Ja, krasno, da imamo ta forum, kjer se iščemo. Širimo krog prijateljstev.

Kako nadaljevati?

Mene še vedno zanima resnica.

Problem je denar. Dobiček. Tukaj se vrtijo astronomski denarci. Zakaj bi se to nehalo?? TO mafija farmacevtska, psihiatrična ne bo DOVOLILA. Ker služijo miljarde na ta račun. Miljarde dobička. In potem vse tiho je bilo…..

Moja psihiatrinja ima preko internega računalnika vpogled v mojo kartoteko. Jaz sem ji lepo povedal, da vsa svoja opažanja lahko kar na internet prenesem, recimo na ta forum. Nimam kaj skrivati pred svetovno javnostjo.

Ravnokar sem vzel petmiligramski olanzapin brez tekočine. Zgrizem ga med zobmi in niti preveč grenkega okusa ni. Sem kar discipliniran in jih kar redno jemljem. Jemal sem nekaj časa tudi pol tabletke od desetmiligramske tablete cipralex zjutraj. Že nekaj časa jih ne jemljem, ker imam dosti energije. Olanzapin je antipsihotik, ki deluje name pretežno sedativno. Cipralex je pa antidepresiv. Eden dol tlači, drugi pa dviguje. Vi mi jih plačujete, zato so zame brezplačni.
Hvala.

Ravnokar sem si privoščil sladoled. Dooober je. Poznam tudi osebe, ki jemljejo dnevno po deset in več različnih psihiatričnih substanc dnevno, različne antipsihotike in antidepresive, pa še injekcije imajo na vsake tri tedne. Njihovo zdravstveno stanje je slabo.

Ja, na tistega svojega prvega psihiatra, ki me je prvič sprejel sem bil pa kar hud. Med drugim sem mu rekel niti akinetona mi niste dali, saj ste videli kakšen sem bil. Akineton blaži stranske učinke nevroleptikov. Ko me je takrat po dobrem tednu obiskala mama so ji rekli gospa sedaj je pa že kar dober. Ko me je videla v kakšnem stanju sem se je zgrozila in rekla saj tak pa še ni bil. Bilo je res hudičevo.

Zdaj se pa poslavljam, ker grem spat. Pa bomo še jutri kaj dorekli.
Lahko noč

Od Barbke oče si zasluži več kot pet zvezdic. Kakor sem razbral iz njenega pričevanja jo je on rešil iz pekla psihiatrije. Krasen oče.

Moj oče si pa ne zasluži nobene zvezdice.

Jaz sem takrat fejst najebov na psihiatriji, pa Barbka tudi in mogoče tudi vi ki to berete. Ne vem. Bilo je huje kot v peklu. Z napotnico sem prišel na psihiatrijo. Pojma nisem imel kaj je v resnici psihiatrija.

Ja z napotnico sem prišel na psihiatrijo. Pa mi je tisti psihiater rekel, boste z mano šli, saj ne bo nič hudega. Pa sva šla skupaj. Potem pa odklene tista hudičeva vrata zaprtega oddelka in v mene kar cigaretni dim butne. Notri se je divje kadilo. Rekel mi je da se lahko kar za eno izmed miz usedem. Potem pa odide in zaklene vrata oddelka. Takoj mi je bilo jasno, da bom tako najebov kot v življenju še nisem najebov. Se opravičujem, da uporabljam izraz najebov. Bil sem še brez zdravil in samo na opazovanju. Notri so se občasno odvijale nore scene, na kar takrat še nisem bil navajen, tako, da me je bilo ves čas strah.

Pred ene osmimi leti sem sodeloval tudi na forumu Duševne motnje. Na žalost so bile vsebine na tem forumu izbrisane. Ta forum je še vedno na netu, samo povsem mrtev je. Ne morem vam dati direktnega linka, ampak samo preko googla.
https://www.google.com/search?q=dusevnemotnje.mojforum&rlz=1C1AVNG_enSI685SI685&oq=dusevnemotnje.mojforum&aqs=chrome..69i57j0l4j69i60l2.162670j0j15&sourceid=chrome&ie=UTF-8
Ta forum je povzročal nekaterim ljudem hude težave.

Po tisti prvi hospitalizaciji sem takoj odšel v knjižnico iskati ustrezno psihiatrično literaturo. Kristalno jasno mi je bilo, da sem bil deležen povsem napačnega in zgrešenega zdravljenja.

Barbara je povedala svojo zgodbo. Nima pa pravice glede na samo svojo izkusnjo druge odvracati od psihiatrije.

Moj brat jemlje antidepresive. Zelo dolgo jih je zavracal, ravno zaradi takih Barbar. Zdaj jih k sreci jemlje in je spet zacel ZIVETI in se normalno druziti.

Moja kolegica je dozivela psihozo. Bila je grozna, vpila je, bila je agresivna. Moz jo je odpeljal na urgentno psihiatricno pomoc in so ji pomagali. Zdaj jemlje vzdrzevalni odmerek, hodi normalno v sluzbo in zivi normalno naprej.

Zdalec ne, da bi v vseh primerih psih.zdravila povzrocala motnje.

Ampak… v določenih primerih antidepresivi povzrocijo manijo. Uradna dogma je da nikakor, da samo ” odklenejo” bipolarno motnjo, ki se skriva nekje globoko, ne glede na to, da pacient prej ni imel znakov, ali kogarkoli v druzini s to motnjo. Tam je in pika, in s to diagnoto pacient ne bo vec dobil antidepresivov, pac pa antipsihotike.
Ok. Zdaj c nekaterih primerih sam antipsihotik lahko povzroči paradoksalno reakcijo – psihozo, agresijo – ampak teh primerov n8 zelo veliko. Poanta je v tem, da so antipsihotiki zelo neprijetni, zato jih veliko pacientov preneha jemati, ponavadi nenadno. In potem morda spet zacne. Prav ta stop start stop z vsemi odtegnitvenimi ucinki pogosto povzroci znake psihoze.
Potem imamo tukaj upgrade bipolarne motnje, ki je motnja razpoloženja, v shizoafektivno motnjo, ki je poljubna mesanica motnje rapolozenja in shizofrenije.

Shizoafektivna motnja je sicer zelo kontroverzna ( razen morda v Sloveniji) glede tega, ali sploh je samostojna diagnoza, in glede na svoje
Diagnosticne kriterije.

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6138135/

V praksi, na sprejemu v bolnici zdravnik ne pozna pacienta dovolj dobro, da bi pravilno ocenil kriterije trajanja in pogostnosti.
Pacient j3 lahko zadovoljen, ker ni dobil pecata ” prave shizofrenije”, zdravnik 0a zato, ker je zadovoljil popularne kriterije.
Vendar ni zako, da bi posamezni psihiatri lovili paciente, z namenom da jim unicijo zivljenje in da “izpolnijo normo” v predpisovanju na primer Abilifya.

Paciwnr zmeraj pride z doloceno stisko, krizo, na zdravniku pa jw, da to pravilno razbere in holisticno pristopi k pacientu.
Mnogokrat spregleda motnje in psihozo, ki se pojavi zaradi drog, predvsem alkohola.
Pri tem vlogo igra rudi pacient.
Stvari niso enostavne.

Ko sem bil prvič na zaprtem oddelku še na opazovanju, vam bom povedal kako je bilo. Sedel sem za mizo, ki je bila najbolj oddaljena od pacientov. Pacienti med sabo niso bili zmožni normalne komunikacije. Občasno je kdo zatulil, med sabo so se ravsali. En pacient je drugega porinil, tako, da je po tleh padel in podobno. Ves čas me je bilo strah, da bo kdo od pacientov do mene prišel in da me bo užgal. Vse je bilo možno. Če se je kakšen pacient bolničarjema preveč približal sta ga nadrla. Samo bolničarja sta znala med sabo normalno komunicirati. Bila sta večinoma v svojem prostoru. Občasno sta tudi proti meni pogledala. Nisem upal do njiju, ker me je bilo strah da bosta tudi mene nadrla.

Tudi vam moram povedati, da me izredno zanima resnica.

Inteligencius v resnici ne obstaja.

Res je, ne obstajam.

Bipolarna motnja v resnici obstaja.

Res je, v resnici obstajam.

Svoji psihiatrinji sem že pred časom povedal, da sem se v tridesetih letih svoje psihiatrične kariere že več kot nažrl psihiatričnih laži.

A shizofrenija obstaja, ali v resnici ne obstaja