anksioznost
Kaj me moti?
Gledam ljudi, ki so leta na njih ali na Ap.
Nikogar niso ozdravili. Z njimi gredo v grob.
Preden pa pridejo do tja, imajo take težave zaradi njih, da se ti sanja ne.
Ampak brez njih ne smejo več biti, ker se jim dobesedno scvrejo možgani in nadledvična žleza, posledično umro zaradi odpovedi ledvic, ker pride do ledvičnega zastoja.
Videno in doživeto.
Še prej se dogajajo vsi našteti stranski učinki, ki so opisani od proizvajalca.
Če je zate to življenje, da tak človek potrebuje 24h 7 dni v tednu ob sebi človeka, ki ga pazi, ga pobira, mu menja plenice, ga umiva, hrani, poskrbi, da se ne more zadušiti, ker težko požira, ga vodi, ko se mu vid zaradi njih vse slabša, ima privide, je agresiven do davljenja le tega, ga zmerja z najgršimi izrazi, se boji tudi lastne sence itd., itd. Ima enormni apetit, ne more se najesti, srce in utrip sta v razsulu, ma, to so le glavni “zdravilni” učinki teh tako oprvanih “zdravil”.
Kot rečeno, pojdi do takega ali domov k njemu, bodisi v ustanovo, kamor se pred smrtjo zatečejo, da imajo vse pri roki, so vsaj ptobližno na varnem in bodi z njim dan, dva.
Pa boš videla sama, kako so možgani uničeni, kako se človek ne zna obleči, ne zna zjutraj jesti, niti zvečer sam ne zna iti v posteljo.
Neštetokrat ga boš pobirala s tal, ga našla na vseh možnih koncih, ali ga pa niti ne boš, če ti švigne neopažen kam, kjer ga iskala ne boš, po možnosti tudi golega.
Ker so izredno težko oblečeni. Ti mi razloži, čemu jih obleka na njih moti in želijo biti goli.
Ah, ja, zakaj me motijo ta zdravila, ki ne zdravijo?
Ti mi razloži, prosim.
Oni mi govorijo, da jim težave dela ta strašna depresija.
Halo! Še vedno? Torej so jim pomagali ali ne? Celo pozdravili?
Saj se z avijona vidi, kam to pelje, samo v avijon te bo treba posesti!
Ker ti buta očitno v nos, ampak ti ga bo prej odbilo, preden ti bo potegnilo.
Boš raje brez njega.
Zakaj želiš po vsej sili, naj ljudje izgubijo razum in še prej vse svoje dostojanstvo, edino, kar mnogi imajo?
Tega jim nihče ne bi smel jemati, po vseh konvencijah o človekovi zaščiti pred vsakršnimi zlorabami in ta je ena izmed najhujših zlorab medicine!
Adijo pamet.
Ampak ti boš še vedno zahtevala znanstvene dokaze in linke do tja.
Pejd v življenje, v realo, samo okrog sebe poglej.
In spreglej!
[/quote]
Torej, živijo še leta.
Upam, da bom tudi jaz!!
Moja mama je za redčenje krvi jemala Marevan. Ko so jo ob odpovedi ledvic (kar ni imelo nobene povezave z antidepresivi ali antipsihotiki) priklopili na dializo, je prišlo do možganske krvavitve, sledila je koma, čez nekaj tednov smrt.
Stara 66 let.
Moja babica je jemala Marevan.
Spotaknila se je, padla, krvavitev v možganih je bila tako močna, da ji ni bilo pomoči, umrla je čez 4 dni.
Če ne bi jemali Marevana, bi verjetno umrli že veliko prej.
Tako sta umrli zaradi Marevana veliko prezgodaj.
Kaj češ, živeti je treba danes.
Po samomoru danes zaradi katastrofalnega počutja mi zdrave ledvice ali zdravi možgani jutri nič ne pomagajo.
Torej, živijo še leta.
Upam, da bom tudi jaz!!
Moja mama je za redčenje krvi jemala Marevan. Ko so jo ob odpovedi ledvic (kar ni imelo nobene povezave z antidepresivi ali antipsihotiki) priklopili na dializo, je prišlo do možganske krvavitve, sledila je koma, čez nekaj tednov smrt.
Stara 66 let.
Moja babica je jemala Marevan.
Spotaknila se je, padla, krvavitev v možganih je bila tako močna, da ji ni bilo pomoči, umrla je čez 4 dni.
Če ne bi jemali Marevana, bi verjetno umrli že veliko prej.
Tako sta umrli zaradi Marevana veliko prezgodaj.
Kaj češ, živeti je treba danes.
Po samomoru danes zaradi katastrofalnega počutja mi zdrave ledvice ali zdravi možgani jutri nič ne pomagajo.
[/quote]
Tudi tebi priporočam magnezijev klorid. Škodovati ti ne more, koristi pa vsekakor, večstransko.
Preberi si omenjeno stran walterja lasta, magnezijev klorid. Je mineral v kristalih in povsem naraven, brez primesi in dodanih škodljivih dodatkov.
Pa še jesti ga ni potrebno, ker se čez kožo najbolje absorbira, skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Lastnosti magnezija so tako pozitivno številčne, da si težko predstavljamo, enako, kot so preštevilne pri pomanjkanju v našem telesu.
Z železom nas futrajo na vsakem koraku, s kalcijem enako, nikoli pa ne z magnezijem.
Čeprav mladi potrebujejo kalcij, starejši, torej odrasli pa ravno magnezij.
Že zaradi pomladitve in ohranjanja vitalnosti in mladostnosti se splača.
Sprašujem se, kaj bi bilo z vsemi pacienti, če bi jim zdravniki predpisovali uporabo magnezija, še prej pa jih osveščali.
Če samo pomislimo na enormno zmanjpanje kardiovaskularnih bolezni, srčnih infarktov, kapi, bi bile številke rešenih ljudi enormne.
Zatem diabetes.
Samomori!
Živčne bolezni z vsem njihovim diapazonom.
Ljudje z osteoporozo, sploh jih ne bi bilo več.
Premočno delovanje žleze ščitnice.
Zdravljenje kože.
Shizofrenija.
Parkinson.
Epilepsija.
Etc. Etc.
Verjamem, da ko smo v nekem kolesju, težko zmoremo iz njega ven, zato potrebujemo medsebojno ozaveščanje in osveščanje.
Pravzaprav ni težko. Celo lažje in hitreje, kot si sploh predstavljamo.
Jaz ponujam domače morje. Sicer zanj manjka še mineral ali dva.
Pa lep pozdrav.
Saj si sama vse povedala. Antidepresiv je namenjen zdravljenju tesnobe, anksioznosti, paničnih napadov, hude depresije, socialne fobije! To so indikacije za jemanje antidepresiva. Tebi pa sploh niso prijeli poglej! Ker si preveč tesnobna, sama poveš. Zato niti ne mores reševati problemov! Še hujše : ne moreš pa antidepresiva ukiniti! Tako da si živ primer vsega, kar sem naštela. Od tega se mi zdi husoz da ti aploooh niso pomagala ozdraviti teanoveiz čeprav so zdravila proti tesnobi! Zdaj poflejz kako eno trdis in kakšna je resnično zgodba! Ti podpiraš zdravljenje z antidepresivi kljub na lastnem primeru dokazani neučinkovitosti.
[/quote]
Seveda AD lahko ukineš. S pomočjo in s skrbnim spremljanjem lečečega specialista. Ta dozo individualno zmanjšuje, vse do tedaj, dokler ga ni potrebno več jemati.
Kako bo zmanjševal, koliko časa bo to trajalo, je odvisno od vdakega organizma posebej.
Res pa je, da je potrebna močna motivacija in železna disciplina.
Npr. materinstvo.
Gospa je dobila zaradi poporodne depresije AD.
Ker je povsem zamudila prvih nekaj otrokovih let, njeno delo je zamenjal, prevzel otrokov oče v celoti, ter tudi skrb zanjo, sta se s psihiatrinjo dogovorili za postopno zmanjševanje do prenehanja jemanja.
Gispa je uspela.
Na sinov predlog, je čez nekaj let opustila tudi kajenje.
Čeprav je doživela vmes težko osebno izgubo, se na AD ni več vrnila.
No, ni edina. Jo pa osebno poznam in v njenih čevljih postaneš heroj.
Je pa slog življenja in prag bolečine verjetno res tisti, ki nam kroji težo in radost življenja.
Pravijo, da nam je naloženo le toliko, kolikor zmoremo.
Eni več, drugi manj, v resnici pa ogromno. Le sebi moramo zaupati, da zmoremo.
Ter poiskati pot do tja.
Moj nik nima veze s tvojim postom, da ne bo nesporazuma ali zamere.
Tudi tebi priporočam magnezijev klorid. Škodovati ti ne more, koristi pa vsekakor, večstransko.
Preberi si omenjeno stran walterja lasta, magnezijev klorid. Je mineral v kristalih in povsem naraven, brez primesi in dodanih škodljivih dodatkov.
Pa še jesti ga ni potrebno, ker se čez kožo najbolje absorbira, skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Lastnosti magnezija so tako pozitivno številčne, da si težko predstavljamo, enako, kot so preštevilne pri pomanjkanju v našem telesu.
Z železom nas futrajo na vsakem koraku, s kalcijem enako, nikoli pa ne z magnezijem.
Čeprav mladi potrebujejo kalcij, starejši, torej odrasli pa ravno magnezij.
Že zaradi pomladitve in ohranjanja vitalnosti in mladostnosti se splača.
Sprašujem se, kaj bi bilo z vsemi pacienti, če bi jim zdravniki predpisovali uporabo magnezija, še prej pa jih osveščali.
Če samo pomislimo na enormno zmanjpanje kardiovaskularnih bolezni, srčnih infarktov, kapi, bi bile številke rešenih ljudi enormne.
Zatem diabetes.
Samomori!
Živčne bolezni z vsem njihovim diapazonom.
Ljudje z osteoporozo, sploh jih ne bi bilo več.
Premočno delovanje žleze ščitnice.
Zdravljenje kože.
Shizofrenija.
Parkinson.
Epilepsija.
Etc. Etc.
Verjamem, da ko smo v nekem kolesju, težko zmoremo iz njega ven, zato potrebujemo medsebojno ozaveščanje in osveščanje.
Pravzaprav ni težko. Celo lažje in hitreje, kot si sploh predstavljamo.
Jaz ponujam domače morje. Sicer zanj manjka še mineral ali dva.
Pa lep pozdrav.
[/quote]
Aha, njeni linki z raziskavami so kar neki, tisti, kjer si ti te zgodbice prebrala, pa so spoštovanja vredni in verodostojni.
Aha, njeni linki z raziskavami so kar neki, tisti, kjer si ti te zgodbice prebrala, pa so spoštovanja vredni in verodostojni.
[/quote]
Eno so linki, drugo so pa osebne izkušnje. Ne le lastne, temveč izkušnje ljudi, s katerimi se dnevno srečujem.
Je pa res, da sem se tudi sama učila najprej z linki, preverjala, preiskovala, dolga leta in še vedno jih.
Tudi sama ne verjamem kar vsemu na prvo žogo.
Za to so potrebna leta skrbnega in resnega študija.
Zatem preverjanje na sebi. Šele zatem sem si drznila o neverjetni pomoči mineralov spregovoriti z drugimi, ki so takisto preizkusili na sebi, v različnih težavah.
Vedeti je treba, da minerali delujejo v sinergiji, vplivajo drug na drugega, med seboj in z vitamini. Torej s kombinacijo več mineralov in vitaminov.
Rezultati so boljši od pričakovanj.
Če vsaj osnovno poznamo fiziologijo, delovanje telesa, ter homeostazo, nam je prav hitro vse jasno. Ker je hudo preprosto in vsakomur dostopno. Ni nobene posebne učenosti, ki bi je vsak ne zmogel.
Dejstva, da naravno pridobljeni minerali, brez umetno dodanih primesi, nimajo stranskih učinkov, pove dovolj. Meni in premnogim pred menoj pa so dobesedno rešili življenje.
Upam samo, da v virtuali vsaj enemu s svojimi izkušnjami lahko pomagam, da je moje poslanstvo doseglo svoj namen.
V reali sem ga že. Ne enkrat. Želim le, da gre to vedenje med ljudi, da vdaj olajša trpljenje, če že ne odpravi.
Hvala za tvoj citat.
Eno so linki, drugo so pa osebne izkušnje. Ne le lastne, temveč izkušnje ljudi, s katerimi se dnevno srečujem.
Je pa res, da sem se tudi sama učila najprej z linki, preverjala, preiskovala, dolga leta in še vedno jih.
Tudi sama ne verjamem kar vsemu na prvo žogo.
Za to so potrebna leta skrbnega in resnega študija.
Zatem preverjanje na sebi. Šele zatem sem si drznila o neverjetni pomoči mineralov spregovoriti z drugimi, ki so takisto preizkusili na sebi, v različnih težavah.
Vedeti je treba, da minerali delujejo v sinergiji, vplivajo drug na drugega, med seboj in z vitamini. Torej s kombinacijo več mineralov in vitaminov.
Rezultati so boljši od pričakovanj.
Če vsaj osnovno poznamo fiziologijo, delovanje telesa, ter homeostazo, nam je prav hitro vse jasno. Ker je hudo preprosto in vsakomur dostopno. Ni nobene posebne učenosti, ki bi je vsak ne zmogel.
Dejstva, da naravno pridobljeni minerali, brez umetno dodanih primesi, nimajo stranskih učinkov, pove dovolj. Meni in premnogim pred menoj pa so dobesedno rešili življenje.
Upam samo, da v virtuali vsaj enemu s svojimi izkušnjami lahko pomagam, da je moje poslanstvo doseglo svoj namen.
V reali sem ga že. Ne enkrat. Želim le, da gre to vedenje med ljudi, da vdaj olajša trpljenje, če že ne odpravi.
Hvala za tvoj citat.
[/quote]
In kakšne izkušnje imaš? Si delala poizkuse na ljudeh in tisti, ki so se naprimer filali z magnezijem, so umrli živi in zdravi ( 🙂 ) pri sto letih, druge je pa pobralo pri petdesetih? Praviš, da so eno linki, drugo pa osebne izkušnje. No, eni imamo osebno izkušnjo z antidepresivi, ki smo jih začasno jemali, s pomočjo psihoterapije ozdraveli in imamo od takrat že leta in leta lepega in srečnega življenja za seboj. Nikomur ni treba jesti tablet do smrti, nihče pd nas ni odvisen, nič nam ni skurilo in nas zaradi antidepresivov ni pobralo. Nas je kar nekaj, ki tu opisujemo tako izkušnjo. Torej naša izkušnja je izmišljotina, tvoja je pa edina resnična? Mi bomo upoštevali tvojo izkušnjo, ti pa daj našo. Ok?
Tudi meni se je zgodila depresija, tiste najhujše vrste, kot jo opisuje že ena tu gor. Po poskusu samomora sem pristala na AD in AP. Jih jemala 4 leta. Nekje vmes sem dobila idejo, da jaz pa lahko brez te kemije in jih opustila, zdravniku sem lagala, da jih jemljem, metala sem jih pa stran. V tem obdobju se mi je stanje tako poslabšalo, da sem delala samomor že v drugo. V bolnici so mi rešili življenje. Spet sem začela z zdravili, sledilo je tudi leto in pol psihoterapije.
Zdaj jih že tri mesece ne jemljem več. Spet samovoljno, brez vednosti zdravnika. Počutim se dobro. Upam, da tako tudi ostane.
Jaz sem nick iz ohoho z ker je mogoče žaljiv, spremila v kokoko.
In vam povem,da sem zaradi zakompleksanosti in prestrašenosti pred odhodom na morje enkrat 5 tednov dni jemala antidepresiv. Nazadnje sem ga vzela zadnji dan pred odhodom. Na morju sem uživala, taka kot sem, nikoli več tabletel, nisem dalje jemala. Resno mislim, da človek zmore na antidepresicu več kot bi sicer. Tako da sem sprva sama videla pozitivni učinek jemanja.
Potem pa agonija… Kakšne 3 tedne po ukinitvi brez težav, brez kakršnegakoli razloga zapadla v tako hud občutek notranje bolečine, ki se je ne da z ničemer opisati, v hudo depresijo, za katero ni bilo razloga.
Razložili so mi, da je to normalno, ker je s pomočjo antidepresiva umetno dvignjeni nivo endorfinov, hormonov srečez pri ukinitvi, naglo upadel… In da moji lastni možgani pa endorfinov niso znali proizvajatiz ker so se na antidepresicu malo razvadili.
To se imenuje rebound depresija, ki se praviloma zgodi po ukinitvi reg tablet in je poglavitni razlog za nujno takojšnje nadaljevano jemanje antidepresiva. No, mene c to niso prepričali! Vidla sem samaz da če bi živela brez tablet, se mi to ne bi zgodilo… Vrli dohtarji pa se zlažejo, da ni kriv antidepresiv in njegova igra z možgani, pač pa da je kriva neozdravljena depresija. Ne, naii ne nazaj dobili. Moja tuga pa je minila po 2 mesecih.
Moja resnica torej je, da se težave po ukinitvi vrnejo in da tu gre za masovno milijardno zaslužkarstvo, na račun šibkejših ljudi. Pa si mislim.. Če so lahko ljudje vseh nekaj tisoče let živeli brez antidepresivoc vse do leta 1980 do prihoda Prozaca,pa bom jaz tako živela še naprej. Osebnostne lastnosti imam, kaksne imam.
In kakšne izkušnje imaš? Si delala poizkuse na ljudeh in tisti, ki so se naprimer filali z magnezijem, so umrli živi in zdravi ( 🙂 ) pri sto letih, druge je pa pobralo pri petdesetih? Praviš, da so eno linki, drugo pa osebne izkušnje. No, eni imamo osebno izkušnjo z antidepresivi, ki smo jih začasno jemali, s pomočjo psihoterapije ozdraveli in imamo od takrat že leta in leta lepega in srečnega življenja za seboj. Nikomur ni treba jesti tablet do smrti, nihče pd nas ni odvisen, nič nam ni skurilo in nas zaradi antidepresivov ni pobralo. Nas je kar nekaj, ki tu opisujemo tako izkušnjo. Torej naša izkušnja je izmišljotina, tvoja je pa edina resnična? Mi bomo upoštevali tvojo izkušnjo, ti pa daj našo. Ok?
[/quote]
Nič mi ne fali, če tebi in še mnogim, v resnici pomaga karkoli. Tako da jemlji kar ti veš, da je zate bolje. To je najbolj prav.
Nimam nikakršne želje, da bi tebi ne bilo dobro, kot ti je.
Ja, poznam osebno ljudi, ki so s pomočjo svojega zdravnika prenehali s tabletami in živijo popolnoma zdravi brez tegob. Veseli me za vsakogar, da mu resnično uspe, na kakršen koli način. Mnogim seveda ne. Pišem o teh.
Mogoče bi pa ti lahko njim pomagal, ker imaš s tem lastne izkušnje.
Mogoče je pa tvoja izkušnja tvoj smisel življenja, da pomagaš tistim, ki bi tvoje znanje iskali, te potrebovali?
Jaz imam drugačne lastne izkušnje. Iz tega sem se izvlekla brez zdravil in brez pomoči drugih.
Lažje bi bilo s pomočjo, ampak je uspelo. Veseli me zase, zate in za vse, ki jim še bo.
Upam, da se sedaj razumeva.
Če se pa ne, pa tudi prav.
Take izkušnje nas naučijo, da sprejmemo tisto, kar je za nas dobro in potrebno, z niansami pa se ne ukvarjamo več. Ker drugače potonemo.
…skratka, na koncu bi se morali mi, ki (še vedno) jemljemo antidepresive in, Bog ne daj, še kakšne antipsihotike, glede na vse napisano počutiti slabo.
Se bati odvisnosti, slepote, odpovedi ledvic in jeter, uničenih možganov, tega, da bomo v plenicah,…
Saj se, vsega tega me je strah.
Sem pa, kot sem že napisala, vesela, da zmorem spet v trgovino, na govorilno uro, v kino; da sploh premorem toliko koncentracije, da lahko pogledam film, tudi na TV-ju, in da zmorem ponovno prebrati knjigo.
Da nimam celi dan – ampak RES CELI DAN! – občutka, da sem skupaj z levom zaprta v kletki, od koder ni rešitve; da nimam več konstantno pristiska 180/120 in pulza 160.
Da spet živim. 😊
Za to sem resnično zadovoljna in neizmerno hvaležna, vsaki dan, vsaki trenutek posebej. Ker je življenje tako zelo lepo, če te ni ves čas strah; če ne čutiš ves čas nepopisne groze.
Pa tudi ponosna sem za to. Tudi nase. Čeprav se marsikomu zdi, da sme biti nase ponosen le tisti brez tablet, mi, z dovedeno kemijo pa naj ne bi imeli te pravice. Pa sem, zelo!!
Ker sem se kljub tabletam morala presneto potruditi na novo “naučiti hoditi”.
Upam, da bom čez čas, tudi ob pomoči psihoterapije, ki jo obiskujem, pa z upoštevanjem marsikaterega nasveta, predvsem pa z iskanjem moči v sebi, lahko zmanjšala količino tablet, mogoče celo opustila, čeprav je to glede na intenzivnost mojih težav verjetno zaenkrat utopično pričakovati.
So pa moji otroci s tem, ko sem pristala na zdravljenje, dobili nazaj mamo.
Predvsem pa sem nazaj dobila samo sebe. Na kar nekaj časa nisem več upala niti upati.
Vsak pač po svojih najboljših močeh.
Ne, narobe razumete, če verjamete, da ste zaradi uporabe antidepresivov in antipsihotikov vredni kaj manj od kateregakoli drugega človeka.
Bolj se to poudarja, bolj se v teh prepričanjih vrtite. Zakaj, čemu?
Ste vi krivi, če jemljete te tabletke ali kapljice?
Ste vi krivi, če so vas zdravniki naplahtali, kot so nas že tolikokrat zaradi drugih reči.
Sedaj sami vidijo, kam zadeva gre in kaj lahko storijo?
Nič. Imajo zvezane roke. Ker so v službi farmacije. Začarani krog.
Kdo bo prej iz njega izstopil, mi, bolniki ali oni, zdravniki? Komu se bolj mudi?
Rezultati bodo vsekakor znani v dobrih 50.letih.
Toliko časa pa ima kateri od nas?
Kdor nima časa, išče pač drugje, drugače. Anksioznost je le ena od živčnih težav.
Zatem so še druge, pri katerih imamo še manj časa, ne le rak.
Včas8h je bila vodka, predvsem za ženske, ker po njej ne vohaš alkoholika, danes so pa AD in AP.
Od alkohola vedno nekdo dobro pokasira.
Od teh legalnih drog seveda tudi, več njih.
Dolga leta so nas učili, da je alkoholik Ivan Cankar pijan padel po štengah in od tega umrl.
Danes vemo, da alkoholik Ivan Cankar ima še na posmrtnem posnetku na lobanji natančne vdolbine posledic kovinskih cevi, s katerimi so ga napadli trije morilci, plačanci.
Ker je bil alkoholik?
Ne, ker je preveč vedel in bil politikom preveč nevaren.
No torej, narkomani, legalni ali ne, alkoholiki, le prinašajo denar v skupne blagajne mafijozov.
In še vodljivi so, popolnoma neškodljivi.
Čemu bi bili zaradi narkomanije manj vredni? Niste! Več darujete v skupno vrečo mafije, kot si sploh predstavljate!
Vi ste blagor vsake družbe, čigar vodstvo želi kimavce.
Na mnoga vaša leta, čim dlje bodite še naprej tako koristni, kot ste bili do sedaj.
In čim več pokonzumirajte. Več boste, bolj bo debela mafija. Bolj bo močna!
Ne, narobe razumete, če verjamete, da ste zaradi uporabe antidepresivov in antipsihotikov vredni kaj manj od kateregakoli drugega človeka.
Bolj se to poudarja, bolj se v teh prepričanjih vrtite. Zakaj, čemu?
Ste vi krivi, če jemljete te tabletke ali kapljice?
Ste vi krivi, če so vas zdravniki naplahtali, kot so nas že tolikokrat zaradi drugih reči.
Sedaj sami vidijo, kam zadeva gre in kaj lahko storijo?
Nič. Imajo zvezane roke. Ker so v službi farmacije. Začarani krog.
Kdo bo prej iz njega izstopil, mi, bolniki ali oni, zdravniki? Komu se bolj mudi?
Rezultati bodo vsekakor znani v dobrih 50.letih.
Toliko časa pa ima kateri od nas?
Kdor nima časa, išče pač drugje, drugače. Anksioznost je le ena od živčnih težav.
Zatem so še druge, pri katerih imamo še manj časa, ne le rak.
Včas8h je bila vodka, predvsem za ženske, ker po njej ne vohaš alkoholika, danes so pa AD in AP.
Od alkohola vedno nekdo dobro pokasira.
Od teh legalnih drog seveda tudi, več njih.
Dolga leta so nas učili, da je alkoholik Ivan Cankar pijan padel po štengah in od tega umrl.
Danes vemo, da alkoholik Ivan Cankar ima še na posmrtnem posnetku na lobanji natančne vdolbine posledic kovinskih cevi, s katerimi so ga napadli trije morilci, plačanci.
Ker je bil alkoholik?
Ne, ker je preveč vedel in bil politikom preveč nevaren.
No torej, narkomani, legalni ali ne, alkoholiki, le prinašajo denar v skupne blagajne mafijozov.
In še vodljivi so, popolnoma neškodljivi.
Čemu bi bili zaradi narkomanije manj vredni? Niste! Več darujete v skupno vrečo mafije, kot si sploh predstavljate!
Vi ste blagor vsake družbe, čigar vodstvo želi kimavce.
Na mnoga vaša leta, čim dlje bodite še naprej tako koristni, kot ste bili do sedaj.
In čim več pokonzumirajte. Več boste, bolj bo debela mafija. Bolj bo močna!
[/quote]
Uh, tako nanašalna pa niti jaz nisem bila – ki veljam za bolno. Pravzaprav nanašalna sploh nisem bila.
Tudi v nobeni zadevi nisem takšen skrajnež.
Predvsem pa ne kimavec;
upornik že iz otroštva sem. In bojim se, da ni ne tablete ne psihoterapije, pa tudi nobene rožice ne, ki bi mi to vzela.
Za vse rabim dokaze. Večkrat.
In borec za pravico sem; sploh ne samo za lastno!
Ne, ne, tako ozko, tako enostransko pa nisem nikoli gledala na stvari, na življenje.
Tako brez dopuščanja mnenja drugega.
In zanimivo – zdravim se zaradi anksioznosti. Strahu.
Zakaj se mi zdi, da tudi iz vašega zapisa veje neskončno strahu?!…
Sto ljudi, sto čudi pač.
Uh, tako nanašalna pa niti jaz nisem bila – ki veljam za bolno. Pravzaprav nanašalna sploh nisem bila.
Tudi v nobeni zadevi nisem takšen skrajnež.
Predvsem pa ne kimavec;
upornik že iz otroštva sem. In bojim se, da ni ne tablete ne psihoterapije, pa tudi nobene rožice ne, ki bi mi to vzela.
Za vse rabim dokaze. Večkrat.
In borec za pravico sem; sploh ne samo za lastno!
Ne, ne, tako ozko, tako enostransko pa nisem nikoli gledala na stvari, na življenje.
Tako brez dopuščanja mnenja drugega.
In zanimivo – zdravim se zaradi anksioznosti. Strahu.
Zakaj se mi zdi, da tudi iz vašega zapisa veje neskončno strahu?!…
Sto ljudi, sto čudi pač.
[/quote]
Nisi edina v tem, vsi smo. Tvojo tesnobo sistem izkorišča, pa ne tebi v prid.
Mene izkorišča drugače, zopet na svoj način, ne meni v prid.
Zakaj govoroš, da si bolna? Je tesnoba bolezen?
Je skrb za preživetje, bojazen, kako bomo preživeli, ki se pogosto kaže kot tesnoba, bolezen?
Je skrb za naše najdražje, npr.otroka, ki se tudi lahko kaže kot tesnoba, bolezen?
Nismo včasih rekli, da je strah pravzaprav varovalo, da ne stopimo čez rob brezna v prepad, zdrav? Naš notranji opomnik, da moramo paziti.
Ah, ja, to je bilo včasih.
Danes je tak strah potrebno zatreti.
Strah pred lakoto. Zaradi tega strahu si bomo vedno pripravili zalogo za mrzle, nerodovitne čase. Ta strah nas rešuje, ohranja pri življenju.
Da ne bomo lačni.
Da ne bomo križemkražem hodili po nevarnih odsekih ceste in se varno vrnili domov.
Da ne bomo pustili naših duri odklenjenih, ko nas lahko obiščejo nepridipravi.
Je ta strah bolezen?
Če imamo slabo izkušnjo in je ne želimo ponoviti, jo želimo izključiti iz našega življenja.
In, če nas ob tej slabi izkušnji, bodisi je to lakota, bolezen, izguba dela, obiska nepridiprava, obide tesnoba, je to bolezen?
Ni ta tesnoba opozorilo, da si tega ne želimo več? Da se temu izognemo, to situacijo preprečimo?
Smo ob tej želji, ki je posledica naše želje po preživetju brez ponovnih travm, res bolezen?
Res?
Ni človek preživel ledeno dobo, ker je bil čuječ, ker je poslušal ta svoj notranji glas, tudi tesnobe, ki mu je pomagal preživeti brez še večjih bolečin, travm?
Ni bolečina, v tem primeru tesnoba, pravzaprav znak, kje in kdaj moramo prenehati z določenim početjem, npr.opeklinami, zmrzaljo, lakoto, s strupi itd., ker smo v nevarnosti za življenje?
Ni?
Od kdaj ni?
Saj je to nebrojkrat znanstveno potrjeno!
Je to res treba z nečim zdraviti ali le spremeniti dosedanji način življenja, ki nam postreže s tesnobami? Bolečinami?
Če to zatrjuje uradna stroka, je v nasprotju sama s svojimi znanstvenimi dokazi.
Zakaj?
Človek naj bi sam odločil, do katere meje še sprejme bolečino, da spremeni, odpravi vzrok zanjo.
Ampak popolnoma nelognično je, da se bolečine ne odpravi, le njeno čutenje je treba omiliti, da jo občuti manj.
Tako delujejo interdisciplinarno več vej stroke. Oni po novem ljudem zagotavljajo, da ne nehajo trpeti bolečine, temveč jim omogočajo, da jo.
Tesnoba, anksioznost STA BOLEČINI.
Pokaži mi živaloljubca, ki bo svoji živali vse življenje, do njenega konca, omogočal bolečino.
Pokaži mi veterinarja idr.živalske strokovnjake, ki bi to počeli. V tej stroki tega ni.
Pokaži mi človekoljubca, ki želi ljudem stalno bolečino.
Mene v tem krogu sigurno ne boste našli.
Se mi pa zdi noro, ja noro, da vanj tišite sami in poleg vas samih tja želite spraviti še vse druge.
Bejžte, bejžte. RKC zapoveduje: “Nastavi še drugo lice”!
Nisi edina v tem, vsi smo. Tvojo tesnobo sistem izkorišča, pa ne tebi v prid.
Mene izkorišča drugače, zopet na svoj način, ne meni v prid.
Zakaj govoroš, da si bolna? Je tesnoba bolezen?
Je skrb za preživetje, bojazen, kako bomo preživeli, ki se pogosto kaže kot tesnoba, bolezen?
Je skrb za naše najdražje, npr.otroka, ki se tudi lahko kaže kot tesnoba, bolezen?
Nismo včasih rekli, da je strah pravzaprav varovalo, da ne stopimo čez rob brezna v prepad, zdrav? Naš notranji opomnik, da moramo paziti.
Ah, ja, to je bilo včasih.
Danes je tak strah potrebno zatreti.
Strah pred lakoto. Zaradi tega strahu si bomo vedno pripravili zalogo za mrzle, nerodovitne čase. Ta strah nas rešuje, ohranja pri življenju.
Da ne bomo lačni.
Da ne bomo križemkražem hodili po nevarnih odsekih ceste in se varno vrnili domov.
Da ne bomo pustili naših duri odklenjenih, ko nas lahko obiščejo nepridipravi.
Je ta strah bolezen?
Če imamo slabo izkušnjo in je ne želimo ponoviti, jo želimo izključiti iz našega življenja.
In, če nas ob tej slabi izkušnji, bodisi je to lakota, bolezen, izguba dela, obiska nepridiprava, obide tesnoba, je to bolezen?
Ni ta tesnoba opozorilo, da si tega ne želimo več? Da se temu izognemo, to situacijo preprečimo?
Smo ob tej želji, ki je posledica naše želje po preživetju brez ponovnih travm, res bolezen?
Res?
Ni človek preživel ledeno dobo, ker je bil čuječ, ker je poslušal ta svoj notranji glas, tudi tesnobe, ki mu je pomagal preživeti brez še večjih bolečin, travm?
Ni bolečina, v tem primeru tesnoba, pravzaprav znak, kje in kdaj moramo prenehati z določenim početjem, npr.opeklinami, zmrzaljo, lakoto, s strupi itd., ker smo v nevarnosti za življenje?
Ni?
Od kdaj ni?
Saj je to nebrojkrat znanstveno potrjeno!
Je to res treba z nečim zdraviti ali le spremeniti dosedanji način življenja, ki nam postreže s tesnobami? Bolečinami?
Če to zatrjuje uradna stroka, je v nasprotju sama s svojimi znanstvenimi dokazi.
Zakaj?
Človek naj bi sam odločil, do katere meje še sprejme bolečino, da spremeni, odpravi vzrok zanjo.
Ampak popolnoma nelognično je, da se bolečine ne odpravi, le njeno čutenje je treba omiliti, da jo občuti manj.
Tako delujejo interdisciplinarno več vej stroke. Oni po novem ljudem zagotavljajo, da ne nehajo trpeti bolečine, temveč jim omogočajo, da jo.
Tesnoba, anksioznost STA BOLEČINI.
Pokaži mi živaloljubca, ki bo svoji živali vse življenje, do njenega konca, omogočal bolečino.
Pokaži mi veterinarja idr.živalske strokovnjake, ki bi to počeli. V tej stroki tega ni.
Pokaži mi človekoljubca, ki želi ljudem stalno bolečino.
Mene v tem krogu sigurno ne boste našli.
Se mi pa zdi noro, ja noro, da vanj tišite sami in poleg vas samih tja želite spraviti še vse druge.
Bejžte, bejžte. RKC zapoveduje: “Nastavi še drugo lice”!
[/quote]
Tesnoba, strah in bojazen so normalna čustva, prisotna pri vsakem človeku in so nujna, ker so, kot praviš, neko varovalo. Najbrš pa se strinjaš, da niso prisotna 24 ur na dan cele mesece ali celo leta. Kajne? Ko so ti občutki stalno prisotni, so tako močni, da nas začnejo ovirati pri vsakdanjem življenju, zanje pa nimamo v bistvu nobenega razloga, takrat pa ja, draga moja, so ti občutki bolezen. Primer: vsi vemo, da se sredi nakupovalnega centra ne bomo zadušili samo zato, ker smo v center stopili. Bolnik za nobeno ceno ne stopi noter, ker se boji, da se bo v gneči ljudi zadušil. Se ti to zdi še normalno? Je to še zgolj varovalo?
Nisi edina v tem, vsi smo. Tvojo tesnobo sistem izkorišča, pa ne tebi v prid.
Mene izkorišča drugače, zopet na svoj način, ne meni v prid.
Zakaj govoroš, da si bolna? Je tesnoba bolezen?
Je skrb za preživetje, bojazen, kako bomo preživeli, ki se pogosto kaže kot tesnoba, bolezen?
Je skrb za naše najdražje, npr.otroka, ki se tudi lahko kaže kot tesnoba, bolezen?
Nismo včasih rekli, da je strah pravzaprav varovalo, da ne stopimo čez rob brezna v prepad, zdrav? Naš notranji opomnik, da moramo paziti.
Ah, ja, to je bilo včasih.
Danes je tak strah potrebno zatreti.
Strah pred lakoto. Zaradi tega strahu si bomo vedno pripravili zalogo za mrzle, nerodovitne čase. Ta strah nas rešuje, ohranja pri življenju.
Da ne bomo lačni.
Da ne bomo križemkražem hodili po nevarnih odsekih ceste in se varno vrnili domov.
Da ne bomo pustili naših duri odklenjenih, ko nas lahko obiščejo nepridipravi.
Je ta strah bolezen?
Če imamo slabo izkušnjo in je ne želimo ponoviti, jo želimo izključiti iz našega življenja.
In, če nas ob tej slabi izkušnji, bodisi je to lakota, bolezen, izguba dela, obiska nepridiprava, obide tesnoba, je to bolezen?
Ni ta tesnoba opozorilo, da si tega ne želimo več? Da se temu izognemo, to situacijo preprečimo?
Smo ob tej želji, ki je posledica naše želje po preživetju brez ponovnih travm, res bolezen?
Res?
Ni človek preživel ledeno dobo, ker je bil čuječ, ker je poslušal ta svoj notranji glas, tudi tesnobe, ki mu je pomagal preživeti brez še večjih bolečin, travm?
Ni bolečina, v tem primeru tesnoba, pravzaprav znak, kje in kdaj moramo prenehati z določenim početjem, npr.opeklinami, zmrzaljo, lakoto, s strupi itd., ker smo v nevarnosti za življenje?
Ni?
Od kdaj ni?
Saj je to nebrojkrat znanstveno potrjeno!
Je to res treba z nečim zdraviti ali le spremeniti dosedanji način življenja, ki nam postreže s tesnobami? Bolečinami?
Če to zatrjuje uradna stroka, je v nasprotju sama s svojimi znanstvenimi dokazi.
Zakaj?
Človek naj bi sam odločil, do katere meje še sprejme bolečino, da spremeni, odpravi vzrok zanjo.
Ampak popolnoma nelognično je, da se bolečine ne odpravi, le njeno čutenje je treba omiliti, da jo občuti manj.
Tako delujejo interdisciplinarno več vej stroke. Oni po novem ljudem zagotavljajo, da ne nehajo trpeti bolečine, temveč jim omogočajo, da jo.
Tesnoba, anksioznost STA BOLEČINI.
Pokaži mi živaloljubca, ki bo svoji živali vse življenje, do njenega konca, omogočal bolečino.
Pokaži mi veterinarja idr.živalske strokovnjake, ki bi to počeli. V tej stroki tega ni.
Pokaži mi človekoljubca, ki želi ljudem stalno bolečino.
Mene v tem krogu sigurno ne boste našli.
Se mi pa zdi noro, ja noro, da vanj tišite sami in poleg vas samih tja želite spraviti še vse druge.
Bejžte, bejžte. RKC zapoveduje: “Nastavi še drugo lice”!
[/quote]
Ja, ja, vidim, da se čutiš ogrožene, da je (tudi) tebe strah nečesa in/ali nekoga.
Za razliko od tebe sem se jaz ves čas zavedala, da je moj strah neupravičen, nerealen.
Tudi takrat, ko sem se cele dneve, RES CELE DNEVE, tresla, potila, imela v mirovanju pulza 160/minuto, občutila konstantno neskončno grozo, kot da sem zaprta v kletki z zverjo; ko nisem (z)mogla zapustiti stanovanja… Kakšna trgovina, sprehod, vožnja s kolesom, z avtom pa sploh – misija nemogoče!!
In vse to, ko sem imela streho nad glavo, sem bila na toplem, sita, obkoljena z nekaj krasnimi ljudmi, s katerimi sem imela in imam kvalitetne odnose, zaposlena, preskrbljena…
Eno je strah v ogrožujoči situaciji, adrenalin, ki te naredi močnejšega, hitrejšega, bolj previdnega – in zato bolj učinkovitega.
Drugo pa je anksioznost, pretirano doživljanje strahu, groze, v situaciji, ki objektivno ni ogrožujoča, te pa popolnoma ohromi in ti onemogoči vsakodnevno normalno funkcioniranje. Pravzaprav onemogoči funkcioniranje sploh.
Ja, ja, vidim, da se čutiš ogrožene, da je (tudi) tebe strah nečesa in/ali nekoga.
Za razliko od tebe sem se jaz ves čas zavedala, da je moj strah neupravičen, nerealen.
Tudi takrat, ko sem se cele dneve, RES CELE DNEVE, tresla, potila, imela v mirovanju pulza 160/minuto, občutila konstantno neskončno grozo, kot da sem zaprta v kletki z zverjo; ko nisem (z)mogla zapustiti stanovanja… Kakšna trgovina, sprehod, vožnja s kolesom, z avtom pa sploh – misija nemogoče!!
In vse to, ko sem imela streho nad glavo, sem bila na toplem, sita, obkoljena z nekaj krasnimi ljudmi, s katerimi sem imela in imam kvalitetne odnose, zaposlena, preskrbljena…
Eno je strah v ogrožujoči situaciji, adrenalin, ki te naredi močnejšega, hitrejšega, bolj previdnega – in zato bolj učinkovitega.
Drugo pa je anksioznost, pretirano doživljanje strahu, groze, v situaciji, ki objektivno ni ogrožujoča, te pa popolnoma ohromi in ti onemogoči vsakodnevno normalno funkcioniranje. Pravzaprav onemogoči funkcioniranje sploh.
[/quote]
Eh, oba sta popolnoma enako težka. Verjamem ti, da je tvoj enako ogrožujoč, kot groza pred tem, če boš naslednji dan lahko kaj dal v usta. Nobeden ni lažji ali lažje rešljiv in kar je najhuje, pri nobenem ne moreš vedeti, če in kdaj se bo to nehalo.
Verjemi, da niti po spremenjeni situaciji kar ne izgine.
Lahko si le predstavljam, kako je tvoj položaj težak, če ne veš, s čim se pravzaprav spopadaš.
Ker težave, blokade, zlorabe, starejšega in novejšega datuma, se seštevajo. Ne moremo jih v nedogled potiskati v podzavest. Slej ko prej bodo vsekale na dan.
Samo ena asociacija je potrebna, da naša podzavest z vso silo bruhne na dan.
Problem je v tem, da stanja ne prepoznamo, niti se najprej z njim ne moremo spopasti, ker nas spodseka z vso močjo.
Kako se tega stanja lotiti? Reševati naše stare zlorabe, če smo sveto prepričani, da jih v našem življenju sploh ni?
Najprej jih moramo sploh priznati.
Ko jih začnemo odstirati, ozaveščati, smo že naredili korak h osvobajanju samega sebe.
Problem pa je v tem, kako v takem fizičnem in hkrati še psihičnem stanju sploh prebiti iz dneva v dan.
Si ti prišla do dna, vzroku svojih strahov? Kaj je tisto, kar te je tako potrlo, poznaš, si se soočila s tem?
Ni mi treba odpirati duše, le ja ali delno, ne še, ne vem, ne znam najti.
Ker praviš, da si bolna.
Jaz pravim, da nisi, da si zelo pogumna, ker o tem sploh upaš govoriti.
Naše bojazni so naši najbolj intimni naši deli.
Jaz sem jim prišla do dna, je trajalo. Iz njih sem se tudi ogromno naučila, o sebi in o drugih.
Še več, znam najti vzrok in tudi način ozdravitve, brez uporabe zasvojljivih substanc. Znam naučiti kako lahko vsakdo sam sebi najbolje pomaga, seveda, tudi ob pomoči zelo dobrega strokovnjaka, če mu tako ustreza.
Vendar, kot je vedno potrebno, je pomembno, da vsak vloži vase max angažma.
Brez tega pa ne gre.
In česa se jaz še bojim? V bistvu ničesar več, edino tega, da ne ostanem brez dela.
Tega pa sedaj z lahkoto najdem.
Sicer si želim, da bi ljudje na splošno manj trpeli, da bi lažje našli luč, ki jih vodi iz tunela, da bi ljudje znali in zmogli bolj zaupati sebi, ker v resnici ne vemo, koliko smo sposobni, pri polni zavesti, dokler tega ne storimo.
V omamljenosti pa nam je to hudo omejeno.
Pomagala ja, za zelo kratek čas, da se prebrodi najhujše.
Želim ti, da svojo dušo sebi odpreš, se znebiš kamna, ki te teži in zadihaš s polnimi pljuči, da spiš kot dojenček.
Poglej svojim strahovom v oči in jih odloži na smetišče, vsakega posebej.
Ne potrebuješ jih. Nič ti v resnici več ne morejo. Prerasla si jih, že zdavnaj.
Ah, ja, še to. Univerzum nam da vse, kar ga prosimo. Da nam tudi našega osebnega varuha, ki nam je vedno na voljo. Pomagal nam bo v vsem, kar ga bomo prosili. Posluži se tega. Imenuj ga, kot je tebi prav. Neverjeten občutek je, ko veš, da ob tebi vedno nekdo bdi le zate in se te nikoli ne naveliča, nikoli ga preveč ne obremeniš, nikoli te ne zapusti.
Vedno se s spoštovanjem obrnem nanj in vedno se tudi zahvalim.
In v univerzumu nikdar nismo sami.
Eh, oba sta popolnoma enako težka. Verjamem ti, da je tvoj enako ogrožujoč, kot groza pred tem, če boš naslednji dan lahko kaj dal v usta. Nobeden ni lažji ali lažje rešljiv in kar je najhuje, pri nobenem ne moreš vedeti, če in kdaj se bo to nehalo.
Verjemi, da niti po spremenjeni situaciji kar ne izgine.
Lahko si le predstavljam, kako je tvoj položaj težak, če ne veš, s čim se pravzaprav spopadaš.
Ker težave, blokade, zlorabe, starejšega in novejšega datuma, se seštevajo. Ne moremo jih v nedogled potiskati v podzavest. Slej ko prej bodo vsekale na dan.
Samo ena asociacija je potrebna, da naša podzavest z vso silo bruhne na dan.
Problem je v tem, da stanja ne prepoznamo, niti se najprej z njim ne moremo spopasti, ker nas spodseka z vso močjo.
Kako se tega stanja lotiti? Reševati naše stare zlorabe, če smo sveto prepričani, da jih v našem življenju sploh ni?
Najprej jih moramo sploh priznati.
Ko jih začnemo odstirati, ozaveščati, smo že naredili korak h osvobajanju samega sebe.
Problem pa je v tem, kako v takem fizičnem in hkrati še psihičnem stanju sploh prebiti iz dneva v dan.
Si ti prišla do dna, vzroku svojih strahov? Kaj je tisto, kar te je tako potrlo, poznaš, si se soočila s tem?
Ni mi treba odpirati duše, le ja ali delno, ne še, ne vem, ne znam najti.
Ker praviš, da si bolna.
Jaz pravim, da nisi, da si zelo pogumna, ker o tem sploh upaš govoriti.
Naše bojazni so naši najbolj intimni naši deli.
Jaz sem jim prišla do dna, je trajalo. Iz njih sem se tudi ogromno naučila, o sebi in o drugih.
Še več, znam najti vzrok in tudi način ozdravitve, brez uporabe zasvojljivih substanc. Znam naučiti kako lahko vsakdo sam sebi najbolje pomaga, seveda, tudi ob pomoči zelo dobrega strokovnjaka, če mu tako ustreza.
Vendar, kot je vedno potrebno, je pomembno, da vsak vloži vase max angažma.
Brez tega pa ne gre.
In česa se jaz še bojim? V bistvu ničesar več, edino tega, da ne ostanem brez dela.
Tega pa sedaj z lahkoto najdem.
Sicer si želim, da bi ljudje na splošno manj trpeli, da bi lažje našli luč, ki jih vodi iz tunela, da bi ljudje znali in zmogli bolj zaupati sebi, ker v resnici ne vemo, koliko smo sposobni, pri polni zavesti, dokler tega ne storimo.
V omamljenosti pa nam je to hudo omejeno.
Pomagala ja, za zelo kratek čas, da se prebrodi najhujše.
Želim ti, da svojo dušo sebi odpreš, se znebiš kamna, ki te teži in zadihaš s polnimi pljuči, da spiš kot dojenček.
Poglej svojim strahovom v oči in jih odloži na smetišče, vsakega posebej.
Ne potrebuješ jih. Nič ti v resnici več ne morejo. Prerasla si jih, že zdavnaj.
Ah, ja, še to. Univerzum nam da vse, kar ga prosimo. Da nam tudi našega osebnega varuha, ki nam je vedno na voljo. Pomagal nam bo v vsem, kar ga bomo prosili. Posluži se tega. Imenuj ga, kot je tebi prav. Neverjeten občutek je, ko veš, da ob tebi vedno nekdo bdi le zate in se te nikoli ne naveliča, nikoli ga preveč ne obremeniš, nikoli te ne zapusti.
Vedno se s spoštovanjem obrnem nanj in vedno se tudi zahvalim.
In v univerzumu nikdar nismo sami.
[/quote]
Do zdaj (se) nisem tukaj opredeljevala, zdaj bom pa vseeno napisala – v odgovor tebi: zase ne mislim, da sem bolna. Zgoraj sem napisala “veljam za bolno”.
Sicer pa depresije in/ali anksioznosti ne doživljam kot bolezen, ampak kot odziv organizma na neustrezno delovanje, na nepravilno skrb zase, predvsem na delanje proti sebi. Na dolgi rok.
To vidim kot opozorilo, sporočilo, da je potrebno nekaj korenito spremeniti.
Način razmišljanja predvsem. Potem pa v posledici način čustvovanje in na koncu način delovanja. V odnosu do sebe in do drugih.
Delno vem, kateri so tisti najgloblji strahovi, rane, verjetno že zabrazgotinjene, nekatere šele odkrivam.
Ker je boleče, gre 3 korake naprej in 2 nazaj…
V teoriji so mi stvari precej jasne, že dolgo.
Korak do prakse pa…
Vedno in še vedno šele za nazaj ugotovim, zakaj sem zatesnobila, kaj je bil vzrok paničnim napadom, zakaj sem jih potrebovala…
Saj verjetno gre pri vseh “nas” za kronično pomanjkanje občutka varnosti od samega štarta, nizko samopodobo, pomanjkanje samozavesti, težave pri postavljanju meja v odnosih,…
Dejstvo pa je, da se je nekdo lahko rodil in odraščal v katastrofalnih razmerah, pa jo je odnesel brez depresije, tesnobe, brez rane na želodcu, raka ter bolezni srca in ožilja…
Različni smo. Tudi genetika ni zanemarljiva…
Učim se.
Počasi. Zelo počasi.
In ponovno se veselim življenja, vsakega dneva posebej. Vsak dan posebej cenim. 😊
Do zdaj (se) nisem tukaj opredeljevala, zdaj bom pa vseeno napisala – v odgovor tebi: zase ne mislim, da sem bolna. Zgoraj sem napisala “veljam za bolno”.
Sicer pa depresije in/ali anksioznosti ne doživljam kot bolezen, ampak kot odziv organizma na neustrezno delovanje, na nepravilno skrb zase, predvsem na delanje proti sebi. Na dolgi rok.
To vidim kot opozorilo, sporočilo, da je potrebno nekaj korenito spremeniti.
Način razmišljanja predvsem. Potem pa v posledici način čustvovanje in na koncu način delovanja. V odnosu do sebe in do drugih.
Delno vem, kateri so tisti najgloblji strahovi, rane, verjetno že zabrazgotinjene, nekatere šele odkrivam.
Ker je boleče, gre 3 korake naprej in 2 nazaj…
V teoriji so mi stvari precej jasne, že dolgo.
Korak do prakse pa…
Vedno in še vedno šele za nazaj ugotovim, zakaj sem zatesnobila, kaj je bil vzrok paničnim napadom, zakaj sem jih potrebovala…
Saj verjetno gre pri vseh “nas” za kronično pomanjkanje občutka varnosti od samega štarta, nizko samopodobo, pomanjkanje samozavesti, težave pri postavljanju meja v odnosih,…
Dejstvo pa je, da se je nekdo lahko rodil in odraščal v katastrofalnih razmerah, pa jo je odnesel brez depresije, tesnobe, brez rane na želodcu, raka ter bolezni srca in ožilja…
Različni smo. Tudi genetika ni zanemarljiva…
Učim se.
Počasi. Zelo počasi.
In ponovno se veselim življenja, vsakega dneva posebej. Vsak dan posebej cenim. 😊
[/quote]
Ah, tvoj zadnji stavek me je zelo vzradostil. Pogumna si, borka.
Ne nalagaj si več. Krivde, mislim. Vrzi jo stran. Tega ne potrebuješ več.
Zmoreš, verjemi. Vse in še več.
Sicer pa, pusti času čas, vse se ti razjazni, vse razumeš in nič več ni teže. Niti nobene tesnobe. Izgine, kot, da je nikdar ni bilo.
In ničesar več se ne bojiš.
Res, vse najboljše ti želim, iz vsega srca.
Poujčkaj svojo deklico v sebi. Vedno, ko se te zaželi. Tesnoba ni tvoj stil življenja, niti tvoja spotnica.
Je le posledica krivde, ki ti je bila vsajena, ko si bila še nemočni otroček.
Vrzi jo stran, ni tvoje, ne rabiš je. Odrasla si.
Sedaj mogoče razumeš moj nik. Je opomin družbi, naj ne delamo tako drug z drugim in še posebno ne sami s seboj.
Na nikogar osebno ne leti, hkrati pa je apel na nas vse.
Ah, tvoj zadnji stavek me je zelo vzradostil. Pogumna si, borka.
Ne nalagaj si več. Krivde, mislim. Vrzi jo stran. Tega ne potrebuješ več.
Zmoreš, verjemi. Vse in še več.
Sicer pa, pusti času čas, vse se ti razjazni, vse razumeš in nič več ni teže. Niti nobene tesnobe. Izgine, kot, da je nikdar ni bilo.
In ničesar več se ne bojiš.
Res, vse najboljše ti želim, iz vsega srca.
Poujčkaj svojo deklico v sebi. Vedno, ko se te zaželi. Tesnoba ni tvoj stil življenja, niti tvoja spotnica.
Je le posledica krivde, ki ti je bila vsajena, ko si bila še nemočni otroček.
Vrzi jo stran, ni tvoje, ne rabiš je. Odrasla si.
Sedaj mogoče razumeš moj nik. Je opomin družbi, naj ne delamo tako drug z drugim in še posebno ne sami s seboj.
Na nikogar osebno ne leti, hkrati pa je apel na nas vse.
[/quote]
Hvala! 😉
Tesnoba, strah in bojazen so normalna čustva, prisotna pri vsakem človeku in so nujna, ker so, kot praviš, neko varovalo. Najbrš pa se strinjaš, da niso prisotna 24 ur na dan cele mesece ali celo leta. Kajne? Ko so ti občutki stalno prisotni, so tako močni, da nas začnejo ovirati pri vsakdanjem življenju, zanje pa nimamo v bistvu nobenega razloga, takrat pa ja, draga moja, so ti občutki bolezen. Primer: vsi vemo, da se sredi nakupovalnega centra ne bomo zadušili samo zato, ker smo v center stopili. Bolnik za nobeno ceno ne stopi noter, ker se boji, da se bo v gneči ljudi zadušil. Se ti to zdi še normalno? Je to še zgolj varovalo?
[/quote]
Se ti opravičujem, mi je izbrisalo odgovor, bom poskusila zapisati ponovno.
Ja. Normalno in prav!
Bojazen stopiti v trgovski center, je le flash, asociacija, povod na našo prvotno resnično preživeto BOLEČINO, RANJENOST!, ki smo jo zatrli globoko v našo podzavest, spomin, DA SMO LAHKO TAKRAT ZARADI TE STRAHOTNE BOLEČINE SPLOH PREŽIVELI.
Danes, v tem trgovskem centru, je nekaj sorožilo ta naš spomin, da smo doživeli ta fleš, to bojazen, tesnobo, kar je v bistvu nakazovanje ZANIKANJE TE BOLEČINE.
Naša podzavest želi to obuditi, pozdraviti, zavest pa se upre s simptomi, ki jih naštevamo kot anksioznost, depresijo in kar je še teh umotvornih diagnoz.
Smo bolni, ker se želimo soočiti z našo preteklostjo, ki smo jo zaprli v spomin in želi na dan?
Smo bolni, ker nas odprt trg prestraši?
Hja, torej smo bolni tudi takrat, ko gremo npr.na izpit, nastop ipd. Simtomi so čisto enaki, mogoče manj intenzivni, le minejo prej.
Za mene ljudje niso bolni, so pa potrebni pravilne obravnave.
Bolje rečeno, IMAJO PRAVICO VEDETI, IZVEDETI, RAZISKATI, čemu, od kod, zakaj doživljajo fleše! Ker to je ta anksioznost!
Pri polni zavesti!
Ljudje imamo pravico do budnega stanja in, da se nas obravnava z dostojanstvom in ne kot z ŽE VNAPREJ DOSMRTNO OBSOJENE!
Bolnik. Normalno, če ga bom dosmrtno filal z nečim, da bo BOLNIK.
To MORA VERJETI. Biti bolnik je kaj, kakpen občutek? Biti CAR?
Odgovor se skriva v nas samih… Mene tudi zelo moti, ker ne morem v nobeni stvari uživati, saj se že v tistem trenutku, ko občutim dobro stvar, takoj zavem, da ne bo trajala dolgo, ali pa mi bo odvzeta… Lažje “funkcioniram” v okolju brez perspektive in brez dobrih stvari, a si jih hkrati želim… ah, ta čudna glava.