Avtoštopanje in ………. prekleti strah!!!
Dobro jutro, prijatelji, vsaj za nekatere je sigurno dobro, jaz pa se še vedno vsa tresem, sunce vam presvitlo!
Ne bi pa mogla reči zase, da se mi je to jutro res dobro začelo. Ko smo se namreč zadnjič pogovarjali o posilstvu, pa na to temo navrgli nekaj šaljivih, tudi na račun tega, kdo bi koga kdaj in zakaj ter kako sploh lahko posilil (saj se spominjate, kako bi izgledalo posilstvo z moje strani??), smo se v bistvu le smejali in nasmihali, hipotetično nekako reševali problem in …. se zabavali, tudi jaz.
Kaj pa se zgodi, če ustaviš štoparju in ti le-ta direktno namigne, da bi ……… Uf, ni da bi govoril, niti da bi razmišljal, ker se še zmeraj tresem, pa četudi bi naš Štumpi v zvezi s tem kaj pripomnil – najbrž to: kdo bi koga? Moja današnja jutranja ŽIVA IN RESNIČNA ŠTORIJA, čista istina prijatelji, ki se mi je zgodila ob pol sedmih in upam, da se ne bo nikoli več ponovila, pa je sledeča:
Ustavim štoparju, na daleč se mi je zdelo da poznanemu človeku, ker sem pač mislila, da je zamudil avtobus in si želi kolikor toliko pravočasno priti v službo. Drugače nisem ne pristaš ustavljanja štoparjem niti štopanja nekako ne dovoljujem hčerki, kako bo od danes dalje v moji glavi pa nisem še čisto prepričana. Torej, ko gospod sede v avto, je bil deležen tistega “dobro jutro, ali greste v službo, ste zamudili avtobus …., do kam vas lahko peljem …..??” in seveda dobim prijazen odgovor, da je moja domneva pravilna in do kam bi se rad peljal. Moški je bil videti urejen in negovan, ni dajal slabega vtisa, ni pa bil tisti meni poznani možakar, me je pač na daljavo preslepila podobna zunanjost. In potem tisti del neobvezne jutranje konverzacije, nakar so me začeli njegovi skriti pogledi in ogledovanje malce motiti in sem se jela počutiti dokaj neugodno. Potem pa še stavek, ki je v meni naredi pravi orkan – strahu, bela cesta: Tako rad bi ljubil! O bog, nekako mi je uspelo iz vsega narediti šalo in stvar obrniti na štos in brez tresočega glasu odgovoriti, da to zanj pa ja ni problem, da najbrž lahko ljubi, če le to res želi, le pravo osebo mora najti in glede na njegova leta, ki so bila tam nekje od 35 do 40 bi naj to niti ne bilo težko. Isuse, v meni pa se je jel zbujati nek strah in roke na volanu so se mi rahlo tresle, vsaj jaz sem imela tak občutek, zato sem trdno držala volan in hitela razmišljati kako zdaj naprej, kaj bo sledilo. Vem, kaj porečete, pa vendar, strah me je bilo, res. Potem ta gospod spet prične razpredati, da bi se rad ljubil, da se je malo nerodno izrazil, da ne gre zgolj za pripadnost neki osebi in jo ljubiti, temveč da bi se resnično rad ljubil in užival v seksu!!! Ojla!!! Zdaj šele me je začela grabiti panika, ko pa sem uzrla še njegov pogled, me je res začelo grabiti po križu navzgor, ma ne strast, jebembiš, strah, strah mi je stiskal vse pore ….
Saj, v hipu sem se spomnila svojega prepričanja, da je posilstvo pač težko, če je že ravno ne kasiraš v brado in si krvavo ne obrišeš nosu. Živim pač tudi v prepričanju, da če je posilstvo neizbežno, skušaj zadevo “navidezno mirno” sprejeti, ker baje posiljevalci izgubijo slo in željo, če ni upora. Vendar so mi s sprejemljivimi protiargumenti že skušali dopovedati, da sem si jaz sama to prepričanje vbila v glavo iz preprostega razloga, da se nekako uprem notranjemu odporu pred tem neprijetnim dogodkom in da sebe prepričam, kako bi se dalo braniti. Morda res, kdo bi vedel. Morda pa zato, kot bi dejal Štumpi, bela cesta, zdaj se lahko na vse to celo šalim … ker bi pri meni niti ne šlo za pravo posilstvo ….??? Daj bog, da nikoli, ker ni samo stvar strahu, obrambe, odpora in kaj vem česa še; to bi že nekako rešila, ni vrag, gre pa seveda tudi za razne okužbe, ki danes pestijo svet, te me bolj skrbijo, kot sam neprijetni dogodek ………
V glavi mi je mlelo in mlelo in najbrž je gospod opazil, da sem podzavestno pritisnila na plin, ker se je zasmejal in me še vedno kar precej čudno gledal in razpravljal in govoril in govoril in …… o bemtiš, jaz pa vsa presrana ….. in me v zvezi s hitrostjo vožnje seveda tudi ogovoril. Skušala sem vse skupaj obrniti na šalo in pomislila celo v tistem hipu na našega prijatelja in temo o posilstvu … in v končni fazi, verjeli ali ne, se je tako tudi izteklo… kot šala, ampak, koliko strahu, koliko premišljevanja, koliko stiske zaradi borega stavka, s katerim se je hotel možic pošaliti. Ko sem ustavila na željenjem mestu, sem mu samo, kao v šali in s popačenim nasmeškom hitro navrgla, jasno skozi zaprta vrata in odprto šipo, da lep čas nikomur ne bom več ustavila, ker mi je nagnal kar precej strahu v kosti s to svojo željo po ljubljenju ob pol sedmih zjutraj in tem njegovim nadaljnjim razpredanjem in da še dobro, da vožnja ni trajala dlje kot dvajset minut. Škodoželjno se mi je zasmejal in imela sem občutek, da je užival v mojem strahu …
Ob pol sedmih zjutraj pri mojih častitljivih letih, da doživim kaj takega ….. ne mi zdaj govorit, da niso vsi štoparji taki, da je drugače, da naj kar še ustavljam, da …. da … oh, nikar, ker sem danes imela štoparjev za dolgo časa čisto dovolj in ker bo ta dogodek najbrž pustil za nekaj časa tisto sled v meni, ki me bo delala živčno, če bo hotelo naše dekle štopati…..
Tako se je meni začelo današnje petkovo jutro, in verjemite mi, še vedno se v meni trese vsak živec posebej!
O Boga MArička…Uhhh Kr srh me je spreletel….
Ja tud jest se spomnim,ko sem najdalj štopala s kolegico iz maribora v lj..bemti mi je tudi ustavil en čuden tič..ej k je skoz po stolu drsal z ritjo gor in dol..Mater nisem vedla al ma hibo al se mal drgne..Bemti..sem pa komaj čakala da sem prišla do izvoza kamnik(stara cesta..skozi tuhinjsko dolino)..da sem kar tam pobegnilaven iz avta…in šla naprej..Uf nespametno je res!! Uffff!!
Moram povedat, da sem se kar prestrašila, ko sem tole brala. Kakor bi človek rad pomagal nekomu, ki je v težavah in ga dostavil na cilj, tudi verjel, da so le in sami pošteni ljudje na svetu, zdaj res ne vem..ustaviti še kdaj ali ne. Mislim da raje ne ! Ravno zaradi takih primekov, kot je bil ta človek.
A veš, ko je enkrat v avto sedel, pol gledaš
človeka kot človeka, ki mu skušaš ponuditi eno
uslugo, ga zapeljati do željenega mesta, sploh
zato, ker sem imela občutek, da gre v službo.
Zanemarjen ni bil, ziher ne, izgledal je čist v redu,
in v kratkih trenutkih, ko sem tudi sama skušala
vse v šalo obrniti, kar je na koncu res izgledalo
kot šala, mi je bil kar povšeči, vendar nekje v
meni in nekje iz njegovega načina govorjenja le
ni izgledala zadeva kot šala, ampak bolj kot ena
provokacija in tista “hudobna zajebancija”, nekaj
tistega, kar človeku ni povšeči.
Ja, Pandica, najbolje je res vse na šalo obrniti in
…… pozabiti, pa bo. Nekje bi ratalo samo od sebe,
drugod pa lahko dušo izpljuneš, pa …… heh, heh!
O pismo, kakšna škoda, jaz sem vas pa mislila presenetiti
s svojo pojavo, ko bi vas vse stisnila v tak močan objem,
se zakrohotala zraven, da bi vsi pivški in parški psi začeli
lajati kot ob polni luni in sobotni sireni ……….na, pa zdaj?
Saj, bog vedi, kaj mene lahko še doleti v nedeljo, a če ne
pride “kaj vmes”, zna biti, da bo parje polno mojega praznega
želodca!