Brezpogojna ljubezen do otrok
se strinjam, obstajajo meje, preko katerih niti “brezpogojna” ljubezen ne more iti.
Mojo prijateljico je napadel njen podivjan brat, ker mu je preprečila dostop do očetovega premoženja, on pa je rabil denar za mamila. Predstavljajte si situacijo, da en otrok načrtno ubije drugega. Ga boste še vedno ljubile, ne glede na vse?[/quote]
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
ne moreš v nedogled odgovornost za svoje zablujeno življenje pripisovat staršem. Enkrat je treba krivdo prevzeti tudi nase. Sploh, če gre že za polnoletne osebe. V tem primeru je šlo za polnoletne osebe in staršema je uspelo starejšo hčer vzgojiti v zrelo in odgovorno osebo, sine pa je zabluzil. Žal, dokončno in ga že par let ni več med nami.
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
ne moreš v nedogled odgovornost za svoje zablujeno življenje pripisovat staršem. Enkrat je treba krivdo prevzeti tudi nase. Sploh, če gre že za polnoletne osebe. V tem primeru je šlo za polnoletne osebe in staršema je uspelo starejšo hčer vzgojiti v zrelo in odgovorno osebo, sine pa je zabluzil. Žal, dokončno in ga že par let ni več med nami.[/quote]
Pa tega sina niso vec imeli radi?
Ljubezen se kaže tako, da se ga vzgaja.
In del vzgoje – NUJNI DEL VZGOJE – je prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja.
Ja, prijava.
Absolutno.
Zato, ker jih imam rad.
Moji otroci to vedo – da se določenih reči ne tolerira. Zato jim niti na kraj pameti ne pade, da bi me “mobilizirali” pri pisanju za lase privlečenih opravičil oz. da bi se na slepo sklicevali name.
Pa vseeno se imamo radi in rastemo. In vseeno si pri “prestajanju kazni” stojimo ob strani – ne da bi kazen otroku olajšali, ampak da vsi razumemo, zakaj kazen je in da se jo zato korektno prestane.
Glavni problem “modernih” staršev je, da enostavno ne vidijo tega, da se včasih meje postavljajo točno zaradi ljubezni. Ne pa ker nekoga ne maraš. Rad te ima tisti, ki te uči, kako biti boljši – kar je težje. Ne pa tisti, ki ti daje slepe izgovore za slaba dejanja ali pa – kar je danes najbolj pogosto – lenobo. Verjamem pa, da je to otroku najlažje narediti (in se “samotolažiti” z izgovorom, češ kako me zdaj moj otrok lepo gleda in ima rad). Taka ljubezen pač temelji na kupčiji in zato že po definiciji ne more biti trajna.
Tako nekako. Del krivde pac nosijo starsi, zaradi svojih odlocitev, pa naj so bile sklenje v se tako dobri veri. Ampak starsi so tudi samo ljudje in niso ne vsevedni, ne vsemogocni.
Iz ljubezni do otroka gres po zakonski poti, a tudi ce ga obsodijo in zaprejo, se tvoja pot starsa ne neha. V oddaji, ki sem jo gledala, so morilce obiskovali njihovi bliznji in vsi so rekli, da sodelujejo pri zdravljenju in jim stojijo ob strani. To je po moje tisto iz prave brezpogojne ljubezni.
Pozabil dodati še to – merilo dobrega in slabega starša je to, kaj si storil in kaj nisi.
Ne pa to, kaj otrok postane oz. kje konča.
Ali drugače – niti teoretično ne bi šel reševati otroka iz aresta samo zato, da “ne si sine s tem ne bi uničil življenja”. Najprej zato, ker si je življenje že uničil s tem, ker je nekaj storil (drugače ne bi končal v arestu). Potem pa zato, ker ne želim prevzemati odgovornost za to, da moj sin nekje drugje (ker prvič ni bil ustrezno kaznovan oz. je dobil sporočilo, da bo že “ata zrihtal”) ponovno naredi neko slabo dejanje.
Kot Beričevičevi pasji sinovi, kjer Beričevič tudi ni razumel, v čem je problem njegovih “slepo ljubezenskih” dejanj.
ne moreš v nedogled odgovornost za svoje zablujeno življenje pripisovat staršem. Enkrat je treba krivdo prevzeti tudi nase. Sploh, če gre že za polnoletne osebe. V tem primeru je šlo za polnoletne osebe in staršema je uspelo starejšo hčer vzgojiti v zrelo in odgovorno osebo, sine pa je zabluzil. Žal, dokončno in ga že par let ni več med nami.[/quote]
Pa tega sina niso vec imeli radi?[/quote]
ne vem. do najhujšega tako ali tako ni prišlo – ker mu ni uspelo, da bi sestro poškodoval. vem pa, da jim je odleglo, ko so ga pokopali. se sliši grdo, ampak tako je. sestri vsekakor je, ker jo je bilo na smrt strah, da bi brat iz maščevanja kaj naredil njenim otrokom.
Ne vem, če drži, da otroka vedno ljubiš, ne glede na to, kaj naredi. Mislim, da vseeno obstajajo meje.[/quote]
Ja zame, zate itd obstajajo meje. Se strinjam. Pa vendar. Kako je prišlo do tega, da je recimo ta sin postal morilec? Kakšne vrednote so mu starši privzgojili? Kaj so počeli, da ni sposoben ljubiti oziroma še huje, da je sposoben moriti? Prepričana sem, da v tem primeru so tudi oni kot starši brez vrednot in bodo posledično verjetno tega sina tudi ljubili ne glede na to kaj je naredil.
Skratka nemogoče se je postaviti na mesto takega starša, če imamo le pikico potrebnih vrednot in če se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo kot starši.
Otrok lahko zaide, ne upošteva tega kar ga učimo. Naša, starševska odgovornost je pa, da poiščemo pomoč preden pride do najhujšega. In nihče me ne prepriča, da starši ne opazijo, da so ga pri vzgoji nekje močno polomili razen seveda, če so sami tisti, ki vrednot nimajo in je pravzaprav le naklučje, da niso sami storili tega kar je storil njihov otrok.
Če pogledam po svoji okolici so problematični otroci izključno otroci nepravilne vzgoje. Takšne izkušnje imam jaz.
Ne vem, če drži, da otroka vedno ljubiš, ne glede na to, kaj naredi. Mislim, da vseeno obstajajo meje.[/quote]
Ja zame, zate itd obstajajo meje. Se strinjam. Pa vendar. Kako je prišlo do tega, da je recimo ta sin postal morilec? Kakšne vrednote so mu starši privzgojili? Kaj so počeli, da ni sposoben ljubiti oziroma še huje, da je sposoben moriti? Prepričana sem, da v tem primeru so tudi oni kot starši brez vrednot in bodo posledično verjetno tega sina tudi ljubili ne glede na to kaj je naredil.
Skratka nemogoče se je postaviti na mesto takega starša, če imamo le pikico potrebnih vrednot in če se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo kot starši.
Otrok lahko zaide, ne upošteva tega kar ga učimo. Naša, starševska odgovornost je pa, da poiščemo pomoč preden pride do najhujšega. In nihče me ne prepriča, da starši ne opazijo, da so ga pri vzgoji nekje močno polomili razen seveda, če so sami tisti, ki vrednot nimajo in je pravzaprav le naklučje, da niso sami storili tega kar je storil njihov otrok.
Če pogledam po svoji okolici so problematični otroci izključno otroci nepravilne vzgoje. Takšne izkušnje imam jaz.[/quote]
Kitty, se popolnoma strinjam s tabo.
mirijam, bodi odkrita, pa povej, kako ti gledaš svoje otroke? Enostavno si ne predstavljam, da bi nekdo o svojem otroku mislil slabo in mu želel slabo. Prosim, no![/quote]
Želeti slabo je nekaj. Seveda nihče ne želi kaj slabega otroku, halo??
Nekaj drugega pa je, da misliš, da tvoj bo pa sam superca in ha in sploh. Nihče ne more dat roke v ogenj, da njegov otrok ne bo šel po stran poteh. Dejstvo. Kdor misli, da njegov že ne, je na najboljši poti, da si zatiska oči pred resničnostjo. Lahko je vse super in hvala Bogu, če je. Ampak moramo pa pustiti možnost, da bo otrok kaj naredil, kar nas bo vrglo. Da naš morda le ni samo sonček, ampak včasih utelešen hudič.
Zato sem jaz mnenja, da ni pametno rečt, moj bo pa… karkoli že. Nikoli ne veš, kaj bo in kaj ne. Lahko mu le po svojih močeh pomagaš, da ne bi zašel. Kaj bo pa iz tega naredil, kako bo družba vplivala, pa potem ni več v naših rokah. Žal.
Jaz sem bila PREPRIČANA, da je vzgoja staršev dovolj trdna popotnica za življenje. Ne govorim o polpolnosti otrok ali najstnikov, temveč o pravilni izbiri njihovih odločitev(odgovornosti v šoli, izbiranju prijateljev, prilagajanju družbe, uporaba prepovedanih substanc….).
Vendar teorija, da problematični otroci prihajajo iz neurejenih razmer v družini NE DRŽI!!!
Marsikateri otrok postane “problematičen” zaradi vrstnikov v šoli,na igrišču, družbe, potrebe po uveljavljanju….
Brezpogojna ljubezen pomeni, da bom imela svojega otroka kljub napakam VEDNO rada. Ne bom prevzela odgovornosti njegovih napak, ampak mu bom le stala ob strani.
Napaka! Danes bolj kot kdajkoli tudi družba oz. družbene smernice vplivajo na obnašanje, vedenje, delovanje mladih ljudi. Danes lahko osebe, ki so bile po splošnih normativih vzgajane dobro in z ljubeznijo, popolnoma zabluzijo.
Preberite si novo knjigo U. Galimbertija: Grozljivi gost:nihilizem in mladi.
“Kam smo prišli? Posamične terapije in spravljanje mladih na »prava pota« ne zaležejo, kajti ekscesi niso posamični primeru, ampak so prerasli v epidemijo. Avtor je prepričan, da odstopanja od družbenih norm ne koreninijo v spremenjeni osebnosti posameznika, ampak v kulturi, stanju duha potrošniške družbe.”
Gre torej bolj kot za vrednote staršev, ki so jih ali pa jih niso privzgojili svojim otrokom, za družbene norme in vrednote, ki so bolj kot kdajkoli prej izkrivljene. Seveda verjamemo, da ima dobro vzgojen posameznik manj možnosti poenotiti se splošno vladajočim stanjem v družbi, toda zatrdno vedeti tega ne moremo.
Da naš otrok ne more in nikoli ne bo zašel na stranpoti, NE MOREMO VEDETI! Lahko pa seveda upamo. Kar niti zdaleč ni eno in isto.
Napaka! Danes bolj kot kdajkoli tudi družba oz. družbene smernice vplivajo na obnašanje, vedenje, delovanje mladih ljudi. Danes lahko osebe, ki so bile po splošnih normativih vzgajane dobro in z ljubeznijo, popolnoma zabluzijo.
Preberite si novo knjigo U. Galimbertija: Grozljivi gost:nihilizem in mladi.
“Kam smo prišli? Posamične terapije in spravljanje mladih na »prava pota« ne zaležejo, kajti ekscesi niso posamični primeru, ampak so prerasli v epidemijo. Avtor je prepričan, da odstopanja od družbenih norm ne koreninijo v spremenjeni osebnosti posameznika, ampak v kulturi, stanju duha potrošniške družbe.”
Gre torej bolj kot za vrednote staršev, ki so jih ali pa jih niso privzgojili svojim otrokom, za družbene norme in vrednote, ki so bolj kot kdajkoli prej izkrivljene. Seveda verjamemo, da ima dobro vzgojen posameznik manj možnosti poenotiti se splošno vladajočim stanjem v družbi, toda zatrdno vedeti tega ne moremo.
Da naš otrok ne more in nikoli ne bo zašel na stranpoti, NE MOREMO VEDETI! Lahko pa seveda upamo. Kar niti zdaleč ni eno in isto.[/quote]
Frca, zakaj pa je prišlo do tega, da družba vpliva na otroka bolj kot njegovi starši? Zato, ker je družba razvrednotila družino, ker so otroci prepuščeni samim sebi medtem ko starši gradijo svojo kariero. Če družba vpliva na otroka bolj kot njegova mama in oče, je to zato, ker otrok ni bil vzgojen v samozavestnega otroka. Torej smo zopet pri tem, da se vse začne pri vzgoji, ki prihaja od staršev. In bravo staršem (poznam jih kar nekaj, moji otroci so pač še manjši), ki jim je uspelo vzgojiti otroke, ki so se uspešno zoperstavili izkrivljenim družbenim normam in s tem sebe tudi izpostavili šikaniranju, ker se niso podredili določenemu stanju v družbi in sistemu (vrstniki, šola).
Napaka! Danes bolj kot kdajkoli tudi družba oz. družbene smernice vplivajo na obnašanje, vedenje, delovanje mladih ljudi. Danes lahko osebe, ki so bile po splošnih normativih vzgajane dobro in z ljubeznijo, popolnoma zabluzijo.
Preberite si novo knjigo U. Galimbertija: Grozljivi gost:nihilizem in mladi.
“Kam smo prišli? Posamične terapije in spravljanje mladih na »prava pota« ne zaležejo, kajti ekscesi niso posamični primeru, ampak so prerasli v epidemijo. Avtor je prepričan, da odstopanja od družbenih norm ne koreninijo v spremenjeni osebnosti posameznika, ampak v kulturi, stanju duha potrošniške družbe.”
Gre torej bolj kot za vrednote staršev, ki so jih ali pa jih niso privzgojili svojim otrokom, za družbene norme in vrednote, ki so bolj kot kdajkoli prej izkrivljene. Seveda verjamemo, da ima dobro vzgojen posameznik manj možnosti poenotiti se splošno vladajočim stanjem v družbi, toda zatrdno vedeti tega ne moremo.
Da naš otrok ne more in nikoli ne bo zašel na stranpoti, NE MOREMO VEDETI! Lahko pa seveda upamo. Kar niti zdaleč ni eno in isto.[/quote]
Napaka? ha ha no ja pustmo stat
Kdo pa otroku izbira družbo? Kdo otroka usmerja? Kdo ima možnost menjave okolja zato, da posledično otrok menja družbo? Kdo odloča kaj otroci vidijo na televiziji? Kdo se odloča kaj otroci vidijo na internetu? Kdo ima dolžnost otroka naučit katera ravnanja družbe niso pravilne? Kdo ima možnost strokovne pomoči, ko vidi, da otrok ravna drugače kot ga vzgajamo? Kdo ima možnost dati otroka v poboljševalni dom?
Menda smo starši tisti?
Sem že zgoraj napisala. Otrok res lahko zaide. Ampak preden pride do najhujših tragedij lahko naredimo marsikaj.
Pa 1x dovoli, da ljudje razmišljamo drugače.
Samo še to, pa se izklapljam. Mislim, da vsi hočemo svojim otrokom najbolje. Verjamem, da smo starši tisti, ki svojim otrokom postavljamo nivo standarda. Kot je napisala kitty… naša odgovornost je, da zaznamo kakršnekoli “signale” in temu primerno tudi ukrepamo, preden pride do tako hudih težav, kot ste jih nekatere izpostavile; posilstva, umori itn.
Tukaj je tudi dvoličnost staršev: Otrokom govorijo, naj ne popivajo, kadijo, preklinjajo itn, sami pa počnejo isto. A ni absurdno pričakovati od otroka, da tega ne bo počel, ko so mu starši v vsem tem tako dober vzor. Ampak da se ne oddaljim… obrni kakor hočeš… starši imajo največji vpliv na svoje otroke v zgodnji ali kasnejši fazi odraščanja… pozitiven ali negativen. Ker so otroka dobor vzgojili ali ker so sfalili. Hvala Bogu obstajajo ljudje, katerim je uspelo dvignit se nad grenko preteklostjo s starši (zaradi ločitve staršev in posledično spolnih zlorab sem bila pripravljena storiti samomor, a mi ni uspelo), vsem pa to ne uspe in so ujeti v krog porazov in padcev. Res je, da kot odrasli sami sprejemamo odločitve, vendar smo še vedno rezultat naše preteklosti.
Jaz pa ne razumem, kako lahko nekateri starši lahko tako negativno razmišljajo o svojih otrocih v prihodnosti. Res je, otroci se bodo sami odločali, ampak v veliki meri so te odločitve sad naše vzgoje, tega, kakšne vrednote smo vlagali v naše otroke itn. Saj vem, zašla sem s teme, ampak svoje otroke v prihodnosti vidim vesele, zadovoljne, uspešne. Seveda popoln človek ne obstaja, dovoliti jim moramo tudi napake.
Brezpogojne ljubezni človek ne more dati, ker je nepopoln. Brezpogojno ljubiti je zmožen samo Bog, ker On je ljubezen. Vendar kot mama, hočem da moji otroci vejo, da so sprejeti in ljubljeni ne glede na to, kaj so storili. In v vsaki situaciji, napaki ki jo storijo, sem jih pripravljena zaščititi in jim pomagati.[/quote]
za kozlat izjava!!!
Hehe, ja, vse to delamo starši do takrat, ko se otrok odloči, da bo ali sledil starševskim vzorom ali bo raje imel za vzor kaj drugega. Lahko mu do 15. leta prepoveduješ, da po TV gleda karkoli nasilnega ali takega, kar ni v skladu s tvojo vzgojo, lahko mu prepoveš internet ali sporne vsebine na njem, lahko celo odločaš, s kom se bo družil in s kom ne, vendar pride čas, ko bo otrok začel delati po svoje. In takrat si lahko svoj pretirano konzervativni slog, ki ni bil v skladu s točno tem otrokom, ki ga imaš, zatlačiš nekam. Ali pa svoj pretirano liberalni ali kakršni koli drug. Ker ja, starševska vzgoja je veliko, še zdaleč pa ne vse. In to zelo dobro vemo tisti, ki imamo otroke že starejše od parih let. 🙂 Se slišimo, ko tvoj zraste.:)))) Saj ne, da bi bilo z našimi otroki karkoli narobe ali da so zašli na kriva pota, ampak takrat šele vidiš, kakšen vpliv dejansko ima družba in celotna današnja klima na odraščajočega otroka in kako imamo v bistvu veliko srečo, da so naši taki, kot so. Seveda tudi zasluge za dobro vzgojo, ampak verjemi, predvsem srečo, da jim splošni družbeni trendi niso toliko zlezli pod kožo, da bi bi se jim vdali.
Ja, seveda, komot razmišljaj drugače, zame pač napačno. Iz enostvanega razloga, ker sem čisto prepričana, da tudi tistim z najboljšo vzgojo lahko spodleti. In tudi poznam primere, ko je. Toliko je silnic, ki danes vplivajo na vzgojo, da je zelo naivno trditi, da je samo od staršev odvisno, kakšen bo otrok, ko odraste. Praviš, da otrok sicer lahko zaide, ampak preden pride do tragedije, lahko naredimo marsikaj. Verjemi, kdaj pa kdaj ne moreš narediti nič. Velikokrat se na zunaj sploh ne vidi, da bi lahko bilo kaj narobe. Niti na otroku ne. In potem nenadoma izbruhne, starši so šokirani, ne morejo verjeti… Časi, ko se je na maltretiranih otrocih, ki so jih starši pretepali, že na kilometre videlo, da je nekaj narobe in so leta in leta zbirali v sebi jezo in gnev, ki so se je potem na grozljiv način znebili, so bolj ali manj mimo. Današnja garnitura mladine in predvsem tistih, ki prihajajo, ni maltretirana in pretepana. So samo prazni, polni nekih vtisov že iz mladih let, ki jih niso sposobni predelati, posledično pa prazni in izpraznjeni, nič se jim ne da, vse je pretežko. Ni ne empatije, ne sočustvovanja, ne izpolnjenosti in občutka samozavesti. In v tem stanju se lahko marsikaj zgodi, pa otrok tega niti ne bo občutil kot da je kaj narobe. Ne vem, zdi se mi, da govorim v prazno. Preberi zgornjo knjigo, boš videla, da je zelo zanimiva in predvsem smiselna. Pa saj ni edina. V zadnjem času jih je izšlo kar nekaj na isto temo. Nikomur nočem soliti pameti, ampak dejansko se v družbi zadnje čase dogajajo premiki, ki bodo imeli neslutene negativne posledice pri mladih. Res grozljive.
Pa lep dan.
Frca sto knjig ne spremeni ničesar. Dejstvo je, da starši izgubljajo nadzor nad lastnimi sončki. Družba je pa enostaven izgovor. Pa ne samo v taki temi. Vsepovsod poslušam tovrstne traparije. Družba, družba, družba…..prevod temu bi bil….drugi so krivi. Eno figo so krivi drugi. Mi sami imamo odgovornost in počasi jih bo potrebno začet spet izvajat. Otroke vzgajat in ne razvajat. Jim privzgojit vrednote, ki so kot take veljale včasih. Ne pa pljuvat po vseh in vsakemu in se čudit zakaj otrok nikogar ne spoštuje.
Ti kr beri knjige. Jaz bom raje zaupala lastni pameti in po njej vzgajala sina. Sem imela priliko videt preveč takoimenovanih idealnih družin kjer so otroci popolnoma zašli. Veš zakaj? Ker so bili starši eno figo idealni. Lepi za sosede in katastrofa od staršev. So se pa čudili ja. Moj sonček. Le kako je lahko udaril policista? Groza. Da je ta isti sonček prej 15 let poslušal kako oba pljuvata čez policiste in kako je to nekaj najslabšega in oh in sploh….ja to sta pozabila. Pa je to samo en butast primer.
Mi vsak dan, vsako uro, vsako minuto vplivamo na to kakšni bodo naši otroci. Z vzgojo predvsem pa z vzgledom. In če pogledam samo ta forum potem sem zaskrbljena…močno zaskrbljena. To so namreč današnji starši. Kreg, nestrpnost, žaljenje, obsojanje. Je vse zastonj, če otrokom govorite kaj sem in kaj ne sme……otrok vas vidi in posnema.
Dobra tema bi bila….kaj pravzaprav je vzgoja otroka?
Pa v premislek. Jaz sem družba tvojemu otroku, ti si mojemu itd.
Glej, ne govorim o družbi, ki je kriva v smislu “sosedov Francelj in Miha kadita, pa je naš zašel v slabo družbo in zdaj tudi on kadi. Tista dva cepca sta kriva, da sta našega Ptaha povlekla tja”. Ne govorim zgolj o negativnih dejanjih, ki jim je otrok priča v svojem okolju. Glede tega se čisto strinjam s teboj. Gre za celoten duh družbe, način delovanja današnje družbe, ki je veliko več od Franceljna in Mihata, ki imata “slab vpliv na našega”. Gre za splošno delovanje, funkcioniranje današnje mladine. Gre za to, da se celotna družba trudi siliti otroke v to, da bi jih zanimalo znanje, delo, izobraževanje. Kdaj v zgodovini so še srednješolce prosili na kolenih, da se učijo? Kdaj so jih prosili, da naredijo kaj doma? Če se niso hoteli učiti, so šli delat. Danes pa imamo ogromno srednjih šol prepolnih mularije, ki je tam samo zato, da zajebava učitelja in ni na cesti, medtem ko so starši v službi. Taki mulci so nekoč kopali jarke, delali na njivah in kidali gnoj. Danes mora vsak, še tako nezainteresiran mulc, končati srednjo šolo. Višek dneva takih mulcev je, ko kakšnega učitelja ali sošolca spravijo s tira, v jok itd. Kaj hočem povedati? Gre za celotno družbo, ki je naravnana, da vnedogled ščiti neogovornost mularije. In ta neodgovornost, neizpolnjenost, brezbrižnost… se pozna v celotni družbi. Tudi pri nas, ki menimo, da znamo vzgajati. Povej, kaj bi naredila, če se tvoj fantina, ko zraste, ne bo hotel učiti? Če bo v srednji šoli, star 15 let, kar nekaj bluzil, se zajebaval, sicer izdeloval z zadostnim, ampak mu boš morala stati za ritjo, da bo kaj naredil. Upam, da ne misliš, da se ti kaj takega ne more zgoditi in da bo tvoj z vso gotovostjo super učenec, z notranjo motivacijo za učenje.:)) Torej, kaj? Po vsej logiki bi morala pustiti, da dela sam za šolo. Če ne bi hotel in ga učenje ne bi zanimalo, ali bi ga vzela iz šole? Ga dala delat? Pri 15, 16 letih? Vidiš, že sistem je naravnan tako, da staršem to enostavno onemogoča. Nedelavni mulc, ki mu je učenje zadnja briga, in je pred leti moral delati, in to trdo, zdaj s podporo družbe ne sme delati. Mora biti v šoli, čeprav ga ne zanima in prisila staršev, da bi se naučil neke odgovornosti, bi končala s prijavo na CSD, kamor bi te ovadili, da si neodgovoren starš. Ker ga skušaš naučiti odgovornosti.
In to je samo en primer. Če bi želela, bi ti lahko naštela ogromno tega. Gre za splošno družbeno klimo, ki je učenju odgovornosti in zrelosti mladine izrazito nenaklonjena. Brez odgovornosti in zrelosti pa hitro pride do negativnih posledic.
In po tvoje vsak, ki se obregne ob policista, je prej od staršev poslušal, kako so pljuvali na policiste? :))) pa niso povsod starši krivi, no. Če bi bilo po tvoje, bi tudi vsi tisti, ki so jih starši pretepali in jih niso imeli radi bili psihopati. Pa vemo, da niso. Tako kot obstajajo ljudje, ki so jih starši čisto drugače učili in jim dajali čisto drugačne zglede, pa zabluzijo tako, da starši ne vedo kje so to pobrali, so tudi obratni primeri. Ljudje iz razbitih familij, ki kot odrasli krasno funkcionirajo. So pa morali delati za to, seveda. Tako kot se lahko dobro vzgojen otrok kasneje sfiži, se tudi slabo vzgojen lahko izboljša. zato pa je vzgoja to kar je. Do konca ne veš, kaj bo iz otroka ratalo. Vedno te lahko ali prijetno ali neprijetno preseneti.
Zanimiv je primer mojega nečaka. Oče stalno na nekih žurih, v mladih letih je tudi pijan vozil (sicer ni pijanec, samo rad “žura”), fant (23) pa vzor šoferja, ki niti kapljice alkota ne popije, ki nikoli ne sede za volan z alkoholom v riti. Kako je po tvoje fant tako drugačen od očeta, če je zgled tako pomemben. In obraten primer. Družina, kjer ne oče ne mati niti kapljice alkohola nikoli popila, doma nikoli nič alkoholnega, otrok žlampa ko žolna skoraj vsak vikend, že dvakrat pijan na motorju, enkrat vzeli vozniško. Kaj pa tukaj zgled? Ni vse v starših, in res to ugotoviš šele kot tvoji malo zrastejo. Ko si svež starš meniš da imaš vse niti v svojih rokah.
Kdo pa je vsa ta družba, če ne vsi sosedovi Franclji in Mihci? Kakorkoli obrneš prideš do njih…posredno ali pa neposredno. Vsi mi smo družba. Vsi mi smo tudi starši. In ko bomo mi začeli upoštevati prave vrednote jih bodo tudi sosedovi Franclji. Trenutno je pa obratno. Ker Mihec krade kradem tudi jaz.
Konkretno? Delat bo šel. Ne obstaja opcija B. Ali šola ali delo. Dokler študira ga financiram jaz pa še to bo šel med počitnicami delat. Če se ne šola se financira sam. Jaz mu pomagam, prirpavljena sem garat podnevi in ponoči, če bo hotel študirat kaj pa vem kaj….nisem pa njegov financ minister. Tako kot danes, pa v plenicah okoli skače ve kdo pospravlja igrače, kaj se sme in kaj se ne sme.Proba, če bi šlo drugače ampak ne traja prav dolgo. Tako sem bila vzgojena jaz in mislim, da sem bila dobro vzgojena.
Se povsem zavedam, da lahko bo moj sinko zašel. Ampak dejstvo je, da jaz ne bom sedela križem rok in to gledala. Tudi mižala ne bom.
Prave vrednote so enkrat že bile upoštevane, pa se jih je žrtvovalo za takoimenovano dobrobit človeka. Verjeti, da bo tvoj otrok deloval proti vsem Franceljnom in Mihcem in ostal izobčen (pazi, ne govorim o kajenju, drogah in drugih slabih navadah, govorim o tendenci lenarjenja pred delom, zabušavanja pred trudom itd.) iz družbe samo zato, da bi živel tvoje (in moje) propadle vrednote, je bolj ali manj utvara. Žal. Danes so otroci, ki se ženejo, učijo in delajo – piflarji, guleži, zarukanci, bedaki.
Žal delat ne bo šel pri 15 ali 16 in delati po zakonu tudi ne sme takrat. Ne govorim o študiju! Glej, pišeš, kot bi te jaz hotela prepričevati v nasprotno. Tudi moj bo prvo leto, ko ne bo naredil študija v roku za tisto leto, pač delal. Če bo dvakrat kiksnil, bo šel delat. In tega se zaveda, ker se zaveda, da pri nas lenarjenja ne bo. Nihče ne bo na kavču ležal in pustil, da ga drugi futrajo. Ampak kaj narediti z najstnikom, ki SE NOČE ŠOLATI IN NI ZA ŠOLANJE ZAINTERESIRAN? Z dijakom? Takih je danes vse polno. Nezainteresiranih mulčkov, ki razen žuranja in zajebavanja profesorjev ne delajo nič. Verjetno nisi seznanjena s tem problemom, se ne vrtiš v teh krogih in zato ne veš, koliko je danes tega. Družba ti onemogoča postopati tako, kot veš, da je prav za otroka. Družba ti onemogoča, da bi takega mulca poslal delat. In potem imamo za taka dela najeto uvoženo delovno silo, čeprav imamo doma več kot preveč takih, ki bi morali opravljati tovrstna dela v gradbeništvu, komunali itd. Ne, naši sončki si ne smejo mazati rok s takimi opravili, naši sončki so vredni več, ali ne?:)) Torej, kaj bi naredila, če pri ¸15, 16 ne bi hotel hoditi v šolo oz. ne bi imel interesa za učenje? DELATI NE BI MOGEL!
Frca, ti spet frcaš čisto po svoje :)))
Seveda se pri petnajstih človek lahko čisto normalno zaposli. Prepovedano je delo otrok, mlajših od 15 let. ZDR sicer predvideva poseben režim za mladoletne delavce, pripada jim več dni dopusta, določenih del se jim ne sme nalagat, tudi nočnega dela ne sme delat, nikjer pa ne piše, da ga ni možno zaposlit.
Še več, starši niso dolžni finančno podpirat otroka, ki je končal obvezno šolanje in je starejši od 15 let.