Bom večno sama?
Živjo.
Pišem, ker želim dati ven… Mogoče malo v naglici, nepremišljeno in lahko da pretiravam.
Imam 26 let. Živim s starši. Živimo skupaj v hiši. Že nekaj časa nazaj sem prišla na idejo, da se iz sobe “preselim/prestavim” v zgornje nadztropje, ki je na pol prazno, opremljeno, z ločenim vhodom. Na nek način mi je bilo malo težko zapustiti mojo sobo in starše pustiti same. No oni sami, jaz potem sama. Še moja mama se ni ravno strinjala z mano. Ni mi branila, samo se je pa videlo, da ji ni po volji. Ni ji bilo čisto jasno zakaj bi se odločila za nekaj takega. No še vedno sem v svoji sobi…
Sem precej občutljiva oseba, čeprav to ni tako opazno. Vsako besedo jemljem preveč resno. Pa tudi pod stresom znam biti za vsako malenkost.
Družabna nisem preveč. V družbi sem bolj tiha, včasih se raje malo zamaknem. Ponavadi se razgovorim bolj v pogovoru ena na ena.
Fanta še nisem imela. Dvomim, da sem sploh bila kdaj komu ušeč. Seveda sem si ga želela. Sedaj sem se nekako uspela prepričati, da je uredu, če sem sama.
Pa tudi, kje si naj ga pa dobim. Ven ne hodim, nisem za to. Na fb mi piše kakšen pa se večinoma hitro konča. Še to ponavadi taktrat, ko objavim kakšno sliko, ne vem dvakrat na leto.
Z očetom imava nekoliko bolj prijateljski odnos in me je, da naj si koga najdem, da ne bom ostala sama. Povedal je na lep način nič vsiljivo in ga na nek način razumem. Samo kako za božjo voljo. Nadaljeval je, da si lahko zgoraj urediva, ali pa ostanem v tej etaži in se onadva umakneta. To mi je malo nepredstavljivo, pa tudi ne želim tega scenarija.
Po eni strani mu dam prav, vem da mi hoče dobro.
Nočem pa o tem kaj dosti razmišljati, vedno raje preusmerim misli in si rečem nekaj v smislu bo že. Sedaj sem prav nejevoljna že cel dan sem sitna in tudi tale moj post se mi zdi samo neko jamranje in nejevolja. Ampak sem dala ven in mi je sedaj nekoliko lažje.
Mislim, da potrebujes druzbo svojih vrstnikov. Ne razumem tega, da ven ne hodis. Zakaj pa ne? Vidim, da si zelis nekoga. Ampak doma ga ne bos srecala. Zagotovo obstaja nekdo, kaksen sosolec, sodelovec, prijatelj,… s katerim bi lahko sla v druzbo in se za zacetek malo sprostila. Ne isci po vsej sili nekoga in ne sprejmi kogar koli. Le spozbavaj ljudi in pusti, da ljudje spozbajo tebe. In bodi to kar si, ker vsako pretvarjanje sr ti kasneje vrne. Ko bos tacela s svojim druzabnim zivljenjem se bo vse uredilo. Saj je lepo, da inas pogoje in imas starse, sploh lep odnos z ocetom. Ampak starsi ne bodo vedno tu. In takrat bos rabila sorodno duso. Cisto vseeno ali bo to moski ali zenska. Samo, da bo nekdo ob tebi in ti ob njem.
Če si introvertka, je težko najti moškega. Jaz sem totalno nedružabna. Ne maram žurov, ne pijem alkohola, ne hodim po lokalih… rada pa grem v naravo, hribe, kolo, smučat, plavat, rafting… ampak ja, sem ostala samska pa sem 20 let starejša od tebe. Pa sem bila v kup društvih, kjer smo imeli skupne hobije. Samo na kake žure pa to pa nisem nikoli hodila. Ljudje se poparčkajo in družbe ni več.
Ti si še mlada, še imaš dosti šans. Pa to,d a greš v svoje stanovanje, se mi zdi super.
Po prebranem, če ni fejk mislim, da je dobro zate, da ostaneš s staršema v istem nadstropju. Selitev v svoj štuk samo po sebi ne bi prineslo nič drugega, kot pa večjo osamo. Tvoja družina sta oče in mama in to ni nič narobe. Seveda, če res miliš, da nujno potrebuješ večjo zasebnost potem ideja ni napačna. Vendar, če zasebnosti ne potrebuješ ful potem nima kakega smisla. Če dobiš fanta in imata možnost potem iti na svoje, v drug štuk ali pa kam drugam je samo dobro. Dokler tega ni pa ni treba nikamor hitet.
Gnusna propaganda narekuje, da se morajo družine čim bolj ločiti in čimprej. To je zato, da imajo potem nekateri večjo moč nad posamezniki.
Družine so močnejše, če so skupaj in povezane, kot pa razkosane in razdeljene ter osamljene. Ne počuti se da si kak luzer ker pač še nimaš fanta ali pa živiš s starši. To bi o tebi mislili le bedaki. Njihovo mnenje pa ni vredno piškavega graha.
Vsiliti se nekomu ali dobiti na silo partnerja tudi ne gre. Če bo bo, če ne bo ne bo. Ne se pa sekirati, da boš večno sama. Nihče ne ve kaj bo jutri , tako tudi ti ne. In sekirati se za nekaj kar sploh ni je jemanje sebi dobre volje. Večkrat ne znamo brez tega ampak tako je. Živi življenje.
Pa življenje ni knjigica, ki jo v šoli dobiš in gredo vsi po njenih načrtih in urnikih. Življenje nima veze s programom in urniki nekih narativov in utečenih vedno enakih dogodkov , spletišč in izhodišč.
To kar imaš sedaj uživaj na polno. Nekateri bi si želeli to kar imaš ti pa nimajo. Nekateri so res sami. Uživaj, izkoristi, kar ti je dano s tem, da v mislih, srcu objameš to z vsem kar si. Mamo, fotra, žival, če imaš, sorodnike, prijatelje, karkoli imaš občuduj in vrednoti na najboljši možni način.
Super je kar imaš in uživej. Če pa bo še kej več pa uživaj še bolj.
Drži se.
Aja, če ti bo dolgcajt lahk poslušaš mojo musko na yt Darko Cash
Veš Riana, ko sem bil jaz tvojih let sem šel na Dumbar platformo na severno ledeno morje zato, da smo se lahko odselili iz stanovanja in si kupili hišo, kjer je sedaj vsak v svojem nadstropju. Tako, da tvoja dilema ni tako strašna, če ti za sedaj bolj ustreza, da si skupaj s starši pa ni nič narobe.
Kar se fantov tiče je pa tako, da je najbrž vsako leto vsaj eden, ki se smuka okoli tebe ampak ga ti ne opaziš oziroma ni tvoj izbor. Če si tiste sorte, da se raje umakneš, ko se zgodi kaj nepričakovanega, potem tudi sama daješ mešane signale. Ko nekoga spoznaš pa pazi na rdeče zastavice (bahanje/nadutost, temperament, uporabo drog/alkohola, odnos do lastne družine, kako govori o drugih ljudeh, kako gleda druge ženske, je preveč aktiven na socialnih omrežjih, kaj o njem mislijo njegovi znanci…).
P.S. Celo življenje imaš pred seboj zato ti predlagam, da vlagaš energijo v razvoj lastnega karakterja.
Ti se kar lepo preseli v zgornje nadstropje in si ga uredi po svoji želji. Tvoj oče ima bolj zdrav pogled na situacijo kot tvoja mati, od katere očitno vlečeš napačne duhovne obrazce in si smetiš življenje.
Torej, uredi si zgornje nadstropje, in dokler to počneš povabi eno znanko na pijačo. Pogoj je, da je normalna.
ne razumem cemu taksna drama okoli tega da bodo starsi sami. pa saj gres samo v zgornje nadstropje?mislim da siprevec navezana nanje in si popolnoma odvisna in onadva od tebe. zato je dobro da pretrgas popkovino in se preselis v zgornje nadstropje. ceprav mislim da bi tebi najboljse pomagalo ce se preselis na svoje stran od starsev ki dajejo tvoji introvertiranosti potuho. si se mlada zato ne vem cemi taksne tezke misli o tem da bos sama. je res da mal se bos morala aktivirat in si vsaj najdet kak hobi ker ce pricakujes da ti bo en moski kar potrkal na vrata se hudo motis. tudi ce si introvert si lahko najdes kaj kar tr bo malo izbezalo iz lupine. imam obcutek da je tvoja introvertnost bolj posledica slabe samozavesti. poznam kqr nekaj ljudi ki niso ne lepo ne zabavni ne nic posebnega pa imajo partnerje kaj ga potem ti ne bos nasla. najprej naajdi sebe in zadovoljstvo v sebi pa se bo vse samo pokloplo.
Počasi bo treba odrasti. Trenutno se obnašaš še kot otrok/najstnica. Delaj na tem da postaneš ženska. Za začetek pretrgaj popkovino. Če ne živiš s starši, ne pomeni da sta sama na svetu in nimate lepega odnosa. Sploh če imaš možnost svojega bivališča v isti hiši. Tekom šolanja nisi nobenega prijateljstva spletla? Če si in ste izgubili stike, naveži stike ponovno. Klikni koga na fb če je za kavo, ki ga poznaš in ga nisi že dolgo videla. Začni živeti. Imaš kakšen hobi? Kakšno željo se kaj naučiti? Uresniči to. Na tebi je kakšno življenje boš imela. Na določene stvari ne moreš vplivat, na večino pa lahko. Uredi si stanovanje, skrbi za svoje gospodinjstvo in predvsem, ustvari si neko socialno mrežo. Vsi potrebujemo ljudi okoli sebe. Ti se preveč na starše zanašaš. Lepo da imate dobeer odnos, ampak rabiš stike z ljudmi, ki so drugačni od tebe, ki imajo drugačne izkušnje, s pomočjo katerih se boš razvila v odraslo osebo, ki bo vedela kaj želi. Ko se boš začela družiti si boš tudi povečala možnost da koga srečaš. Če imaš potrpljenje pa lahko poizkusiš tudi online. Jaz ti predlagam tudi prostovoljstvo. Veliko mladih je, tudi starejše smo no :). Fajn ljudje, pa očitno si empatična ženska, tako da ti bo v ponos to. Pa družbo imaš, izkušnje dobiš in še pomagaš. V glavnem začni živeti kot odrasel človek. Kot ženska. Ne kot punca. Dlje se izoliraš od ljudi, težje je najti družbo in si graditi življenje, ki ni kot da si na nekem zapuščenem otoku.
Uf. Meni se bere, da si padla v cono udobja. Če ti je tako v redu, naj tako ostane. Če ti pa ni, pa predlagam, da greš nekam za pol leta v najem. Da malo vidiš kako je, ko moraš sam zase skrbet. Pol tud začneš bolj migat in delat zase. Sam pazi, da ne padeš na kakega z lepimi besedami. Saj veš, če je nekaj predobro, da bi bilo res, verjetno res ni res. Ti bi znala komu nasedet in bi te pol vrtel okol prsta.
Tvoja zgodba mi je zelo poznana. Tudi jaz pasivno čakam, da me najde ljubezen, ampak brez najmanjšega uspeha. Čas žal prehitro beži in v življenju sem prikrajšan za trenutke hrepenenja, sanjarjenja, ljubezni… Podobno kot ti se ne želim smiliti samemu sebi, ampak podzavestno čutim razočaranje, da nisem izkoristil vsega svojega potenciala tudi na partnerskem področju. Drugače imam urejeno življenje (končana izobrazba, služba, zadosten dohodek, nekaj privarčevanega denarja) in vse možnosti, da bi začel partnersko in družinsko življenje. Žal me nobena punca ne najde, verjetno tudi zato, ker moje življenje ni preveč družabno. Tudi jaz se trudim razmišljati pozitivno, si čimbolj zapolniti življenje, ampak vseeno mi večna samota občasno pride do živega. Npr. v službi sem vesel, da lahko delam s tako prijetnimi in dobrosrčnimi sodelavkami, hkrati pa spoznavam, da morda nikoli ne bom deležen ženske družbe v neformalnem okolju. Vse te že oddane sodelavke imajo toliko pozitivne energije in se jim vidi, da jih ljubezensko in družinsko življenje napolnjuje s srečo. Vesel sem za vse ljudi okoli sebe, ki najdejo to srečo in bi želel, da jo najdeš tudi ti. Del svojega življenja sem živel v študentskem domu in ne vidim nikakršne prednosti, če živiš na svojem, sploh če se razumeš z domačimi.
Vesele praznike, 01.05.2024 ob 06:16
Tvoja zgodba mi je zelo poznana. Tudi jaz pasivno čakam, da me najde ljubezen, ampak brez najmanjšega uspeha. Čas žal prehitro beži in v življenju sem prikrajšan za trenutke hrepenenja, sanjarjenja, ljubezni… Podobno kot ti se ne želim smiliti samemu sebi, ampak podzavestno čutim razočaranje, da nisem izkoristil vsega svojega potenciala tudi na partnerskem področju. Drugače imam urejeno življenje (končana izobrazba, služba, zadosten dohodek, nekaj privarčevanega denarja) in vse možnosti, da bi začel partnersko in družinsko življenje. Žal me nobena punca ne najde, verjetno tudi zato, ker moje življenje ni preveč družabno. Tudi jaz se trudim razmišljati pozitivno, si čimbolj zapolniti življenje, ampak vseeno mi večna samota občasno pride do živega. Npr. v službi sem vesel, da lahko delam s tako prijetnimi in dobrosrčnimi sodelavkami, hkrati pa spoznavam, da morda nikoli ne bom deležen ženske družbe v neformalnem okolju. Vse te že oddane sodelavke imajo toliko pozitivne energije in se jim vidi, da jih ljubezensko in družinsko življenje napolnjuje s srečo. Vesel sem za vse ljudi okoli sebe, ki najdejo to srečo in bi želel, da jo najdeš tudi ti. Del svojega življenja sem živel v študentskem domu in ne vidim nikakršne prednosti, če živiš na svojem, sploh če se razumeš z domačimi.