Škoda vsakega trenutka za njega. Zapomni si, da se stvari samo poslabšajo. Beži stran.

Kaj pa, če bi ti povedala, za kaj je šlo?

Ne to so sam besede (bučke) .. kaj bo in kaj ne bo.. ni zastoj pregovor PO TOCI ZVONITI JE PREPOZNO.

Kaj pa, če bi ti povedala, za kaj je šlo?
[/quote]
Vedno imamo eno in isto zgodbo, kako je nekdo nekaj naredil, sami pa ne povejo vzroka oziroma so vedno angelčki.

Veš kako je, beremo eno plat, treba je slišat tudi drugo, da dobimo realno sliko. Ko kdaj naletim na primer, da slučajno je “poletel krožnik” ali še huje, da je klofuta padla, vedno grem iskat tudi v nasprotno smer odgovor. Verjameš ali ne, da dosti krat slišiš poslušam kritike, obtožbe, poniževanje, žaljenje in enostavno en dan k je bilo tko v službi, doma,….vsega preveč človek odreagira na neprimeren način. Sprva je bil ta človek k slišiš pripovedovat žrtev nasilnež, samo pol dobiš čisto drugo zgodbo in pogled. Tako da na prvo žogo se kar tako ne ocenjuje.
Druga varianta, kar jaz sumim, da bi bilo je pa bolezen z imenom borderline. Tle pa brez ustrezne skupne terapije in dela na sebi je pa lahko zelo hudo. Sploh, če na drugi, strani imaš še partnerja, kjer te še kaj žali in ponižuje. To pa zna bit dokaj huda zadeva, ampak na srečo obstajajo zdravila, ki te stvari odpravijo.

100 jih bo reklo ne, 100 pa – ja, probaj. In kaj se boš (si se) odločila ti?

Petrca moja,

ne bo nehal, saj veš….pa nisi jih dobila samo enkrat….

Morda se kdo spremeni ,se pravi od miljon eden ,ce se bo pa ta za katerega ti sprasujes pa ves le ti….,

Veš kako je, beremo eno plat, treba je slišat tudi drugo, da dobimo realno sliko. Ko kdaj naletim na primer, da slučajno je “poletel krožnik” ali še huje, da je klofuta padla, vedno grem iskat tudi v nasprotno smer odgovor. Verjameš ali ne, da dosti krat slišiš poslušam kritike, obtožbe, poniževanje, žaljenje in enostavno en dan k je bilo tko v službi, doma,….vsega preveč človek odreagira na neprimeren način. Sprva je bil ta človek k slišiš pripovedovat žrtev nasilnež, samo pol dobiš čisto drugo zgodbo in pogled. Tako da na prvo žogo se kar tako ne ocenjuje.
Druga varianta, kar jaz sumim, da bi bilo je pa bolezen z imenom borderline. Tle pa brez ustrezne skupne terapije in dela na sebi je pa lahko zelo hudo. Sploh, če na drugi, strani imaš še partnerja, kjer te še kaj žali in ponižuje. To pa zna bit dokaj huda zadeva, ampak na srečo obstajajo zdravila, ki te stvari odpravijo.
[/quote]

Išče pri napačnem koncu, kjer itak ni nič za iskat. Nasilnež je nasilnež. Pika. Zakaj z mojega gledišča kot žrtve to pomembno ni. Kaj mene briga, zakaj me je poškodoval. A bodo zato rane bolj plitke in strah manjši? Zakaj je pomemben le z njegovega lastnega gledišča, če si ga sploh želi ogledati še objektivno. Povečini si ne. In nasilnež je in bo ostal nasilnež, dokler se ne bo pozdravil (če je to sploh možno). In dokler ni pozdravljen, dokler je v procesu zdravljenja, mora biti od žrtve in potencialne žrtve v celoti izoliran.

Veš, mene lahko do nezavesti kritizira, obtožuje, zmerja ponižuje, žali …. pa se ne bom odzvala z nasiljem. Od take osebe se bom odstranila, ne pa jo pretepla.

Veš kako je, beremo eno plat, treba je slišat tudi drugo, da dobimo realno sliko. Ko kdaj naletim na primer, da slučajno je “poletel krožnik” ali še huje, da je klofuta padla, vedno grem iskat tudi v nasprotno smer odgovor. Verjameš ali ne, da dosti krat slišiš poslušam kritike, obtožbe, poniževanje, žaljenje in enostavno en dan k je bilo tko v službi, doma,….vsega preveč človek odreagira na neprimeren način. Sprva je bil ta človek k slišiš pripovedovat žrtev nasilnež, samo pol dobiš čisto drugo zgodbo in pogled. Tako da na prvo žogo se kar tako ne ocenjuje.
Druga varianta, kar jaz sumim, da bi bilo je pa bolezen z imenom borderline. Tle pa brez ustrezne skupne terapije in dela na sebi je pa lahko zelo hudo. Sploh, če na drugi, strani imaš še partnerja, kjer te še kaj žali in ponižuje. To pa zna bit dokaj huda zadeva, ampak na srečo obstajajo zdravila, ki te stvari odpravijo.
[/quote]

Išče pri napačnem koncu, kjer itak ni nič za iskat. Nasilnež je nasilnež. Pika. Zakaj z mojega gledišča kot žrtve to pomembno ni. Kaj mene briga, zakaj me je poškodoval. A bodo zato rane bolj plitke in strah manjši? Zakaj je pomemben le z njegovega lastnega gledišča, če si ga sploh želi ogledati še objektivno. Povečini si ne. In nasilnež je in bo ostal nasilnež, dokler se ne bo pozdravil (če je to sploh možno). In dokler ni pozdravljen, dokler je v procesu zdravljenja, mora biti od žrtve in potencialne žrtve v celoti izoliran.

Veš, mene lahko do nezavesti kritizira, obtožuje, zmerja ponižuje, žali …. pa se ne bom odzvala z nasiljem. Od take osebe se bom odstranila, ne pa jo pretepla.
[/quote]
Jaz govorim o klofuti in to zgolj eni!!!! Ne pa da nekdo nekoga mlati, še po vrhu vsega konstantno. Mal bolj pozorno beri!

Gledaš iz svoje kože, ki tega očitno nisi doživela, ker ne veš kako hudo je lahko psihično nasilje, ki je roko na srce prikrito. Ljudje imamo različni prag potrpljenja in bolečine, ter kako se na njo odzovemo. V takih primerih jaz ne opravičujem klofute, a tudi človeka, ki je tako dejanje zagrešil ga ne etiketiram, ker v ozadju se je nad njim izvajalo psihično nasilje. Nekateri vrnejo s klofuto, drugi so bolj nemočni in se ga napijejo, ker se pač tko soočajo s svojo težavo, ker se ne zavedajo, da s to omamo problemov ne rešijo, ker problemi znajo tudi dobro plavat :-). Potem pa imamo kategorijo kjer to psihično nasilje pripelje do kakega samomora. Še ena kategorija je pa ta, ko nekdo naredi konec vsemu se pobere in gre.
Psihično nasilje je mnogo hujše in večje trpljenje kot tista klofuta. Verjemi!
Sedaj me zanima…….
Kaj pa, če je na drugi strani oseba, ki je bolj sensitivna, labilna in naredi samomor? A pol se ti psihiranje zdi še tko vredu?

Išče pri napačnem koncu, kjer itak ni nič za iskat. Nasilnež je nasilnež. Pika. Zakaj z mojega gledišča kot žrtve to pomembno ni. Kaj mene briga, zakaj me je poškodoval. A bodo zato rane bolj plitke in strah manjši? Zakaj je pomemben le z njegovega lastnega gledišča, če si ga sploh želi ogledati še objektivno. Povečini si ne. In nasilnež je in bo ostal nasilnež, dokler se ne bo pozdravil (če je to sploh možno). In dokler ni pozdravljen, dokler je v procesu zdravljenja, mora biti od žrtve in potencialne žrtve v celoti izoliran.

Veš, mene lahko do nezavesti kritizira, obtožuje, zmerja ponižuje, žali …. pa se ne bom odzvala z nasiljem. Od take osebe se bom odstranila, ne pa jo pretepla.
[/quote]
Jaz govorim o klofuti in to zgolj eni!!!! Ne pa da nekdo nekoga mlati, še po vrhu vsega konstantno. Mal bolj pozorno beri!

Gledaš iz svoje kože, ki tega očitno nisi doživela, ker ne veš kako hudo je lahko psihično nasilje, ki je roko na srce prikrito. Ljudje imamo različni prag potrpljenja in bolečine, ter kako se na njo odzovemo. V takih primerih jaz ne opravičujem klofute, a tudi človeka, ki je tako dejanje zagrešil ga ne etiketiram, ker v ozadju se je nad njim izvajalo psihično nasilje. Nekateri vrnejo s klofuto, drugi so bolj nemočni in se ga napijejo, ker se pač tko soočajo s svojo težavo, ker se ne zavedajo, da s to omamo problemov ne rešijo, ker problemi znajo tudi dobro plavat :-). Potem pa imamo kategorijo kjer to psihično nasilje pripelje do kakega samomora. Še ena kategorija je pa ta, ko nekdo naredi konec vsemu se pobere in gre.
Psihično nasilje je mnogo hujše in večje trpljenje kot tista klofuta. Verjemi!
Sedaj me zanima…….
Kaj pa, če je na drugi strani oseba, ki je bolj sensitivna, labilna in naredi samomor? A pol se ti psihiranje zdi še tko vredu?
[/quote]

Tema je odprta na vsebino ponavljajočega psihičnega in fizičnega nasilja. Ne klofute. In zame osebno je fizično in psihično nasilje povsem različno a hkrati enako. Nula tolerance. Zato ne razumem zadnjega vprašanja sploh. Če pa misliš v smislu, da oseba A psihira in psihično zlorablja osebo B, oseba B se pa na to nasilje odzove s fizičnim nasiljem, ti pa odgovorim povsem enako. Ne, odzivanje z nasiljem ni tolerabilno, niti ne opravičljivo. In v dotičnem primeru sta zdravljenja potrebna oba, vsak posebej, izolirano, dokler ne bi ozdravela … kar pa itak ni ravno verjetno. Ker tekom zdravljenja imeti pred sabo nenehni sprožilec? A si ti resna?

In mimogrede, sem izkusila psihopatskega moža in psihično in čustveno zlorabo. In bila na robu samomora. In kaj bi rada v odgovor? Zaradi otrok sem ga primorana videvat še vedno. Pa ne čutim, niti nikoli nisem potrebe ga naskočit in premlatit. Pač nimam agresije v sebi.

Ti pa si ena bolna manipulatorka!
Nasilneževa žrtev pa res ni kriva, če nasilnež naredi samomor!
Vsekakor boljše to, da ubije sebe kot pa njo in sebe ali samo njo, to je gnoj!
Ne morem verjet, kako si zabita, da ga imenuješ kot bolj “občutljivega.”
Nikoli ne gre za to, da bi žrtev psihično mučila storilca, saj je nasilje enostransko.

Išče pri napačnem koncu, kjer itak ni nič za iskat. Nasilnež je nasilnež. Pika. Zakaj z mojega gledišča kot žrtve to pomembno ni. Kaj mene briga, zakaj me je poškodoval. A bodo zato rane bolj plitke in strah manjši? Zakaj je pomemben le z njegovega lastnega gledišča, če si ga sploh želi ogledati še objektivno. Povečini si ne. In nasilnež je in bo ostal nasilnež, dokler se ne bo pozdravil (če je to sploh možno). In dokler ni pozdravljen, dokler je v procesu zdravljenja, mora biti od žrtve in potencialne žrtve v celoti izoliran.

Veš, mene lahko do nezavesti kritizira, obtožuje, zmerja ponižuje, žali …. pa se ne bom odzvala z nasiljem. Od take osebe se bom odstranila, ne pa jo pretepla.
[/quote]
Jaz govorim o klofuti in to zgolj eni!!!! Ne pa da nekdo nekoga mlati, še po vrhu vsega konstantno. Mal bolj pozorno beri!

Gledaš iz svoje kože, ki tega očitno nisi doživela, ker ne veš kako hudo je lahko psihično nasilje, ki je roko na srce prikrito. Ljudje imamo različni prag potrpljenja in bolečine, ter kako se na njo odzovemo. V takih primerih jaz ne opravičujem klofute, a tudi človeka, ki je tako dejanje zagrešil ga ne etiketiram, ker v ozadju se je nad njim izvajalo psihično nasilje. Nekateri vrnejo s klofuto, drugi so bolj nemočni in se ga napijejo, ker se pač tko soočajo s svojo težavo, ker se ne zavedajo, da s to omamo problemov ne rešijo, ker problemi znajo tudi dobro plavat :-). Potem pa imamo kategorijo kjer to psihično nasilje pripelje do kakega samomora. Še ena kategorija je pa ta, ko nekdo naredi konec vsemu se pobere in gre.
Psihično nasilje je mnogo hujše in večje trpljenje kot tista klofuta. Verjemi!
Sedaj me zanima…….
Kaj pa, če je na drugi strani oseba, ki je bolj sensitivna, labilna in naredi samomor? A pol se ti psihiranje zdi še tko vredu?
[/quote]
Ne znam si predstavljati situacije, ko odrasli človek drugemu odraslemu človeku primaže eno klofuto, pa da bi bilo to kakorkoli opravičljivo. Če ne gre za samoobrambo, seveda, kjer pa smo spet na istem.

Ja, seveda, oprostit in verjet in potem bosta srečno živela do konca svojih dni. Oz. do tvojih, če te bo glih prav udaril.

Tudi slučajno NE.

Izkušnje so takšne pri meni osebno, da se človek verjetno res ne spremni, komaj danes si upam priznati, da se nekoč bila žrtev nasilja.Ko je prišel domov pijan je drezal toliko časa v mene, da sva se skregala in nato sem čutila vse fizične posledice nisem bila vredna nič, še človek nisem bila, za nobeno rabo.Dokler nisem enega lepega dneva naredila, temu konec.To sem dolgo prebolevala, da sem se pobrala kako je danes ne vem točno ampak koliko vem si je potem kmalu začel iskat novo.Rada bi pa še povedala da drugače je bil čisto vredu moški, ko je bil trezen, deloholik, pedanten, miren, prijazen ni da ni. Zato nasvet bodi zelo previdna.

Ti pa si ena bolna manipulatorka!
Nasilneževa žrtev pa res ni kriva, če nasilnež naredi samomor!
Vsekakor boljše to, da ubije sebe kot pa njo in sebe ali samo njo, to je gnoj!
Ne morem verjet, kako si zabita, da ga imenuješ kot bolj “občutljivega.”
Nikoli ne gre za to, da bi žrtev psihično mučila storilca, saj je nasilje enostransko.
[/quote]
Imaš mal težav z razumevanjem napisanega.
Prosim pojdi in preberi še enkrat kdo je občutljiv in kaj naredi oseba v tem primeru!

Jaz govorim o klofuti in to zgolj eni!!!! Ne pa da nekdo nekoga mlati, še po vrhu vsega konstantno. Mal bolj pozorno beri!

Gledaš iz svoje kože, ki tega očitno nisi doživela, ker ne veš kako hudo je lahko psihično nasilje, ki je roko na srce prikrito. Ljudje imamo različni prag potrpljenja in bolečine, ter kako se na njo odzovemo. V takih primerih jaz ne opravičujem klofute, a tudi človeka, ki je tako dejanje zagrešil ga ne etiketiram, ker v ozadju se je nad njim izvajalo psihično nasilje. Nekateri vrnejo s klofuto, drugi so bolj nemočni in se ga napijejo, ker se pač tko soočajo s svojo težavo, ker se ne zavedajo, da s to omamo problemov ne rešijo, ker problemi znajo tudi dobro plavat :-). Potem pa imamo kategorijo kjer to psihično nasilje pripelje do kakega samomora. Še ena kategorija je pa ta, ko nekdo naredi konec vsemu se pobere in gre.
Psihično nasilje je mnogo hujše in večje trpljenje kot tista klofuta. Verjemi!
Sedaj me zanima…….
Kaj pa, če je na drugi strani oseba, ki je bolj sensitivna, labilna in naredi samomor? A pol se ti psihiranje zdi še tko vredu?
[/quote]
Ne znam si predstavljati situacije, ko odrasli človek drugemu odraslemu človeku primaže eno klofuto, pa da bi bilo to kakorkoli opravičljivo. Če ne gre za samoobrambo, seveda, kjer pa smo spet na istem.
[/quote]
Težko si predstavljam, da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet, pa si potrpežljiv. Taki ljudje samo stopnjujejo svoje izpade in gredo tudi dlje. Ne udarijo, ampak razbivajo po hiši, kričijo, dobesedno teror zaganjajo nad ostalim in okrog sebe. Tisti s hujšo obliko borderline pa tudi fizično in samopoškodbe si zadajo.
Zdej si zamisli, da dnevno živiš v takem in si nekdo sprošča ventile nad tabo. Sej ne udari za rečt kar tko, ampak so prošnje in vse pa to psihiranje se kar nadaljuje in se tudi ta klofuta zgodi. Še enkrat ne opravičujem, samo ljudem ni potrebno nalepit etiketo nasilnež, ker je bil sam izpostavljen se hujšemu nasilju, stresu in vsemu kar pač je.
Lahko si na netu prebereš o borderline bolezni ali greš na kak forum, v tujini se bolj govori o tem, kot pri nas in boš prebrala kaj vse preživljajo “zdravi” ljudje, ki živijo s tako osebo in ne vedo za to bolezen.

Ko boš odrasla, ti ne bo treba tega spraševat.

A v Smrkce in vilince tudi še verjameš?

Ne, nikoli.

Smilijo se mi ženske, ko jih moški prvič udari. Tiste, ki dopustijo, da jih še drugič ali tretjič, pa prav nič. Tiste, ki pa celo same lazijo za nasilneži, pa si kaj drugega kot batin niti ne zaslužijo.

Lahko se spremeni, seveda se lahko. Na ljubo okolici je marsikdo sposoben zatreti hudiča v sebi, postane približno normalna oseba, vendar skoraj praviloma navzven kaže obraz, ki ni odraz njegovega notranjega jaza. Tako je lahko vrsto let, v normalnih okoliščinah čisto sprejemljiv človek, ampak z volkom v sebi. Ko pa pride situacija, udari na plano ravno tisti potuhnjeni del človeka. Če ne prej na starost. Verjetno si slišala za marsikoga, da je na starost postal pravi hudobec, zlobnež, tudi nasilnež, če nastopi demenca, pa itak. Tak kr fajn test, iz kakšnega testa je človek, je malo več alkohola. Človek, ki je v vinjenem stanju dobrovoljen, na štose, pkrikupno ali manj prikupno zoprn, tak nima tendenc zlobe v sebi, tisti, ki pa alkohol zbudi hudiča v njem, pa leti dokler lahko.

Ne znam si predstavljati situacije, ko odrasli človek drugemu odraslemu človeku primaže eno klofuto, pa da bi bilo to kakorkoli opravičljivo. Če ne gre za samoobrambo, seveda, kjer pa smo spet na istem.
[/quote]
Težko si predstavljam, da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet, pa si potrpežljiv. Taki ljudje samo stopnjujejo svoje izpade in gredo tudi dlje. Ne udarijo, ampak razbivajo po hiši, kričijo, dobesedno teror zaganjajo nad ostalim in okrog sebe. Tisti s hujšo obliko borderline pa tudi fizično in samopoškodbe si zadajo.
Zdej si zamisli, da dnevno živiš v takem in si nekdo sprošča ventile nad tabo. Sej ne udari za rečt kar tko, ampak so prošnje in vse pa to psihiranje se kar nadaljuje in se tudi ta klofuta zgodi. Še enkrat ne opravičujem, samo ljudem ni potrebno nalepit etiketo nasilnež, ker je bil sam izpostavljen se hujšemu nasilju, stresu in vsemu kar pač je.
Lahko si na netu prebereš o borderline bolezni ali greš na kak forum, v tujini se bolj govori o tem, kot pri nas in boš prebrala kaj vse preživljajo “zdravi” ljudje, ki živijo s tako osebo in ne vedo za to bolezen.
[/quote]
Ni se mi treba zamisliti, da živim v takem, ker sem pol življenja živela s človekom, ki je na koncu dobil to diagnozo. Ti si težko predstavljaš, praviš, “da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet”, jaz pa prav nič težko. Dvajset let. Najprej je bilo sicer sanjsko, potem pa počasi počasi vsak dan kakšna nova ideja o tem, kaj vse je z mano narobe, ko pa na to nisem dovolj odreagirala, so sledile scene, tudi z uničevanjem pohištva. Ampak da bi ga udarila, si ne predstavljam – razen, če bi on mene, seveda, ker pretepati se pač ne pustim. Ampak če bi jaz na njegovo maltretiranje in norenje po hiši odgovorila z udarcem, bi bilo to dejanje, ki bi govorilo o meni, ne o tem, kaj je on meni počel.

Težko si predstavljam, da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet, pa si potrpežljiv. Taki ljudje samo stopnjujejo svoje izpade in gredo tudi dlje. Ne udarijo, ampak razbivajo po hiši, kričijo, dobesedno teror zaganjajo nad ostalim in okrog sebe. Tisti s hujšo obliko borderline pa tudi fizično in samopoškodbe si zadajo.
Zdej si zamisli, da dnevno živiš v takem in si nekdo sprošča ventile nad tabo. Sej ne udari za rečt kar tko, ampak so prošnje in vse pa to psihiranje se kar nadaljuje in se tudi ta klofuta zgodi. Še enkrat ne opravičujem, samo ljudem ni potrebno nalepit etiketo nasilnež, ker je bil sam izpostavljen se hujšemu nasilju, stresu in vsemu kar pač je.
Lahko si na netu prebereš o borderline bolezni ali greš na kak forum, v tujini se bolj govori o tem, kot pri nas in boš prebrala kaj vse preživljajo “zdravi” ljudje, ki živijo s tako osebo in ne vedo za to bolezen.
[/quote]
Ni se mi treba zamisliti, da živim v takem, ker sem pol življenja živela s človekom, ki je na koncu dobil to diagnozo. Ti si težko predstavljaš, praviš, “da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet”, jaz pa prav nič težko. Dvajset let. Najprej je bilo sicer sanjsko, potem pa počasi počasi vsak dan kakšna nova ideja o tem, kaj vse je z mano narobe, ko pa na to nisem dovolj odreagirala, so sledile scene, tudi z uničevanjem pohištva. Ampak da bi ga udarila, si ne predstavljam – razen, če bi on mene, seveda, ker pretepati se pač ne pustim. Ampak če bi jaz na njegovo maltretiranje in norenje po hiši odgovorila z udarcem, bi bilo to dejanje, ki bi govorilo o meni, ne o tem, kaj je on meni počel.
[/quote]
Tvoja_teta predpostavljam, da nisi več z njim.
Kako si uspela odit? Koliko časa si rabila, da si se pobrala?