ne skrbi. niti en človek na tem svetu nima kar si želi. na tem svetu imamo skoraj vsi neizživeto ljubezen. samo da smo nekateri po pol leta rekli ja noro me privlači ampak ker jaz njega ne grem naprej. ne pa da čakaš pet let. to je pa že metanje peska v oči. malo samokritičnosti si pa lahko privoščiš. veš človek mora tudi vedeti kdaj odnehati. veš koliko stvari sem jaz v življenju probala, da sem dobila hobi v katerem res uživam. na stotine in če mi ni šlo in sem videla da ne napredujem kot želim sem šla drugam in po stotih izkušnjah sem dobila hobi, kjer noro uživam. če bi se pa ustavila pri prvem bi bila danes verjetno z istimi občutki kot ti nič ne dosežem, nič ne dobim vsi ostali pa samo pomignejo. jaz nisem odnehala nisem se pa zadrževala tam kje ni bilo več smisla. in to je pomembno, da znaš tudi odnehati.

Če se prebere članke na internetu o pozitivnem mišlenju in partnerstvu vedno piše, da nikoli in nikdar ne smemo #sanjati# znane osebe ali osebe, ki nam je všeč, ker to prinese vedno za nas ravno obratno. Ker s tem mi oddajamo negativno energijo, ker ne vemo ali si ta oseba sploh želi biti z nami, mogoče ima druge sanje, druge načrte. Vedno je treba misliti samo kakšno osebo si želimo. Brez obraza. Ti v bistvu oddajaš negativo ne pozitivo. Ker drugega hočeš prisiliti v nekaj kar si ne želi. A veš kakšne negativne energije so to. Čeprav ti misliš kako pozitivno misliš. Ja tebi je že fajn v sanjah kako je lepo ko sta skupaj. Samo prenehaj s tem, ker ne boš nič dosegel.[/quote]

A točno določena oseba bi morala odgovoriti na tvoje vizualizirane želje? Ne gre tako.
Ljubezen svojega življenja prikličemo s čutenjem, mišljenjem in vizualizacijo ljubezni same po sebi. Kdo pride in kako pride, o tem odloča le Življenje. Saj ne vemo, katera pot je za točno določeno osebo prava, in ker ne vemo, si z željami o tej osebi ustvarjamo samo ovire, da nismo odprti do vseh drugih možnosti. Le odprtost do vseh možnosti nam da izhodišče za uresničitev želja![/quote]

Vi zato dvomite, ker delate dobesedno zločin. Ker ste verjetno brali, kar nekaj knjig na to temo ali so bile zanič knjige na to tematiko ali pa ste vi sami narobe brali. Ko boste brali prave knjige je tako v okultizmu, magiji, zakon privlačnost, da nikoli in nikdar ne smemo pošiljati svoje energije direktno na tistega, ki si ga mi želimo ali kar koli hočemo od te osebe. Ker prvič mi postajamo vedno bolj depresivni, želja se oddaljuje, če tudi pride energija do te osebe in je oseba po naključju z vami v roku enega leta se vse podre. Zato tudi ne priporočajo, da pošiljamo mir, veselje drugim osebam, ker nikoli ne veš kaj ta oseba potrebuje. Mogoče v tem trenutku potrebuje žalost, da se kaj nauči ali pač potrebuje žalost. Če že hočete ljubezen mislite o tem kako ste veseli, srečni, zadovoljni, da ste spoznali partnerico, ki vas ljubi kot vi njo. Ne pa da se osredotočate na točno osebo. Polom na celi črti. Isto je pri denarju. Vedno se sanja po korakih, če si zdaj brez službe se sanja, da te povabijo na razgovor si izbran. Ne pa da se sanja, da si že direktor firme, kar mnogi počnejo. Tudi te energije je treba po korakih uporabljati ne pa kar bum. Naprimer študent ne bo sanjal kako ima že službo in deset hiš ampak kako naredi uspešno izpit. Skromnost je največ vredna pri teh zakonih. Da se naučiš delati, da dobiš zaupanje, da verjameš ….vi pa kar bum na osebo.[/quote]

Tole, kar ste napisali, se mi zdi prav zanimivo.
Jaz sicer “teh” knjig ne berem, tako da se kake krive vere iz njih nisem naučil, niti po internetu tega ne iščem, teh “pozitivnih vizualizacij”. Če že, potem vse to z mano počne – ljubezen.
Mislim sicer, da vas veliko razume “zgrešenost” mojega početja ne toliko zaradi “pozitivnih misli”, ki da naj bi jih mislil na napačen način, ampak zaradi podatka, da sem že toliko časa zaljubljen v to osebo. Pozitivne misli gor ali dol, ko človek sliši, da je nekdo tako dolgo zaljubljen, se vključi “zdrava pamet”, da to pač ni “normalno”: punco je treba podret v roku nekaj dni, drugače se ni vredno predolgo ustavljat in je treba čim prej najti drugo.
Bi bilo pa zanimivo vedet, ali ste drugi tudi dobili svoje fante/punce z neko nevtralno vizualizacijo oz. nevtralnim pozitivnim razmišljanjem. In ko ste ugledali pravega/pravo … si ga/je NISTE želeli? Ker pač želeti si točno določeno osebo, ki vas je zadela v srce, pomeni negativno energijo? Kaj potem? Ste mutasto čakali, da se je objekt vaše ljubezni spotaknil ob vas in sta nato povsem nevede in nehote končala v skupnem gospodinjstvu?
Veste, tega res ne razumem. Zakaj tako hitite mojo zaljubljenost razglašat za napačno, neprimerno, negativno, obsojeno na propad? Zakaj je moja energija “škodljiva”, “negativna”? Zakaj si ne bi smel izbrati točno samo eno osebo, s katero bi želel biti? Zakaj naj premorem nekakšno univerzalno ljubezen in potem samo čakam, katera bo prišla mimo in me pobrala? Ste vi tudi tako dobili svoje ljubezni? Čakali, da vas nekdo pobere? Vam je bilo popolnoma vseeno, kdo bi to lahko bil?
Kot sem rekel, seveda spoštujem odločitev druge osebe, da (zaenkrat) mene ne izbere. Tu ne morem govoriti namesto nje. A kar rad verjamem, je, da se v življenju morda lahko zgodi tudi kak droben čudež. Da se zgodi kaj, kar ni v moji moči, a kar morda pripomore, da druga oseba zagleda stvari v drugi luči, z druge perspektive, z drugimi poudarki. Da se v njej nekaj premakne in se odloči storiti korak proti meni. Če bi svoja prizadevanja opustil pred petimi leti, mar mislite, da bi bil upravičen upati na “pozitivno vizualizacijo”, kako me kar naenkrat ta oseba kontaktira, recimo? Je to to, kar hočete povedati? Češ, kozmosu si sporočil svoje, zdaj pa čakaj, da kozmos stvari obrne okoli? V stilu, človek obrača, bog obrne. In se ni treba več truditi. Če bo, bo, če ne, pač ne?
No, mogoče imate prav. Mogoče imate prav tudi tisto o postopnih korakih namesto “bum!”. Je vredno premisliti. Ne vem pa, če kdo od vas lahko razume, kako težko je živeti v takem svetu, kjer vsi takoj dobijo svoje, samo ti ne. Se pravi, jaz v tem primeru. Naj vam citiram iz neke knjige, kako to, o čemer govorim, zgleda:
“Nič ji ni bilo treba čakati, ne se mučiti, ne zatirati hrepenenja. Samo roko je stegnila in že je zajela v dlan svoje prve sanje, svojo srečo.”
Vidite, vi ste stegnili dlan in dobili, kar hoteli. Ko sem jo stegnil jaz, je pa to kar naenkrat vsa negativna energija tega sveta. Ali kako?[/quote]

Čudež bo, ko boš odnehal sanjati nesmiselne sanje. Ostalo ne bo čudež. Ampak preprosto življenje, ki ga ti nočeš sprejeti.

kako si pa ti pametna. Glede teh čustev se pač vsak samo odloči ko tako čuti, kaj pa se ti zdaj greš, da drugim zapoveduješ kako bi morali, ker si ti tako naredila… ti si tako naredila zase, ker si tako čutila… in zate je bilo prav, ni nujno pa da je tudi za druge. vsak bo pač sam zase presojal o njegovem smislu in o tem, kje ga on sam vidi – če si tako pametna bi to lahko vedela,da ne moreš ti soditi o smislu življenja in dejanj nekoga drugega. Za profi kolesarja je smisel šparati in kupiti ekstra drag kolo, medtem ko je za enega, ki se pelje vsak dan malo po mestu to isto dejanje čisti nesmisel… samo primer – ne sodi ti drugih v njihovih življenjih in njihovih smislih – niti nimaš te pravice niti, ne moreš vedeti, še sploh ne za nekoga, ki se ti tu oglasi preko neta.
Mogoče pa pri nekaterih zmaga ljubezen – jaz lahko samo zaželim zaljubljenemu, da bo tako 🙂

Čisto razumem, kaj hočeš povedat. Ampak lahko te vprašam: Ali si že opustila svoj zdajšnji hobi? Rekla boš, da ne, ker v njem “noro uživaš”. Ok, potem te pa vprašam, ali si nehala s hobiji takrat, ko si noro uživala v njih?
Jaz ne trdim, da bo moja zaljubljenost trajala večno. Ampak zakaj bi se ji odpovedal, dokler traja? Ker nima šans za uspeh? In kdo to ve? Ali ni pri potresih vedno tako, da začne neka večina govoriti, da ni več možnosti, da bi našli še kakega preživelega … potem ga pa skoraj vedno najdejo? Verjamem, da imamo tehnične ljudi, ki preračunajo vse fizikalne zakone in dobijo rezultat, da je nemogoče, da bi kdo še živel. Ampak živ se pa potem še najde. Izračuni tehničnih ljudi so lahko zelo precizni in kredibilni, a ko se najde še en preživeli, ponavadi tehnični ljudje nič ne komentirajo. Njihovi izračuni so pač preverljivi in zanesljivi. Kaj naj na to še rečejo?

Tole, kar ste napisali, se mi zdi prav zanimivo.
Jaz sicer “teh” knjig ne berem, tako da se kake krive vere iz njih nisem naučil, niti po internetu tega ne iščem, teh “pozitivnih vizualizacij”. Če že, potem vse to z mano počne – ljubezen.
Mislim sicer, da vas veliko razume “zgrešenost” mojega početja ne toliko zaradi “pozitivnih misli”, ki da naj bi jih mislil na napačen način, ampak zaradi podatka, da sem že toliko časa zaljubljen v to osebo. Pozitivne misli gor ali dol, ko človek sliši, da je nekdo tako dolgo zaljubljen, se vključi “zdrava pamet”, da to pač ni “normalno”: punco je treba podret v roku nekaj dni, drugače se ni vredno predolgo ustavljat in je treba čim prej najti drugo.
Bi bilo pa zanimivo vedet, ali ste drugi tudi dobili svoje fante/punce z neko nevtralno vizualizacijo oz. nevtralnim pozitivnim razmišljanjem. In ko ste ugledali pravega/pravo … si ga/je NISTE želeli? Ker pač želeti si točno določeno osebo, ki vas je zadela v srce, pomeni negativno energijo? Kaj potem? Ste mutasto čakali, da se je objekt vaše ljubezni spotaknil ob vas in sta nato povsem nevede in nehote končala v skupnem gospodinjstvu?
Veste, tega res ne razumem. Zakaj tako hitite mojo zaljubljenost razglašat za napačno, neprimerno, negativno, obsojeno na propad? Zakaj je moja energija “škodljiva”, “negativna”? Zakaj si ne bi smel izbrati točno samo eno osebo, s katero bi želel biti? Zakaj naj premorem nekakšno univerzalno ljubezen in potem samo čakam, katera bo prišla mimo in me pobrala? Ste vi tudi tako dobili svoje ljubezni? Čakali, da vas nekdo pobere? Vam je bilo popolnoma vseeno, kdo bi to lahko bil?
Kot sem rekel, seveda spoštujem odločitev druge osebe, da (zaenkrat) mene ne izbere. Tu ne morem govoriti namesto nje. A kar rad verjamem, je, da se v življenju morda lahko zgodi tudi kak droben čudež. Da se zgodi kaj, kar ni v moji moči, a kar morda pripomore, da druga oseba zagleda stvari v drugi luči, z druge perspektive, z drugimi poudarki. Da se v njej nekaj premakne in se odloči storiti korak proti meni. Če bi svoja prizadevanja opustil pred petimi leti, mar mislite, da bi bil upravičen upati na “pozitivno vizualizacijo”, kako me kar naenkrat ta oseba kontaktira, recimo? Je to to, kar hočete povedati? Češ, kozmosu si sporočil svoje, zdaj pa čakaj, da kozmos stvari obrne okoli? V stilu, človek obrača, bog obrne. In se ni treba več truditi. Če bo, bo, če ne, pač ne?
No, mogoče imate prav. Mogoče imate prav tudi tisto o postopnih korakih namesto “bum!”. Je vredno premisliti. Ne vem pa, če kdo od vas lahko razume, kako težko je živeti v takem svetu, kjer vsi takoj dobijo svoje, samo ti ne. Se pravi, jaz v tem primeru. Naj vam citiram iz neke knjige, kako to, o čemer govorim, zgleda:
“Nič ji ni bilo treba čakati, ne se mučiti, ne zatirati hrepenenja. Samo roko je stegnila in že je zajela v dlan svoje prve sanje, svojo srečo.”
Vidite, vi ste stegnili dlan in dobili, kar hoteli. Ko sem jo stegnil jaz, je pa to kar naenkrat vsa negativna energija tega sveta. Ali kako?[/quote]

Čudež bo, ko boš odnehal sanjati nesmiselne sanje. Ostalo ne bo čudež. Ampak preprosto življenje, ki ga ti nočeš sprejeti.[/quote]

Zakaj nesmiselne sanje? So bile tudi tvoje sanje nesmiselne, preden si dobil svojo ženo oz. dobila svojega moža?

kako si pa ti pametna. Glede teh čustev se pač vsak samo odloči ko tako čuti, kaj pa se ti zdaj greš, da drugim zapoveduješ kako bi morali, ker si ti tako naredila… ti si tako naredila zase, ker si tako čutila… in zate je bilo prav, ni nujno pa da je tudi za druge. vsak bo pač sam zase presojal o njegovem smislu in o tem, kje ga on sam vidi – če si tako pametna bi to lahko vedela,da ne moreš ti soditi o smislu življenja in dejanj nekoga drugega. Za profi kolesarja je smisel šparati in kupiti ekstra drag kolo, medtem ko je za enega, ki se pelje vsak dan malo po mestu to isto dejanje čisti nesmisel… samo primer – ne sodi ti drugih v njihovih življenjih in njihovih smislih – niti nimaš te pravice niti, ne moreš vedeti, še sploh ne za nekoga, ki se ti tu oglasi preko neta.
Mogoče pa pri nekaterih zmaga ljubezen – jaz lahko samo zaželim zaljubljenemu, da bo tako :)[/quote]

ti si tista vrsta dobrotnica, ki vsemu vse privošči čeprav zraven če ne zavestno pa podzavestno trpi. pa mi povej pet let že čaka na ljubezen na eno in edino ljubezen brez premika razen, da se pogovarja z njim zadnje čase. in ti temu praviš, da jaz nekomu komandiram življenje. ni govora samo z drugimi očmi se vidi, da je njegovo početje jalovo. pet let. si predstavljaš to trplenje, ko nekdo ni s teboj. in to ti temu fantu privoščiš. jaz mu želim vso ljubezen tega sveta samo ne s osebo, ki ga že pet let ne šmirgla. lahko pa bi mu napisala, da mu želim da se mu razjasnijo obzorja.

Čisto razumem, kaj hočeš povedat. Ampak lahko te vprašam: Ali si že opustila svoj zdajšnji hobi? Rekla boš, da ne, ker v njem “noro uživaš”. Ok, potem te pa vprašam, ali si nehala s hobiji takrat, ko si noro uživala v njih?
Jaz ne trdim, da bo moja zaljubljenost trajala večno. Ampak zakaj bi se ji odpovedal, dokler traja? Ker nima šans za uspeh? In kdo to ve? Ali ni pri potresih vedno tako, da začne neka večina govoriti, da ni več možnosti, da bi našli še kakega preživelega … potem ga pa skoraj vedno najdejo? Verjamem, da imamo tehnične ljudi, ki preračunajo vse fizikalne zakone in dobijo rezultat, da je nemogoče, da bi kdo še živel. Ampak živ se pa potem še najde. Izračuni tehničnih ljudi so lahko zelo precizni in kredibilni, a ko se najde še en preživeli, ponavadi tehnični ljudje nič ne komentirajo. Njihovi izračuni so pač preverljivi in zanesljivi. Kaj naj na to še rečejo?

Čudež bo, ko boš odnehal sanjati nesmiselne sanje. Ostalo ne bo čudež. Ampak preprosto življenje, ki ga ti nočeš sprejeti.[/quote]

Zakaj nesmiselne sanje? So bile tudi tvoje sanje nesmiselne, preden si dobil svojo ženo oz. dobila svojega moža?[/quote]

In še enkrat tebi, da nesmiselne so take sanje. Pa dajte ljudje se na realna tla postaviti. To niso sanje to je že mučenje samega sebe. To je isto kot nekdo sanja brez keša kako zadane loto. Vsakič ko plača listek se dobesedno trese in trese se ko ne bo nikoli zadel. In za takšne sanje rečemo, da so jalove. Ker se človek ne premakne naprej ampak ostaja v coni smrti dobesedno. Vsak si želi kdor si pač želi moža ali ženo samo ne sanja o eni osebi nekaj let. Večinoma ljudi sanja, da bi dobili dobrega moža ali ženo kar so realne sanje ne pa da neko osebo sanjaš pet let dan na dan to je pa že zasvojenost dobesedno. Ja recimo, da ti jutri spoznaš nekoga ti je všeč ti pove da si ti njemu všeč in potem sanjaš, da se vajina veza nadaljuje. Ne pa da sanjaš od soseda pet let pa se ne premakne nkamor. Take ljubezni, ki sploh ni jaz nobenemu ne privoščim ti pa očitno privoščiš temu gospodiču. In to je zate dobro delo.

Čisto razumem, kaj hočeš povedat. Ampak lahko te vprašam: Ali si že opustila svoj zdajšnji hobi? Rekla boš, da ne, ker v njem “noro uživaš”. Ok, potem te pa vprašam, ali si nehala s hobiji takrat, ko si noro uživala v njih?
Jaz ne trdim, da bo moja zaljubljenost trajala večno. Ampak zakaj bi se ji odpovedal, dokler traja? Ker nima šans za uspeh? In kdo to ve? Ali ni pri potresih vedno tako, da začne neka večina govoriti, da ni več možnosti, da bi našli še kakega preživelega … potem ga pa skoraj vedno najdejo? Verjamem, da imamo tehnične ljudi, ki preračunajo vse fizikalne zakone in dobijo rezultat, da je nemogoče, da bi kdo še živel. Ampak živ se pa potem še najde. Izračuni tehničnih ljudi so lahko zelo precizni in kredibilni, a ko se najde še en preživeli, ponavadi tehnični ljudje nič ne komentirajo. Njihovi izračuni so pač preverljivi in zanesljivi. Kaj naj na to še rečejo?

Zakaj nesmiselne sanje? So bile tudi tvoje sanje nesmiselne, preden si dobil svojo ženo oz. dobila svojega moža?[/quote]

In še enkrat tebi, da nesmiselne so take sanje. Pa dajte ljudje se na realna tla postaviti. To niso sanje to je že mučenje samega sebe. To je isto kot nekdo sanja brez keša kako zadane loto. Vsakič ko plača listek se dobesedno trese in trese se ko ne bo nikoli zadel. In za takšne sanje rečemo, da so jalove. Ker se človek ne premakne naprej ampak ostaja v coni smrti dobesedno. Vsak si želi kdor si pač želi moža ali ženo samo ne sanja o eni osebi nekaj let. Večinoma ljudi sanja, da bi dobili dobrega moža ali ženo kar so realne sanje ne pa da neko osebo sanjaš pet let dan na dan to je pa že zasvojenost dobesedno. Ja recimo, da ti jutri spoznaš nekoga ti je všeč ti pove da si ti njemu všeč in potem sanjaš, da se vajina veza nadaljuje. Ne pa da sanjaš od soseda pet let pa se ne premakne nkamor. Take ljubezni, ki sploh ni jaz nobenemu ne privoščim ti pa očitno privoščiš temu gospodiču. In to je zate dobro delo.[/quote]

Priznam, da po svoje zavidam ljudem, ki se s tako lahkoto zahakljajo z bejbo oz. s tipčkom in to je to. Obkljukano. Gremo dalje. Zavidam jim (do neke mere) to duševno kvaliteto, ki jo Dostojevski opiše takole: “Nisem se mogel tako poceni vživeti, kakor so se drugi navadili drug na drugega.”
Najbrž se tudi jaz ne morem “poceni vživeti” v karkoli, kar prinese življenje. In če verjamete ali ne (mogoče vas tu čevelj žuli, eheh), tudi seksam, ja, priložnostno, avanturistično. Ne sicer nebrzdano, ampak definitivno se ne šparam kot kak puščavnik za “mojo” osebo. In ne grize me vest ali kaj takega, da sem “izdal” svojo ljubezen.
A zaljubljen ostajam v samo eno in edino. Zaenkrat pač edino. In na tej točki zaupam življenju, misteriju življenja, h kateremu prispevam tudi sam: misteriju, da se zgodi, kar si želim. Mi je popolnoma vseeno, na kakšen način. Ne potrebujem preverljivih enačb. Samo da se zgodi. Kot je spet Dostojevski napisal: “Ljubezen je božja skrivnost in mora biti prikrita vsem tujim očem, pa naj se dogaja kar si že bodi.”

In še enkrat tebi, da nesmiselne so take sanje. Pa dajte ljudje se na realna tla postaviti. To niso sanje to je že mučenje samega sebe. To je isto kot nekdo sanja brez keša kako zadane loto. Vsakič ko plača listek se dobesedno trese in trese se ko ne bo nikoli zadel. In za takšne sanje rečemo, da so jalove. Ker se človek ne premakne naprej ampak ostaja v coni smrti dobesedno. Vsak si želi kdor si pač želi moža ali ženo samo ne sanja o eni osebi nekaj let. Večinoma ljudi sanja, da bi dobili dobrega moža ali ženo kar so realne sanje ne pa da neko osebo sanjaš pet let dan na dan to je pa že zasvojenost dobesedno. Ja recimo, da ti jutri spoznaš nekoga ti je všeč ti pove da si ti njemu všeč in potem sanjaš, da se vajina veza nadaljuje. Ne pa da sanjaš od soseda pet let pa se ne premakne nkamor. Take ljubezni, ki sploh ni jaz nobenemu ne privoščim ti pa očitno privoščiš temu gospodiču. In to je zate dobro delo.[/quote]

Priznam, da po svoje zavidam ljudem, ki se s tako lahkoto zahakljajo z bejbo oz. s tipčkom in to je to. Obkljukano. Gremo dalje. Zavidam jim (do neke mere) to duševno kvaliteto, ki jo Dostojevski opiše takole: “Nisem se mogel tako poceni vživeti, kakor so se drugi navadili drug na drugega.”
Najbrž se tudi jaz ne morem “poceni vživeti” v karkoli, kar prinese življenje. In če verjamete ali ne (mogoče vas tu čevelj žuli, eheh), tudi seksam, ja, priložnostno, avanturistično. Ne sicer nebrzdano, ampak definitivno se ne šparam kot kak puščavnik za “mojo” osebo. In ne grize me vest ali kaj takega, da sem “izdal” svojo ljubezen.
A zaljubljen ostajam v samo eno in edino. Zaenkrat pač edino. In na tej točki zaupam življenju, misteriju življenja, h kateremu prispevam tudi sam: misteriju, da se zgodi, kar si želim. Mi je popolnoma vseeno, na kakšen način. Ne potrebujem preverljivih enačb. Samo da se zgodi. Kot je spet Dostojevski napisal: “Ljubezen je božja skrivnost in mora biti prikrita vsem tujim očem, pa naj se dogaja kar si že bodi.”[/quote]

Preveč posplošeno vzameš življenje. Saj ne veš zakaj se zakahljajo po tvojih očeh hitro. Ti si se ujel v lastno pest in potem bereš pisatelje, ki so tudi sami trpeli v ljubezni in se potem enačiš z njimi. Pač lej srečno. To potrebuješ. Vesolje že ve. Misterij že ve. Misterij ti bo dal to punco ali ne ko bo misterij želel ne ko boš ti. Mogoče pa misterij želi, da postaneš pisatelj in pišeš ljubezenske romane.

Priznam, da po svoje zavidam ljudem, ki se s tako lahkoto zahakljajo z bejbo oz. s tipčkom in to je to. Obkljukano. Gremo dalje. Zavidam jim (do neke mere) to duševno kvaliteto, ki jo Dostojevski opiše takole: “Nisem se mogel tako poceni vživeti, kakor so se drugi navadili drug na drugega.”
Najbrž se tudi jaz ne morem “poceni vživeti” v karkoli, kar prinese življenje. In če verjamete ali ne (mogoče vas tu čevelj žuli, eheh), tudi seksam, ja, priložnostno, avanturistično. Ne sicer nebrzdano, ampak definitivno se ne šparam kot kak puščavnik za “mojo” osebo. In ne grize me vest ali kaj takega, da sem “izdal” svojo ljubezen.
A zaljubljen ostajam v samo eno in edino. Zaenkrat pač edino. In na tej točki zaupam življenju, misteriju življenja, h kateremu prispevam tudi sam: misteriju, da se zgodi, kar si želim. Mi je popolnoma vseeno, na kakšen način. Ne potrebujem preverljivih enačb. Samo da se zgodi. Kot je spet Dostojevski napisal: “Ljubezen je božja skrivnost in mora biti prikrita vsem tujim očem, pa naj se dogaja kar si že bodi.”[/quote]

Preveč posplošeno vzameš življenje. Saj ne veš zakaj se zakahljajo po tvojih očeh hitro. Ti si se ujel v lastno pest in potem bereš pisatelje, ki so tudi sami trpeli v ljubezni in se potem enačiš z njimi. Pač lej srečno. To potrebuješ. Vesolje že ve. Misterij že ve. Misterij ti bo dal to punco ali ne ko bo misterij želel ne ko boš ti. Mogoče pa misterij želi, da postaneš pisatelj in pišeš ljubezenske romane.[/quote]

Postanem pisatelj, napišem bestseller, obogatim in zaslovim, ljubljena oseba spregleda in mi steče v objem.

Nimam nič proti.

Preveč posplošeno vzameš življenje. Saj ne veš zakaj se zakahljajo po tvojih očeh hitro. Ti si se ujel v lastno pest in potem bereš pisatelje, ki so tudi sami trpeli v ljubezni in se potem enačiš z njimi. Pač lej srečno. To potrebuješ. Vesolje že ve. Misterij že ve. Misterij ti bo dal to punco ali ne ko bo misterij želel ne ko boš ti. Mogoče pa misterij želi, da postaneš pisatelj in pišeš ljubezenske romane.[/quote]

Postanem pisatelj, napišem bestseller, obogatim in zaslovim, ljubljena oseba spregleda in mi steče v objem.

Nimam nič proti.[/quote]

Nekateri pač probamo in če ne gre, gremo dalje, ker si želimo biti tudi ljubljeni, ne samo ljubiti. Nekateri ste pač mazohisti. :)) S čimer seveda ni nič narobe. Meni se zmeša, da lahko pet let o nekom samo sanjam, ne morem pa se ga dotaknit, poljubit, čutit v sebi. Zato s tem zelo hitro opravim in gremo naprej.
Drugače imaš pa zelo prepoznaven slog, Desiderius. :)))

Postanem pisatelj, napišem bestseller, obogatim in zaslovim, ljubljena oseba spregleda in mi steče v objem.

Nimam nič proti.[/quote]

Nekateri pač probamo in če ne gre, gremo dalje, ker si želimo biti tudi ljubljeni, ne samo ljubiti. Nekateri ste pač mazohisti. :)) S čimer seveda ni nič narobe. Meni se zmeša, da lahko pet let o nekom samo sanjam, ne morem pa se ga dotaknit, poljubit, čutit v sebi. Zato s tem zelo hitro opravim in gremo naprej.
Drugače imaš pa zelo prepoznaven slog, Desiderius. :)))[/quote]

Vidiš, to lahkoto delanja zaključkov rahlo zavidam zdravemu (?) povprečju. Kakšen Desiderius neki? Sicer pa, vprašaj Desideriusa, iz katerih literarnih del so citati, ki sem jih navajal, in naj ti odgovori pod svojim prijavljenim imenom.

Ampak saj pravim, meni je vredno se truditi za to, v kar sem globoko prepričan. Sicer pa ljudje, poslušajte malo okoli! Koliko alipinistov, plavalcev, znanstvenikov, astrofizikov, glasbenikov in še vseh vrst drugih ljudi dela svoje stvari zato, ker je bila nekoč nekje ljubezen do punce/fanta! Praktično v vsakem intervjuju s kako znano ali zanimivo osebo berete, da je nekdo šel za ljubeznijo v tujino ali se priselil v Slovenijo! Skoraj vedno je posredi ljubezen! Ne do fizike ali gora in rek, ampak čisto preprosto do punce/fanta. In vaši nasveti bi bili? “Ah, pustite, saj se ne splača, pejte rajš v laboratorij delat fizikalne poskuse ali za računalnike pisat programe! Bo več od življenja!”

Si me napačno prebral. Govorila sem na splošno o pozitivnih mislih, kjer je pomembno delovanje. V tvojo zgodbo se nisem vključevala.
Delovanje v tvojem primeru? Si ji povedal, kaj čutiš, da želiš biti z njo in vse to?
Če te je zavrnila, potem je to to. Če ženska ne ljubi, ne bo nikoli. Lahko te ima rada a to ni ljubezen, ki si jo človek v partnerskem odnosu želi, to je prijateljski odnos, kjer živita kot cimra.
Če goji čustva do tebe, pa rabi čas, da se prepriča v verodostojnost tvojih besed(torej narediš to, kar rečeš- zelo pomembno za zaupanje), seveda ostajaš ob njej in se spoznavata. Tisto ko omenjaš, da imajo nekateri mišljenje- punco je potrebno podret v parih dneh- pri teh itak ne moreš govoriti o nobeni ljubezni, temveč samo po fizični potrebi, ki jo hočejo takoj potešiti in če bejba ne da, ni vredna čakanja. Ampak pustimo take, ti itak ne iščejo ljubezni.
Če pa si vse to naredil, dal ji vedeti, kako je s teboj in te je tudi zavrnila, potem se je pa smiselno vprašati- Zakaj nekoga prepričevati, da naj te ljubi? Če te ne, ok. V svobodno voljo človeka ne moreš posegati. Daj si možnost spoznati nekoga, ki te bo ljubil, tako kot ljubiš ti. Nikoli ne moremo drugega prisiliti, da naj nas ljubi, kot ljubimo mi. O, vem o čem govorim :). Takrat spustiš. Boli, a mine. Nekega dne mine. Ker biti z nekom, ki te ne ljubi- to pomeni to, kar si navedel- ste pustili, da vas nekdo pobere. Ker zanj si samo to. Nekdo pač s katerim bo, dokler ne bo primernejša prišla.
Nekje sem prebrala nek rek- srečen je tisti, da ljubi osebo, ki ljubi njega.
Ha, si predstavljaš, kaka ljubezen bi bila to? Tanajlepša!

Ps- zakaj si prepričan, da vsi dobijo svoje, samo ti ne?
Punca iz citata je dobila vse, ko je roko stegnila, ravno zato, ker je tudi on njo ljubil :).
In tvoja energija, ko si stegnil roko, ni negativna energija vsega sveta, samo zaljubil si se v osebo, ki se vate ni.