anksioznost
Odločil sem se da ne grem k zdravniku. Ker bi si rad poiskal delo brez da piše kaj v kartoteki. Že tako smo v finančnih težavah. Če me zdravnica pošlje na zdravljenje kako bom lahko kandidiral za kakšno delo. Poizkusil bom s šentjanževko, čeprav se res ne počutim najbolje, imam tudi rahle bolečine v glavi Oz. oblivanje. Rad bi dobro spal ponoči. Zvečer in ponoči mi je srce razbijalo, imam tudi hladne roke ter mravljince.
Sem brez moči.
No, če te zanima odgovor mene, ki delam na MDPŠ in pišem tovrstne izvide.
NE, jasno, da na nobenem izvidu, ki pride iz MDPŠ ne piše kakšne težave imaš in kaj si zaupala / je bilo ugotovljeno v razgovoru. V izvidu piše: zmožen / nezmožen / zmožen z omejitvijo.
V primeru anksioznosti ti lahko priporoča obravnavo pri psihologu, npr. kliničnem ali pa predlaga kontrolni pregled na MDPŠ čez 1 leto.
Sam še nisem imel primera, da bi samo zaradi anksioznosti koga označili za nezmožnega. Anksioznost je zelo pogosta. Odgovorno pa se mi zdi naročiti osebo na kontrolo, napotiti kam drugam.
Sam boš težko to premagal. Po moje ne boš, ker bi moral vedeti o svojem stanju vse, vedeti bi moral vse o metodah zdravljenja, natrenirati kakšne sprostitvene tehnike, vedeti, kaj te muči in kako se s tem soočiti, pa ne veš nič. Ne bom ti nabijala v stilu saj bo, vem da zmoreš, ker je to metanje peska v oči. S tem se lahko sam spopade tisti, ki je to že kdaj doživel in ve, kako se s stvarjo spopadati. Ti ne veš. In v takem stanju kot si, niti službe ne boš obdržal, tudi če jo dobiš. A boš v službi na koncu z živci? Boš kar naprej na bolniški? Boš hodil neprespan v službo in ne bo od tebe nič? Delaj neumnosti če hočeš. A vedi, prej ali slej bo nekdo ugotovil, kaj ti je. Noben zdravnik ne gleda postrani nekoga, ki si poišče pomoč, ampak tistega, ki si jo noče. Zavračanje zdravljenja vedno pritegne pozornost, a ne v pozitivnem smislu.
Sam boš težko to premagal. Po moje ne boš, ker bi moral vedeti o svojem stanju vse, vedeti bi moral vse o metodah zdravljenja, natrenirati kakšne sprostitvene tehnike, vedeti, kaj te muči in kako se s tem soočiti, pa ne veš nič. Ne bom ti nabijala v stilu saj bo, vem da zmoreš, ker je to metanje peska v oči. S tem se lahko sam spopade tisti, ki je to že kdaj doživel in ve, kako se s stvarjo spopadati. Ti ne veš. In v takem stanju kot si, niti službe ne boš obdržal, tudi če jo dobiš. A boš v službi na koncu z živci? Boš kar naprej na bolniški? Boš hodil neprespan v službo in ne bo od tebe nič? Delaj neumnosti če hočeš. A vedi, prej ali slej bo nekdo ugotovil, kaj ti je. Noben zdravnik ne gleda postrani nekoga, ki si poišče pomoč, ampak tistega, ki si jo noče. Zavračanje zdravljenja vedno pritegne pozornost, a ne v pozitivnem smislu.
[/quote]
Točno!
Da
No, torej ne pišeš iz lastnih izkušenj, ampak poslušaš govorice. Ljudje zgodbice vedno napihujejo v nebo, saj to ni nič novega. Nisem noben fenomen, tudi sama poznam veliko ljudi z istimi težavami, s katerimi smo skupaj hodili na terapije in nihče ni imel stranskih učinkov, kot jih opisuješ. Kar se tiče ljudi, ki ti polnijo glavo s podatki……. Vsak človek je drugačen. Nekdo lahko poje vse, kar premore farmacija, pa mu ne bo nič, moja sodelavka še aspirina ne prenese. Nekdo čuti stranske učinke, nekdo ne. Ne vem pa zakaj se tako “bojiš” ravno AD, ko pa na tržišču ni niti enega zdravila, ki ne bi imelo stranskih učinkov. Jaz po AD nisem čutila ničesar drugega, kot bistveno boljše psihično počutje, zaradi nedavnih težav s hrbtom pa sem jemala naklofen proti bolečini in sem morala prekiniti, ker mi je delal grozno štalo. Na vsako zdravilo se telo navadi, tudi na navadne lekadolčke in je za telo šok, ko ga nehamo uživati. Tvojim modrijanom pa ne verjamem, ker če bi imeli res take težave in bi pili AD samo še zato, ker jih telo potrebuje, bi jim zdravnik počasi zmanjševal dozo, da bi prenehali. Če pa nekdo pije zdravila že 20 let, pomeni, da svojih težav še ni rešil, se zanaša samo na zdravila, zato se težave tudi vrnejo, če zdravila neha jesti, ne pa zato, ker bi ga AD zasvojili. Če ti dam primer iz drugega področja: če imaš ti bolečine v hrbtu, lahko v nedogled jemlješ protibolečinske tablete, te bo hrbet še vedno bolel, dokler ne odpraviš vzroka. Isto je pri depresiji in anksioznosti. AD pomagajo do boljšega počutja, za odpravo težav pa je potrebno še kaj več.
[/quote]
Zdaj ti verjamem še manj glede na to, da so vsi stranski učinki vse do odtegnitvenega sindroma in vse je opisano tudi navedeni v navodilih za jemanje teh zdravil! Ti pa še celo uradna navodila zanikas iz lastne izkušnje,tako, kot da gre za bonbončke. Saj zato pa pravim, da si fenomen.
Psiihoterapija večini.pomaga že zaradi nadzora. Ne pa vsakemu. Koliko psihoterapevtov, toliko ljudi, toliko čudi. Tu se zmeče blazno denarja, od 300 do 500 eur mesečno,. Efekt pa kakor kdaj, saj je med psihoterapi ogromno šarlatanov, gre pač za novodobno zaslužkarstvo. Stiska ljudi.je lahko iznajdljivim zlata jama. Najboljše bi bilo z ce bi to plačevala zavarovalnica kot je v EU.
Evo tu si lahko pogledaš vse stranske učinke učinkovine antidepresiva, od pojava samomorilnega nagona v prvih tednih jemanja do vsega drugega. In v odtegnitvenem sindromu so opisani fizični občutki elektrika v glavi, slabost, vse možno. Kljub temu da človek preneha počasi. Obe moji sodelavki sta bili na istem. Ena ni zdržala in je morala jemati nazaj. Ampak to je pač paeoksetin. Možno da so drugi antidepresivi boljši z manj težav. Saj jih niti farmacija ne zanika! Sprašujem se, koliko vam plačajo za takšno zanikanje?
Zdaj ti verjamem še manj glede na to, da so vsi stranski učinki vse do odtegnitvenega sindroma in vse je opisano tudi navedeni v navodilih za jemanje teh zdravil! Ti pa še celo uradna navodila zanikas iz lastne izkušnje,tako, kot da gre za bonbončke. Saj zato pa pravim, da si fenomen.
Psiihoterapija večini.pomaga že zaradi nadzora. Ne pa vsakemu. Koliko psihoterapevtov, toliko ljudi, toliko čudi. Tu se zmeče blazno denarja, od 300 do 500 eur mesečno,. Efekt pa kakor kdaj, saj je med psihoterapi ogromno šarlatanov, gre pač za novodobno zaslužkarstvo. Stiska ljudi.je lahko iznajdljivim zlata jama. Najboljše bi bilo z ce bi to plačevala zavarovalnica kot je v EU.
[/quote]
Poznam veliko ljudi, ki so jemali antidepresive in jih ne jemljejo več. Ker so v času, ko so jih jemali, bistveno spremenili način življenja, razmišljanje, funkcioniranje – in jih več ne potrebujejo.
Pri postopnem prenehanju nihče ni imel težav.
In poznam ogromno ljudi, ki antidepresive uživajo že leta in jih še niso nehali.
Sama sem ena teh.
Ker še nisem spremenila, kar bi morala, odnosov, predvsem odnosa do sebe, bi se najverjetneje sesula, če bi jih nehala jemati. Ne pa zato, ker sem od njih odvisna.
Zato, ker sem obupno tesnobna!
Ker svojih težav ne rešujem na konstruktiven način, mi butajo ven v obliki tesnobe.
Ker ne znam, ne zmorem čutiti žalosti, jeze. Ker se ne postavim zase – ker sem premalo samozavestna. Zato dovoljujem tudi nekvalitetne odnose. Ker se (pre)pogosto postavim v vlogo žrtve, namesto bi udarila po mizi…
Vsega tega se šele učim. Že nekaj časa, pa sem še vedno komaj na začetku poti. V praksi, mislim.
Niso to šale.
Ob začetku jemanja antidepresivov pa sem imela 2 dni drisko – in to je bilo to. Ne vem, kaj bi se mi moralo dogajati – bi mi morale začeti rasti zelene dlake po celem telesu?!
O kakšni otopelosti, kar je večkrat prebrati (najbrž izpod peresa tistega, ki nima nobene izkušnje z antidepresivi) ne duha ne sluha; še vedno so moja doživljanja (preveč) intenzivna, v plus in v minus (ob včerajšnjem sneženju recimo sem bila čisto vzhičena 😊 – kot že celo življenje, ko zagledam to čarobnost 😍).
Življenje ni črno belo.
Vključno z antidepresivi, depresijo, tesnobo…
Razen snega. ❄ 😉
Poznam veliko ljudi, ki so jemali antidepresive in jih ne jemljejo več. Ker so v času, ko so jih jemali, bistveno spremenili način življenja, razmišljanje, funkcioniranje – in jih več ne potrebujejo.
Pri postopnem prenehanju nihče ni imel težav.
In poznam ogromno ljudi, ki antidepresive uživajo že leta in jih še niso nehali.
Sama sem ena teh.
Ker še nisem spremenila, kar bi morala, odnosov, predvsem odnosa do sebe, bi se najverjetneje sesula, če bi jih nehala jemati. Ne pa zato, ker sem od njih odvisna.
Zato, ker sem obupno tesnobna!
Ker svojih težav ne rešujem na konstruktiven način, mi butajo ven v obliki tesnobe.
Ker ne znam, ne zmorem čutiti žalosti, jeze. Ker se ne postavim zase – ker sem premalo samozavestna. Zato dovoljujem tudi nekvalitetne odnose. Ker se (pre)pogosto postavim v vlogo žrtve, namesto bi udarila po mizi…
Vsega tega se šele učim. Že nekaj časa, pa sem še vedno komaj na začetku poti. V praksi, mislim.
Niso to šale.
Ob začetku jemanja antidepresivov pa sem imela 2 dni drisko – in to je bilo to. Ne vem, kaj bi se mi moralo dogajati – bi mi morale začeti rasti zelene dlake po celem telesu?!
O kakšni otopelosti, kar je večkrat prebrati (najbrž izpod peresa tistega, ki nima nobene izkušnje z antidepresivi) ne duha ne sluha; še vedno so moja doživljanja (preveč) intenzivna, v plus in v minus (ob včerajšnjem sneženju recimo sem bila čisto vzhičena 😊 – kot že celo življenje, ko zagledam to čarobnost 😍).
Življenje ni črno belo.
Vključno z antidepresivi, depresijo, tesnobo…
Razen snega. ❄ 😉
[/quote]
Saj si sama vse povedala. Antidepresiv je namenjen zdravljenju tesnobe, anksioznosti, paničnih napadov, hude depresije, socialne fobije! To so indikacije za jemanje antidepresiva. Tebi pa sploh niso prijeli poglej! Ker si preveč tesnobna, sama poveš. Zato niti ne mores reševati problemov! Še hujše : ne moreš pa antidepresiva ukiniti! Tako da si živ primer vsega, kar sem naštela. Od tega se mi zdi husoz da ti aploooh niso pomagala ozdraviti teanoveiz čeprav so zdravila proti tesnobi! Zdaj poflejz kako eno trdis in kakšna je resnično zgodba! Ti podpiraš zdravljenje z antidepresivi kljub na lastnem primeru dokazani neučinkovitosti.
Šedivi, svetujem ti, da greš vseeno k svojemu zdravniku, ter mu poveš o simptomih.
Ti so podobni tudi v primeru nepravilnega delovanja žleze ščitnice in/ali težav z vratno hrbtenico, pa tudi s srcem.
Naj ti napravi EKG, laboratorijske preiskave, ter pogleda za vnetjem žleze ščitnice in obščitnice.
Najprej izloči to, da boš siguren, da ti ne grozi nekaj, s čemer ne računaš, bi te pa življenjsko ogrožalo.
Vsekakor ti šentjanževka ne bo škodila.
Vzemi še magnezijev klorid čezkožno, zmešaš z nekaj vode in se mažeš vsaj pazduhe in dimlje.
Za več in boljših, natančnejših informacij, si oglej spletno stran Walter Last, magnesium kloride. Kar tako vpiši, pa ti odpre željeno stran.
Prav magnezij nam ureja našo psiho in mentalno zdravje, nam vrača moč, energijo in nas pomirja.
Seveda še drugi minerali, sploh za red v možganih, je potreben jod.
Vse to in še več je na tem portalu. Last je biokemik in ne laže. Vse podpre z navedbami znanstvenih izsledkov.
Potrebne preglede pa le opravi. Ti te ne bodo bremenili, lahko pa te rešijo marsikatere skrbi, ki te sedaj obremenjujejo po nepotrebnem.
Ko veš kaj te mori, se lažje spopadeš s tem.
Zaupaj vase in v svoje moči, najprej pa stopi do zdravnika.
Ja, tudi zdravniki te simptome na začetku lahko zamenjajo za druge, sploh z drevenjenjem okončin ali česa drugega se ni za šaliti.
Vratna vretenca, ta predel hrbtenice, nam je še kako pomemben.
Naj izločijo to in pa pogledajo ščitnico.
Ko boš to uredil, si reci, jaz delam.
Ne, jaz bi… Jaz že delam! Pa boš. Verjemi.
Vse najboljše z moje strani. Ter veliko zdravja in osebnega zadovoljstva.
Zdaj ti verjamem še manj glede na to, da so vsi stranski učinki vse do odtegnitvenega sindroma in vse je opisano tudi navedeni v navodilih za jemanje teh zdravil! Ti pa še celo uradna navodila zanikas iz lastne izkušnje,tako, kot da gre za bonbončke. Saj zato pa pravim, da si fenomen.
Psiihoterapija večini.pomaga že zaradi nadzora. Ne pa vsakemu. Koliko psihoterapevtov, toliko ljudi, toliko čudi. Tu se zmeče blazno denarja, od 300 do 500 eur mesečno,. Efekt pa kakor kdaj, saj je med psihoterapi ogromno šarlatanov, gre pač za novodobno zaslužkarstvo. Stiska ljudi.je lahko iznajdljivim zlata jama. Najboljše bi bilo z ce bi to plačevala zavarovalnica kot je v EU.
[/quote]
Gotovo si že kdaj vzela lekadol. V navodilih piše, da je eden od možnih stranskih učinkov padec krvnega tlaka, ki se stopnjuje do šoka. No, si padla v šok, ko si ga vzela? Poznaš koga, ki se mu je to zgodilo? Kako da ne? Vsem bi se moralo, saj vendar piše, ne? Ali mogoče zanikaš uradna navodila? Ti zame ne moreš in ne boš govorila, kaj se mi je zgodilo in kaj se mi ni. In prav tako ne za vse druge, ki mojo zgodbo lahko potrdijo iz lastne izkušnje. Jaz in ostali jo za razliko od tebe imamo in ti še vedno misliš, da veš o tem več, kot nekdo, ki je to doživel. Zakaj imajo tvoji obveščevalci mogoče težave, sem ti že razložila. Če si pismena, preberi. Če ne, pa tudi prav. Mi dol visi. Jaz zase vem, ti pač ne, ne glede na to, koliko verajmeš in kaj verjameš in kaj si misliš.
Saj si sama vse povedala. Antidepresiv je namenjen zdravljenju tesnobe, anksioznosti, paničnih napadov, hude depresije, socialne fobije! To so indikacije za jemanje antidepresiva. Tebi pa sploh niso prijeli poglej! Ker si preveč tesnobna, sama poveš. Zato niti ne mores reševati problemov! Še hujše : ne moreš pa antidepresiva ukiniti! Tako da si živ primer vsega, kar sem naštela. Od tega se mi zdi husoz da ti aploooh niso pomagala ozdraviti teanoveiz čeprav so zdravila proti tesnobi! Zdaj poflejz kako eno trdis in kakšna je resnično zgodba! Ti podpiraš zdravljenje z antidepresivi kljub na lastnem primeru dokazani neučinkovitosti.
[/quote]
Če smem, antidepresivi ne zdravijo nič, ničesar, niti ne ozdravijo.
So pač pomagalo, da blažijo simptome, s katerimi se bolnik spopada, hkrati ga pa zasužnijo, človek postane narkoman, enako antipsihotiki. Sintetika pač.
Pri odvajanju odvisnosti pomaga, je potreben, magnezij.
Magnezijev klorid čezkožno, tudi kot kopeli.
Minerale sploh ignoriramo, medicina je pa itak ignorant, od l.80. Zdravniki ne poznajo osnovnih dejstev njihovega delovanja, čeprav naj bi imeli znanje fiziologije. Ker nimajo več pravih učiteljev, strašanska škoda zanje, za stroko, še večja za bolnike in ljudi s preprostimi težavami, ki se jih da reševati takoj brez sintetike. Ali pa ne smejo, za naše vem, da ne znajo, ker se pogovarjamo.
Saj si sama vse povedala. Antidepresiv je namenjen zdravljenju tesnobe, anksioznosti, paničnih napadov, hude depresije, socialne fobije! To so indikacije za jemanje antidepresiva. Tebi pa sploh niso prijeli poglej! Ker si preveč tesnobna, sama poveš. Zato niti ne mores reševati problemov! Še hujše : ne moreš pa antidepresiva ukiniti! Tako da si živ primer vsega, kar sem naštela. Od tega se mi zdi husoz da ti aploooh niso pomagala ozdraviti teanoveiz čeprav so zdravila proti tesnobi! Zdaj poflejz kako eno trdis in kakšna je resnično zgodba! Ti podpiraš zdravljenje z antidepresivi kljub na lastnem primeru dokazani neučinkovitosti.
[/quote]
Zdaj zmorem v trgovino, k frizerju, na govorilno uro, na kavo, v kino in gledališče,…
Na smučanje, na morje…
Pač vse te, zate samoumevne reči.
Meni pa to pomeni čuda in vse to noro cenim.
Ker zdaj vem, da nič, čisto nič ni samoumevno.
Vsekakor pa so samo tablete premalo, to vsi vemo.
In ne, ne zagovarjam zdravljenja z antidepresivi.
Povedala sem svojo izkušnjo. Meni žal brez tablet ni uspe(va)lo, sem samo tonla.
Nekaj mesecev nisem več zapustila stanovanja…
Zato se mi tudi morebitni simptomi ob prenehanju jemanja antidepresivov zdijo šala mala (enkrat sem jih za nekaj mesecev prenehala, pa ni bil problem v odtegnitvenih simptomih, ampak, kot že rečeno, ker v svoje življenje nisem vnesla sprememb, vsaj ne dovolj).
Ker 2 tedna morebitne elektrike skozi glavo je malenkost proti hudi depresiji in/ali tesnobi.
Imam za sabo porode, hude zobobole, napde žolčnih kamnov… In vse to so malenkosti v primerjavi z depresijo/tesnobo, z bolečino duše torej, mah, niti približno primerljivo.
Sploh ne vem, zakaj – kot sem že napisala – tukaj VEDNO nastane prepir okoli načina zdravljenja duševnih motenj, težav.
Ne izmenjava mnenj – PREPIR!
Tisti, ki imamo težave, smo zagotovo poskusili več različnih variant, to sem prepričana, vsaj vsi, s katerimi sem o tem govorila, več deset ljudi, so.
Tisti, ki takšnih izkušenj nimate, samo, koliko vam pač pove sodelavka pa soseda pa od svakinjine sodelavke sestra pa…
Tisti pa…
Kaj naj rečem??…
Za začetek si predstavljaj, da en mesec skupaj rojevaš. Brez prestanka. Ves čas. Ali pa dva mesca.
Pa ti ena sestra ponuja čaj, za katerega ti zagotavlja, da pomaga, druga pa… Hm, morfij recimo.
Ne pozabi – EN MESEC ŽE ROJEVAŠ!!
Drek bi pojedel takrat, ne samo antidepresive!!!
…ko sem po več mesecih uspela kupiti kilogram kruha, bi kričala od zadovoljstva, ponosa nase, evforije, navdušenja, olajšanja, sreče,…!!!!
Samo kilogram kruha. Ker do mleka je bilo že predaleč.
Kot po kapi sem se spet “učila hoditi”.
In zadnje, kar potrebujem, je obsojanje. Zato, ker jemljem antidepresive. Ali zaradi česarkoli drugega.
Ker sem carica!!! 👍 Ker mi je uspelo in mi uspeva vse sorte tistega, za kar sem bila lep čas prepričana, da je moja preteklost, za vedno.
Z vsem spoštovanjem do mene, prosim. In do vseh ostalih.
In le čevlje sodi naj kopitar. 😉
Zdaj zmorem v trgovino, k frizerju, na govorilno uro, na kavo, v kino in gledališče,…
Na smučanje, na morje…
Pač vse te, zate samoumevne reči.
Meni pa to pomeni čuda in vse to noro cenim.
Ker zdaj vem, da nič, čisto nič ni samoumevno.
Vsekakor pa so samo tablete premalo, to vsi vemo.
In ne, ne zagovarjam zdravljenja z antidepresivi.
Povedala sem svojo izkušnjo. Meni žal brez tablet ni uspe(va)lo, sem samo tonla.
Nekaj mesecev nisem več zapustila stanovanja…
Zato se mi tudi morebitni simptomi ob prenehanju jemanja antidepresivov zdijo šala mala (enkrat sem jih za nekaj mesecev prenehala, pa ni bil problem v odtegnitvenih simptomih, ampak, kot že rečeno, ker v svoje življenje nisem vnesla sprememb, vsaj ne dovolj).
Ker 2 tedna morebitne elektrike skozi glavo je malenkost proti hudi depresiji in/ali tesnobi.
Imam za sabo porode, hude zobobole, napde žolčnih kamnov… In vse to so malenkosti v primerjavi z depresijo/tesnobo, z bolečino duše torej, mah, niti približno primerljivo.
Sploh ne vem, zakaj – kot sem že napisala – tukaj VEDNO nastane prepir okoli načina zdravljenja duševnih motenj, težav.
Ne izmenjava mnenj – PREPIR!
Tisti, ki imamo težave, smo zagotovo poskusili več različnih variant, to sem prepričana, vsaj vsi, s katerimi sem o tem govorila, več deset ljudi, so.
Tisti, ki takšnih izkušenj nimate, samo, koliko vam pač pove sodelavka pa soseda pa od svakinjine sodelavke sestra pa…
Tisti pa…
Kaj naj rečem??…
Za začetek si predstavljaj, da en mesec skupaj rojevaš. Brez prestanka. Ves čas. Ali pa dva mesca.
Pa ti ena sestra ponuja čaj, za katerega ti zagotavlja, da pomaga, druga pa… Hm, morfij recimo.
Ne pozabi – EN MESEC ŽE ROJEVAŠ!!
Drek bi pojedel takrat, ne samo antidepresive!!!
…ko sem po več mesecih uspela kupiti kilogram kruha, bi kričala od zadovoljstva, ponosa nase, evforije, navdušenja, olajšanja, sreče,…!!!!
Samo kilogram kruha. Ker do mleka je bilo že predaleč.
Kot po kapi sem se spet “učila hoditi”.
In zadnje, kar potrebujem, je obsojanje. Zato, ker jemljem antidepresive. Ali zaradi česarkoli drugega.
Ker sem carica!!! 👍 Ker mi je uspelo in mi uspeva vse sorte tistega, za kar sem bila lep čas prepričana, da je moja preteklost, za vedno.
Z vsem spoštovanjem do mene, prosim. In do vseh ostalih.
In le čevlje sodi naj kopitar. 😉
[/quote]
Zelo dobro napisano! In resnično.
Zdaj zmorem v trgovino, k frizerju, na govorilno uro, na kavo, v kino in gledališče,…
Na smučanje, na morje…
Pač vse te, zate samoumevne reči.
Meni pa to pomeni čuda in vse to noro cenim.
Ker zdaj vem, da nič, čisto nič ni samoumevno.
Vsekakor pa so samo tablete premalo, to vsi vemo.
In ne, ne zagovarjam zdravljenja z antidepresivi.
Povedala sem svojo izkušnjo. Meni žal brez tablet ni uspe(va)lo, sem samo tonla.
Nekaj mesecev nisem več zapustila stanovanja…
Zato se mi tudi morebitni simptomi ob prenehanju jemanja antidepresivov zdijo šala mala (enkrat sem jih za nekaj mesecev prenehala, pa ni bil problem v odtegnitvenih simptomih, ampak, kot že rečeno, ker v svoje življenje nisem vnesla sprememb, vsaj ne dovolj).
Ker 2 tedna morebitne elektrike skozi glavo je malenkost proti hudi depresiji in/ali tesnobi.
Imam za sabo porode, hude zobobole, napde žolčnih kamnov… In vse to so malenkosti v primerjavi z depresijo/tesnobo, z bolečino duše torej, mah, niti približno primerljivo.
Sploh ne vem, zakaj – kot sem že napisala – tukaj VEDNO nastane prepir okoli načina zdravljenja duševnih motenj, težav.
Ne izmenjava mnenj – PREPIR!
Tisti, ki imamo težave, smo zagotovo poskusili več različnih variant, to sem prepričana, vsaj vsi, s katerimi sem o tem govorila, več deset ljudi, so.
Tisti, ki takšnih izkušenj nimate, samo, koliko vam pač pove sodelavka pa soseda pa od svakinjine sodelavke sestra pa…
Tisti pa…
Kaj naj rečem??…
Za začetek si predstavljaj, da en mesec skupaj rojevaš. Brez prestanka. Ves čas. Ali pa dva mesca.
Pa ti ena sestra ponuja čaj, za katerega ti zagotavlja, da pomaga, druga pa… Hm, morfij recimo.
Ne pozabi – EN MESEC ŽE ROJEVAŠ!!
Drek bi pojedel takrat, ne samo antidepresive!!!
…ko sem po več mesecih uspela kupiti kilogram kruha, bi kričala od zadovoljstva, ponosa nase, evforije, navdušenja, olajšanja, sreče,…!!!!
Samo kilogram kruha. Ker do mleka je bilo že predaleč.
Kot po kapi sem se spet “učila hoditi”.
In zadnje, kar potrebujem, je obsojanje. Zato, ker jemljem antidepresive. Ali zaradi česarkoli drugega.
Ker sem carica!!! 👍 Ker mi je uspelo in mi uspeva vse sorte tistega, za kar sem bila lep čas prepričana, da je moja preteklost, za vedno.
Z vsem spoštovanjem do mene, prosim. In do vseh ostalih.
In le čevlje sodi naj kopitar. 😉
[/quote]
Jaz ti želim res temeljito konkretno izboljšanje duševnega zdravja za vedno s tabletami ali brez, opri se na aebez ne dovoli si več trpeti, preženi demone te nesreče za vedno, loti še vsega kar pomag! ( brez posledične praznosti in otopelosti, ki jo eni opišejo kot opolnomočenje). Tako razmišljaj in čuti in živi, kot boš ti rekla in kot tebi paše in rabiš! Pa ne vsaj se občasnim padcem, reči da ne smeš,da si tu za sebe za svojo srečo! Zmagaj!
Jaz ti želim res temeljito konkretno izboljšanje duševnega zdravja za vedno s tabletami ali brez, opri se na aebez ne dovoli si več trpeti, preženi demone te nesreče za vedno, loti še vsega kar pomag! ( brez posledične praznosti in otopelosti, ki jo eni opišejo kot opolnomočenje). Tako razmišljaj in čuti in živi, kot boš ti rekla in kot tebi paše in rabiš! Pa ne vsaj se občasnim padcem, reči da ne smeš,da si tu za sebe za svojo srečo! Zmagaj!
[/quote]
Hvala!!
Kaj lahko prosim nehaš s tem tvojim pisanjem in širjenjem straha in negativnih stvari!!!!
Ja piše vse to v navodilih tepec! Veš zakaj farmacevtske družbe navedejo čim več stranskih učinkov? Daj vprašaj se prvo to!
Iz mojih oči so statistike in nekako stvari zelo površno vodene. Primer ti dam.
Nekdo naredi samomor, pač ga je napravil in sedaj je odvisno ali se odločijo za obdukcijo ali ne. V kartonu je zavedeno, da je jemal AD in tako tudi sporočijo naprej in statistika to beleži. Ampak ali je pacient to tudi res jemal je pa vprašanje, ker dosti njih jih dobi zdravila in končajo v predalih in omarah. Ne malo zdravil ljudje jih tudi zavržejo, nekateri so vsaj toliko, da jih nesejo v lekarno. Zato so te statistike take kot so.
Napišejo tudi, da lahko povzročajo epileptične napade, pa kaj misliš, če boš ti vzel, boš dobil epileptični napad? Zgolj samo, če imaš indikatorje za to.
Drugo…
Ločit moraš več stvari zaradi česar se ljudje znajdejo v stiski in zadeve malo bolj globoko pogledat.
Ljudje smo si različni in različno odreagiramo na stres oziroma negativne dražljaje. Eni ob izgubah žalujejo leta in se težko s tem sprijaznijo, drugi malo manj, tretji pa si rečejo se je zgodilo, se je treba dvignit in it dalje. Ampak, ker izguba bližnje osebe se tretira kot zelo stresen dogodek, je ni osebe, ki bi tukaj ostala hladna in ne čutila žalosti, tesnobe in anksioznosti. Glih stopnjo nižje je izguba službe, ki je logično povezana z vsem ostalim, ker tako pač je v današnjem svetu. Tukaj pri takih izjemeno hudih dogodkih, je smoterno posežt po pomirjevalih, ker ti začnejo takoj delovat in uvedbo AD. Hkrati pa delat na celi tej zadevi in se v prvi fazi soočit in jo sprejet kot dejstvo, nato pa se krepit tako psihično, kot fizično. Sicer, ko je človek psihično močen se tudi fizična moč pozna. Vsak zase ve, kaj mu najbolj ustreza. Eni potrebujejo sprehode, drugi šport, tretji pogovore,….. lahko pa tudi kombinacija vseh. Ko so tako stresne situacije, ti bo težko šentjanževka pomagala, verjemi.
Vsekakor pa to zgolj za neko krajše obdobje naj se to ne zavleče v letih, ker “niste možganski invalidi” da potrebujete to berglo.
Potem pa imamo druge vrste ljudi in stresov, mislim stresov je ogromno…..
Tukaj pa je stvar, bi jaz rekla temu “kako sam sebe dojemaš in kaj si delaš”.
Nekateri ljudje vidijo kup neki preprek in težav, ki v resnici niti niso kake hude stvari.
Ogromno je takih, kjer recimo dajo poudarek na čenče ali pa so kaki službeni konflikti, tudi domači. Bi rekli temu prepir. Taki potem iz muhe delajo slona in se zaradi svojega jaza, nizke samopodobe pustijo tem negativnim občutkom. Taki so podvrženi tesnobam, anksioznosti in napadam panike. Po domače povedano si napravijo nek svoj film v glavi in scenarije, čeprav se ti dogodki sploh niso zgodili ali pa niso tako hudi, kot se tej osebi zdi. Takim bi res lahko koristila šentjanževka, čeprav jaz vedno zagovarjam bolj kot to en streznitveni pogovor, kjer človeka postaviš na realna tla, da začne dojemat svet okrog sebe. Sama nisem zagovornica kakih takih pogovorov kjer je “ujčkanje” sploh odraslih in zrelih oseb.
Ampak vedno je potrebno bit previden, ker nikoli ne veš kaj je še vse v ozadju, da se te stiske ne poglobijo in potem nekateri iščejo izhod iz takih situacij kot je samomor!!!
Kar se pa tiče obiskov zdravnikov psihiatrov in psihologov, ki jih tako v koš mečeš se daj zavedat, da tukaj je dobra socialna mreža, ki teče. Če zdravnik ugotovi, da je pacient, v tako hudi stiski, recimo v Ljubljani imajo socialno službo, ki vskoči in pomaga ljudem, da kdaj so te stiske, take, ko ljudje niso samo dovolj informirani in ne vedo kje in kam na kaka vrata potrkat. Tu pa potem pogovor s socialno delavko lahko marsikaj reši. Isto velja za klinike.
Tudi v drugih krajih ima zdravnik to možnost, da se obrne na socialno službo.
Kdaj se daj vprašat, ko projecirate svoj negativizem okrog, da lahko komu škoduješ, ker recimo v kakem primeru osebe ne poznaš osebno in ne veš kake izkušnje in zgodbo nosi s sabo in namesto, da bi ji pomagali tej osebi jo lahko nehote porineš čez rob.
VEDNO IMEJ TO V MISLIH!
Kaj lahko prosim nehaš s tem tvojim pisanjem in širjenjem straha in negativnih stvari!!!!
Ja piše vse to v navodilih tepec! Veš zakaj farmacevtske družbe navedejo čim več stranskih učinkov? Daj vprašaj se prvo to!
Iz mojih oči so statistike in nekako stvari zelo površno vodene. Primer ti dam.
Nekdo naredi samomor, pač ga je napravil in sedaj je odvisno ali se odločijo za obdukcijo ali ne. V kartonu je zavedeno, da je jemal AD in tako tudi sporočijo naprej in statistika to beleži. Ampak ali je pacient to tudi res jemal je pa vprašanje, ker dosti njih jih dobi zdravila in končajo v predalih in omarah. Ne malo zdravil ljudje jih tudi zavržejo, nekateri so vsaj toliko, da jih nesejo v lekarno. Zato so te statistike take kot so.
Napišejo tudi, da lahko povzročajo epileptične napade, pa kaj misliš, če boš ti vzel, boš dobil epileptični napad? Zgolj samo, če imaš indikatorje za to.
Drugo…
Ločit moraš več stvari zaradi česar se ljudje znajdejo v stiski in zadeve malo bolj globoko pogledat.
Ljudje smo si različni in različno odreagiramo na stres oziroma negativne dražljaje. Eni ob izgubah žalujejo leta in se težko s tem sprijaznijo, drugi malo manj, tretji pa si rečejo se je zgodilo, se je treba dvignit in it dalje. Ampak, ker izguba bližnje osebe se tretira kot zelo stresen dogodek, je ni osebe, ki bi tukaj ostala hladna in ne čutila žalosti, tesnobe in anksioznosti. Glih stopnjo nižje je izguba službe, ki je logično povezana z vsem ostalim, ker tako pač je v današnjem svetu. Tukaj pri takih izjemeno hudih dogodkih, je smoterno posežt po pomirjevalih, ker ti začnejo takoj delovat in uvedbo AD. Hkrati pa delat na celi tej zadevi in se v prvi fazi soočit in jo sprejet kot dejstvo, nato pa se krepit tako psihično, kot fizično. Sicer, ko je človek psihično močen se tudi fizična moč pozna. Vsak zase ve, kaj mu najbolj ustreza. Eni potrebujejo sprehode, drugi šport, tretji pogovore,….. lahko pa tudi kombinacija vseh. Ko so tako stresne situacije, ti bo težko šentjanževka pomagala, verjemi.
Vsekakor pa to zgolj za neko krajše obdobje naj se to ne zavleče v letih, ker “niste možganski invalidi” da potrebujete to berglo.
Potem pa imamo druge vrste ljudi in stresov, mislim stresov je ogromno…..
Tukaj pa je stvar, bi jaz rekla temu “kako sam sebe dojemaš in kaj si delaš”.
Nekateri ljudje vidijo kup neki preprek in težav, ki v resnici niti niso kake hude stvari.
Ogromno je takih, kjer recimo dajo poudarek na čenče ali pa so kaki službeni konflikti, tudi domači. Bi rekli temu prepir. Taki potem iz muhe delajo slona in se zaradi svojega jaza, nizke samopodobe pustijo tem negativnim občutkom. Taki so podvrženi tesnobam, anksioznosti in napadam panike. Po domače povedano si napravijo nek svoj film v glavi in scenarije, čeprav se ti dogodki sploh niso zgodili ali pa niso tako hudi, kot se tej osebi zdi. Takim bi res lahko koristila šentjanževka, čeprav jaz vedno zagovarjam bolj kot to en streznitveni pogovor, kjer človeka postaviš na realna tla, da začne dojemat svet okrog sebe. Sama nisem zagovornica kakih takih pogovorov kjer je “ujčkanje” sploh odraslih in zrelih oseb.
Ampak vedno je potrebno bit previden, ker nikoli ne veš kaj je še vse v ozadju, da se te stiske ne poglobijo in potem nekateri iščejo izhod iz takih situacij kot je samomor!!!
Kar se pa tiče obiskov zdravnikov psihiatrov in psihologov, ki jih tako v koš mečeš se daj zavedat, da tukaj je dobra socialna mreža, ki teče. Če zdravnik ugotovi, da je pacient, v tako hudi stiski, recimo v Ljubljani imajo socialno službo, ki vskoči in pomaga ljudem, da kdaj so te stiske, take, ko ljudje niso samo dovolj informirani in ne vedo kje in kam na kaka vrata potrkat. Tu pa potem pogovor s socialno delavko lahko marsikaj reši. Isto velja za klinike.
Tudi v drugih krajih ima zdravnik to možnost, da se obrne na socialno službo.
Kdaj se daj vprašat, ko projecirate svoj negativizem okrog, da lahko komu škoduješ, ker recimo v kakem primeru osebe ne poznaš osebno in ne veš kake izkušnje in zgodbo nosi s sabo in namesto, da bi ji pomagali tej osebi jo lahko nehote porineš čez rob.
VEDNO IMEJ TO V MISLIH!
[/quote]
Oprosti, pri izgubi zaposlitve, se mi je pa zataknilo.
Praviš, da mora vsak ob izgubi zaposlitve na AD.
Meni se je pa do zdaj zdelo, da naj bi si človek našel drugo delo.
Tvoja površna logika je podobna pravzaprav tudi logiki vsakega, ki kar povprek in brez ustreznega obiska strokovnjaka, torej psihiatra, predpiše AD.
Čemu ne bi na zavodu za zaposlovanje vsakemu, ki se prijavi, na okencu kar zraven dali še ustrezno količino ADjev?
Neverjetno pametne razlage, tvoje. V obratnem smislu, seveda.
In ti želiš ob vsakem zapisu znanstveni dokaz o izrečenem, zapisanem?
Beri za sabo. Če utegneš:-) In zmanjšaj svoj prenapihnjeni ego. Filaj si ga drugje, npr na sprehod pelji kogarkoli, boš veliko manj škodljiva. Pa lep pozdrav.
Ti iz posta v post ne veš, kaj bi sam s sabo in kaj naj človek ti reče, kot očitno ali ti ni tako hudo ali tle simuliraš in iščeš “neko pozornost” oziroma vržena kost, da jo glodamo.
Če so pa ti simptomi kar pišeš realni je stvar mnogo huje kot si ti sam sebi priznaš, ampak vsak sam ve kako pot bo izbral.
Sicer pa naj ti povem, če stopiš do osebnega zdravnika in mu poveš kaj je na stvari te bo razumel in ti pomagal, zato pa je tam. Treba je odkrito povedat kaj se dogaja. Ko greš k psihologu pa mu tudi odkrito poveš kaj je na stvari, poveš mu tudi vse svoje strahove in vse te pomisleke, ki jih tukaj z nami deliš. Tvoja težava bi se vodila, kot prilagoditvena motnja, ker pač izguba službe in trenutna finančna stiska in to v času, ko so bili prazniki je pač tak negativni dražljaj. Prilagoditvena motnja pa je z drugo besedo, samo da se navadiš in sprejmeš svojo situacijo in se z njo soočiš, ne da si moten, kot si to nekateri razlagajo.
Pa tudi v vednost, ker vidim, da si bolj krhkega oziroma labilnega značaja.
Navadit se moraš plavat s tokom, ker časi so pač taki kot so, težko, da jih boš spremenil ne ti ne jaz, ker smo premali. S stvarmi se je potrebno spopasti in jih reševat, ne bežat ali jih zanemarjat. Soočit se z njimi, ker samo tako se boš krepil in vsakič, ko se boš spotaknil in tudi padel vedi, da vsem nam se to zgodi in nisi ne prvi in ne zadnji. Ko ti je hudo, se usedi dol in razmisli kaj lahko vse narediš oziroma kake možnosti so ti na razpolago, pa tudi če se ti zdijo butaste in nemogoče jih vedno daj na seznam. Tudi take stvari se lahko uresničijo, samo je treba met pogum in jih probat speljat.
Cilji v življenju naj ti bodo realni oziroma taki, ki jih lahko dosežeš. Saj z realnimi cilji in da jih uresničiš se ti bo krepila tudi samozavest in vse ostalo.
Imej ti kontrolo nad svojim življenjem in ne tvoje težave, ker danes so, lahko jutri že izpuhtijo in jih ni več.
V resničnem življenju sem spoznala samo dve vrsti nasprotnikov antidepresivov – take, ki v resnici nimajo depresije ali anksioznosti, ampak so se zaradi objektivnih zunanjih okoliščin (stres ipd.) na podoben način slabo počutili, pa jih je minilo in pa take, ki dejansko ne funcionirajo, trpijo, ampak nikakor ne želijo poiskati strokovne pomoči in po potrebi jemati AD.
Oprosti, pri izgubi zaposlitve, se mi je pa zataknilo.
Praviš, da mora vsak ob izgubi zaposlitve na AD.
Meni se je pa do zdaj zdelo, da naj bi si človek našel drugo delo.
Tvoja površna logika je podobna pravzaprav tudi logiki vsakega, ki kar povprek in brez ustreznega obiska strokovnjaka, torej psihiatra, predpiše AD.
Čemu ne bi na zavodu za zaposlovanje vsakemu, ki se prijavi, na okencu kar zraven dali še ustrezno količino ADjev?
Neverjetno pametne razlage, tvoje. V obratnem smislu, seveda.
In ti želiš ob vsakem zapisu znanstveni dokaz o izrečenem, zapisanem?
Beri za sabo. Če utegneš:-) In zmanjšaj svoj prenapihnjeni ego. Filaj si ga drugje, npr na sprehod pelji kogarkoli, boš veliko manj škodljiva. Pa lep pozdrav.
[/quote]
Neverjetno znaš brat…..
Še enkrat…..
Ljudje se različno soočamo s težavami! Nekatere podre in ne pridejo k sebi, druge malo manj, tretji si rečejo tako se je zgodilo in moramo dalje!
Sam pri sebi najbolje veš v katero skupino se boš dal. Ali se boš smilil sam sebi in tulil kako si bogi in bil čustveni vampir? Ali se boš primil v roke in oral svojo ledino in se ne pustil malodušju, čeprav pridejo tudi taki dnevi, ko se vpraša človek:” Kdaj bo tega konec?”
Kako in kaj so danes škodljive stvari mislim da to je debata, ki je ni ne konca in ne kraja, tako da je totalno nesmiselno.
Če pa je nekomu lepo bit skozi napet in živet v stresu, kar naj, saj je to njegovo življenje in je sam svoj gospodar.
Kaj te dejansko moti pri AD?
Sem starejši, 65.
Meni pred leti trije AD na srečo niso prejeli.
Bila pa je tromesečna hospitalizacija (Ljubljana, Zaloška), kjer pa AD-jev ne zapisujejo, še manj, če imaš zalogo od prej jih moraš deponirati. Če goljufaš, te predčasno odpustijo.Glede tega lahko preverite.
To je vsekakor DOKAZ, da se brez AD-jev da, če se le hoče. Verejtno pa res ne v čisto vseh primerih, ker čisto vseh na Zaloško tudi ne vzamejo.
Eksperimentiram (zgolj za boljše lastno počutje, za “več volje)” z nekemičnimi AD-ji.
Izkušnje:
– vitamin D3 (naj bo deloval protidepresivno) deluje pri meni zelo pozitivno
– šentjanževka v čaju je zame premočna, celo dosti slabše počutje
– z gospojino travo (nabavil v lekarni na Hrvaškem, baje raste in se prodaja samo tam?) pa sem šele začel pred nekaj dnevi
Kemije/zdravil pa me maram, organizem mi včasih celo zavrne kakšno tableto. Zavrne tako, da sploh ne deluje, ali le minimalno. Podzavest. Potrjeno od psihiatra. Je možno…
In dobro se zavedam, da nek AD nekoga zelo dvigne, drugi pa s z njim muči, dokler mu ga ne zamenjajo…
Srečno v iskanju boljšeha počutja, stabilnosti, zer osebnega gviga.
In ja. AD-ji, pa tudi “rastlince” so le pomožne bergle. Za nekaj časa.
Najboljši zdravnik pa smo lahko sami. Z uvidom vase. S sprejemanjem, pa tudi z nesprejemanjem okolice, nekaterih ljudi) ter sploh vsega, kar se dogaja okoli nas…
Še “radikalne” misli v članku v Sensi (ja, nekatere ljudi je v naših življenjih treba odrezati, pa čeprav so to celo najbližnji družinski člani):
Neverjetno znaš brat…..
Še enkrat…..
Ljudje se različno soočamo s težavami! Nekatere podre in ne pridejo k sebi, druge malo manj, tretji si rečejo tako se je zgodilo in moramo dalje!
Sam pri sebi najbolje veš v katero skupino se boš dal. Ali se boš smilil sam sebi in tulil kako si bogi in bil čustveni vampir? Ali se boš primil v roke in oral svojo ledino in se ne pustil malodušju, čeprav pridejo tudi taki dnevi, ko se vpraša človek:” Kdaj bo tega konec?”
Kako in kaj so danes škodljive stvari mislim da to je debata, ki je ni ne konca in ne kraja, tako da je totalno nesmiselno.
Če pa je nekomu lepo bit skozi napet in živet v stresu, kar naj, saj je to njegovo življenje in je sam svoj gospodar.
Kaj te dejansko moti pri AD?
[/quote]
Kaj me moti?
Gledam ljudi, ki so leta na njih ali na Ap.
Nikogar niso ozdravili. Z njimi gredo v grob.
Preden pa pridejo do tja, imajo take težave zaradi njih, da se ti sanja ne.
Ampak brez njih ne smejo več biti, ker se jim dobesedno scvrejo možgani in nadledvična žleza, posledično umro zaradi odpovedi ledvic, ker pride do ledvičnega zastoja.
Videno in doživeto.
Še prej se dogajajo vsi našteti stranski učinki, ki so opisani od proizvajalca.
Če je zate to življenje, da tak človek potrebuje 24h 7 dni v tednu ob sebi človeka, ki ga pazi, ga pobira, mu menja plenice, ga umiva, hrani, poskrbi, da se ne more zadušiti, ker težko požira, ga vodi, ko se mu vid zaradi njih vse slabša, ima privide, je agresiven do davljenja le tega, ga zmerja z najgršimi izrazi, se boji tudi lastne sence itd., itd. Ima enormni apetit, ne more se najesti, srce in utrip sta v razsulu, ma, to so le glavni “zdravilni” učinki teh tako oprvanih “zdravil”.
Kot rečeno, pojdi do takega ali domov k njemu, bodisi v ustanovo, kamor se pred smrtjo zatečejo, da imajo vse pri roki, so vsaj ptobližno na varnem in bodi z njim dan, dva.
Pa boš videla sama, kako so možgani uničeni, kako se človek ne zna obleči, ne zna zjutraj jesti, niti zvečer sam ne zna iti v posteljo.
Neštetokrat ga boš pobirala s tal, ga našla na vseh možnih koncih, ali ga pa niti ne boš, če ti švigne neopažen kam, kjer ga iskala ne boš, po možnosti tudi golega.
Ker so izredno težko oblečeni. Ti mi razloži, čemu jih obleka na njih moti in želijo biti goli.
Ah, ja, zakaj me motijo ta zdravila, ki ne zdravijo?
Ti mi razloži, prosim.
Oni mi govorijo, da jim težave dela ta strašna depresija.
Halo! Še vedno? Torej so jim pomagali ali ne? Celo pozdravili?
Saj se z avijona vidi, kam to pelje, samo v avijon te bo treba posesti!
Ker ti buta očitno v nos, ampak ti ga bo prej odbilo, preden ti bo potegnilo.
Boš raje brez njega.
Zakaj želiš po vsej sili, naj ljudje izgubijo razum in še prej vse svoje dostojanstvo, edino, kar mnogi imajo?
Tega jim nihče ne bi smel jemati, po vseh konvencijah o človekovi zaščiti pred vsakršnimi zlorabami in ta je ena izmed najhujših zlorab medicine!
Adijo pamet.
Ampak ti boš še vedno zahtevala znanstvene dokaze in linke do tja.
Pejd v življenje, v realo, samo okrog sebe poglej.
In spreglej!