Vse to, kar navajaš, ni umska prizadetost.

Ah ne seri z avtizmom.To je farmacevtska izmišljotina,samo da otroke,ki so nadarjeni označijo za bolane in jih zastrupljajo z svojimi preparati.

To je res. V našem kraju sta dva z DS in sta čisto o.k. človeka. Eden v sončku dela, drugi sicer živi v domu. Sam v sobi. In se uči samostojnega življenja in itd….med vikendom hodi domov. Saj pravi, da se uči vse od kuhanja, do vseh stvari, ki jih človek potrebuje za življenje, pač tu ima svoje prijatelje in uživajo v življenju ….tako, da verjamem, da ta dva someščana bosta čisto o.k. živela naprej, če bosta starša umrla pred njima. Kar pa žal za veliko “normalnih” otrok spet težko rečemo ( zapadejo v depresijo, postanejo alkoholiki, narkomani in niso sposobni normalno živeti ampak vedno najedajo ljudem, da jim pomagajo…….)

Ah ne seri z avtizmom.To je farmacevtska izmišljotina,samo da otroke,ki so nadarjeni označijo za bolane in jih zastrupljajo z svojimi preparati.[/quote]

:-))))) nadarjenost ti nič ne pomaga, če ne moreš dokončati dela. Vidiš, to je problem pri avtizmu. Učenec piše nalogo. Vse zna od a do ž. Vendar sredi pouka noče več sodelovati in začne metati papirčke in ne odneha in hkrati lahko postane še agresiven. Nalogo pa ne napiše do konca če tudi jo zna. In dobi negativno oceno. Vidiš ta nadarjenost ne pomeni, da jo sebi v prid izkoristiš. In otroci pri avtizmu jo ne. Razen, če starši sodelujejo z zdravniki ni nujno, da z zdravili, ampak, da otroka naučijo biti osredotočen. Veš koliko dela je to. Ne. Zato pa pišeš oslarije in bereš članke na netu kako vsi hočejo uničiti človeštvo in manipulirati z njim.

Zanimivo razmišljanje. Meni recimo nikoli ne bi prišlo na misel, da bi izjavila, da mi bolni otrok nikoli ne bi mogel dajati toliko ljubezni kot zdrav otrok. Pa pustimo to.
Vedno je govora o otrocih z duševnimi težavami, dokler so še majhni, in potem poslušamo, kako nas tak otrok pogleda s svojimi iskrivimi očmi, kako nam zna reči, da nas ima rad, kako je sonček v našem življenju. Redkokdaj pa nas seznanijo z zgodbo teh otrok, potem ko odrastejo.
Imela sem sosede z duševno prizadetim otrokom. Starša sta zelo rada pripovedovala, kako neskončno rada imata svojega sončka in kako ga ne bi zamenjala za zdravega otroka. Potem pa je mama umrla za rakom, oče se je zaljubil v drugo in takrat 20-letni sin je pristal v enem od zavodov. Sedaj ga oče komaj kdaj obišče.
Bojim se, da ne gre za enkraten dogodek.

ne, in tako mnenje sem imela prej in sedaj, ko imam takega otroka. Tudi on rad živi čisto tako kot vi, poleg tega je zelo dobra in srečna oseba in nikoli se ne bi odločila drugače, če bi se morala še enkrat. Kot je rekla ena, svojega otroka bi zavrgli kot pokvarjeno robo…. saj ni čudno , da gre svet v maloro. Vedela sem, da nekaj ne bo ok, čeprav dohtarji niso natančno vedeli, ampak samo še bolj sem čutila,da ga moram zaščitit pred takimi, ki so skalkulirali, da bo finančno družbi več vzel kot dal in bi ga zavrgli. Tudi po rojstvu, žal so tudi taki in to v zdravstvu.

V takem primeru bi splavila.

Vsi ki se zgrazate nad tem kako bi lahko zavgle lastnega otroka, a ste kdaj pomislile tudi na to, kako prizadet otrok zivi, kako je njemu?? Moja kolegica, ki ima 37 letnega zmerno dusevno in telesno prizadetega otroka mi je marsikaj o tem povedala. Koliko bolnisnic je otrok redno videval od znotraj, koliko enih posegov, preiskav je moral prestati, koliko noci je prebedel v bolecinah, pa kako ni razumel, zakaj se ‘normalni’ otroci nocejo igrati z njim in zakaj se ga bojijo…

Torej drage moje ne gre samo za egoizem starsev, predsvem se tu gre za otroka in trplejnje, ki ga tako stanje nujno prinese s sabo. Treba je gledati sirso sliko in se odmakniti od lastnega egoizma.

Ja, takoj bi splavila, brez razmisleka. Sem aktivno živela s tako zgodbo zato se popolnoma strinjam z avtorico “ko odrastejo”. Vsi poznamo take otroke, vsi poznamo starše takih otrok, malokdo od nas pa ve kaj se s temi ljudmi zgodi ko odrastejo in še manj kaj, ko umrejo starši. Sicer vsak po svoje ampak priznam, če kaj ne razumem je odločitev obdržati otroka, čeprav veš, da bo vse življenje odvisen od drugih. Ker to ni samo obdržati in skrbeti za posebnega otroka, to je tudi nekoč naprtiti (namerno uporabljam ta neprijeten izraz) skrb za takega otroka, takrat verjetno že odraslega, nekomu drugemu, ki se za skrb za takega otroka ni odločil zavestno ampak jo je, pa naj se še tako grdo sliši, podedoval. In to zna biti zelo hudo. Za obe strani.

Jaz bom imela greh toda otrok bo rešen in bo angelček v nebesih. Zato bi takoj šla delat splav. Otroku je treba prihraniti gorje, ki ga čaka na tem svetu.

Občudujem starše, ki imajo otroke s kakršnimikoli posebnimi potrebami. Nihče ne govori o tem, da je takim ljudem lahko. Ne, zelooo težko je in njihov optimizem, trdo delo in neizmerna ljubezen je občudovanja vredna. Poznam eno mamico s takšnim otrokom, zato poznam en majhen delček tega, čez kaj grejo kot družina. AMPAK… to, kar berem tule gor… sprašujem se, kaakšni ljudje ste tisti, ki lahko brez trenutka premisleka rečete, da bi prekinili življenje takšnemu otroku? Ste mar Bog? Ali hočete samo to, kar je popolno, ostalo pa ni vredno vaega časa, trud, ljubezni?
Kaj pa, če se vaš otrok ali mož, žena poškoduje v prometni nesreči? Ker ni več sposoben normalnega življenja, se mu kar konča življenje?
Zelo, zelo žalostno je, kako malo vam je vredno in kako nesveto vam je človeško življenje. Sprašujem se, kakšne vrednoste vlagte v svoj otroke?

Tašča je mati dveh,torej je rodila mojega moža in hčerko,mojo svakinjo. Ko je bila hčerka stara samo 8 mesecev,je zbolela,dobila hudo vročino,šibali so v bolnico sredi noči,od tam odšli pomirjeni,da ni nič hudega in da otroku samo izraščajo zobje. Ko so prišli domov,deklica ni mogla odpreti oči,zato so se vrnili in jih niso niti hoteli sprejeti z obrazložitvijo,da so bili tam pred tričetrt ure in naj se odpravijo domov z navodili…Ko je tast izgubil živce in nasilo vstopil v prostore ambulante z otrokom v rokah,je bilo že vsega konec. Deklica je je od temperature dobila tako hude okvare možganov,da je za vso življenje,kar ji ga je ostalo,postala rastlina. Ne zavedajoč se prisotnosti staršev,nezmožnost premikanja,govorjenja,sluha,vida…Tako zelo uboga je,da niti zajokati ne more,če jo kaj boli. Mama ji je na voljo 24 ur na dan,jo obrača na 2 uri,da nima preležanin,hrani,previja,umiva,jo boža,nežno ji prigovarja,čeprav ve,da je hčerka ne more ne slišati,ne videti. Daje ji zdravila,injekcije,ji očisti drene,posesa slino…
Priučila se je tekom let vsega znanja,ki ga potrebuje njena hčerka,rada jo ima,o tem ni dvoma.Hčerka ima danes 25 let,namesto življenja polne mlade ženske leži v postelji ubogo bitje,ki ne more ničesar povedati svoji okolici,niti sprejemati od nje ničesar. Za vse nujne in nenujne življenske potrebe skrbita starša.
Toda,kakšno pa je njuno življenje? V dveh desetletjih in pol nista šla nikamor,ni dopusta,ni bolniške,ni praznovanj,za več kot dve uri noben ne sme od doma,ker je sicer ogroženo hčerino življenje. Ni praznovanja rojstnih dnevov,ne krsta,ne novega leta,niti v trgovino v mesto ne moreta,ne da bi vedno pogledovala na uro,ker se morata takoj vrniti.
Kakšno pa je življenje sorojenca? Nikdar skupnega dopusta,ne počitnic,niti staršev na poroki,na nobenem družinske slavju,dogodku starša ne moreta biti prisotna…

Naj me nihče ne vpraša kaj bi storila v primeru,da otrok ne bi zmogel vsaj približno življenja,ki se mu reče človeško…
Naj me nihče ne vpraša,če bi bila zmožna skrbeti več desetletij za svojega otroka,če bi bil tako hudo bolan,kot je svakinja…
naj me nihče ne vpraša,kako bi se odločila,ker ne vem…to so stvari v katerih ne veš odgovora,dokler se ne znajdeš v situaciji.
PS ko včasih s taščo ujameva trenutek za kavico,se malo razgovori,nekoč mi je dejala: veš,ko je bilo na začetku,sem molila,da bi živela,zdaj vem,da bi morala moliti,da bi se rešila trpljenja… 🙁
LP

Moj kratek odgovor na tvoje kratko in nedvoumno vprašanje v naslovu: NE !!!

LP,

nenenenene

Moj kratek odgovor na tvoje kratko in nedvoumno vprašanje v naslovu: JA !!!
jajajajajajja

Otrok, ki ga opisujem, zelo trpi, ker tudi telesno ni zdrav in ker mu je vse, kar je en procent zunaj njegovega znanega ritma, zanj hud stres.
Tukaj primerjamo neprimerljive primere. Hudo prizadet otrok je nekaj drugega od otroka, ki hodi, komunicira (na kakršen koli način že), in ki je telesno kolikor toliko zdrav. Ta je verjetno bolj podoben povprečnemu otroku kot prizadetemu na skrajnem koncu spektra.
Poleg tega otroštvo ni najtežji del. Ko so majhni, še gre, potem se pa začne to, kar pišeš ti – izogibanje, izolacija, puberteta udari z vso silo in z vsemi hormoni …

jočem … :'(

Otrok, ki ga opisujem, zelo trpi, ker tudi telesno ni zdrav in ker mu je vse, kar je en procent zunaj njegovega znanega ritma, zanj hud stres.
Tukaj primerjamo neprimerljive primere. Hudo prizadet otrok je nekaj drugega od otroka, ki hodi, komunicira (na kakršen koli način že), in ki je telesno kolikor toliko zdrav. Ta je verjetno bolj podoben povprečnemu otroku kot prizadetemu na skrajnem koncu spektra.
Poleg tega otroštvo ni najtežji del. Ko so majhni, še gre, potem se pa začne to, kar pišeš ti – izogibanje, izolacija, puberteta udari z vso silo in z vsemi hormoni …[/quote]

Otrok ki ga jaz opisujem govori osnovne stvari in tudi hodi ob opori, torej ni kaj posebej skrajen primer!

Nobeno življenje ni sveto. To je samo floskula.
Tisti, ki je hudo bolan, da neznosno trpi, si želi smrti, ne tega, da bi za vsako ceno ohranjali svetost njegovega življenja.

Otrok, ki ga opisujem, zelo trpi, ker tudi telesno ni zdrav in ker mu je vse, kar je en procent zunaj njegovega znanega ritma, zanj hud stres.
Tukaj primerjamo neprimerljive primere. Hudo prizadet otrok je nekaj drugega od otroka, ki hodi, komunicira (na kakršen koli način že), in ki je telesno kolikor toliko zdrav. Ta je verjetno bolj podoben povprečnemu otroku kot prizadetemu na skrajnem koncu spektra.
Poleg tega otroštvo ni najtežji del. Ko so majhni, še gre, potem se pa začne to, kar pišeš ti – izogibanje, izolacija, puberteta udari z vso silo in z vsemi hormoni …[/quote]

Otrok ki ga jaz opisujem govori osnovne stvari in tudi hodi ob opori, torej ni kaj posebej skrajen primer![/quote]

Saj ti ne ugovarjam, samo razpredam naprej svoje misli glede na tvojo iztočnico. Če smem.

tudi mi imamo v družini primer, ko je otrok v otroštvu dobil vročinske krče in od takrat je punčka umsko zaostala..se je pa to zgodilo nekje pri letu in pol..sicer ni tako hudo kot pri vas, punca lahko gre sama v trgovino, sama se obleče, pripravi za jest..ne more pa sama živet, potrebuje nekoga, da jo nadzoruje..stara je zdaj 40 let..hodila je v posebno šolo, kot neki varstveni zavod, zdaj pa tudi dela v enem takem centru, kjer delajlo podobni kot ona..tud dosti takih z dowmovim sindromom je tam..rodila se je kot normalen otrok..
tako da nikoli ne veš, kaj te doleti..tudi če imaš zdravega otroka rojenega..bog nedaj, še vednp je lahko invalid, tudi psihičen, ne samo telesno..

jaz ne vem, kaj bi naredila..v bistvu bi hotela na splav, po drugi strani pa me je strah, kakšna usoda te lahko doleti, če kaj takega narediš..pa nisem verna…ker nikjer ni zagotovil, da tvoji zdravi otroci, ki jih imaš, ki so se normalno rodili..da se njim kaj ne zgodi..
lahko je nesreča, kakšna poškodba možganov, hrbtenjače, huda infekcija..

Delam v zavodu od težke do zmerne motnjo v duševnem razvoju. In imeti doma Downa ali pa rastlino, ki ne govori, je morda celo slepa ali gluha, jo obračaš na 2 uri proti prelažninam in hraniš na sondo sta svetlobnih let razlike.

Dejansko menim, da bi naredila splav, vem pa zagotovo ne. Ker enkrat sem v hudih razmerah že bila sprejeta v bolnišnico za splav, pa nisem mogla narediti. Samo tisto obdobje je minilo (brez zaposlitve, brez partnerja, nasilje in zloraba), sedaj je vse ok. Huda telesna in duševna prizadetost pa ni nekaj kar lahko premagaš v letu ali dveh, ampak trajna, vseživljenjska oskrba in odpovedovanje.

No, mnogo nas je, ki v unega strica tam zgoraj niti slucajno ne verjamemo.

Ne glede na to pa, kaj za boga milega je svetega v tem, da spravis na ta svet eno nedolzno bitje, ki ga potem ta prezivi v mukah? Kdo mu bo potem pomagal? Bog? Hahaha. Ne, so kar starsi tisti. Ali pa revez pristane v zavodu. A se na boga in na nedotakljivost zivljenja sklicujes tudi, ko zbolis? Saj ti bo bog pomagal, za zdravit raka ne rabis dohtarjev in bolnic. Poanta je v tem, da znate eni privlect boga ven le tam kjer vam pase, drugje oz. ko se gre za vas, pa to prikladno pozabite. Danasnje zivljenje je tako oddaljeno od naravnih ali ce hoces bozjih zakonov, da se nanje res ne mores sklicevati . Moje mnenje je, da je veliko bolj humano ali ce hoces sveto, da otroku muke prihranis. kot si sama napisala, lahko pride do hude prizadetosti tudi po rojstvu. V tem primeru lahko le lajsas otrokove muke, v primeru splava pa preprecis, da do takega zivljenja sploh pride. Tvoje mnenje je pac drugacno, ni problema, bozje bi bilo, da tudi ti ne bi obsojala drugace mislecih v tako delikatni temi.

Otrok ki ga jaz opisujem govori osnovne stvari in tudi hodi ob opori, torej ni kaj posebej skrajen primer![/quote]

Saj ti ne ugovarjam, samo razpredam naprej svoje misli glede na tvojo iztočnico. Če smem.[/quote]

Vem, le ponovno sem zelela poudarit, da ne gre za skrajen primer prizadetosti, pa je vseeno bilo zelo hudo.

Zdaj je fant v zavodu, domov pride vsak drugi vikend. Njegova mama mi je rekla, odlocit sem se morala ali bom se kaj zivela ali bom negovalka 24/7. Odlocila sem se za druzino in zivljenje. In jaz jo povsem razumem.

ko sem pred leti bila zaposlena v ZVDU Dornava, mi je eden od znancev nonstop govoril, da kako lahko tam delam, pa da bi take morali nekako spraviti proč (ja prav to je rekel), danes leži v podobnem zavodu, po poškodbi glave, umsko je popolnoma pri sebi, vendar ga gibalno ubogajo le oči.
Trpljenje hujše od pekla.
Dokler ne stopiš v čevlje, starša, uporabnika, dejansko ne moreš vedeti kako je, niti ne moreš predvidevati kako bo.
Predlagali so mi, da naj splavim, ker je obstajala velika verjetnost, da je z otrokom nekaj narobe, na neki točki sem se odločila, da otroka obdržim in imam danes živahno in zelo karizmatično 7 letnico, ki je sonček kamorkoli pride.