Ni se mi treba zamisliti, da živim v takem, ker sem pol življenja živela s človekom, ki je na koncu dobil to diagnozo. Ti si težko predstavljaš, praviš, “da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet”, jaz pa prav nič težko. Dvajset let. Najprej je bilo sicer sanjsko, potem pa počasi počasi vsak dan kakšna nova ideja o tem, kaj vse je z mano narobe, ko pa na to nisem dovolj odreagirala, so sledile scene, tudi z uničevanjem pohištva. Ampak da bi ga udarila, si ne predstavljam – razen, če bi on mene, seveda, ker pretepati se pač ne pustim. Ampak če bi jaz na njegovo maltretiranje in norenje po hiši odgovorila z udarcem, bi bilo to dejanje, ki bi govorilo o meni, ne o tem, kaj je on meni počel.
[/quote]
Tvoja_teta predpostavljam, da nisi več z njim.
Kako si uspela odit? Koliko časa si rabila, da si se pobrala?
[/quote]
Se še nisem pobrala. 🙂 Enkrat sem se zamislila, ko so tukaj spraševali, kako hitro ste preboleli zvezo. Jaz sem izgubljene predstave o srečnem zakonu prebolela tisto sekundo, ko sem se odločila, da to je pa zdaj to in da ni poti nazaj. Ampak po mojem pa nikoli ne bom čisto prebolela zveze same, vseh tistih let, ko sem se pustila manipulirati in maltretirati in stiskala zobe in vztrajala v tistem toksičnem razmerju, da otrokom ne bi “uničila družine”. In predvsem zaradi njegovih groženj, da mi bo vzel otroke, seveda. Danes še zmeraj vrtam in se sprašujem, kako je bilo mogoče, da nisem videla opozorilnih znakov, kako sem lahko dopustila, da je šlo tako daleč. Zato se tukaj zmeraj oglasim, ko kdo napade žensko, da si je sama kriva, kaj pa ima otroke s takim človekom. Ni tako enostavno, res ne. Eni uspejo skrivati svoj drugi obraz toliko časa, da se ti zdi, da nikamor več ne moreš pobegniti.

Sem hvaležna za forum, ker tukaj lahko anonimno pucam svoj PTSD.

:)))

Jaz govorim o klofuti in to zgolj eni!!!! Ne pa da nekdo nekoga mlati, še po vrhu vsega konstantno. Mal bolj pozorno beri!

Gledaš iz svoje kože, ki tega očitno nisi doživela, ker ne veš kako hudo je lahko psihično nasilje, ki je roko na srce prikrito. Ljudje imamo različni prag potrpljenja in bolečine, ter kako se na njo odzovemo. V takih primerih jaz ne opravičujem klofute, a tudi človeka, ki je tako dejanje zagrešil ga ne etiketiram, ker v ozadju se je nad njim izvajalo psihično nasilje. Nekateri vrnejo s klofuto, drugi so bolj nemočni in se ga napijejo, ker se pač tko soočajo s svojo težavo, ker se ne zavedajo, da s to omamo problemov ne rešijo, ker problemi znajo tudi dobro plavat :-). Potem pa imamo kategorijo kjer to psihično nasilje pripelje do kakega samomora. Še ena kategorija je pa ta, ko nekdo naredi konec vsemu se pobere in gre.
Psihično nasilje je mnogo hujše in večje trpljenje kot tista klofuta. Verjemi!
Sedaj me zanima…….
Kaj pa, če je na drugi strani oseba, ki je bolj sensitivna, labilna in naredi samomor? A pol se ti psihiranje zdi še tko vredu?
[/quote]
Ne znam si predstavljati situacije, ko odrasli človek drugemu odraslemu človeku primaže eno klofuto, pa da bi bilo to kakorkoli opravičljivo. Če ne gre za samoobrambo, seveda, kjer pa smo spet na istem.
[/quote]

a ti si lažje predstavljaš situacijo, ko otroku stisneš klofuto?

Ne znam si predstavljati situacije, ko odrasli človek drugemu odraslemu človeku primaže eno klofuto, pa da bi bilo to kakorkoli opravičljivo. Če ne gre za samoobrambo, seveda, kjer pa smo spet na istem.
[/quote]
a ti si lažje predstavljaš situacijo, ko otroku stisneš klofuto?
[/quote]
Otrok je otrok, odrasli je odrasli. Sem se v tisti temi razpisala in utemeljila, kje vidim razliko. Sicer pa ko rečem “okrog ušes”, mislim s tem po riti. Sem kasneje razmišljala, da se nisem najbolj posrečeno izrazila.

Tvoja_teta predpostavljam, da nisi več z njim.
Kako si uspela odit? Koliko časa si rabila, da si se pobrala?
[/quote]
Se še nisem pobrala. 🙂 Enkrat sem se zamislila, ko so tukaj spraševali, kako hitro ste preboleli zvezo. Jaz sem izgubljene predstave o srečnem zakonu prebolela tisto sekundo, ko sem se odločila, da to je pa zdaj to in da ni poti nazaj. Ampak po mojem pa nikoli ne bom čisto prebolela zveze same, vseh tistih let, ko sem se pustila manipulirati in maltretirati in stiskala zobe in vztrajala v tistem toksičnem razmerju, da otrokom ne bi “uničila družine”. In predvsem zaradi njegovih groženj, da mi bo vzel otroke, seveda. Danes še zmeraj vrtam in se sprašujem, kako je bilo mogoče, da nisem videla opozorilnih znakov, kako sem lahko dopustila, da je šlo tako daleč. Zato se tukaj zmeraj oglasim, ko kdo napade žensko, da si je sama kriva, kaj pa ima otroke s takim človekom. Ni tako enostavno, res ne. Eni uspejo skrivati svoj drugi obraz toliko časa, da se ti zdi, da nikamor več ne moreš pobegniti.

Sem hvaležna za forum, ker tukaj lahko anonimno pucam svoj PTSD.
[/quote]
Koliko časa pa je od takrat?
Hvala ti.
Potem nisem jaz ravno čudna. Jaz sem tudi vztrajala in vztrajala, pa jokala in se pobirala in ko se mi je zdelo, da sedaj bo pa v redu – spet buum. Ni bilo fizično nasilje, temveč nespoštljivost, aroganca… Zelo težko se soočam s tem, da je družina razpadla. Da sem šla tolikokrat preko svojih občutkov, zaradi neke iluzije… Nisem si odpustila tega.
Pobiram se slabo leto.

a ti si lažje predstavljaš situacijo, ko otroku stisneš klofuto?
[/quote]
Otrok je otrok, odrasli je odrasli. Sem se v tisti temi razpisala in utemeljila, kje vidim razliko. Sicer pa ko rečem “okrog ušes”, mislim s tem po riti. Sem kasneje razmišljala, da se nisem najbolj posrečeno izrazila.
[/quote]
a otroka po riti pa ne boli? in ni ponižujoče?

Težko si predstavljam, da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet, pa si potrpežljiv. Taki ljudje samo stopnjujejo svoje izpade in gredo tudi dlje. Ne udarijo, ampak razbivajo po hiši, kričijo, dobesedno teror zaganjajo nad ostalim in okrog sebe. Tisti s hujšo obliko borderline pa tudi fizično in samopoškodbe si zadajo.
Zdej si zamisli, da dnevno živiš v takem in si nekdo sprošča ventile nad tabo. Sej ne udari za rečt kar tko, ampak so prošnje in vse pa to psihiranje se kar nadaljuje in se tudi ta klofuta zgodi. Še enkrat ne opravičujem, samo ljudem ni potrebno nalepit etiketo nasilnež, ker je bil sam izpostavljen se hujšemu nasilju, stresu in vsemu kar pač je.
Lahko si na netu prebereš o borderline bolezni ali greš na kak forum, v tujini se bolj govori o tem, kot pri nas in boš prebrala kaj vse preživljajo “zdravi” ljudje, ki živijo s tako osebo in ne vedo za to bolezen.
[/quote]
Ni se mi treba zamisliti, da živim v takem, ker sem pol življenja živela s človekom, ki je na koncu dobil to diagnozo. Ti si težko predstavljaš, praviš, “da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet”, jaz pa prav nič težko. Dvajset let. Najprej je bilo sicer sanjsko, potem pa počasi počasi vsak dan kakšna nova ideja o tem, kaj vse je z mano narobe, ko pa na to nisem dovolj odreagirala, so sledile scene, tudi z uničevanjem pohištva. Ampak da bi ga udarila, si ne predstavljam – razen, če bi on mene, seveda, ker pretepati se pač ne pustim. Ampak če bi jaz na njegovo maltretiranje in norenje po hiši odgovorila z udarcem, bi bilo to dejanje, ki bi govorilo o meni, ne o tem, kaj je on meni počel.
[/quote]
Vem točno o čem govoriš in seveda ti dam prav, ker si karakter in kot sem rekla zgoraj spadaš v kategorijo grem stran, se umaknem. Drugi se zapijejo, tretji samomor naredijo, četrti pa klofne. Če si dala skozi, veš kaj pomenijo dnevno take situacije izpadi in vse, da to je večkrat dnevno, da ne samo da žali in vse skupi, da kot zdrava oseba kmalu ti zaradi vsega tega končaš na kakem zdravljenju. Lahko bo bedna prispodoba, ampak tudi psa ali mačko če prckaš in dražiš in to konstantno počneš pol te pa žival šavsne, ni ona tle kriva. Da pa nekdo te psihično uničuje, poleti kak kozarec ne direkt v tebe ampak mimo, glej ko nekdo stori dejanje o katerem govorimo res ni prav, samo hude obsodbe si pa tudi ne zasluži in da se ga tretira kot nasilneža, ter se ga vodi kot nasilneža. Pa veš, da človek k je v taki situaciji kdaj tko odreagiral mu je tko hudo in obžaluje, ter sam sebi reče kaj za vraga sem tisti moment naredil? To niso ljudje, ki se jim fučka, daleč od tega, ker pri vsem obupu, ki so ga doživljali, jih je to dotolkolo.

Kako hitro preboliš zvezo….. mislim, kot si rekla NIKOLI v celoti, ker vedno se spomniš slabih trenutkov in si rečeš hvala bogu, da sem šel/a stran, da lahko živim v miru in pa lepih trenutkov, ki so tudi bili, pa se ti kdaj oči zarosijo. Sicer čas celi rane in počasi tudi spomini bledijo.
Lažje greš iz zveze ven in v miru, ko veš sem pri sebi, da si naredil vse kar je mogoče. Če pa nasprotna oseba tega ni želela sprejet in kaj na temu naredit je pa to njegova stvar.

Bolj tako osebo vprašanje imam zate.
Ali si mu kdaj predlagala, da bi si pomoč poiskal, ter če si mu, kaka je bila njegova reakcija? Sedaj, ko nista več skupaj ali on leta iz veze v vezo?

Ni se mi treba zamisliti, da živim v takem, ker sem pol življenja živela s človekom, ki je na koncu dobil to diagnozo. Ti si težko predstavljaš, praviš, “da te dnevno nekdo žali in ponižuje, da si kot navadna smet”, jaz pa prav nič težko. Dvajset let. Najprej je bilo sicer sanjsko, potem pa počasi počasi vsak dan kakšna nova ideja o tem, kaj vse je z mano narobe, ko pa na to nisem dovolj odreagirala, so sledile scene, tudi z uničevanjem pohištva. Ampak da bi ga udarila, si ne predstavljam – razen, če bi on mene, seveda, ker pretepati se pač ne pustim. Ampak če bi jaz na njegovo maltretiranje in norenje po hiši odgovorila z udarcem, bi bilo to dejanje, ki bi govorilo o meni, ne o tem, kaj je on meni počel.
[/quote]
Vem točno o čem govoriš in seveda ti dam prav, ker si karakter in kot sem rekla zgoraj spadaš v kategorijo grem stran, se umaknem. Drugi se zapijejo, tretji samomor naredijo, četrti pa klofne. Če si dala skozi, veš kaj pomenijo dnevno take situacije izpadi in vse, da to je večkrat dnevno, da ne samo da žali in vse skupi, da kot zdrava oseba kmalu ti zaradi vsega tega končaš na kakem zdravljenju. Lahko bo bedna prispodoba, ampak tudi psa ali mačko če prckaš in dražiš in to konstantno počneš pol te pa žival šavsne, ni ona tle kriva. Da pa nekdo te psihično uničuje, poleti kak kozarec ne direkt v tebe ampak mimo, glej ko nekdo stori dejanje o katerem govorimo res ni prav, samo hude obsodbe si pa tudi ne zasluži in da se ga tretira kot nasilneža, ter se ga vodi kot nasilneža. Pa veš, da človek k je v taki situaciji kdaj tko odreagiral mu je tko hudo in obžaluje, ter sam sebi reče kaj za vraga sem tisti moment naredil? To niso ljudje, ki se jim fučka, daleč od tega, ker pri vsem obupu, ki so ga doživljali, jih je to dotolkolo.

Kako hitro preboliš zvezo….. mislim, kot si rekla NIKOLI v celoti, ker vedno se spomniš slabih trenutkov in si rečeš hvala bogu, da sem šel/a stran, da lahko živim v miru in pa lepih trenutkov, ki so tudi bili, pa se ti kdaj oči zarosijo. Sicer čas celi rane in počasi tudi spomini bledijo.
Lažje greš iz zveze ven in v miru, ko veš sem pri sebi, da si naredil vse kar je mogoče. Če pa nasprotna oseba tega ni želela sprejet in kaj na temu naredit je pa to njegova stvar.

Bolj tako osebo vprašanje imam zate.
Ali si mu kdaj predlagala, da bi si pomoč poiskal, ter če si mu, kaka je bila njegova reakcija? Sedaj, ko nista več skupaj ali on leta iz veze v vezo?
[/quote]
O tem sem pa pred kratkim pisala nekje tukaj. On je bil tisti, ki je mene peljal na terapijo, da me porihtajo. 🙂 Zdaj ima spet eno tako milo bitje, ki je srečno, da je našlo ljubezen svojega življenja, on pa počasi začenja s svojimi fintami in prepovedmi v imenu ljubezni. Slišim od otrok in mi je hudo za punco, ki še ne ve, da to niso ekscesi, ker je bil revček utrujen in ker ga je sama izzivala, ampak foršmak za to, kar še pride.

Vem točno o čem govoriš in seveda ti dam prav, ker si karakter in kot sem rekla zgoraj spadaš v kategorijo grem stran, se umaknem. Drugi se zapijejo, tretji samomor naredijo, četrti pa klofne. Če si dala skozi, veš kaj pomenijo dnevno take situacije izpadi in vse, da to je večkrat dnevno, da ne samo da žali in vse skupi, da kot zdrava oseba kmalu ti zaradi vsega tega končaš na kakem zdravljenju. Lahko bo bedna prispodoba, ampak tudi psa ali mačko če prckaš in dražiš in to konstantno počneš pol te pa žival šavsne, ni ona tle kriva. Da pa nekdo te psihično uničuje, poleti kak kozarec ne direkt v tebe ampak mimo, glej ko nekdo stori dejanje o katerem govorimo res ni prav, samo hude obsodbe si pa tudi ne zasluži in da se ga tretira kot nasilneža, ter se ga vodi kot nasilneža. Pa veš, da človek k je v taki situaciji kdaj tko odreagiral mu je tko hudo in obžaluje, ter sam sebi reče kaj za vraga sem tisti moment naredil? To niso ljudje, ki se jim fučka, daleč od tega, ker pri vsem obupu, ki so ga doživljali, jih je to dotolkolo.

Kako hitro preboliš zvezo….. mislim, kot si rekla NIKOLI v celoti, ker vedno se spomniš slabih trenutkov in si rečeš hvala bogu, da sem šel/a stran, da lahko živim v miru in pa lepih trenutkov, ki so tudi bili, pa se ti kdaj oči zarosijo. Sicer čas celi rane in počasi tudi spomini bledijo.
Lažje greš iz zveze ven in v miru, ko veš sem pri sebi, da si naredil vse kar je mogoče. Če pa nasprotna oseba tega ni želela sprejet in kaj na temu naredit je pa to njegova stvar.

Bolj tako osebo vprašanje imam zate.
Ali si mu kdaj predlagala, da bi si pomoč poiskal, ter če si mu, kaka je bila njegova reakcija? Sedaj, ko nista več skupaj ali on leta iz veze v vezo?
[/quote]
O tem sem pa pred kratkim pisala nekje tukaj. On je bil tisti, ki je mene peljal na terapijo, da me porihtajo. 🙂 Zdaj ima spet eno tako milo bitje, ki je srečno, da je našlo ljubezen svojega življenja, on pa počasi začenja s svojimi fintami in prepovedmi v imenu ljubezni. Slišim od otrok in mi je hudo za punco, ki še ne ve, da to niso ekscesi, ker je bil revček utrujen in ker ga je sama izzivala, ampak foršmak za to, kar še pride.
[/quote]
Tetka kaj je foršmak, da ne ugibam?!

O tem sem pa pred kratkim pisala nekje tukaj. On je bil tisti, ki je mene peljal na terapijo, da me porihtajo. 🙂 Zdaj ima spet eno tako milo bitje, ki je srečno, da je našlo ljubezen svojega življenja, on pa počasi začenja s svojimi fintami in prepovedmi v imenu ljubezni. Slišim od otrok in mi je hudo za punco, ki še ne ve, da to niso ekscesi, ker je bil revček utrujen in ker ga je sama izzivala, ampak foršmak za to, kar še pride.
[/quote]
Tetka kaj je foršmak, da ne ugibam?!
[/quote]
Predjed.

Tetka kaj je foršmak, da ne ugibam?!
[/quote]
Predjed.
[/quote]
Če se tip ni šel zdravit (sam taki ponavadi niso problem, so vsi drugi) bo res vsak naslednji partner šel skozi isti pekel.
Kako pa zgleda v času ločitve? Je uporabil vso svojo silo za dokazat to (da si ti problem), kar je delal cel čas zakona in se potegovat za skrbništvo? Ponavadi taki pol gredo v skrajnost pri ločitvi, da dokažejo svoje.

Predjed.
[/quote]
Če se tip ni šel zdravit (sam taki ponavadi niso problem, so vsi drugi) bo res vsak naslednji partner šel skozi isti pekel.
Kako pa zgleda v času ločitve? Je uporabil vso svojo silo za dokazat to (da si ti problem), kar je delal cel čas zakona in se potegovat za skrbništvo? Ponavadi taki pol gredo v skrajnost pri ločitvi, da dokažejo svoje.
[/quote]
Po mojem različni ljudje uporabljajo različne pristope, tudi če imajo isto diagnozo. Tu so bile pač razne grožnje, od materialnih do skrbništva in prijateljev na sodišču, ki mu bojo zrihtali, da bom ostala brez otrok in strehe nad glao. Predvsem je pa šel sistematično do vseh ljudi, ki sem jih poznala, in vsakemu pojokal, kako da imam ljubimca, kaj ljubimca, kup ljubimcev in ga zapuščam, da se bom lahko zdivjala, otrokom bom uničila družino, on me pa – šmrc – kljub vsemu še zmeraj tako globoko ljubi in sploh bi si najrajši kaj naredil od groze in obupa. To je pa še ena stvar, kateri se človek čudi: da so ljudje, ki so te ja poznali več kot pol življenja in jim nikoli nisi naredil absolutno ničesar slabega, tako hitro pripravljeni verjeti lažnivcu in ti obrniti hrbet. Ne da bi te kdo vsaj poklical in vprašal, če je vse to res, kar jim je oni tip naložil. Ali da bi se ustavil na cesti, ko se slučajno srečate. Z izjemo ene, ki me je sama poklicala in mi je povedala, kaj tip razlaga okrog, sicer bi se jaz še danes spraševala, kaj hudiča se je zgodilo.

Od začetka sem še mislila, da bom vsaj tistim, ki sem jih imela za prijatelje, pojasnila, kako in kaj, pa mi niso niti telefona več dvignili. Če smo se pa kje srečali, pa jaz ooo, živjo, kakooo, nazaj sem pa dobila en tak pogled gnusa in obsojanja in pet hladnih besed in čao. Potem sem si pa rekla klinc vas gleda vse skupaj, saj niste vredni, da se sekiram zaradi vas. Čeprav to najbrž ni fer, ker sem sama istemu človeku tako nasedla kot nihče drug, je pa pomagalo.

Če se tip ni šel zdravit (sam taki ponavadi niso problem, so vsi drugi) bo res vsak naslednji partner šel skozi isti pekel.
Kako pa zgleda v času ločitve? Je uporabil vso svojo silo za dokazat to (da si ti problem), kar je delal cel čas zakona in se potegovat za skrbništvo? Ponavadi taki pol gredo v skrajnost pri ločitvi, da dokažejo svoje.
[/quote]
Po mojem različni ljudje uporabljajo različne pristope, tudi če imajo isto diagnozo. Tu so bile pač razne grožnje, od materialnih do skrbništva in prijateljev na sodišču, ki mu bojo zrihtali, da bom ostala brez otrok in strehe nad glao. Predvsem je pa šel sistematično do vseh ljudi, ki sem jih poznala, in vsakemu pojokal, kako da imam ljubimca, kaj ljubimca, kup ljubimcev in ga zapuščam, da se bom lahko zdivjala, otrokom bom uničila družino, on me pa – šmrc – kljub vsemu še zmeraj tako globoko ljubi in sploh bi si najrajši kaj naredil od groze in obupa. To je pa še ena stvar, kateri se človek čudi: da so ljudje, ki so te ja poznali več kot pol življenja in jim nikoli nisi naredil absolutno ničesar slabega, tako hitro pripravljeni verjeti lažnivcu in ti obrniti hrbet. Ne da bi te kdo vsaj poklical in vprašal, če je vse to res, kar jim je oni tip naložil. Ali da bi se ustavil na cesti, ko se slučajno srečate. Z izjemo ene, ki me je sama poklicala in mi je povedala, kaj tip razlaga okrog, sicer bi se jaz še danes spraševala, kaj hudiča se je zgodilo.

Od začetka sem še mislila, da bom vsaj tistim, ki sem jih imela za prijatelje, pojasnila, kako in kaj, pa mi niso niti telefona več dvignili. Če smo se pa kje srečali, pa jaz ooo, živjo, kakooo, nazaj sem pa dobila en tak pogled gnusa in obsojanja in pet hladnih besed in čao. Potem sem si pa rekla klinc vas gleda vse skupaj, saj niste vredni, da se sekiram zaradi vas. Čeprav to najbrž ni fer, ker sem sama istemu človeku tako nasedla kot nihče drug, je pa pomagalo.
[/quote]

oh, uboga uboga … a otroke pa še kar tepeš?

Po mojem različni ljudje uporabljajo različne pristope, tudi če imajo isto diagnozo. Tu so bile pač razne grožnje, od materialnih do skrbništva in prijateljev na sodišču, ki mu bojo zrihtali, da bom ostala brez otrok in strehe nad glao. Predvsem je pa šel sistematično do vseh ljudi, ki sem jih poznala, in vsakemu pojokal, kako da imam ljubimca, kaj ljubimca, kup ljubimcev in ga zapuščam, da se bom lahko zdivjala, otrokom bom uničila družino, on me pa – šmrc – kljub vsemu še zmeraj tako globoko ljubi in sploh bi si najrajši kaj naredil od groze in obupa. To je pa še ena stvar, kateri se človek čudi: da so ljudje, ki so te ja poznali več kot pol življenja in jim nikoli nisi naredil absolutno ničesar slabega, tako hitro pripravljeni verjeti lažnivcu in ti obrniti hrbet. Ne da bi te kdo vsaj poklical in vprašal, če je vse to res, kar jim je oni tip naložil. Ali da bi se ustavil na cesti, ko se slučajno srečate. Z izjemo ene, ki me je sama poklicala in mi je povedala, kaj tip razlaga okrog, sicer bi se jaz še danes spraševala, kaj hudiča se je zgodilo.

Od začetka sem še mislila, da bom vsaj tistim, ki sem jih imela za prijatelje, pojasnila, kako in kaj, pa mi niso niti telefona več dvignili. Če smo se pa kje srečali, pa jaz ooo, živjo, kakooo, nazaj sem pa dobila en tak pogled gnusa in obsojanja in pet hladnih besed in čao. Potem sem si pa rekla klinc vas gleda vse skupaj, saj niste vredni, da se sekiram zaradi vas. Čeprav to najbrž ni fer, ker sem sama istemu človeku tako nasedla kot nihče drug, je pa pomagalo.
[/quote]

oh, uboga uboga … a otroke pa še kar tepeš?
[/quote]
Pusti svoj cinični sarkazem pri kraju in poskrbi, da boš svoj prag spucal-a!

Se vmešam in ti odgovorim. NIHČE OD NAS ne zagovarja mlatenje otroka, niti po riti. Ampak treba je pogledat tudi drugi zorni kot, da kdaj so otroci taki egoisti (vodijo jih želje, ne razum) in gredo v skrajnost. Da straši povejo otroku, ga prosijo, pol stopnjujejo, da mu ukažejo, ampak kdaj otrok kljub 100x ali 1000x prošnjam noče naredit, še huje otrok začne celo grozit, kako bo starša prijavil in ga stavi v šah-mat pozicijo. So primeri, kjer otrok gre v skrajnost, ko ogrozi življenje drugega otroka (zafasan jeklen avtomobilček drugemu v glavo s poškodbami) in tle, če dobi kako čez rit mislim, da si jo krepko zasluži. Maltenje otroka NE, ampak tudi v kaki izrednih primerih permisivna vzgoja ni dobra.