Iz cesar izhaja, da neka zakonitost doloca neko (opazovano) situacijo/stanje/odnos. In da apliciranje taiste zakonitosti onkraj njenega obmcja vpliva vodi v dogmaticen pristop, ki ne sluzi namenu. In ravno na to temo sem ze zastavil nekaj vprasanj, ki morda celo presegajo zgolj semantiko upovedovanja. 😉

Obstaja tudi navodilo “Ne stori bliznjemu nicesar, cesar ne zelis, da bi on storil tebi.”, ki z dvojnim zanikanjem ustvari iluzijo poprejsnjega navodila, a vendar napacno. Ljudje prepogosto posgajo oz. posegamo po poenostavitvi “Z drugim ravnaj tako, kakor zelis, da bi drugi ravnal s teboj.”, kar pa – ob upostevanju raznolikosti, kot temeljnega sredstva za ohranjanje zivljenja – nujno rezultira v odrekanje drugacnosti drugemu in posledicno sluzenje smrti. Zategadelj je zgolj nakljucje tisto, ki dopusca moznost, da se ne uresnici predpostavka oz. ze nekako kar prerokba o tem, da naj bi clovek bil poslednja bozja stvaritev. In kot sem zgoraj omenil, je nekoc nek Albert izustil, da “Bog zagotovo ne kocka s stvarstvom”, iz cesar nekako sledi, da tudi kockanje z zivljenjem (prepuscanje omenjenemu nakljucju) nekako ne more biti naloga posameznka.

Obstaja simpaticna alegorija na to temo, ki sem jo (sicer ne povsem nadrobno) ze dolgo nazaj opisal tu. Morda bi bila dobra odskocna deska za ravoj debate.

Drzno. 😉

Škoda, da se tokrat nisi odločil opustiti previdnost. Forum kot medij (konkretno tale tema na njem) nima namreč nikakršnega vpliva na razvoj družbe. Bere jo samo peščica, ki pa ima tako ali tako o zadevah že izdelano svoje mnenje. Ki je resnično njihovo, torej ga ne menjajo kar tako mimogrede, kot usrane gate. Je namreč plod mnogoterih poizvedb, primerjav, razmislekov. Previdnost v takih primerih pušča preširok nabor možnih razlag o tem, kaj si pravzaprav v resnici želel povedati.

Kategorične sodbe o pomembnosti posameznika imam rezervirane strogo le zase. O ostalih lahko samo ugibam, oziroma poskušam ugotoviti največjo verjetnost. Na podlagi izkustvenih instrumentov, katere posedujem.

Širjenje univerzuma, v čisto tehnične smislu, za nas ne predstavlja novonastalih razmer. Jih v nobenem pogledu ne čutimo, saj je naša minljivost le mikroskopska pikica v neskončnosti vesolja. Ali se bakterija počuti bolj utesnjeno, če se nahaja na sredini mize, ali le centimeter od roba? Še tisoče generacij njenih potomcev se ne bo nikoli zvrnilo čezenj.

Se pa strinjam, da gre pri izkustvenosti tako pozab, kot novih prilagoditev na področju uvida v miselno tvarino, predvsem za genetiko. Vsakega posameznika posebej. Kar nima nobene zveze z izkustvenostjo pozab in odkritij čisto praktičnih znanj, veščin in paradigm. Tiste prve lahko vsak konzumira po svoji volji, ne ozirajoč se na okolico. V tiste druge pa smo pahnjeni in se jih ne da izogniti.

O iskanju sovražnikov/zaveznikov pa ne bom ugibal. Je preveč možnih razlag (glej prvi odstavek).

Zanimivo, da nekateri iste besede dojemamo kot demistifikacijo in pragmaticno poenostavitev, dugi pa ravno nasprotno.

“Kdor ljubi sebe in svojega brata, mene ne bi mogel bolj ljubiti.” se da prebrati v eni izmed nam najbolj poznanih svetih knjig. Predano sledis naukom, zapisanim v njih?

O politiki in religiji (v katere bi kajkmalu lahko zasel, ce ne bi ostal distanciran) iz povsem osebnih razlogov ne zelim debatirati. Zato sem (morda prevec, kot pravis) poskusil ostati dovolj splosen, da ne bi impliciral sklepanj, povezanih z omenjenima temama.

Nisem prebral nobene “svete” knjige, ker me ne zanimajo te nebuloze in pravljice. 🙂
Čeprav se tu pa tam najde kakšen realen nauk, kot je: Kar boš sejal, to boš žel.
Drugače pa, najbolj ljubijo sebe osebe z narcistično motnjo in podobni psihopati, ki verjetno tudi poskrbijo še za kakšnega svojega brata, če ga imajo.:)

Sicer pa niti ne razumem tvojega vprašanja.

Opažam, da je “Nesramen” bolj na realnih tleh, kot pa večina ostalih v tej temi.

Na nek nacin gre seveda pritrditi. Zivim v velemestu, ki se siri – v odnosu na predhodno (primerjalno) stanje verjetno se hitreje – kot vesolje. A kljub temu nekako ne zaznam, da bi bilo kaj lazje parkirati na ta racun. 🙂

A po drugi strani se mi vseeno sem ter tja zastavljajo vprasanja, ali se dolocene spremembe, ki jih na povsem bioloski ravni morem izkusiti in so tudi empiricno merljive, dogajajo zaradi vzrokov, ki bi jih bilo bolj smotrno pripisati dinamiki stvarstva, kakor dinamiki clovekovega razvoja… A pri tem seveda ne zelim implicirati,da so vse spremembe posledica neogibne usode. Tehnicno gledno lahko v vsej kratkosti svojega bivanja iztrebim kranjsko cebelo, celo zivljenje na zemlji in moda celo zemljo iz osoncja s pritiskom na pravi gumb. Zategadelj se sam ne bi nagibal v nobeno izmed skrajnosti.

Ravno to izhodisce pa zna biti izredno zavajajoce. Poznamo rek “pet do dvanajstih”, redki pa se zavedajo matematicnih razseznosti, na katere namiguje. Narava eksponentne funkcije je za ne dovolj pozornega varljiva in ucinki na casovno enoto (po naravi stvari) presegajo “vse dotlej”, pri cemer se casovni interval z vidika (omejenih) kapacitet krajsa. Vsekakor dobro izhodisce, vredno vsaj premisleka, ce ze ne kake besede vec.

Nekako v duhu smiselne interpretacije zgoraj napisanega bi torej mogli reci, da biologija (genetika) ne sledi vec hitrosti (recimo temu druzbenih) sprememb. Na drugi strani povsem pragmaticno lahko ugotovimo, da se je opisani vzorec izkazal kakor ucinkovit (z vidika ohranjanja in izboljsanja kakovosti zivljenja), saj je kljub nadvse neugodnim okoliscinam prispeval “prezivetju”. Ostane torej zgolj se antropologija, kot nekaksen varuh zgodovinskega spomina, ki je eventuelno zmozen zagotoviti vsaj delcek trdnosti druzbe. Izbriz zgodovinskega spomina sicer ne pomeni nujno propada druzbe, a zagotovo iznici vse prednosti napram (tozadevno druzbenim) tekmecem, kar tekmeca uspava in mu ne narekuje potregnega napredka. In ker zgodovino po pravilu pisejo zmagovalci, je (druzbeno-socialna) katastrofa za tekmeca, ki zaradi velike pozabe v tekmo stopa kot popoln novinec (sicer po svobodni volji, ne zaradi usode) prakticno neizbezna – razen, ce se po nekem nepredvidljivem kljucu ne vmesa nakljucje, kot sem zapisal poprej. A razumevanje nakljucja prepustimo sarlatanom, kakor sem ze namignl.

Da se ognem debati o usodi, nakljucjih in pospeskih v povezavi s cas prostorom, naj torej zakljucim, da kljub neprimerljivo kratkem veku v primerjavi z vecnostjo in neprimerljivo majhnih dimenzijah v primerjavi s stvarstvom, vsak posameznik zivi najmanj kot nekaj, kar naj bi pokazalo, ali je zmozen podvajati DNK (obstati). In tozadevno je velika pozaba (pa cetudi zgolj izkustvena) najmanj v nasprotju s temeljnim konceptom zivljenja.

Zase sem ter tja recem, da gradim kraljevski obok, katerega zidaki smo ljudje in katerega cement je ljubezen. Ce si dovolim odgovoriti sebi, na vprasanje, ki sem ga sam zastavil – sluzim (po najboljsih moceh) zivljenju.

Nisem prebral nobene “svete” knjige, ker me ne zanimajo te nebuloze in pravljice. 🙂
Čeprav se tu pa tam najde kakšen realen nauk, kot je: Kar boš sejal, to boš žel.
Drugače pa, najbolj ljubijo sebe osebe z narcistično motnjo in podobni psihopati, ki verjetno tudi poskrbijo še za kakšnega svojega brata, če ga imajo.:)

Sicer pa niti ne razumem tvojega vprašanja.

Opažam, da je “Nesramen” bolj na realnih tleh, kot pa večina ostalih v tej temi.[/quote]

In vendar si podal najboljsi mozen odgovor. Kar nakazuje, da sem uporabil pravi vzvod. Razumevanje je precenjeno, ne delaj si skrbi.