Bi zaupali?
Odvisno, kolk “živahen” je. Če bi bla njegova prva ljubica, potem verjetno da.
Če bi bil podoben KIR-u:)))), kt tko čveka, za ziher da NE.
Pa odvisno, kolk bi se mi posvečal, po domače, kolk bi me znal okrog prsta ovit.
Teoretično ne bi zaupala, vendar vemo, da življenje ni teorija in da, ko so vpletena čustva je mnogokrat popolnoma druga slika.
Zarečenega kruha se največ poje, zato nikoli ne rečem nikoli.:)))
Se pa strinjam s tvojim zadnjim odstavkom, da bi morala biti zelo prepričana, da je to to. Verjetno si na začetku, ko je še vse medeno, s tem ne bi razbijala glave, kasneje pa…
Evo, zdaj pa jaz tebi napišem AMEN spodaj!
To je to – ZAKAJ si je omislil mene poleg nje… če iz dolgega časa in zahec, pol bo to storil spet. Če pa je bilo kaj drugegga, pol pa se da tudi razumet, zakaj je bilo tako. In seveda tudi zaupat, da zna tudi drugače.
Dodatek:
Če ni zaupanja, je pa vse skup bolj malo vredno. Je bolje potem kar na odnosu ljubimka-ljubimec ostat!
Če bi vedla kako mi to rata, bi naredila tako, da bi odratalo.-;)
Mah, ne vem, verjetno sem v stanju, ker so pritiski preveliki in vsakdan prenaporen…in seveda vse skupaj botruje in preprečuje, da odsanjam do zvezd in nazaj, da mi utrip pohodi razum….
Potrebno bo naredit analizo in pregnat strahove.
Btw; Moraš vedet, da vsi živimo zato, da nam “zašejka”…..ej, to je najglobji smisel….
Ko včasih tako razmišljam, me je največja beda misel, da se morda nikdar več ne zaljubim….uf, tega se pa bojim. Brez tega žviš samo na pol.