Take misli se verjetno vsakemu dogajajo, ko se prvic sreca s smrtjo bliznje osebe zaradi bolezni. Meni so se prvic pri 9 letih, ko je umrl oce. V glavo sem si  vbila, da bom tudi jaz umrla zaradi raka do 16tega leta. O tem se nisem z nikomer pogovarjala, niti z mamo, ki je imela prevec dela z ocetom, saj ga je vzela iz bolnice domov, da je lahko skrbela zanj. Po njegovi smrti je imela prevec dela sama s svojimi tezavami, da bi opazila otrokove. Vsak dan sem si merila zapestje, da bi videla, koliko sem ze shujsala. In prisel je 16. rojstni dan, in jaz ziva. Takrat sem se odlocila, da je vse te strahove treba pokopati.

Ti si verjetno odrasla oseba z zivljenjskimi  izkusnjami in imas ljudi, s katerimi se lahko pogovarjas in sprostis napetost.  Ne utapljaj se v crnogledih mislih, in v tem kaj hudega se se lahko zgodi. Posveti se bolnemu. Naj bo ta cas posvecen njemu, ne tvojim strahovom. Vzpodbujaj ga, pogovarjaj se z njim o pozitivnih stvareh. Jokaj, ko te ne vidi. Ne obremenjuj ga s svojimi strahovi. Daj mu upanje.

si tesnobna zaradi bližnje osebe, ki je zbolela ali zaradi strahu da ne zboliš še ti ali kdo drug?

kar lahko narediš iz ljubezni do te osebe je da daš oporo osebi ki je zbolela. Si zmožna tega?

Ne nakladaj ker to ni res, to ti lahko pove vsak, ki je obiskoval bolnike na onkološkem institutu, ne rabiš biti brihten da vidiš da ljudje odhajajo na različne načine, nekateri na “easy” – to so ti o katerih ti pišeš, nekateri pa precej boleče, tu je smrtni delirij, ki nastopi v zadnjih dneh ali urah življenja.

nakladaš samo ti -če nisi bila zraven, ne veš  -jaz imam tako izkušnjo, kot zapisano. So shut the front door in odlepi se dol z mojih postov.Šcccc.

 .Prisotna sem bila 8x, od tega 6x zaradi raka, trije so umrli v domači postelji. Nihče od umirajočih ni imel lepih misli v dnevih pred smrtjo ali malo pred njo. 6 se jih je zavedalo, da odhajajo. Ti so delovali zelo utrujeno, izmučeno, žalostno, nekako sprijaznjeni z usodo, a niso hoteli umreti. Eden je bil dobesedno obupan, vsakič milo prosil, naj še ne gremo domov. Potem je sam šel po vodo, bil prešibek, padel, dali so ga v posteljo, šel je v komo in nekaj ur kasneje je umrl. Eden je upal, da se mu bo izboljšalo naslednjo pomlad. úmrl je čez nekaj dni. Nekateri so dihali z muko, hropli, na koncu 2, 3 hropeči vdihi in je bilo konec. Ena je začela 2 dni pred smrtjo blesti, se v deliriju ob steni vzpenjala na postelji in stegovala roko proti luči na stropu in vpila na luč, kolikor je imela moči. Nato so jo dali na morfij in  je spala do smrti. Še en je bil zadnje dni na morfiju, a na manjši dozi, tako da smo se lahko z njim pogovarjali po 15 minut med injekcijami, ko se je vsega zavedal, in bil je obupno žalosten in razočaran, da mu niso mogli rešiti življenja. Eden je imel srečo in je umrl med spanjem. Kaksnih 5 ur prej je rekel, da ga praska v grlu – domnevali smo, da se je rak razširil v grlo. Vendar v nasprtoju s splošnim prepričanjem noben od njih ni imel nevzdržnih bolečin. Vem za enega, ki je vsak dan vpil od bolečin, a ne vem, kako je umrl.

z avtorico sočustvujem. veliko moči bo potrebovala, pripraviti se je treba tudi na manj filmske scenarije, da lahko zdržiš. mogoče bi se obrnila na Društvo onkoloških bolnikov Slo, da ji priporočijo pomoč kot svojcu oz. bližnjemu.

No, to je bolj realen zapis. Se podpišem.

Tisto klobasanje, par postov nazaj, o mirni smrti in srečnih trenutkih in spominih pa sploh ne bom komentirala. Kot bi to zapisoval nekdo, ki je rasel gor ob maratonih romantičnih filmov.

Komentar je bil za ” ni za občutljive.”

JOj

Motis se…oce je lajsal tebi bolecino ko sta se pogovarjala…..nisi ti njemu pomagala z pogovorom…on je tebi…

Zato prosim ne pisi o stvareh…o katerih nimas  pojma…kaj ti ves…kaj je obcutil oce in kaj se mu je dogajalo v glavi…

Samo to bom rekla: Mitja Jereb. Pogooglajte, preglejte youtube. Se pride na vrsto takoj, ne se ustrašit čakalne dobe, ker vedno najdejo lukne… Ko se pogovarjaš z 8mesecev “mrtvim” človekom, ki so ga zdravniki že dolgo nazaj “pokopali”, vidiš da ni nič nemogoče.

Poskusi alternativno energijsko zdravljenje poleg običajnega, nekateri se pozdravijo

Vsak rak je ozdravljiv….naj se strada, nato začne jest hrano, ki je zdrava brez in vsako jutro limono z vodo ter žličko sode in THC pa je resen, če ni že predaleč se da rešit.

Vem kako ti je. Moje mnenje je da dovoli občutkom, da se prelivajo v tebi. Torej od jeze, žalosti do sprejemanja. Težko je, ni besed, ki bi neozdravljivo bolnega pomirile, enostavno ni jih. In tudi zate ni besed, ki bi te pomirile. Vse kar lahko narediš za svojo dušo je, da si dovoliš čutiti občutke. Joči, kriči če ti je po volji. Jaz sem jokala pod tušem, premlevala o smrti in o poteku kako dalje v življenju brez te osebe. Enostavno je težko, sem se pa opominjala z eno izjavo.. , da imam možnost se s to osebo posloviti, vedno sem si rekla ne bo nenadna smrt kakor je recimo srčni infarkt. Temveč da imam čas, čas da se s človekom poslovim. Zato ti polagam na srce, da ta čas izkoristiš, ker nekateri nimajo takšne sreče.

🙏🍀

Napaka ob tem je, ker mislimo nase. Kaj nam njihova bolezen povzroča, kako se počutimo, kaj se bo zgodilo ko umrejo… itd. Nikoli pa ne pomislimo, kako se oni počutijo. Smo jim lahko v oporo? Kakšen občutek mora biti, ko izveš, da imaš samo še nekaj časa za življenje? Bo bolelo? Tako da predlagam, da svojo sebičnost postavite na stran, in ste v oporo. Pomagate razrešiti stvari pred smrtjo, povprašate, kaj si želijo in tako dalje. Z svojo bolečino boste lahko živela ko bo vsega konec. A veste, da umirajoči ljudje ravno zato, ne upajo prosit za pomoč, ker se mi slabo počutimo? Ker se mi bojimo? Ne upajo povedat, da jih boli.

Oce je umrl zaradi raka.

Bil je v depresiji, zadnji dan je vedel da bo umrl in ni spregovoril vec niti besede. Bil je pri cisti zavesti, rekel je da noce vec zivet, da naj ga pokopljemo. Umrl je v hudem nemiru in agoniji. Morala bi ostajat evtanazija.

Saj na koncu ti dajo morfij, a morali bi ga dati ze veliko prej. Ni nobene potrebe da se vec ur pred smrtjo dusis.

Kaki lepi spomini in lepe slike.

Oce se je jokal ker je vedel da bo umrl. Bil je v depresiji 2 leti.

Nepotrebno je bilo da je umrl v takih mukah.

Vse dobro vsem v taki situaciji, res.

Pošiljam vam objem.

Bodite močni zase in za umirajočega.

Preživite skupaj čimveč takih in drugačnih trenutkov. Opazujte naravo, ko sta skupaj. Poskusite si čimveč vtisniti v spomin.

To potem ostane, samo spomini.

Ostane pa tudi travma za vas  …

Poiščite si pomoč, če jo potrebujete.

Moj oče, ko je umiral za rakom, res  nikoli ni obupal oz. tega ni pokazal. To mi daje moč za naprej. Trebaje biti v sebi močan.