Bi se dalo zrihtat, ce se zmenimo med sabo?
Grki so bili “južnjaški narod”, Kant pa “severnjak”. Od tu verjetno bistvena razlika v dojemanju prijateljske ljubezni. Južnjaki te bodo ob srečanju celega poslinili in prešlatali, severnjaki zgolj na kratko stisnili roko. Ne gre pa pozabiti še, da so si stari Grki znali na silno veliko načinov izkazovati ljubezen. Tudi na načine, ki so danes stvar sodnega pregona.
Poraja se mi vprasanje: ali ljubezen (brez pridevnikov) more opisovati enostranski odnos? Prakticno: ali moremo odnost starsa do otroka imenovati ljubezenski, ce (eventuelno) ne moremo / ne bi mogli enako imenovati otrokovega odnosa do starsa?
(P.S.: tu mislim, da je povsem na mestu Robijev pomislek o sebicnosti)
Od tu dalje se mi poraja vprasanje, ali lahko v kontekstu dejavnosti uporabljamo termin ljubezen? Ali lahko torej zgolj nekaj pocnem iz ljubezni oz. z ljubeznijo? Npr. ali lahko kuham obrok z ljubeznijo oz. iz ljubezni do opravila samega?
In od tu dalje pridemo do srzi. Alimorem ljubiti sebe? Je torej ljubezen tisto tretje v odnosu dvojega, ali kaj drugega? Da tudi zadnje vrasanje ne bo prevec abstraktno, ga lahko v prispodobi konkretiziram:
Gledati (videti) zahteva opazovalca in opazovanca, pa tudi tretjega – v primeru gledanja (vida) svetlobo oz. vir svetlobe. Brez vira svetlobe se ne vzpostavi odnos med opazovalcem in opazovancem na vizualni ravni. Opazovalec ob pogoju vira svetlobe vidi (odsev) opazovanca neodvisno od tega, ali opazovanec vidi opazovalca. Opazovalec lahko v opazovancu celo uzre svoj lastni odsev (npr. na vodni gladini). Pri tem opazovanec v nobenem primeru v resnici ne vidi opazovanca, pac pa zgolj odsev (ki ga ustvari tretje), katerega opazovalec interpretira kot (vizualne) lastnosti opazovanca.
Kako pa bi dozadevno opredelili ljubezen?
Iz svojih misli odstrani razne presežnike, absolute, boga in vse ostale nebuloze, ki jih vsiljujejo razne cerkvene in religiozne insttucije, ki služijo poneumljanju ljudi, pa dobiš realno sliko sebe in ljubezni.
Človek ni noben absolut in ne abstrakten pojem, zato s takšnim načinom ne moreš spoznati sebe in ne resnice.
“Od tu dalje se mi poraja vprasanje, ali lahko v kontekstu dejavnosti uporabljamo termin ljubezen? Ali lahko torej zgolj nekaj pocnem iz ljubezni oz. z ljubeznijo? Npr. ali lahko kuham obrok z ljubeznijo oz. iz ljubezni do opravila samega? “
to je pa ze semantika.
seveda lahko kuhas z ljubeznijo in iz ljubezni ( do kuhanja.:)
Ce zelo rad kuhas, v anglescini reces
I love cooking.
Ce si nekaj skuhal z ljubeznijo
cooked with love
Ali mores ljubiti samega sebe? Mistiki bi ti odgovorili da je tu potrebno posredstvo tretjega i.e. boga.
Prakticni psihologi pa, da je imeti rad samega sebe ( v smislu, da se sprejmas ), predpostavka za to,
da imas lahko rad drugega.
Mislim pa, da ni dobro, da se ravno zaljubis sam vase.
Hm, le kaj bi si mislil nekdo, pred npr. 23 leti uveden v neko solo misterijev in bi korak za korakom – tudi skozi inicijacijske obrede – dozivljal uvide v tvarino, ko bi po tem ali onem nakljucju zasel sem in bral pricujoca razmisljanja? Kaksno razlago bi nam ponudil? Oz. ali bi se sploh vmesal? In nenazadnje, a morda se najbolj relevantno: kaj bi vodilo roko, ki bi “drzala pero”?
😉
Nekaterim je dano spreminjati sebe z močjo lastne psihe. Sprejmejo odločitev, ki jo vestno izpolnijo. Ampak takih je malo. Večina ima preslabotno psiho za pomembnejše, samostojne korake. Zato so že v pradavnini primitivna plemena iznašla priročen instrument – iniciacijo. Za iniciacijo poskrbi usposobljen posameznik (učitelj, šaman, vrač, vodja….), ki pomaga šibkemu sleherniku. Običajno ima tudi ustrezen backup v okolici (člani plemena, družine, združbe…), ki v ritualu sodelujejo.
Če bi mi torej pristopil nekdo, ki je skozi iniciacijske obrede doživel uvide v tvarino, name to ne bi naredilo prav nobenega vtisa. Ker bi vedno dvomil v njegovo izvirnost in nepristranskost, saj je bil spuščen skozi proces “masovnega pranja možganov” s strani specializiranih “psihoterapevtov”, ki so mu s pomočjo psihičnih hokuspokusov vcepili kolektivno zavest lastnega tropa. Morda bi se v danem primeru sicer zmotil, a sum bi vedno obstajal. Zame je namreč vsakršna inicializacija zunanja agresija na bit posameznika, z namenom njegovega spreminjanja. Pa naj gre za religijo, tajne združbe, newagovstvo, politiko… karkoli že.
Hm, zanimivo… Nekaj sem prebiral antropoloskih raziskav na to temo, pa tudi sicer so podatki o ritualih in nekaterih iniciacijskih obredih v razlicnih (z-)druzbah dostopni tudi sirce, pa nikjer se nisem zasledil, da bi iniciacija sluzila temu namenu. Pravzaprav ravno nasprotno… Ce pogledamo plemena je npr. eden najpomembnejsih obredov za moske vstop v druzbo odraslih moskih, ki je po uspesnem prestanku posamezniku doprinesel privilegij zaplojevanja otrok in nosenja orozja. Smisel iniciacijskih obredov je v tem, da se posamezniki nanje predpripravljajo in da se izkazejo – tako ali drugace – odvisno o kateri kakovosti konkretno govorimo – a recimo dovolj zreli za pristop k iniciacijskemu obredu. Slednji praviloma za iniciiranega predstavlja nek koncni preizkus, s katerim na oblicni ravni preide iz ene ravni na drugo.
Cel koncept iniciacije torej temelji na tem, da je prehajanje na posamezne ravni omogoceno zgolj najbolj sposobnim posameznikom. Nikjer pa nisem zasledil tega, o cemer pise zgoraj. Je morda na razpolago kak vir iz katerega bi se dalo kaj bolj podrobno izvedeti o taksnih praksah?
Hvala vnaprej.
Morda sem pisal nerazumljivo. Iniciacijo so pogruntala plemena in je služila prvenstveno temu, kar pišeš ti. Morda je nekoliko drugače le v tvoji trditvi, da je iniciacija omogočala prehajanje na posamezne ravni le najbolj sposobnim. Praksa namreč pravi, da je klasična plemenska iniciacija služila masovnemu prehodu večinskega dela plemena iz faze »otroštva«, v fazo »odraslosti«. Tako kot so zgodnje religije uveljavile nekakšen ekvivalent – birmo, bar micvo itd.
Tisto kar pa se ne sklada s prej zapisanim, pa ni več stvar masovnega prehoda v novo življenjsko obdobje (ki se ga tako ali tako ne da ustaviti, saj se vsi staramo), ampak se nanaša na tvoj izziv. Kaj bi se zgodilo, če bi tole bral nekdo, ki je bil skozi niz iniciacij uveden v šolo misterijev. V tem kontekstu pa ne gre več za realno potrebo mase, ampak unikatno potrebo posameznika ali njegovega tutorja. To pa je tisto, kar jaz poimenujem z »pranje možgan«. Serija psiholoških pomagal, ki počasi spreminjajo realno bit človeka v nekaj drugega, primernejšega (z)družbi, ki jih uporablja. Torej tukaj govorim o nemasovnih sodobnih iniciacijah, ne pa o prvinskih, plemenskih.
Obstojajo vsaj tri t.i hermeticne sole misterijev na nasih tleh. Najvecji izziv je na dolgi rok ohraniti izrocilo in zagotoviti kontinuiran razvoj, ne da bi se vedenje utopilo v morju perverzij. Za razliko od klasicnih religij in druzbenih obicajev, kjer nek ritual na podlagi oblicnosti ugotovi nastanek (s krstom nekdo postane kristjan, s poroko dva postaneta moz in zena, itd.) pa je praksa v t.i. solah misterijev drugacna…
Inicijat z ritualom (obredom) ne postane, temvec se skozi prvo fazo inicijacije – preizkus, iskaze vrednega priznanja, da stopa po pravi poti. Za razliko od zgoraj omenjenega rituala torej ne gre v tem primeru za postajanje, temvec post festum prehajanje. Posameznik se post festum iskaze, da je osvojil neko vescino, nakar mu jo na podlagi pokazanega skupina pripozna kot ustrezno (ali pa tudi ne), pri cemer pogosto velja pravilo popolnega konsenza. Tako npr. navzen izpricana stopnja ne pomeni, da nek posameznik je na neki stopnji razvoja, temvec da je bil in presel neko stopnjo razvoja. Zato tudi npr. simbol na pecatniku mojstra izraza sporocilo, katerega bi lahko povzeli kot v spomin na stare case.
Poznate kako hermeticno misticno solo, v kateri se posluzujejo drugacnih praks?
Dovolil si bom se izraziti nekaj pomislekov v tej zvezi… Poljedelska revolucija je vnesla novo paradigmo v druzbene strukture in sele omogocila, da mesto posameznika ni bilo vedno doloceno po njegovih sposobnostih. Pred poljedelsko revolucijo bi bilo taksno ravnanje nepojmljivo in bi vodilo v propad druzbe (plemena). Zategadelj more biti ideja o “masovnem prehajanju” pravilna zgolj v kontekstu post-poljedelske revolucije.
Slednje ni tako nepomemben razlocek. Poljedelska revolucija, ne samo da je omogocila manipuliranje z zalogami hrane (in tozadevno ustvarila pogoje za to, kar danes imenujemo kriminal), pac pa je narekovala tudi stalno potrebo po siritvi, ki slej ko prej zahteva razvoj stalnega vojaskega aparata – sprva primitivnega, skozi zgodovino pa vedno bolj sofisticiranega. Vzdrzevanje tega aparata pa je botrovalo obredni masovnosti, ki je izpodrinila inicijacijo.
Temu sledi pojav prava in religij, ki dotedanjo ureditev po sposobnotih preoblikuje v prisilno vzdrzevano ureditev. Medtem ko je pravo sluzilo kot minimalna stopnja konsenza o prisili, pa je religija imela drugacno nalogo. Antropolosko gledano namrec clovek po naravi tvori skupine, velikostnega reda do nekako 150 clanov. S podjarmitvijo plemen v vasske naselbine se je pojavil prvi problem “multikulturnosti”, saj so plemena lahko gojila povsem dugacne obicaje in izvajala povsem razlicne rituale – celo v popolnem nasprotju s samim konceptom prava.
Naloga religije je torej ustvariti podlago, ki bi povezala posamezna plemena do te mere, da bi bila pripravljena medsebojno sodelovati. Za to pa so se morala odreci raznolikosti (ki pa je temelj zivljenja na zemlji). Edini nacin je bil ideologija, ki bi bila po eni strani dovolj verjetna, po drugi strani pa dovolj mamljiva. In tako se je zacel razvoj religij, kot jih poznamo danes in ki od animizmov (kakor pravimo plemenskim verovanjem pred poljedelsko revolucijo), ki bozje zaznava tu preide v razlicne oblike deizmov, v katerh bozje biva tam, loceno od cloveka, cigar naloga tako postane zdruzitev z bozjim (po smrti), za kar so pooblasceni bozji odposlanci na zemlji, ki edini morejo interpretirati bozjo besedo.
Elementi inicijacije so v post-poljedelski druzbi bili odpravljani na vseh ravneh – v modernem, nasem casu se lahko spomnimo npr. na ukinitev sprejemnih izpitov v solah (ki so od kandidata zahtevali sposobost in doloceno predpripravljenost, ipd.) Inicijat je namrec vedno groznja oblasti, ki se vzdrzuje s prisilo (pravom) in temelji na ideologiji (prolongiranega zadovoljstva), saj inicijat postavlja na laz osnovo druzbene ureditve, ko z lastnim zgledom zivi npr. nebesa na zemlji (ce uporabimo nasi kulturi najbolj domaco prispodobo). Hkrati pa se zato inicijato umikajo iz druzbenih struktur in zapirajo v manjse (hermeticne) skupine (kot je prej omenjeno – do nekako 150 clanov), saj si na ta nacin omogocajo ohranitev izocila in zivljenje skladno z njim, ne da bi za vez, ki druzbeno strukturo drzi skupaj, potrebovali ideologijo.
Morebiti se zdijo ti zadnji prispevki nekakoodmik od izhodiscne teme, a drznem si pomisliti, da to niso – celo vec, da se doikajo samega jedra zastavljene tee. 😉
Ali je za iniciacije nujno, da se dogajajo samo v fizični prisotnosti in v okviru misteričnih šol?
Meni se pojavljajo kolokviji in izpiti v sanjah, ki so včasih zavestne, včasih ne. V sanjah vem, da gre za preizkus znanja, za pravilne odločitve v niansi med bolj prav in manj prav. Nobene variante ni, da na “izpitu” pogrneš, saj ga dobiš šele potem, ko snov obvladaš v praksi. Če se temu reče iniciacija ali kako drugače, ni moja stvar.
Naj še razložim “željo” ljubezni in gravitacije. Ne gre za poosebljanje. Ni bilo napisano v smislu človeških želja. V prejšnjem zapisu res manjka narekovaj, a včasih je treba brati bolj med vrsticami kot besede same.
Ljubezen je zakon. Gravitacija je zakon. Oboje označuje magnetni privlak, vsako na svojstven način. Ljubezen se prebija iz globin nepojavnosti vse do pojava v anorganski snovi, kjer pridobi “obliko” gravitcije. Skozi našo duševnost se kaže kot magnetna privlačnost do sorodnih pojavov v nas samih (enako privlači enako), pa tudi kot privlačnost do nasprotnih pojavov v nas, v smislu kompatibilnosti. V čustvenem svetu polarnosti igra vlogo tudi drugi pol, to je odbojnost. Vse je izraz ljubezni, samo da je v privlaku zajet njen aktivni princip, v odbojnosti pa njena prikritost ali pasivni princip. Kot sonce, ki ga brez oblakov direktno občutimo, ne pa tudi izza oblakov, kjer daje videz odsotnosti.
Pero, ki piše, je včasih bolj Jaz, včasih pa le jaz.
Da. Smisel inicijacije je vkljucitev posameznika v druzbo. To, na kar napeljujete, bi lahko eventuelno poimenovali uvid. Inicijacija ni potrebna posamezniku kot taksnemu, temu namrec uvid zadosca. Ko posameznik dozivi uvid v tvarino scasoma razvije dolocene sposobnosti in se lahko (skupini) ponudi kot inicijat. Inicijacija ustvarja konsenz med posameznikom in druzbo o dolecenih sposobnostih (s cimer posamezni eventuelni privilegij posameznika postane druzbeno upravicen, ker sluzi dobru skupnosti).
Ne, niti najmanj. Misticna izkusnja je povsem osebna in nikakor sirse aplikativna. Na drugi strani pa so t.i. sole misterijev zgolj hermeticne enote, ki znanje in vedenja izpred t.i. velike pozabe prenasajo v aktualno druzbeno sfero, pri cemer (za razliko od religij – tu nastopi pomembna diferenciacija) simboliko prilagajajo trenutni stopnji razvoja druzbe z namenom omogocanja razumevanja zakonitosti v dolocenem oz. kljub dolocenem druzbenem kontekstu. Dodatno k temu pripomore avno njihova lokalnost in hermeticnost (ki pa je ni potrebno razumeti v absolutnem smislu).
Z vidika troedinosti miselnih procesorjev, ki dolocajo ego bi sanje mogli razumeti kot najbolj izrazito aktivnost tistega (ali tistih dveh), ki je bil/sta bila preko dneva najmanj obremenjena. Sanje so trej odraz dojemanja resnicnosti iz vidika, ki v budnem stanju ni bil upostevan. Ce je slo za morebitno namerno potlacevanje v budnem stanju, je dozivljanje tolikanj bolj intenzivno v sanjah.
Upam, da sem podal nekaj izhodisc za premislek… 😉
Primerjava ljubezni z gravitacijo je poosebljanje in mešanje religioznega in realnega.
Gravitacija sama po sebi ni zakon. Je le pojav, ki si ga človek razlaga na svoj način ter zapisuje v obliki matematičnih formul ali zakonov.
In gravitacija ne označuje magnetnega privlaka, ker nima nobene veze z magnetizmom….
Gravitacija označuje ukrivljenost prostora-časa, ki deluje na ostalo materijo. Čutimo jo zaradi same značilnosti prostora-časa, ljubezni pa ne čutimo brezpogojno ob vsakem človeku.
Zato je primerjava povsem zgrešena.
In vendar je oce teorije, o kateri je govora v zadnjem prispevku nekoc pripomnil, da Bog ne kocka. Za razumevanje, cemu, pa je potrebno ze necesa, kar je nek drugi znan clovek iz zgodovine, ki je zastavil evolucijsko teorijo opisal kot da se je vmesalo nekaj kar presega zmoznost razlage z mojo (torej njegovoo) teorijo. Povrsni bralci seveda takim nadrobnostim ne uspejo pripisati pravega pomena. 😉
Zanimivo recimo, da pa ravno na slovenskih tleh tovrstne združevalne funkcije manjših, različnih entitet, skoraj ne najdemo. Veljalo je namreč načelo pravnega partikularizma, kjer so v vsakem kraju veljali predvsem domači običaji, skupno deželno pravo ali zahteve religije s pravnimi posledicami pa le toliko, kolikor so bile skladne s temi običaji. Praktično vsak kraj (hubna vas) je imel tako svoje lastno pravo z najvišjo veljavnostjo. Če je katerikoli represivni organ (cesar, škof….) želel uveljaviti drugačno pravo, jih je vedno skupil. Nezadovoljni prebivalci so tako par stoletij zapovrstjo vsak poskus razveljavitve stare pravde (najvišjo veljavo je vedno imelo najstarejše pravo) kaznovali z izropanjem gradov, samostanov in župnišč. Šele Mariji Tereziji je uspelo s pomočjo posebne dodatne zaščite prebivalcev ustaviti te pohode.
No, tukaj pa sva na točki, kjer se razhajava. Obstaja znanje. Ki je morda usedlina stoletij, skrbno prefiltrirana iz strani največjih mojstrov, ali pa morda le blebetanje motenega posameznika. V obeh primerih zadeva funkcionira, vedno se bo našlo dovolj sledilcev, ki bodo idejo širili naprej. Praviš, da simboliko stalno prilagajajo stopnji razvoja družbe. Kdo pa jo prilagaja? Samo in le meseni, končni posamezniki. Ki so lahko preudarni in pametni, lahko pa le vešči manipulatorji. Nova ideja torej ni več originalna in neštetokrat preverjena (analogija s staro pravdo), ampak nosi njihov podpis. Je odraz njihove sposobnosti in volje. Ti posamezniki tudi odločajo, kdo stopa po “pravi” poti in kdo ne. Spet isti meseni in končni posamezniki. Religije, čeprav toge in zastarele, načeloma tega rizika niso želele sprejeti, zato večinoma trmasto vztrajajo na originalnih izhodiščih.
Predvidevam, da si(bil) v eni od teh skupin. Nasprotno pa jaz v zadeve kot so religija, misticizem, politika itd ne verjamem. Nikoli nisem želel biti posnetek nekoga ki me je učil, vodil, preverjal, iniciral, potrdil da sem na pravi poti (tudi šolanje sem jemal le kot neizogibno izhodišče). Najina razhajanja očitno izvirajo iz (ne)priznavanja sodobne, hermetične iniciacije. Kdo od naju ima torej prav? Za osebno rabo vsak od naju, generalno gledano pa morda oba brcava v temo….
Ni primerjava.
Ljubezen je mati gravitacije. Obe delujeta skozi magnetno privlačnost, ki je dosti širši pojem od magnetizma. Prav toliko imata skupnega kot ima element ognja skupnega s fizičnim ognjem.
Od našega zornega kota je odvisno, kaj vidimo. Čisto od blizu vidimo le posamezne dele, za katere se zdi, da so ločeni od celote. Ko se oddaljimo, se prikaže širša slika z veznimi elementi. Še širše je videti vzročno-posledične vezi, kot bi gledal rodovnik. Z nekega zornega kota vidiš Eno, kjer vse dobi smisel v harmonični celoti.
Morda malenkost izven konteksta, a tu mi nekako pride na misel analogija reka, da je vecina izpricanih ateistov dalec od tega za kar se predstavljajo, prej zgolj ignorantskih neotesancev. 😉 Predstava o enem guruju, ucitelju, vstavite-poljubno izvira iz hierarhije, ki jo je osameznik navajen na vseh ravneh druzbenega udelezevanja, da si tezko predstavlja, da morejo obstojati tudi drugacni avtoritarni koncepti organizacije. A z opazovanjem npr. vecini poznane kranjske cebele se da izpeljati osupljive alternative. Zategadel bom sklenil, da je v sirsem kontekstu vprasanje “Kdo ima prav?” povsem irelevantno in bi – nekako skladno s tisto tudi ne tako neznano izpeljavo ravni (zavesti) glede na osredotocenost na – “kdo?”, “kako?” ali “cemu?” – veliko bolj na mestu bilo zastaviti vprasanje “Cemu sluzi(-m)?
Philia, tvoji zapisi se z vsakim oglašanjem bolj približujejo mesmerizmu (animalnemu magnetizmu) 🙂
Desiderius, čemu služim? Pravzaprav ničemur. Sem eden od sedmih milijard ljudi, ki ciklično prihajajo in odhajajo iz tega sveta, ne da bi za njimi ostala kakršnakoli sled, ki bi pomembneje prispevala k dobrobiti človeštva. Če obstaja višji namen mojega obstoja, ga definitivno sam nikoli ne bom izvedel. Lahko bi si sicer perverzno domišljal da ga poznam (kot to delajo mnogi). Ampak mislim, da jih je v resnici le strah priznati, da so nepomembni.
Robi je najverjetneje zelel povedati, da se gravitaciji ne moremo izogniti ( razen v dolocenih pogojih)
ljubezni pa se zlahka izognemo, oz, je ne cutimo do vaskega cloveka, in to brezpogojno.
Obstaja sicer “navodilo” – Ljubi svojega bliznjega kot sam sebe” – kako pa je s tem v praksi, je malo tezje.
Vendar, ali obstaja clovek, ki nikoli ni izkusil ljubezni in jo ohrnaja kot najvisjo zeljo?
Ce je ze ljubezen do bliznjega lahko skrivencena, celo patoloska, kaj pa ljubezen do domovine
do narave ali do glasbe?
Upam si trditi, da nas brez ljubezni ne bi bilo, oziroma bi bili nekaj cisto drugega.
Da bi upal soditi o pomembnosti posameznika, bi se najprej moral postaviti na mesto onega, ki zase domneva, da pozna celoto. To, da posamicen del more spoznati celoto pa smo nekako dorekli, da more trditi zgolj sarlatan. Sah-mat. 😉
Deklarirani skromnosti navkljub pa se je zapisalo nekaj, restavracija cesar bi mogla znatno vplivati na kakovost zivljenja v nam vsem dobro znani – ce ze ne ljubi druzbi. In ker se universuum menda siri, je prilagajnje novonastalim razmeram nujnost z vidika zivljenja (prezivetja).
“Velika pozaba” je tozadevno evidentno skodljiva in hkrati preveljiva na empiricni ravni. Antropoloske raziskave pa nam na drugi strani jasno kazejo na ponovljivost vzorca, kar implicira povsem znanstveno preverljivost.Na koncu torej vendar ne moremo mimo dejstva, da je vse skupaj bolj kot ne stvar genov. Zategadelj iskanje sovraznkov in/ali zaveznkov na utecenih ravneh ne more obroditi sadov.
Tokrat sem se iz dolocenih osebnih razlogov moral posluziti previdnosti v formulaciji, saj bi se sicer zlhka ujel v past, v kateri bi spodbudil k jacanju onega, proti cemur vecina misli, da se bori.