Verjamem da ima marsikdo izkušnjo s to boleznijo. Pojavila se je tudi v naši družini. Poiskali smo pomoč strokovnjaka, vseeno pa me zanimajo vaše izkušnje kako ste se spoprijeli z njo. Kako bližnji najbolj uspešno pomagamo, česa ne delati, kaj deluje in kaj ne.

Za vsako misel, hvala!

psihiater in klinični psiholog bi morala biti podkovana. Odločite se za (tudi plačljive)podporne terapije. Družinske, vedenjsko behavioristicne, .. . Srečno!!

Predlagam redne obiske psihiater in psiholog ter jemanje predpisanih zdravil. Težko je ugotoviti, kaj bo punci ustrezalo, da bo boljše, ampak poskusite različne stvari npr. programe pri Introspektri, Muzi, lahko jo prijavite na večtedenski program na MKZ Rakitna, dobri so tudi krščanski tabori, če se jih želi udeležiti npr. poletni tabori za otroke in mladino, kampi v Ženavljah, Društvo Vesela novica ali Društvo Več .. Pogovorite se s tistimi, ki vodijo, povejte problematiko, mogoče se boste za kaj odločili. Ne gre pa za to, da bi punco odrivali od sebe, če noče, pač noče. Če je možno, naj se vključi v kakšno skupinsko rekreacijo. ali pevske ali kaj podobnega, kjer bo lahko del skupine in pridobila na samozavesti.
Vaša naloga je, da ji date vedeti, da jo imate radi in da vam veliko pomeni – objemite, recite, predvsem pa se pogovarjajte. Skupaj preživljajte kvaliteten čas, pojdite ven, pa čeprav samo na sprehod na bližnji hrib.  Ne pokažite pa ji pretirane kontrole.

Ne me nadret. Na te stvari se ne spoznam, me pa zanima, ce so kdaj ze poskusili popolno ignoriranje dejstva, da nekdo premalo je, da se sploh niso ukvarjali s tem. Kako je bilo v takih primerih? Se je stanje izboljsalo ali poslabsalo? Sprasujem zato, ker pravijo, da je anoreksija neka oblika poskusa kontrole. Torej, ce ne bi bilo popolnoma nobenega odziva, bi anoreksii spremenil svojo taktiko in iskal kontrolo na kaksen drug nacin, ne preko hrane. Ali se motim?

Problematike osebno ne poznam niti smo imeli v družini izkušnje s tem, se mi zdi pa izjemno pomembno, da pacientko/sorodnico ne obtožujete, se nad njo ne zgražate, ker bo to na njo še bolj slabo psihološko vplivalo. Veliko bodite v naravi in se prijazno pogovarjajte z njo.

Ostalo so pa že drugi napisali.

Včasih mislimo da gre za motnje hranjenja pa ne gre za to ampak cel komplet psihičnih težav. Pri nas  je hči imela socialno stisko, zapadla je počasi v depresijp,  tudi rezala se je, tudi hranjenje je bilo premalo, če že , je hrano vase zbasala kot da jo je sram jesti. Premalo kg glede na višino. No da ne dolgovezim, ko je doživela napad tesnobe , smo šli po nasvetu na psihiatrično urgentno kliniko   , tam je dobila antidepresive. Začela je hoditi k mladinskemu psihiatru , ki ji je zelo pomagal. Po dveh letih je dekle ok. Teža je normalna, še vedno ni zurerka , se pa pogovarja z nami, ne vpije več na nas , pospravi sobo, skrbi za higieno.

Še to dodam, jaz sem se tudi okoli te hrane skoz vrtela, pa hotela sem jo tehtati, pa gledala kaj poje, ampak  so mi takoj rekli strokovnjaki,  da naj hrano odmislim, da  je to le ena od posledic, da ni problematično. Da ko bo ona premagala socialne stiske, se bo hranjenje samo od sebe uredilo. In res se je. Mora pa še vedno jemati AD, je prenehala, pa je šlo na slabše.