Takšne debate nisem pričakovala. Najprej hvala prav vsem za razmišljanja in odgovore, tudi tistim, ki ste prepričani, da si ob delu, ki ga imam rada in ob karieri ne bi smela omisliti otroka. Lahko mi verjamete, da sva z možem dolgo razmišljala, a na koncu je bila želja po otroku močnejša.

Mislim, da se bom odločila tako, da bom obdržala delo, ki me veseli, bom pa seveda poskušala tudi kaj skombinirati v službi, določene naloge preložiti na druge ipd.. Srečo imam, da se s sodelavci dobro razumemo. Pa tudi mož bo kakšna opravila zaupal drugim. Mislim, da je pomembno ne imeti občutka krivde nasproti otroku, ker ravno to otrok najbolj čuti – da se starši čutijo krive, ker niso veliko z njim. Ravno zaradi tega občutka krivde mame pogosto opustijo svojo službo, ki so jo imele rade in sprejmejo vlogo gospodinje. Zase vem, da se s tem ne bi mogla sprijazniti. Enostavno ne bi bila več jaz, nekaj v sebi bi morala za vedno pokopati. In najbrž bi se vedno spraševala, zakaj ravno jaz. Zakaj ni tega naredil mož. Ker živimo v patriarhalni družbi, čeprav tega ne priznavamo?

Tudi jaz sem enkrat zamenjala službio samo zato, da bi bila več z otrokom. Nisem razmišljala o ničemer drugem kot o krajšem delavniku. kako nesrečna sem bila pol leta, ko sem bila tam. Noro. To nism bila jaz. Tudi doma, živčna sto na uro, vsak večer pod stresom, ker moram drug dan v službo, vsako nedeljo slabe volje.
Potem sem našla to, kar imam zdaj. Od 7-16h, občasno dalj, zelo zanimivo delo, solidna plača, delo, ki ga lahko malo prestavim… volk sit in koza cela. Jutri bo ravno eno leto, odkar sem tukaj. Zadovoljna.
Ni treba, da se odločiš danes. poskusi skombinirati, morda bo šlo. Če ne, išči kaj drugega, ampak kompromis. Če si na vodilnem delovnem mestu, boš že sčasoma našla nekaj, kar bo sprejemljivo tako z vidika delovnega časa kot vsebine dela. Kdor išče, ta najde. vso srečo.

Draga Mimika in njene somišljenice,

kvalitetno preživet čas z otrokom je zame čas, ko se ukvarjaš izključno z njim, torej: z njim klepetaš, mu bereš, se igraš, ustvarjaš, ga pelješ na predstavo, igrišče, sprehod in podobno – z eno besedo, ima tvojo polno pozornost. Nasprotno od tega je kvantiteta, ki jo nekatere zelo rade poudarjajo(te), ne upoštevajo (te) pa, da je časa, ko se posvetite izključno otroku, dejansko zelo malo, ker se večino časa ukvarjajo (te) z gospodinjskimi opravili, zaradi česar ste (tudi v odnosu do otrok) nestrpne in raždražljive. Po moji izkušnji, zlasti ko so otroci malo večji, lahko starši z njimi čez dan držimo tesno povezavo tudi tako, da se večkrat slišimo po telefonu, da za vsako uro vemo, kaj počnejo; tako ali tako imajo tudi otroci svoje dejavnosti. Ko pa smo skupaj, smo v celoti skupaj, kar pomeni, da poslušamo drug drugega, si povemo, kaj se nam je dogajalo čez dan in podobno. In predvsem, če smo zadovoljni s sabo, s svojimi (tudi službenimi) dosežki, bomo to lahko prenesli tudi na svoje otroke. Se vam res zdi, da je kronično utrujena in nerazpoložena mama, ki se v celoti žrtvuje za dom, čez lastne ambicije pa je naredila križ, tako dober zgled za otroke?

Ko človek bere ta forum, se velikokrat ne more znebiti občutka, da je nekdo, ki ima boljši položaj v službi, ali daje vtis, da je dobro situiran in podobno, avtomatično označen za slabega starša! Kot da nekateri ne morejo prenesti, da obstajajo posameznice, ki jim uspeva oboje – urejen in srečen dom ter kariera, ki jih izpolnjuje. In kot da je težiti k temu, sramotno!

Jona

In ti resno misliš, da ima tista mama (ali oče) po napornem delavniku, ki traja 10 ali več ur (četudi je v službi srečna in zadovoljna), kaj več potrpljenja in energije za ukvarjanje z otroci popoldne, kot tista, ki je mogoče 2 uri prej doma in kaj pospravi, skuha……?! Ne vem no, če to drži. Vidim takšne in drugačne starše, tako da o nervoznih mamicah (ali očetih) bi se dalo govoriti na obeh straneh.

In če si v službi 10 ur ali več, potem tudi s tistim aktivnim ukvarjanjem čez teden ni kaj dosti, imam veliko primerov pred svojim nosom. Ponavadi si takšni starši popoldne zaželijo po napornem delavniku še kakšno “sprostilno” dejavnost, kot je aerobika ali kaj podobnega, ker to spada k “imidžu” uspešnega in poslovnega človeka s kariero. Otroci so ponavadi tukaj žal na zadnjem mestu, obstajajo pa tudi izjeme, ki jih tudi poznam nekaj, ampak te so žal res v manjšini. Gibam se v takšnih krogih, da vidim tega kar precej.

O kontaktih z otroci preko telefona pa sploh ne bi, ker zame to ni isto. Najlaže je iz službe poklicati po 5x na dan in “prečekirati” kakšno je stanje doma, ampak to je samo tlačenje slabe vesti, v večini primerov.

Vsekakor ne zagovarjam tega, da bi morala biti mama ali oče čisto privezana na dom, ampak zagovarjanje tega, da se lahko vsak poleg 10 urne naporne službe v večernih urah še 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} aktivno posveti svojemu otroku pa ni po moji meri, žal. Razen če res samo sedi v službi in “špila” velikega šefa, naredi pa boremalo. Uf, tudi takšnih poznamo kar nekaj. Sploh pa je v naporni službi, ki terja celega človeka, malce težko več kot 2x na dan poklicati svojega otroka in se resno pomeniti o zadevah, kaj misliš?!

Pa brez zamere.

mimika

Nujno, to se lepo napisala.

mimika

Nimam nasveta. Pa vendar.
V tej razpravi me moti predvsem to, da so ženske, ki se odločajo, oz. imajo kariero, označene kot karieristke.
Moški v enaki situaciji pa je označen za uspešneža in s samimi superlativi.
Kot najbrž pri tebi stiska.
Ker kot si napisala, res živimo v patriarhalni družbi. Žal. In nekatere ženske, vsem uspehom in uspešnosti navkljub, to še posebej občutite (mo). Žal.

Vsemu navkljub se mi zdi, da si se pravilno odločila.
Ne moreš enostavno zavreči svojega življenja in biti nesrečna.
Verjamem pa, da si boš vsaj doma pri gospodinjskih opravilih omislila max pomoč, ja ti in ne mož:(, in prosti čas pač max namenila otroku.

Kakorkoli se boš odločila – brez občutka krivde.
Pa srečno!!

LP

Hvala mimika.
Sama sem vse to dala skoz,ampak to je bila moja zavestna odločitev, ne občutek,da se čemu odrekam.Prioritete v življenju sem si na novo postavila, ravno tako mož, ki je tudi menjal službo, da smo sedaj več skupaj.Oba sva imela fazo, ki je trajala ene 5 let, ko sva bila v službi cele dneve.Ko sva odplačala kredit za bajto sva rekla, da je tega dovolj in uspelo nama je.

Stiska,
saj ti ni treba iti v drugo skrajnost in sprejeti samo vlogo gospodinje (sama tudi ne bi bila zadovoljna s tem) samo je še veliko vmesnih odločitev,sploh pri tebi, kjer denar ne igra nobene vloge.Možnosti imaš veliko in si lahko srečna, da sploh lahko kaj izbiraš.Jaz sem se morala boriti za spremembo.

Moje mnenje: od zadovoljne in izpolnjene mamice ima otrok mnogo več kot od nezadovoljne, posledično sitne in živčne!!! Kvaliteta je pred kvantiteto- v vseh rečeh. Počnite to, kar vas veseli in to naučite tudi svojega malega. Srečno 🙂