bi šle delat splav, če bi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vedele, da bo otrok umsko prizadet?
DA. Šla bi. Moj prvi otrok se je rodil zdrav! Kmalu po rojstvu je zbolel (infekcija) in posledice so bile nepopravljive. Dolgo sem upala, da se bo srečno izteklo. In celo verjela, da kljub temu, da bo prizadet mentalno in fizično, da bomo že nekako.
Tekom zdravljenja sem v nekem trenutku prišla do spoznanja, da je velika razlika med ŽIVLJENJEM in ŽIVOTARJENJEM. In takrat sem si želela samo še, da se vse skupaj čim prej konča.
Ne, žal nisem mogla več gledati in prenašati trpljenja mojega otroka. Kljub temu, da je bil dojenček, da je imel zelo poškodovane možgane, da je bila večina zdravnikov mnenja, da se ne zaveda, je še vedno visel nad mano stavek zdravnika, ki je rekel, da v medicini ni nič 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in da nihče ne more zatrditi, da ga ne boli, da ne čuti in da ne trpi.
Ko spoznaš, da otroku ne moreš na noben način pomagati, da je njegovo stanje nepopravljivo in prognoza popolnoma neoptimistična, njegova prihodnost popolnoma nejasna (mislim, da je vsem jasno, da seveda ne moreš vedeti kaj te v življneju čaka, samo če imaš hudo poškodovane možgane je to nekaj čisto drugega)… takrat ne misliš nase in kaj bi bilo tebi najlažje. Ampak si želiš predvsem, da bi otrok nehal trpeti.
Razumem vse mame, ki so v taki situaciji in imajo take misli. In jih ne obsojam niti za trenutek. mislim, da ni minil dan med zravljenjem mojega otroka, ko ne bi bila razcepljena med željo, da se vse čim prej konča in med željo, da bi otrok še živel.
Težke stvari so to, res težke. In občutki krivde s katerimi moraš živeti ne glede na to kako se konča so gromozanski. Tukja ni prave in napačne odločitve. Je samo življenje, ki ga moraš živeti.
neprimerljivo je,če je otrok,potem nekoč tudi odrasel zmožen življenja v neki stanovanjski skupnosti,ali varovanem stanovanju,če hodi,govori in nekako funkcionira,ampak če je vnaprej jasno da bo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} velik invalid,bolan,nezmožen česar koli razumeti in komunicirati,da nikdar ne bo možnosti za izboljšanje,da bo trpel,da bo zelo bolan…
Ker če je zmožen živeti in sobivati z ljudmi v svojem svetu,potem zame osebno to ni razlog za splav,ampak,če ga čakajo leta trpljenja,kjer nima v svoji življenski dobi nič drugega kot zbadanje,sonde,senzorje in štiri stene,potem pa se mi zdi sprejemnljiv. Kaj je bolj moralno-pustiti trpljenje v imenu vere,ali v imenu ljubezni ne dopustiti da človeško bitje umira leta in leta dolgo v hudem?
ni pravično,to je dejstvo…
Se bom oglasila še jaz, nekdo pred mano je že omenil moj blog. Imam namreč otroka s posebnimi potrebami, sina Julijana, ki je popolnoma odvisen od pomoči. Njegova diagnoza je Dandy-Walker malformacija.
Ko sem bila drugič noseča, me je zaradi situacije s prvim otrokom (čeprav njegovo stanje ni gensko pogojeno, naj bi šlo za okužbo s CMV v zgodnji nosečnosti) ginekologinja poslala na morfologijo v Ljubljano v ambulanto za patološko nosečnost. Ko sem opravila pregled pri dr. Cerarju, ki je hvalabogu pokazal, da je z našo deklico vse v redu, je celo sam dejal, da bi mi težko svetoval, kako naj se odločim, če bi slučajno ne bilo vse, tako kot bi moralo biti. Pri samem Dandy-Walkerju je namreč ogromno variant, ljudje s to diagnozo lahko živijo tudi popolnoma normalno življenje. Moj sin je žal rojen z najtežjo varianto.
Mi je žal, da ga imam? Niti za sekundo! Skušamo čimbolj normalno živeti, ga vključevati v vse odnose, hodimo na dopuste, na izlete, na praznovanja … Ne boste verjeli, tudi z možem si vzameva kak vikend čisto zase. Res ne vsak mesec, ampak vsaj enkrat na leto pa zagotovo. Julijan ima zdaj 2 leti staro sestrico, ki ga ima neskončno rada. In da se ne bo kdo zapičil v to, da bova skrb zanj naložila njej, ko midva ne bova mogla več. Hvalabogu obstajajo tudi druge možnosti. Iz srca upam, da ne bo nikoli zanikala dejstva, da sta v sorodu, nikakor pa ne nameravam prelagati odgovornosti nanjo. Se prekleto dobro zavedam, da je to moj otrok in ne njen. Hvaležna sem tudi za to, da sem še zelo mlada in bo žal verjetno moj sin šel s tega sveta pred mano (takšna je pač resničnost oseb, ki so bolj izpostavljene morebitnim okužbam in imajo oslabljen imunski sistem). Hvaležna sem tudi, da je moj sin ZDRAV – njegova diagnoza NI bolezen, je STANJE.Verjemite mi, tu je velika razlika. Njegovo drugo leto smo večinoma preživeli po bolnicah zaradi ponavljajočih se bronhiolitisov, ki smo jih uspeli zmanjšati na minimum z vstavitvijo g-stome. Bolezen sem imela možnost izkusiti od blizu in ni lepo. Stanje je pa nekaj, kar je dano takšno, kot je. To, da ima Dandy-Walkerja, še ne pomeni, da smo v bolnišnici od jutra do večera. Kvečjemu par pregledov vsake 3-6 mesecev, ki ne trajajo več kot eno uro. Je zadovoljen otrok in ni videti, da bi kakorkoli trpel. Njegov smeh kaže, da mu je lepo. Obožuje dotik in nežnost in da se pomiri, je večinoma dovolj že moje naročje. So tudi dnevi joka, ampak konec koncev ima tudi on svoja čustva, če že ne čustva, pa vsaj doživljanje.
Lahko pa rečem, da je v mnogo stvareh dejstvo, da imam otroka s posebnimi potrebami, moje življenje spremenilo na boljše. Našla sem samo sebe in svoj smisel in zdaj se ukvarjam s stvarmi, ki me resnično veselijo in izpolnjujejo moj vsakdan. Ne obremenjujem se več toliko z “velepomembnimi” stvarmi, ki jemljejo čas in veselje. Ja, je težko, zelo težko je, je pa tudi osvobajajoče v mnogo pogledih. Predvsem v tem, da nehaš ugajati vsem drugim, ker za kaj takega enostavno zmanjka časa. Verjamem, da deluje naše življenje navzven eno samo trpljenje, ker dostikrat naletim na ljudi, ki pravijo, kako nam mora biti težko, hudo ipd. Pa veste kaj? V resnici ni. Vse stvari, ki se tičejo njegove nege, dokaj hitro postanejo rutina, vsakdan. Priprava posebnih, na gram natančno odmerjenih obrokov je stalnica in si težko predstavljam, da bi delala kakorkoli drugače. Ja, otrok s posebnimi potrebami pretrese družino in jo obrne na glavo – ampak kaj se to ne naredi s prihodom vsakega otroka?
Ali bi šla delat splav, če bi ugotovila, da bom rodila še enega otroka s posebnimi potrebami? Iskreno povedano, ne vem. Vem, da pri nas nobena krvna preiskava ne bi pokazala nič, ker Julijanovo stanje ni kromosomske narave, gre za deformacijo možgan. Poznam mnogo otrok, ki so oznako “s posebnimi potrebami” dobili šele ob porodu ali kasneje. Na življenje samo enostavno nimamo vpliva. Kako se odločiti, če ne veš zagotovo, kakšen bo izid? Kako bi se ve odločile, če bi vedele, da ima otrok možnost ali biti hudo prizadet ali čisto normalen? Bi metale kocko?
Nuhalna svetlina je daleč od tega, da bi bila zanesljiv kazatelj. Ta preiskava samo nakaže odstotek možnosti, ne pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} verjetnost.
Splav – da ali ne? Prvič sva se z možem odločila, da sprejmeva otroka, kakršen koli že bo, čeprav nisva vedela, ali bo rojen s posebnimi potrebami. In ni mi žal. Iskreno upam, da se mi ne bo treba nikoli več odločati, ker iz prve roke vem, kako težko je. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela še enega otroka s posebnimi potrebami. Vem pa, da mi je moja izkušnja pokazala, da je v meni precej več moči, kot sem kdajkoli mislila, da jo imam. In vem tudi, kako lahko obogati tvoje življenje, če znaš iz težke situacije potegniti najboljše.
Prav posebna mama
http://pravposebnamama.blogspot.com
http://pravposebno.com/
37 letnika, avtista s še najmanj 10 psihofizičnimi omejitvami, invalidsko upokojen. Takoj po rojstvu so mi povedali, da nekaj ni v redu. In res je bilo. Težave so postajale vedno očitnejše. Iz leta v leto…..Trpel je on, brat, sestra, midva z možem, babice dedki……..Gurali in gurali smo, kakor smo vedeli in znali…..uspeli smo ga pregurati do konca oŠ. Družina je razpadla…..vse je šlo u tri p. ma..t…..er…ine. Hodi govori, vidi in sliši, ja….popolnoma pokvarjen robot. Brez čustvovanja, realnih predstav, živi na luni, nori klovn, umazan, zanemarjen, klatež, nima prdstave o času, denarju, vrednotah, odgovornosti, čustvih…..ne kopa se, zobje mu propadajo, smo mu že dali delat nekaj protetike, ne obriše si niti rit. Zjutraj gre od doma in tava do poznega večera. Večkrat je ODŠEL v tujino, NI POBEGNIL, si bo baje ogledal svet. Čez mejo, cariniki ga sploh niso zadržali. Pol so me klicali iz veleposlaništev, naj pridemo po njega. Živi, kot da je padel z lune. Ni sposoben bit doma sam 1 dan, ker pozabi zaklenit stanovanje, ker ne bi izklopil štedilnika. Grob je do ljudi živali. Po mestu nadleguje ljudi, otroke, mladostnike. X krat so ga na gobec, ga zabodli z nožem, Pred leti je hodil na razne študentske zabave, ker je kao bruc. Popljuvali so ga, obmetavali z jajci, posipali z moko, ga valjali v blatu iN ON JE PRIŠEL DOMOV, SREČEN, DA JE BIL NA BRUCOVANJU…. Če ima denar ga razdeli, ali mu ga vzamejo…..tudi mobije..Neštetokrat so mu razbili očala, je zel, zelo kratkoviden. Porezali so mu obleko….Vse to, nekje do 20 leta. Zdaj se to več ne dogaja. Zdaj pa visi na vseh Forumih in si išče ženo in objavlja, kako se bo “jutri poročil, da je našel ženo iz…..Ne vem kako sem še sploh živa in kolikor toliko normalna, ali morda nisem, pa se to le meni zdi. Ne zmeni se ne za brata sestro, babico, nima sposobnosti čustvovanja…običajnega……čeprav je zelo nesrečen, vidi, da nič ne štima, a ne ve zakaj…..Ni sposoben opraviti niti ene zadolžitve, po forumih išeč delo, ….En dan pravi, da bo zdravnik, drugič bo pek, potem bo znanstvenik, ker, kao nikoli ni prepozno. Pravi, da je bi tudi Ainstein malo nor kot on. In verjame da je genij. Računat skoraj več ne zna, da o pisanju, pravopisu ne govorim. Ko vstne hodi po stanovanju kot stekli pes, ni sposoben sedeti niti 1 min. Pogovarja se iz sobe v sobo, nikoli ne gleda v oči. Ima tike, delno Aspergerja, sindrom Bordelaj….in še in še..Bi imela otroka če bi samo slutila, da se vam lahko pripeti nekaj takega????Ko govori, se dere tako na glas, da ga v mestu, če je 50 metrov oddaljen od mene in ga ne vidim, vem da je on. Včasih hodi v neke lokale in ga pijana družba-študenti posnamejo, kako imitira pevce in to objavijo na Yutubu , izsmehujejo ga do nezavesti, on pa misli, da je pop zvezda. Vedno bolj je agresiven. nič si več ne pusti sugerirat, saj je on vendar ODRASEL. Vedno huje je, dobiva močna zdraviala, Ziprexse….Do sedaj je nekako hodil z nami na dopust, plačali smo mu svojo sobo, zdaj še tega noče več. Zavrača vse, ker pravi, da mu moramo najti ženo, da bo ona skrbela zanj. In hoče imet otroka, tako kot njegov brat. Ker to je krivica, da ima njegov brat ženo in otroka in službo. On hoče imet isto kot brat. Mi smo krivi, ker nima žene , službe , otroka. Nima šoferskega izpita, ker ga ni sposoben narediti. Njegova teorija je, kako lahko vozijo ljudje brez nog on pa je zdrav in nima izpita. Otem, da je veliko narobe v glavi, mu ne sme omeniti nihče, ker znori. Ni sposoben voziti niti kolesa. Ni sposoben počakat na mestno trolo, hodi peš po dežju in snegu od jutra do sutra. Ni sposoben brati klnjige, časpisa, gledati TV. Morda nas je kdo prepoznal, pa ni pomembno, vse je res. Bi hoteli takšnega Avtista????
Umsko prizadetost je v vsakem primeru težko napovedati. Tudi Downov sindrom ima toliko variacij, da se ne da vseh otrok stlačit v en koš. Tako da je vprašanje, kaj bi naredili, če bi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vedeli, da bo otrok umsko prizadet, zavajajoče. Težko (nemogoče) je že v nosečnosti napovedat, kakšen bo umski razvoj otroka. Lahko se samo ugotavlja, kakšne so nevrološke ali genetske anomalije, ki lahko vplivajo na njegov razvoj.
V Srednji medicinski šoli nas je pred mnogimi leti učil dr. Kurt Kancler, Dawnov sindrom je Dawnov sindrom. Medicina ve, kaj to je. Vsaka nočnica pa se odloči, kolikor je zrela…….kaj bo njen naslednji korak, ker vse nadaljnje njene odločitve so v “Božjih rokah”- medicina je močnejša od Boga, tega ne pozabite nikoli.
sočustvujem z vami in si ne predstavljam takega življenja..težko, težko bi se jaz odločila, če bi vedela, da bo otrok tak, da bi ga obdržala..
je pa res, da je razpon med avtisti zelo širok..nekateri komaj kažejo drugačnost, drugi pa podobno kot vaš fant, in vidim, da ima še neke druge sindrome zraven..
Se bom oglasila še jaz, nekdo pred mano je že omenil moj blog. Imam namreč otroka s posebnimi potrebami, sina Julijana, ki je popolnoma odvisen od pomoči. Njegova diagnoza je Dandy-Walker malformacija.
Ko sem bila drugič noseča, me je zaradi situacije s prvim otrokom (čeprav njegovo stanje ni gensko pogojeno, naj bi šlo za okužbo s CMV v zgodnji nosečnosti) ginekologinja poslala na morfologijo v Ljubljano v ambulanto za patološko nosečnost. Ko sem opravila pregled pri dr. Cerarju, ki je hvalabogu pokazal, da je z našo deklico vse v redu, je celo sam dejal, da bi mi težko svetoval, kako naj se odločim, če bi slučajno ne bilo vse, tako kot bi moralo biti. Pri samem Dandy-Walkerju je namreč ogromno variant, ljudje s to diagnozo lahko živijo tudi popolnoma normalno življenje. Moj sin je žal rojen z najtežjo varianto.
Mi je žal, da ga imam? Niti za sekundo! Skušamo čimbolj normalno živeti, ga vključevati v vse odnose, hodimo na dopuste, na izlete, na praznovanja … Ne boste verjeli, tudi z možem si vzameva kak vikend čisto zase. Res ne vsak mesec, ampak vsaj enkrat na leto pa zagotovo. Julijan ima zdaj 2 leti staro sestrico, ki ga ima neskončno rada. In da se ne bo kdo zapičil v to, da bova skrb zanj naložila njej, ko midva ne bova mogla več. Hvalabogu obstajajo tudi druge možnosti. Iz srca upam, da ne bo nikoli zanikala dejstva, da sta v sorodu, nikakor pa ne nameravam prelagati odgovornosti nanjo. Se prekleto dobro zavedam, da je to moj otrok in ne njen. Hvaležna sem tudi za to, da sem še zelo mlada in bo žal verjetno moj sin šel s tega sveta pred mano (takšna je pač resničnost oseb, ki so bolj izpostavljene morebitnim okužbam in imajo oslabljen imunski sistem). Hvaležna sem tudi, da je moj sin ZDRAV – njegova diagnoza NI bolezen, je STANJE.Verjemite mi, tu je velika razlika. Njegovo drugo leto smo večinoma preživeli po bolnicah zaradi ponavljajočih se bronhiolitisov, ki smo jih uspeli zmanjšati na minimum z vstavitvijo g-stome. Bolezen sem imela možnost izkusiti od blizu in ni lepo. Stanje je pa nekaj, kar je dano takšno, kot je. To, da ima Dandy-Walkerja, še ne pomeni, da smo v bolnišnici od jutra do večera. Kvečjemu par pregledov vsake 3-6 mesecev, ki ne trajajo več kot eno uro. Je zadovoljen otrok in ni videti, da bi kakorkoli trpel. Njegov smeh kaže, da mu je lepo. Obožuje dotik in nežnost in da se pomiri, je večinoma dovolj že moje naročje. So tudi dnevi joka, ampak konec koncev ima tudi on svoja čustva, če že ne čustva, pa vsaj doživljanje.
Lahko pa rečem, da je v mnogo stvareh dejstvo, da imam otroka s posebnimi potrebami, moje življenje spremenilo na boljše. Našla sem samo sebe in svoj smisel in zdaj se ukvarjam s stvarmi, ki me resnično veselijo in izpolnjujejo moj vsakdan. Ne obremenjujem se več toliko z “velepomembnimi” stvarmi, ki jemljejo čas in veselje. Ja, je težko, zelo težko je, je pa tudi osvobajajoče v mnogo pogledih. Predvsem v tem, da nehaš ugajati vsem drugim, ker za kaj takega enostavno zmanjka časa. Verjamem, da deluje naše življenje navzven eno samo trpljenje, ker dostikrat naletim na ljudi, ki pravijo, kako nam mora biti težko, hudo ipd. Pa veste kaj? V resnici ni. Vse stvari, ki se tičejo njegove nege, dokaj hitro postanejo rutina, vsakdan. Priprava posebnih, na gram natančno odmerjenih obrokov je stalnica in si težko predstavljam, da bi delala kakorkoli drugače. Ja, otrok s posebnimi potrebami pretrese družino in jo obrne na glavo – ampak kaj se to ne naredi s prihodom vsakega otroka?
Ali bi šla delat splav, če bi ugotovila, da bom rodila še enega otroka s posebnimi potrebami? Iskreno povedano, ne vem. Vem, da pri nas nobena krvna preiskava ne bi pokazala nič, ker Julijanovo stanje ni kromosomske narave, gre za deformacijo možgan. Poznam mnogo otrok, ki so oznako “s posebnimi potrebami” dobili šele ob porodu ali kasneje. Na življenje samo enostavno nimamo vpliva. Kako se odločiti, če ne veš zagotovo, kakšen bo izid? Kako bi se ve odločile, če bi vedele, da ima otrok možnost ali biti hudo prizadet ali čisto normalen? Bi metale kocko?
Nuhalna svetlina je daleč od tega, da bi bila zanesljiv kazatelj. Ta preiskava samo nakaže odstotek možnosti, ne pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} verjetnost.
Splav – da ali ne? Prvič sva se z možem odločila, da sprejmeva otroka, kakršen koli že bo, čeprav nisva vedela, ali bo rojen s posebnimi potrebami. In ni mi žal. Iskreno upam, da se mi ne bo treba nikoli več odločati, ker iz prve roke vem, kako težko je. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela še enega otroka s posebnimi potrebami. Vem pa, da mi je moja izkušnja pokazala, da je v meni precej več moči, kot sem kdajkoli mislila, da jo imam. In vem tudi, kako lahko obogati tvoje življenje, če znaš iz težke situacije potegniti najboljše.
Prav posebna mama
http://pravposebnamama.blogspot.com
http://pravposebno.com/%5B/quote%5D
sej poznaš tisto o Mrfijevem zakonu….če obstaja 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti, da bo šlo nekaj narobe, se to zagotovo zgodi meni….
Jasno, da bi se morali roditi zdravi, saj smo ustvarjeni za ljubezen itd.
Osebno menim, da so VSI defekti posledice nekega greha (starsev, starih starsev ali se prejsnjih generacij, saj se prekletstvo rodu nadaljuje gensko in tudi kasno generacijo preskocijo….).
Ti grehi so lahko razlicni:
– umor
– goljufija
– rop
– spocetje pod prisilo, v pijanosti itd.
– masturbacija
– incest
Nekaj primerov:
Degenerirana Habsburska familija, kjer so bile zaporedoma tete hkrati tudi tasce ….posledice: ogromno debilov, norih vladarjev, Rudolf se ustreli, Franc Jozef napove Srbiji vojno in Slovenija izgubi izemlja …
Ivan Tavcar si je prilastil dediscino Franje Tavcar in pravzaprav tako obogatel (prej je bil revez). Posledica, njegova vnuka tragicno koncata Tavcarjev rod; en ustreli drugega “po nesreci” in nato zaradi strahu ustreli se sebe in tako vsi odtavajo k hudicu.
Edvard Kardelj – sin se ustreli
Pepca Kardelj – znori
Igor Soltes, njegov vnuk goljufa dalje, vendar se bo za njegovo rit (kot tudi za Cerarjevo kmalu nasla palica …)
Tito – njegovi potomci so kljub bogastvu zelo nesrecni, kako je bilo z Jovanko, vemo.
Juan Carlos – v mladosti ustreli brata, onecasti vsaj 500 zensk itd. itd.
Robert Golob (GEN I.)- sprico silno dolgih (a zakonsko “cistih”) prstov se mu rodi otrok z Down sindromom
Misa Molk – prav tako, verjetno zaradi njene vloge RTV vzmetnice, Ula Furlan frigidna
Familija Cerar – Zdenka koncala z rakom, Miro (Za domovino z Mirkom naprej) bo tudi tako koncal …
–
–
–
Življenje je sveto…. pa vendar, danes razmišljam drugače kot nekoč.
Starši boste umrli, otrok bo ostal, le po starosti bo odrasel. Pa vendar, kdo bo takrat skrbel zanj? Ali bo imel dostojno življenje? Sploh ne vemo, kaj se zgodi s takšnimi reveži, kje so, kaj se dogaja z njimi…Verjetno so na kakem zaprtem oddelku. Je to, kar mu želite?
Kaj mislite današnji starši, ki svojemu otroku namenite tako prihodnost. Zavestno se odločite za to, da bo takšen otrok imel nekoč življenje brez kančka ljubezni, ujetega nekje.
Ali ne vidite zgodb, ko nam vsak teden na TV prikazujejo življenje zdravih ljudi, živečih v bedi (velikokrat ne po svoji krivdi) in zanje zbirajo na 090… Kako bo šele s tem vašim pohabljenim otrokom, ki mu sicer želite in dajete vse najboljše.
Sem umsko prizadet in če bi me samo poskušali splaviti, vas bi tožil. Da vas ni sram pomisliti na kaj takega.
[/quote]
Mnja, zarodki navadno tik pred nameravanim posegom odstranitve po mobiju kličejo Čeferina in se menijo za odškodnino.
[/quote]
Saj se nisem rodil prizadet. Prizadel me je tale članek. V dno duše. Moj um premleva to, kar piše tukaj in ne more nehati.
Mnja, zarodki navadno tik pred nameravanim posegom odstranitve po mobiju kličejo Čeferina in se menijo za odškodnino.
[/quote]
Saj se nisem rodil prizadet. Prizadel me je tale članek. V dno duše. Moj um premleva to, kar piše tukaj in ne more nehati.
[/quote]
Ti nisi umsko prizadet, ampak šokiran. Članek je v tebi prebudil negativen stres in nič več. To je normalno za vsakega, da ga kakšna stvar spravi v stres. Sprosti se in pojdi naprej.
Umska prizadetost je nekaj čisto drugega. Umsko prizadeti so starostno in telesno odrasli, umsko pa delujejo na ravni majhnega otroka ali dojenčka. Si predstavljaš to, da bi kljub odraslosti rabil slinček, ko bi te nekdo hranil, ker tega sam ne bi mogel (pa bi imel telesno zdravi roki)?
Jap absolutno ja !
Evo soseda pokojna imela dva sinova.
En ok,drug z psihično motnjo kar močno. Kolk se je ta ženska žrtvovala celo življenje. Muka živa.
Mož v nesreči pred mnogimi leti umrl in je ostala sama.
Zbolela in so jo odpeljali v bolnišnico. Ta sin, ki je prizadet je tuuulil od žalosti, ker je ni bilo doma.
Čez nekaj časa je revica umrla. Zmenjeni so bili, da bo šel v zavod ali nek dom. Ogrožal sebe in druge. Majhne necake tam cca.5,10 let. Noro bilo tole ampak so speljali tako. Sedaj je pač tam kjer je.
Če bo vedela po večih pregledih in od različnih doktorjev, da plod ni zdrav bi vsekakor naredila splav .
Ah ne seri z avtizmom.To je farmacevtska izmišljotina,samo da otroke,ki so nadarjeni označijo za bolane in jih zastrupljajo z svojimi preparati.
[/quote]
Avtisti so nadarjeni? Si zamenjal z ADHD?
Poznam vsaj 10 otrok z avtizmom, vsi različne oblike. En spregovori 4 besede, en nič. Pri večini je tako, da razumejo osnovne “komande” ki morajo biti točno načrtovane in vedno ob istem času, z istim zaporedjem, drugače je štala.
Tisti z blago obliko so “nadarjeni” za določeno smer, niso pa kompatibilni z zunanjim svetom, saj živijo samo v svojem.
Rainmanov je malo.