa, energije, ki jo v to vlagaš, zamujenih priložnosti?
Ne vem, meni je zate škoda 🙂
Pusti zdaj to vizualizacijo :), čisto resno ti povem: 5 let je preveč! Nehaj se valjati v tej ideji večne ljubezni do ene in edine in odpri oči za realne ženske, ki bi te marale in ti ljubezen tudi vračale.
Ne me narobe razumet, nočem bit nesramna, čisto dobronamerno ti to pišem.
(Če se ti zdi, da te ne razumem – kaj bi svetoval prijatelju, ki bi k tebi prišel po nasvet in ti povedal to tvojo zgodbo? A mu ne bi rekel, naj se že enkrat zbudi in strezne?)[/quote]
No, dobro, to ne pomeni, da sem zdaj 24 ur na dan 7 dni na teden itd. okupiran s tem. Živim čisto normalno, ne pokrit z odejo čez glavo na postelji. Škoda časa? Časa zaradi tega ne izgubljam. Škoda energije? Hm, za druge stvari mi je sicer ne jemlje, a mi ta oseba energijo kvečjemu daje, no, jaz sem energetiziran zaradi nje.
In kakšen nasvet bi dal? Veš, tu na monu večina zelo hitro plane “Pusti ga! Pusti jo!” Jaz pa pravim, zakaj ga/je pa ne bi smel dobiti? Zakaj se ne bi smel potruditi zanjo/zanj? V redu, te stvari gredo res lahko v samouničevalna dejanja, ampak to je druga zgodba, niti ne toliko drugačna od vseh tistih žensk, ki “nikakor” ne morejo stran od pijancev, sadistov, kurbirjev. In včasih se celo vprašam: kaj pa, če so te ženske take može dobile preveč zlahka? Da so jim kar padli v naročje? Ali pač zakonci, ki vegetirajo drug ob drugem: kaj, če je šlo pri njih vse preveč nalahko? In po drugi strani, če ste se vi trudili za svoje izbrance in jih potem tudi dobili, zakaj bi svetovali nekomu drugemu, naj neha in vse spusti iz rok? Bi ve ubogale nasvet, ki bi se bil nanašal na vašega zdajšnjega moža oz. fanta? Bi se bile strinjale, da odnehate (gledano zdaj za nazaj)? In če bi se strinjale in se načeloma še strinjate s tem nasvetom, zakaj se potem takoj zdaj ne ločite od svojih mož? Saj to bi bil popolnoma enak rezultat, kot bi bil izšel tudi iz vaše izbire v preteklosti!
Ne, jaz bom pozitivno mislil in vizualiziral in klical kozmos, dokler bo pač treba!
Sama imam vse pogoje za delo, ki ga želim opravljat in že več let vizualiziram, verjamem in si srčno želim, ampak službe ne dobim.
Kako torej?[/quote]
Pri meni podobno, samo da bolj na področju ljubezni (redno plačane službe sicer tudi ni). Noro zaljubljen že 5 let, delam vse, kar lahko in je sprejemljivo (torej nobenega vohunjenja in zalezovanja in podobnih patologij) … pa nič. In zelo verjamem, da ljubezen lahko vzklije po nekakšni milosti “iz nič” ali celo začetne averzije … pa nič. Pozitivno vizualiziram … pa nič. Pozitivno razmišljam … pa nič. Sicer se ne pustim, da bi me ti ničti rezultati odvrnili od pozitivne naravnanosti, ampak realno gledano je izkupiček teh petih let pozitivne zaljubljenosti, vizualizacije in razmišljanja še vedno – nič.
In najbrž bodo vsevedneži res rekli, da nekaj gotovo delam narobe. No, kaj tako narobe lahko delam pri vsej tej pozitivnosti, ki si je niti ne izmišljam, ampak prihaja iz spontanega veselja moje zaljubljenosti (ki se v petih letih ni niti za pikico zmanjšala!) – to bodo najbrž vedeli le tisti, ki učijo pozitivno razmišljanje … pa tako zelo hitro vidijo vse tvoje grehe in napake, a ne.[/quote]
Ko se meni nekaj uresniči, kar si želim, res verjamem, da se bo, zavestno ali podzavestno. Ni, da bi si obsedeno želela in mislila na to – takrat v bistvu ne verjameš. Je en tak drugačen filing. Mogoče pač delaš na tem potem podzavestno, da se ti želja uresniči. Ti ne delaš nič, da se ti bi. Ni treba nikogar zalezovat zato. Če hočeš da se ti uresniči, ne smeš niti za trenutek dvomit. Ti pa dvomiš. Samo težko je pa sam sebe prepričat, imamo pač določene miselne vzorce, ki se jih ne da kar tako spreminjat. Npr. pomisli na to, kako eni denar iz 0 ustvarijo, drugi pa ne znajo. Ker prvi se drugače obnašajo, verjamejo v uspeh in ne dvomijo v sebe, se nekako znajdejo. Medtem ko drugi drugače.
Ne vem ravno, če je mišljenje odvisno od naše zavestne volje, se mi zdi, da je bolj podobno kot s čustvi – čutimo, kar čutimo, ne moremo preklapljati kot stikala v stanje, ki bi nam odgovarjalo. No, ampak če nekomu to pomaga, oz. vsaj misli, da mu 🙂 , ni nič narobe.
Pri meni podobno, samo da bolj na področju ljubezni (redno plačane službe sicer tudi ni). Noro zaljubljen že 5 let, delam vse, kar lahko in je sprejemljivo (torej nobenega vohunjenja in zalezovanja in podobnih patologij) … pa nič. In zelo verjamem, da ljubezen lahko vzklije po nekakšni milosti “iz nič” ali celo začetne averzije … pa nič. Pozitivno vizualiziram … pa nič. Pozitivno razmišljam … pa nič. Sicer se ne pustim, da bi me ti ničti rezultati odvrnili od pozitivne naravnanosti, ampak realno gledano je izkupiček teh petih let pozitivne zaljubljenosti, vizualizacije in razmišljanja še vedno – nič.
In najbrž bodo vsevedneži res rekli, da nekaj gotovo delam narobe. No, kaj tako narobe lahko delam pri vsej tej pozitivnosti, ki si je niti ne izmišljam, ampak prihaja iz spontanega veselja moje zaljubljenosti (ki se v petih letih ni niti za pikico zmanjšala!) – to bodo najbrž vedeli le tisti, ki učijo pozitivno razmišljanje … pa tako zelo hitro vidijo vse tvoje grehe in napake, a ne.[/quote]
Ko se meni nekaj uresniči, kar si želim, res verjamem, da se bo, zavestno ali podzavestno. Ni, da bi si obsedeno želela in mislila na to – takrat v bistvu ne verjameš. Je en tak drugačen filing. Mogoče pač delaš na tem potem podzavestno, da se ti želja uresniči. Ti ne delaš nič, da se ti bi. Ni treba nikogar zalezovat zato. Če hočeš da se ti uresniči, ne smeš niti za trenutek dvomit. Ti pa dvomiš. Samo težko je pa sam sebe prepričat, imamo pač določene miselne vzorce, ki se jih ne da kar tako spreminjat. Npr. pomisli na to, kako eni denar iz 0 ustvarijo, drugi pa ne znajo. Ker prvi se drugače obnašajo, verjamejo v uspeh in ne dvomijo v sebe, se nekako znajdejo. Medtem ko drugi drugače.[/quote]
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?
Ko se meni nekaj uresniči, kar si želim, res verjamem, da se bo, zavestno ali podzavestno. Ni, da bi si obsedeno želela in mislila na to – takrat v bistvu ne verjameš. Je en tak drugačen filing. Mogoče pač delaš na tem potem podzavestno, da se ti želja uresniči. Ti ne delaš nič, da se ti bi. Ni treba nikogar zalezovat zato. Če hočeš da se ti uresniči, ne smeš niti za trenutek dvomit. Ti pa dvomiš. Samo težko je pa sam sebe prepričat, imamo pač določene miselne vzorce, ki se jih ne da kar tako spreminjat. Npr. pomisli na to, kako eni denar iz 0 ustvarijo, drugi pa ne znajo. Ker prvi se drugače obnašajo, verjamejo v uspeh in ne dvomijo v sebe, se nekako znajdejo. Medtem ko drugi drugače.[/quote]
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Za določene stvari je potrebna akcija, lastna dejavnost in angažiranost – ponavadi ne najbolj lahke življenjske naloge, ki se seveda ne bodo uresničile, če bomo stali križem rok, gledali v zrak in ‘pozitivno razmišljali’. To je potem samoslepilo, želja, doseči nek cilj, po liniji najmanjšega napora, izgovor za pasivnost ali ‘zimsko spanje’.
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Za določene stvari je potrebna akcija, lastna dejavnost in angažiranost – ponavadi ne najbolj lahke življenjske naloge, ki se seveda ne bodo uresničile, če bomo stali križem rok, gledali v zrak in ‘pozitivno razmišljali’. To je potem samoslepilo, želja, doseči nek cilj, po liniji najmanjšega napora, izgovor za pasivnost ali ‘zimsko spanje’.[/quote]
Čak no, čak. Kje pa pravim, da nisem v akciji? Seveda sem, ne sedim križem rok in nog in samo vizualiziram!
Ne gre pa na horuk. Niti nočem na horuk. Nisem pr’ hostarjih!
Jaz vedno bolj spoznavam, da, če hočeš človeka prisiliti, oziroma pripraviti do tega, da bo razmišljal drugače, pozitivno, narediš iz njega neko skrpucalo, ki nima več nobene podobe s tisto osebo, ki si jo poznal.
Nima več nobene identitete, nobenega naboja in če hočete, nima več svoje lastne osebnosti. Zato, bi svetovala, da se ne pretirava s spreminjanjem osebe v osebo, ki razmišlja zgolj in samo pozitivno.
Ko se meni nekaj uresniči, kar si želim, res verjamem, da se bo, zavestno ali podzavestno. Ni, da bi si obsedeno želela in mislila na to – takrat v bistvu ne verjameš. Je en tak drugačen filing. Mogoče pač delaš na tem potem podzavestno, da se ti želja uresniči. Ti ne delaš nič, da se ti bi. Ni treba nikogar zalezovat zato. Če hočeš da se ti uresniči, ne smeš niti za trenutek dvomit. Ti pa dvomiš. Samo težko je pa sam sebe prepričat, imamo pač določene miselne vzorce, ki se jih ne da kar tako spreminjat. Npr. pomisli na to, kako eni denar iz 0 ustvarijo, drugi pa ne znajo. Ker prvi se drugače obnašajo, verjamejo v uspeh in ne dvomijo v sebe, se nekako znajdejo. Medtem ko drugi drugače.[/quote]
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Če se prebere članke na internetu o pozitivnem mišlenju in partnerstvu vedno piše, da nikoli in nikdar ne smemo #sanjati# znane osebe ali osebe, ki nam je všeč, ker to prinese vedno za nas ravno obratno. Ker s tem mi oddajamo negativno energijo, ker ne vemo ali si ta oseba sploh želi biti z nami, mogoče ima druge sanje, druge načrte. Vedno je treba misliti samo kakšno osebo si želimo. Brez obraza. Ti v bistvu oddajaš negativo ne pozitivo. Ker drugega hočeš prisiliti v nekaj kar si ne želi. A veš kakšne negativne energije so to. Čeprav ti misliš kako pozitivno misliš. Ja tebi je že fajn v sanjah kako je lepo ko sta skupaj. Samo prenehaj s tem, ker ne boš nič dosegel.
Oprosti, ampak tole pri tebi se mi zdi pa malo kot obsesija.
Če te ženska v petih letih ni opazila ali če ji celo nisi všeč, daj premakni fokus raje kam drugam.
Bodi odprt za ljubezen, to je super, ampak bodi odprt tudi za druge ženske, če ti ta dotična na vrača naklonjenosti.
Vse dobro![/quote]
Lažje rečeno kot storjeno! 🙂
Sem odprt, a zaenkrat ni prave nadomestitve za tisto osebo. Oz. ne nadomestitve, da ne bo nesporazuma. Seveda ne bo šlo za nobeno nadomeščanje, ampak popolno “povozitev” te zdajšnje. Samo take še ni ali pa je sploh ne bo.
Jah, kar se pa obsesije tiče, saj pravim, jaz igram na svoji strani teniškega (ljubezenskega) igrišča, in igram, kot pač hočem. Na drugo stran mreže pa ne posegam. Pozitivno pač upam in vizualiziram in kličem v kozmos, da mi žogico vrne.
Ali ne bom zatorej najlepši dokaz, da pozitivne misli in vizualizacije in kozmos – pri vsem svojem vloženem trudu! – ne delujejo? Če se ne bo nikoli uresničilo, namreč. (In že slišim razlago: “Ja seveda, saj v resnici vizualiziraš, kako boš dokaz, da ne deluje! Jasno, da potem ne deluje!” Ah, ja …)[/quote]
A točno določena oseba bi morala odgovoriti na tvoje vizualizirane želje? Ne gre tako.
Ljubezen svojega življenja prikličemo s čutenjem, mišljenjem in vizualizacijo ljubezni same po sebi. Kdo pride in kako pride, o tem odloča le Življenje. Saj ne vemo, katera pot je za točno določeno osebo prava, in ker ne vemo, si z željami o tej osebi ustvarjamo samo ovire, da nismo odprti do vseh drugih možnosti. Le odprtost do vseh možnosti nam da izhodišče za uresničitev želja!
Ko se meni nekaj uresniči, kar si želim, res verjamem, da se bo, zavestno ali podzavestno. Ni, da bi si obsedeno želela in mislila na to – takrat v bistvu ne verjameš. Je en tak drugačen filing. Mogoče pač delaš na tem potem podzavestno, da se ti želja uresniči. Ti ne delaš nič, da se ti bi. Ni treba nikogar zalezovat zato. Če hočeš da se ti uresniči, ne smeš niti za trenutek dvomit. Ti pa dvomiš. Samo težko je pa sam sebe prepričat, imamo pač določene miselne vzorce, ki se jih ne da kar tako spreminjat. Npr. pomisli na to, kako eni denar iz 0 ustvarijo, drugi pa ne znajo. Ker prvi se drugače obnašajo, verjamejo v uspeh in ne dvomijo v sebe, se nekako znajdejo. Medtem ko drugi drugače.[/quote]
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Vi zato dvomite, ker delate dobesedno zločin. Ker ste verjetno brali, kar nekaj knjig na to temo ali so bile zanič knjige na to tematiko ali pa ste vi sami narobe brali. Ko boste brali prave knjige je tako v okultizmu, magiji, zakon privlačnost, da nikoli in nikdar ne smemo pošiljati svoje energije direktno na tistega, ki si ga mi želimo ali kar koli hočemo od te osebe. Ker prvič mi postajamo vedno bolj depresivni, želja se oddaljuje, če tudi pride energija do te osebe in je oseba po naključju z vami v roku enega leta se vse podre. Zato tudi ne priporočajo, da pošiljamo mir, veselje drugim osebam, ker nikoli ne veš kaj ta oseba potrebuje. Mogoče v tem trenutku potrebuje žalost, da se kaj nauči ali pač potrebuje žalost. Če že hočete ljubezen mislite o tem kako ste veseli, srečni, zadovoljni, da ste spoznali partnerico, ki vas ljubi kot vi njo. Ne pa da se osredotočate na točno osebo. Polom na celi črti. Isto je pri denarju. Vedno se sanja po korakih, če si zdaj brez službe se sanja, da te povabijo na razgovor si izbran. Ne pa da se sanja, da si že direktor firme, kar mnogi počnejo. Tudi te energije je treba po korakih uporabljati ne pa kar bum. Naprimer študent ne bo sanjal kako ima že službo in deset hiš ampak kako naredi uspešno izpit. Skromnost je največ vredna pri teh zakonih. Da se naučiš delati, da dobiš zaupanje, da verjameš ….vi pa kar bum na osebo.
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Vi zato dvomite, ker delate dobesedno zločin. Ker ste verjetno brali, kar nekaj knjig na to temo ali so bile zanič knjige na to tematiko ali pa ste vi sami narobe brali. Ko boste brali prave knjige je tako v okultizmu, magiji, zakon privlačnost, da nikoli in nikdar ne smemo pošiljati svoje energije direktno na tistega, ki si ga mi želimo ali kar koli hočemo od te osebe. Ker prvič mi postajamo vedno bolj depresivni, želja se oddaljuje, če tudi pride energija do te osebe in je oseba po naključju z vami v roku enega leta se vse podre. Zato tudi ne priporočajo, da pošiljamo mir, veselje drugim osebam, ker nikoli ne veš kaj ta oseba potrebuje. Mogoče v tem trenutku potrebuje žalost, da se kaj nauči ali pač potrebuje žalost. Če že hočete ljubezen mislite o tem kako ste veseli, srečni, zadovoljni, da ste spoznali partnerico, ki vas ljubi kot vi njo. Ne pa da se osredotočate na točno osebo. Polom na celi črti. Isto je pri denarju. Vedno se sanja po korakih, če si zdaj brez službe se sanja, da te povabijo na razgovor si izbran. Ne pa da se sanja, da si že direktor firme, kar mnogi počnejo. Tudi te energije je treba po korakih uporabljati ne pa kar bum. Naprimer študent ne bo sanjal kako ima že službo in deset hiš ampak kako naredi uspešno izpit. Skromnost je največ vredna pri teh zakonih. Da se naučiš delati, da dobiš zaupanje, da verjameš ….vi pa kar bum na osebo.[/quote]
Kapo dol, točno tako je. Ljudje si napopajo na steno : imam milijon evrov. In to stokrat na dan ponovijo. Tudi meni se zdi, da te knjige (tudi če so dobre) narobe berejo. :)) Potem pa seveda razočaranje, ko milijona ni in ni.
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Če se prebere članke na internetu o pozitivnem mišlenju in partnerstvu vedno piše, da nikoli in nikdar ne smemo #sanjati# znane osebe ali osebe, ki nam je všeč, ker to prinese vedno za nas ravno obratno. Ker s tem mi oddajamo negativno energijo, ker ne vemo ali si ta oseba sploh želi biti z nami, mogoče ima druge sanje, druge načrte. Vedno je treba misliti samo kakšno osebo si želimo. Brez obraza. Ti v bistvu oddajaš negativo ne pozitivo. Ker drugega hočeš prisiliti v nekaj kar si ne želi. A veš kakšne negativne energije so to. Čeprav ti misliš kako pozitivno misliš. Ja tebi je že fajn v sanjah kako je lepo ko sta skupaj. Samo prenehaj s tem, ker ne boš nič dosegel.[/quote]
Lažje rečeno kot storjeno! 🙂
Sem odprt, a zaenkrat ni prave nadomestitve za tisto osebo. Oz. ne nadomestitve, da ne bo nesporazuma. Seveda ne bo šlo za nobeno nadomeščanje, ampak popolno “povozitev” te zdajšnje. Samo take še ni ali pa je sploh ne bo.
Jah, kar se pa obsesije tiče, saj pravim, jaz igram na svoji strani teniškega (ljubezenskega) igrišča, in igram, kot pač hočem. Na drugo stran mreže pa ne posegam. Pozitivno pač upam in vizualiziram in kličem v kozmos, da mi žogico vrne.
Ali ne bom zatorej najlepši dokaz, da pozitivne misli in vizualizacije in kozmos – pri vsem svojem vloženem trudu! – ne delujejo? Če se ne bo nikoli uresničilo, namreč. (In že slišim razlago: “Ja seveda, saj v resnici vizualiziraš, kako boš dokaz, da ne deluje! Jasno, da potem ne deluje!” Ah, ja …)[/quote]
A točno določena oseba bi morala odgovoriti na tvoje vizualizirane želje? Ne gre tako.
Ljubezen svojega življenja prikličemo s čutenjem, mišljenjem in vizualizacijo ljubezni same po sebi. Kdo pride in kako pride, o tem odloča le Življenje. Saj ne vemo, katera pot je za točno določeno osebo prava, in ker ne vemo, si z željami o tej osebi ustvarjamo samo ovire, da nismo odprti do vseh drugih možnosti. Le odprtost do vseh možnosti nam da izhodišče za uresničitev želja![/quote]
Mislim, da denar in ljubezen nista na isti ravni. Nihče denarja ne naredi iz 0. Vedno so posredi drugi. Že to, da zaženeš biznis iz fotrove delavnice, potrebuješ – fotra z delavnico. Če ga nimaš, potrebuješ nekoga, ki ti bo delavnico dal. Dokler ti je ne da, biznisa in kasneje denarja ne bo.
Pridobiti delavnico ali pridobiti točno in samo eno osebo izmed milijard oseb pa ni isto. Ne vem sicer, zakaj bi dvomil vase 5 let … a po drugi strani, hoditi po svetu in razlagati, da sem v zvezi s to in to in da načrtujeva skupno življenje in otroke in ne vem kaj še vse … pa je podobno psihozi. Spoštujem osebo na drugi strani. Ne morem govoriti namesto nje. Ne morem in nočem je izkoriščati za svoje namene, za “želje brez dvomov”. Ne morem in nočem je samovoljno razglasiti za “svojo”. Zato res ne morem verjeti sebi, da je oseba že kar “moja”. Ja, želim si, da bi bila. Vizualiziram, da bi bila. Sanjam, da bi bila. Ne morem in nočem pa kar odločiti, da JE. Vendar, po drugi strani, globoko v sebi te osebe ne čutim kot “moje” ali “osvojene”. Globoko v sebi jo zelo močno čutim kot tako, kot prisotno, kot “dano”, brez ločnic “moje-tvoje”. Na tej ravni zato tudi dvoma ni. Vsaj ne čutim ga.
Ne vem pa, kakšna je točno diagnostika dvoma. Kaj počne človek, ki si želi, a dvomi?[/quote]
Vi zato dvomite, ker delate dobesedno zločin. Ker ste verjetno brali, kar nekaj knjig na to temo ali so bile zanič knjige na to tematiko ali pa ste vi sami narobe brali. Ko boste brali prave knjige je tako v okultizmu, magiji, zakon privlačnost, da nikoli in nikdar ne smemo pošiljati svoje energije direktno na tistega, ki si ga mi želimo ali kar koli hočemo od te osebe. Ker prvič mi postajamo vedno bolj depresivni, želja se oddaljuje, če tudi pride energija do te osebe in je oseba po naključju z vami v roku enega leta se vse podre. Zato tudi ne priporočajo, da pošiljamo mir, veselje drugim osebam, ker nikoli ne veš kaj ta oseba potrebuje. Mogoče v tem trenutku potrebuje žalost, da se kaj nauči ali pač potrebuje žalost. Če že hočete ljubezen mislite o tem kako ste veseli, srečni, zadovoljni, da ste spoznali partnerico, ki vas ljubi kot vi njo. Ne pa da se osredotočate na točno osebo. Polom na celi črti. Isto je pri denarju. Vedno se sanja po korakih, če si zdaj brez službe se sanja, da te povabijo na razgovor si izbran. Ne pa da se sanja, da si že direktor firme, kar mnogi počnejo. Tudi te energije je treba po korakih uporabljati ne pa kar bum. Naprimer študent ne bo sanjal kako ima že službo in deset hiš ampak kako naredi uspešno izpit. Skromnost je največ vredna pri teh zakonih. Da se naučiš delati, da dobiš zaupanje, da verjameš ….vi pa kar bum na osebo.[/quote]
Tole, kar ste napisali, se mi zdi prav zanimivo.
Jaz sicer “teh” knjig ne berem, tako da se kake krive vere iz njih nisem naučil, niti po internetu tega ne iščem, teh “pozitivnih vizualizacij”. Če že, potem vse to z mano počne – ljubezen.
Mislim sicer, da vas veliko razume “zgrešenost” mojega početja ne toliko zaradi “pozitivnih misli”, ki da naj bi jih mislil na napačen način, ampak zaradi podatka, da sem že toliko časa zaljubljen v to osebo. Pozitivne misli gor ali dol, ko človek sliši, da je nekdo tako dolgo zaljubljen, se vključi “zdrava pamet”, da to pač ni “normalno”: punco je treba podret v roku nekaj dni, drugače se ni vredno predolgo ustavljat in je treba čim prej najti drugo.
Bi bilo pa zanimivo vedet, ali ste drugi tudi dobili svoje fante/punce z neko nevtralno vizualizacijo oz. nevtralnim pozitivnim razmišljanjem. In ko ste ugledali pravega/pravo … si ga/je NISTE želeli? Ker pač želeti si točno določeno osebo, ki vas je zadela v srce, pomeni negativno energijo? Kaj potem? Ste mutasto čakali, da se je objekt vaše ljubezni spotaknil ob vas in sta nato povsem nevede in nehote končala v skupnem gospodinjstvu?
Veste, tega res ne razumem. Zakaj tako hitite mojo zaljubljenost razglašat za napačno, neprimerno, negativno, obsojeno na propad? Zakaj je moja energija “škodljiva”, “negativna”? Zakaj si ne bi smel izbrati točno samo eno osebo, s katero bi želel biti? Zakaj naj premorem nekakšno univerzalno ljubezen in potem samo čakam, katera bo prišla mimo in me pobrala? Ste vi tudi tako dobili svoje ljubezni? Čakali, da vas nekdo pobere? Vam je bilo popolnoma vseeno, kdo bi to lahko bil?
Kot sem rekel, seveda spoštujem odločitev druge osebe, da (zaenkrat) mene ne izbere. Tu ne morem govoriti namesto nje. A kar rad verjamem, je, da se v življenju morda lahko zgodi tudi kak droben čudež. Da se zgodi kaj, kar ni v moji moči, a kar morda pripomore, da druga oseba zagleda stvari v drugi luči, z druge perspektive, z drugimi poudarki. Da se v njej nekaj premakne in se odloči storiti korak proti meni. Če bi svoja prizadevanja opustil pred petimi leti, mar mislite, da bi bil upravičen upati na “pozitivno vizualizacijo”, kako me kar naenkrat ta oseba kontaktira, recimo? Je to to, kar hočete povedati? Češ, kozmosu si sporočil svoje, zdaj pa čakaj, da kozmos stvari obrne okoli? V stilu, človek obrača, bog obrne. In se ni treba več truditi. Če bo, bo, če ne, pač ne?
No, mogoče imate prav. Mogoče imate prav tudi tisto o postopnih korakih namesto “bum!”. Je vredno premisliti. Ne vem pa, če kdo od vas lahko razume, kako težko je živeti v takem svetu, kjer vsi takoj dobijo svoje, samo ti ne. Se pravi, jaz v tem primeru. Naj vam citiram iz neke knjige, kako to, o čemer govorim, zgleda:
“Nič ji ni bilo treba čakati, ne se mučiti, ne zatirati hrepenenja. Samo roko je stegnila in že je zajela v dlan svoje prve sanje, svojo srečo.”
Vidite, vi ste stegnili dlan in dobili, kar hoteli. Ko sem jo stegnil jaz, je pa to kar naenkrat vsa negativna energija tega sveta. Ali kako?