Poznam primer, kjer imata ata in mama dve hčeri, pa sta obe lezbijki. Si predstavljas to grozo za starša? Pa nobena noče otrok. No, saj to je sicer bolje kot pa, da bi jih imeli – ubogi otroci lezbijk, kako bi jih drugi otroci zajebavali.

Sta pa starša neskončno žalostna!
[/quote]

Zakaj sta žalostna?

Pomembno je tudi kakšni geni gredo naprej ne samo da se ljudje brezglavo razmnožujejo zaradi okolice potem je pa na svetu čedalje več revežev in bolnih ljudi.Me prav zanima kolikim staršem je pa žal da so sploh imeli otroke.Če ti je otrok pijanec ,drogeraš,odvisnik od tablet ali pa video igric ni ravno najbolje.

Kaj pa ti pričakuješ čez 20 ali 30 let? Da ti bo sin rit brisal in plenice menjal?

Kaj se imaš ti za hvalit z otroki??? Seme si spustil v eno blesavo babo, ki ti je to dopustila, zdaj pa otroke travmiraš s svojimi psihičnimi izpadi.

Zakaj sta žalostna?
[/quote]

Človek bi težko rekel, zaradi česa sta bolj žalostna, a zato, ker ne bosta imela vnukov ali zato, ker sta obe hčerki lezbijki.

To moraš sprejeti in je toto. Pač vnukov ne bo. Vedno česar nimamo je bolj zanimivo. Če pa bi jih imela pa bi ti bilo zelo samoumevno. Ne primerjaj se z drugimi ženskami da so babice itd, ti pač nisi in niti ne vrjamm da boš če otroka nimata želje.

Človek bi težko rekel, zaradi česa sta bolj žalostna, a zato, ker ne bosta imela vnukov ali zato, ker sta obe hčerki lezbijki.
[/quote]

Tudi sama sem imela v mislih da mozno da sta obe lezbiki. nisem brala odgovorov pac pa ali nepravi partnerji ali jima moski niso vsec.ali pa jima res do otrok ni nobeni.

Jaz sem to uredila tako, da sem jim zagrozila, da ne bodo nic dedovali, ce ne bom imela najmanj dva vnuka in mi je uspelo. Lenobe bi samo uzivale in potovale!
[/quote]

Kera bedna da takle groziš s takimi bolanimi

Ozaveščam ljudi, da bodo še bolj obsojli ničvrednost, kot jo že sedaj. In ne mislit, da jo ne in da ste neopažene, ravno ženske vas imajo tupoglavih ničvrednic vrh glave, dosti bolj kot moški.
[/quote]

Tako govno kot si ti, pa ozavešča ljudi, da bodo še bolj obsojali ničvrednost???!!!! Vsi, ki nimajo otrok, so ničvredni?

Ne bi rekla, da je kdo še bolj ničvreden od takega zagovedanega gnoja kot si ti.

ni potomcev
svoje gene
najlepso izkusnjo v zivljenju
rod drvi v propad

Jaz, moji potomci, moja najlepsa izkusnja, moj rod. Jaz, jaz, jaz, moj, moj, moj. Redkokdaj preberem kaj tako sebicnega, kot je tole tvoje pisanje.
[/quote]

Morate vedeti, da ljudje niso izobraženi zato tudi pišejo zaničevalno in nimajo niti najmanjšega pojma kaj sploh pomeni gen in tako dalje.

Kdor je pameten ne spravlja otrok v to bedo. Pri nas jih tudi ne bo, zraven celodnevnih služb je še z ženskami težko. Če se že s kako ujamem se bržkone skregava zaradi pomanjkanja časa in financ. Pri bratu ni prav nič drugače. Zadnje čase niti nimava volje do žensk, raje se zmeniva, uskladiva in sama potujeva, je dosti enostavnejše…

Ozaveščam ljudi, da bodo še bolj obsojli ničvrednost, kot jo že sedaj. In ne mislit, da jo ne in da ste neopažene, ravno ženske vas imajo tupoglavih ničvrednic vrh glave, dosti bolj kot moški.
[/quote]

Vi ste zelo v manjšini z vašim razmišljanjem in obsojanjem. Niti niste v tisti manjšini, ki realno svet pelje naprej, ga spreminja. Ampak ste v manjšini, kjer vas nihče ne opazi, samo tu na forumu lahko pišete svoje primitivizme. Samo tu ste še malo opaženi. In to naj bo žalostno za vas. Vaše otroke pa pustite pri miru, ker si ne zaslužijo takšnega očeta in hvala bogu, da so pri mami. In da se več ne hvalite z otroci, ker nimate popolnoma ničesar z njimi. Ko vam bo to jasno boste lahko premaknili svoj pogled.

Vi ste zelo v manjšini z vašim razmišljanjem in obsojanjem. Niti niste v tisti manjšini, ki realno svet pelje naprej, ga spreminja. Ampak ste v manjšini, kjer vas nihče ne opazi, samo tu na forumu lahko pišete svoje primitivizme. Samo tu ste še malo opaženi. In to naj bo žalostno za vas. Vaše otroke pa pustite pri miru, ker si ne zaslužijo takšnega očeta in hvala bogu, da so pri mami. In da se več ne hvalite z otroci, ker nimate popolnoma ničesar z njimi. Ko vam bo to jasno boste lahko premaknili svoj pogled.
[/quote]
No, srečo imaš, da nismo v manjšini in vi niste niti približno blizu večine, ker potem bi se vam slabo pisalo, saj bi že vladala anarhija. Ampak masa ljudi brez zmožnosti zrelosti in pameti, ki se še množite, je pa vsekakor veliko breme in škodljivost za družbo.

No, za moje otroke pa ne skrbi, še vedno enako skrbim kot sem prej in se na tem področju ni nič spremenilo in se tudi ne bo, razen tega da odraščata. 🙂

Če nihče od otrok noče imeti svojih otrok je to to. Pač nikoli ne boš babica, in kaj zdaj? Kje pa piše, da moraš biti? Mi smo 3je pa vprašanje, če bo kdo kaj imel. Če pač nisi za otroke pač nisi za otroke. Nekateri se zavedamo odgovornosti (ter drugih posledic), ki jo otroci prinesejo in tega pač ne bomo sprejeli kar tako. Pač samo zato, ker se je nekdo odločil, da bi rad bil dedek (moj fotr recimo). Kaj bi ti rada, kaj bi moj fotr rad,…..tudi približno ni moj problem. Kaj bi jst rada/otroci radi pa tudi v sanjah ni vaš problem.

Jaz sem to uredila tako, da sem jim zagrozila, da ne bodo nic dedovali, ce ne bom imela najmanj dva vnuka in mi je uspelo. Lenobe bi samo uzivale in potovale!
[/quote]

Da imam jaz tako primitivno mamo, bi jo poslala v 3 krasne, prekinila stike z njo in ji rekla, naj si kar kakšno drugo hčerko najde in njej ploza take traparije.

Stikov ne bi obnovila, tudi če bi imela otroka.

Sem verjetno tvojih let. In tudi ne bo vnukov. Sicer imava le enega otroka (pa še do tegasva prišla s težavami), pa je že pri 15ih izjavil, da se ne bo poročil in imel otrok (seveda navedel tudi razloge). In se tega drži. Sploh me ne moti, njena stvar. Če bi bili – super, ampak imam milijon stvari, ki mi tudi sicer zapolnjujejo življenje in vnukov niti najmanj ne pogrešam. O tem, zakaj ne partnerja in otrok, govorimo pogosto, a nikoli na mojo željo in pobudo. Debato začne moj otrok, takrat pač povem svoje mnenje, in to je to. Bolj kot zase, bi si družino želela za svojega otroka, zgolj zato, ker mislim, da je življenje (sploh v zrelih letih) lepše preživljati z družino, ampak ona pač misli drugače.

Glede na danasnje stanje, jih tudi jaz nebi imela. Pri tej starosti so dovolj zreli za taksno odlocitev in je najboljse, da ste tiho.

V danasnjih casih jih tudi jaz verjetno nebi imela. Dovolj so stari, da sprejmejo taksno odlocitev, zato bodite raje tiho.

No, če ti hočeš vnučka, ga enega posvoji, pa bo mir. Se iz slike vidi, kaj bi rada. Ali pa odpri varstvo za otroke – starši bodo veseli in hvaležni.

jih pac ne bo imel-a. V primeru pritiskanja znas ostati tako brez vnukov kot tudi brez otrok.

Zagotovo je v okolici kak otrok, ki bi mu bilo fino imeti castno babico in dedka. Mogoce rejniski, otrok samohranilke brez oceta, sirota, otrok brez zivih starih starsev… Mogoce ti bo pa biti castna babica v uteho in veselje.

Pa srecno!

Odgovor avtorici – lahko je čisto preprost odgovor, lahko pa je vse skupaj veliko bolj kompleksno in na nek način morbidno. Tega ne bi šel nikoli nikomur razlagat, sploh pa ne domačim.

Nikoli ne govorim zakaj nimam otrok, niti me nihče ne sprašuje zakaj jih nimam. Mogoče da me kdo vpraša, če kaj razmišljam o njih, nihče ne pritiska name. Pa sem v partnerski zvezi več kot 15 let. Verjetno imam svoje razloge, ki izvirajo iz otroštva, ne znam niti točno povedat. Že takrat se mi je podilo po glavi kaj sploh počnem na tem svetu, ali me sploh ima kdo res rad, zakaj imeti otroke, če se ti ne da z njimi niti ukvarjat. Sem si rekel, da sam že ne bom imel otrok, da bodo tako žalostni kot jaz. Že v osnovni šoli tako razmišljanje… so to geni, odnos staršev, odnos okolice? Ja, seveda razmišljam kdaj, če bi imel otroka. Samo v resnici nikoli, ampak res nikoli v življenju nisem razmišljal, da si želim otroke, da si jih res želim. Eno to govorijo ves čas, komaj čakajo, da jih imajo.
Moji spomini na otroštvo? Seveda so tudi lepi, ampak največkrat se spomnim samo to, da sem bil vedno tako osamljen, kot da nobenega ne briga kaj počnem. Samotar. So me takega naredili geni, primarna družina, okolica? Verjetno vse skupaj. Za partnerko pa vem, da je imela neke prevelike ideale, da mora biti taka in taka hiša, taka in taka služba, toliko in toliko denarja… leta so minila, nabralo se je par bolezni… ko je bilo vprašanje, če imava otroka, je bil odgovor vedno ne!… da še ni pravih pogojev… kakšnih pogojev? Normalno zasluživa, normalno živiva, brez kreditov.
Moja družina je bila povprečna delavska, spominjam se neprestanih kregov med starši, kjer je bil oče vedno vsega kriv, mati pa vedno prepotentno pametna. Od treh otrok, sem jo najslabše odnesel, ne vem zakaj, baje umetniška duša, čeprav ne ustvarjam v umetnosti, mogoče sindrom srednejga otroka, kaj vem kaj… Pri partnerki pa je bil po pričevanju cel kaos, kjer je bil glavni oče, mati pa najslabša možna izbira, na koncu ločitev in gonja po sodiščih… skratka nič lepega.
Tako je naneslo, da sva pristala skupaj… sam lahko rečem, da bi imel otroke s kakšno drugo žensko, če bi jih želela, ampak po resnici povedano, me razne “pridne” punčke niso privlačile. Vedno sem se znašel v družbi nekih “zateženih napornih bab” in ena takih me je tudi dobila… samo s tako pač nimaš nore želje po otroku., v bistvu ti je taka idealna, če v resnici sploh nikoli nisi razmišljal o otrocih…
Ko tole berem nazaj, se mi sliši grozno. Pa bi kaj spremenil za nazaj kar se tiče mojih odločitev, kar se tiče otrok? Ne, ne bi. Če bi kaj spremenil bi mogoče izbiro šolanja in kakšno butasto dejanje, ki bi ga naredil z ali brez otrok…
Zakaj eni (ne pravim da vsi) nimamo otrok. Mogoče zato, ker nam je bila v mladosti “ubita” želja po njih zaradi takih ali drugačnih razlogov. Pa še danes ne znam povedat zakaj točno… če bi jih želel, pa zagotovo ne bi ostal s to partnerko kot sem, ampak bi si že 10 let nazaj poiskal drugo…

tako samo ponavljaš tisto kar so ti naredili drugi… se pritožuješ nad njimi, ampak sam si pa isti – ne premoreš ljubezni – te iste zaradi katere druge kriviš,da so tebe prizadeli, ker je niso zmogli, ampak ti si sam prav tak – je enako ne zmoreš.

največja veličina in ozdravitev je, da tisto kar so ti drugi naredili ne ponavljaš, ampak delaš boljše – torej imaš otroke in se ukvarjaš z njimi in bodo veseli- ne bodo žalostni ti… ampak bodo veseli in ti boš prešel travme, ki so ti jih povzročili drugi… tako pa jih samo podaljšuješ samemu sebi in se nikoli ne boš izkopal iz tega. vedno boš vedno bolj žalostni ti

To je silno tragična osebna izpoved “otroka” in še posebno me je stisnilo pri srcu, ker sem tudi sama mama in moji otroci nimajo otrok.
Sem se na žalost našla v zgornjem opisu.
Hudo mi je, zelo hudo , ker se zavedam, da sem veliko stvari naredila narobe.

aja pa še to- krivljenje drugih zakaj ti nimaš otroke ne pije vode – ti si se odločil, da jih ne boš imel – in to je samo tvoja odgovornost, ne krivi druge,da so ti to naredili.
Drugi so odgovorno za tvoj odnos do tebe, ti pa si naprej sam odgovoren kakšen je tvoj odnos do drugih.

jaz sem tudi v družini doživela mnogo krivic – pa zato še nisem rekla bom sama krivična naprej, bom sama zato zdaj sovražila otroke, ampak za to kar jaz zdaj počnem kot odrasla – torej moj odnos do ljudi in okolja ne krivim drugih, je čisto moja izbira in odločitev.

Zame ne pije vode to opravičilo, da je nekdo slab starš, ker je imel sam slabo otroštvo in drugače ni znal… jah, če ve povedati, da ga je kaj prizadelo in bolelo, potem ima zavedanje kaj je narobe in kot odrasel samostojen takoj z 18 ima možnost in tudi odgovornost se naučiti kako ravnati drugače, ljubeče in spoštljivo – in to ali bo to naredil ali ne je samo njegova odločitev. tako da noben starš nima v mojih očeh nobenega izgovora.

tako samo ponavljaš tisto kar so ti naredili drugi… se pritožuješ nad njimi, ampak sam si pa isti – ne premoreš ljubezni – te iste zaradi katere druge kriviš,da so tebe prizadeli, ker je niso zmogli, ampak ti si sam prav tak – je enako ne zmoreš.

največja veličina in ozdravitev je, da tisto kar so ti drugi naredili ne ponavljaš, ampak delaš boljše – torej imaš otroke in se ukvarjaš z njimi in bodo veseli- ne bodo žalostni ti… ampak bodo veseli in ti boš prešel travme, ki so ti jih povzročili drugi… tako pa jih samo podaljšuješ samemu sebi in se nikoli ne boš izkopal iz tega. vedno boš vedno bolj žalostni ti
[/quote]

Mogoče se res narobe bere. Pišem kar se doživljal kot otrok, ne kaj doživljam sedaj. Že dolgo vem zakaj “sem na svetu”. Veliko ljudi je, ki me imajo radi. Ni mi odveč se ukvarjati z otroki, z veseljem sem pazil na nečake, po celo noč, čez teden zjutraj. Nikjer ne pravim, kaj so mi naredili drugi. Samo pišem opažanja iz moje perpektive kot otroka. Danes se s starši najbolje razumem od vseh treh otrok, nobenemu ničesar ne očitam. Moje razmišljanje je samo odgovor avtorici kot ena od možnosti, zakaj eni pač nimamo otrok…
Pač ne čutim da moram imeti otroke in jih ne mislim imeti samo zato, ker jih imajo drugi… Če pa sem žalosten, pa tudi ne čutim da sem, bi se morala spoznati v živo. da bi to lahko rekla. Če pa to razbereš iz mojega pisanja, pa svaka ti čast. Jaz nimam sposobnosti iz enega zapisa ki odraža preteklost ocenit človeka kot je danes.

aja pa še to- krivljenje drugih zakaj ti nimaš otroke ne pije vode – ti si se odločil, da jih ne boš imel – in to je samo tvoja odgovornost, ne krivi druge,da so ti to naredili.
Drugi so odgovorno za tvoj odnos do tebe, ti pa si naprej sam odgovoren kakšen je tvoj odnos do drugih.

jaz sem tudi v družini doživela mnogo krivic – pa zato še nisem rekla bom sama krivična naprej, bom sama zato zdaj sovražila otroke, ampak za to kar jaz zdaj počnem kot odrasla – torej moj odnos do ljudi in okolja ne krivim drugih, je čisto moja izbira in odločitev.

Zame ne pije vode to opravičilo, da je nekdo slab starš, ker je imel sam slabo otroštvo in drugače ni znal… jah, če ve povedati, da ga je kaj prizadelo in bolelo, potem ima zavedanje kaj je narobe in kot odrasel samostojen takoj z 18 ima možnost in tudi odgovornost se naučiti kako ravnati drugače, ljubeče in spoštljivo – in to ali bo to naredil ali ne je samo njegova odločitev. tako da noben starš nima v mojih očeh nobenega izgovora.
[/quote]

Spet ponovim, da sem samo odgovoril avtorici, ker jo je zanimalo zakaj eni nimamo otrok.
Nobenega ne krivim, da nimam otrok. Krivim tistega, ki mi zaparkira avto, ne pa da nimam otrok. Ja, to da jih nimam je povsem moja odločitev, samo ne znam točno pojasniti iz kod izvira, pač ne čutim potrebe po njih. To pa ne pomeni, da jih sovražim ali pa da mislim da bi bil slab starš. Nasprotno, mislim da bi bil odličen starš (kar ne pomeni da bi bilo to nujno res, ker ne vem), otroci me imajo radi. Ponavadi ko se družina zbere na kupu in je pijača na mizi in je nekje ob robu par zdolgočasenih otrok, sem jaz prvi, ki se gre igrat z njimi.
Tudi sedaj ne krivim drugih, v bistvu ne vem kdaj sem nazadnje komu kar reku da je za kaj kriv. Stojim za svojimi dejanji in sprejemam posledice.
Ker nisem starš ne vem na koga leti zadnji del komentarja, da bi pa koga za kaj opravičeval pa tudi nisem nič pisal… gre za občutke nekega otroka in zelo kratek opis kaj je pripeljalo do tega, da nimam otrok in mogoče še kdo… med 1000 ljudmi težko da imata 2 enako zgodbo…
Zrasel sem v osebo, ki ne potrebuje otrok, da se čuti izpolnjenega. Pa ne samo to. Ne potrebujem praktično ničesar, ne hiše z lepo fasado, ne novega avta, ne gore denarja. Izpolnjujejo me nasmehi ljudi okoli mene, delo ki ga naredim in dobra dejanja… trenutno je tako… mogoče bom čez 5 let spremenil prioritete in me bo izpolnjevalo kaj drugega… v glavnem, nisem “po jusu” kot bi rekla nekatera dekleta