Cerkev svetega Urha
1. hmmm…zanimivo, torej trdiš, da je laž, da je cerkev služila kot razstavni eksponat, da tam ni bilo maš, da konec koncev to xy let sploh ni bila cerkev?
2. p.s.: cerkev je mišljena kot objekt, preden te izstreli v orbito……..[/quote]
WW, malo pozno ti odgovarjam.
1. To trdiš ti, to je ugotovil tvoj osebni “guugl”, tvoja domišljija!!!
Jaz nisem nikjer trdila, da v cerkvi ni bilo, po tvoje, “razstavni eksponat”, niti da tam ni bilo maš!!!
Ugotovi, koliko let že cerkev stoji!
Gre se, kaj se je v cerkvi na Sv. Urhu dogajalo med drugo svetovno vojno!!!
Zakaj so uporabili cerkev Sv. Urha za taka svinjsko gnusna opravila??? Kdo je to dovolil???
Če bi ti prebrala knjigo “Sv. Urh”, se ne bi sedaj tukaj blamirala!!!
Kdo je pripopal tole pisanje tukaj na MON??? Niti ni napisan članek v celoti, niti kdo je avtor!
V postu zgoraj, z dne 25. 05.11 ob 09:01, se vidi, da je izšlo v “Družini”, da je avtor Ivo Žajdela. V članku, pa ni napisano, kaj se je dogajalo med WWII. v Cerkvi na Sv. Urhu!!!
Zgoraj ti je bil posredovan link, žal ga nisi preklikala. V linku so napisani še šrirje linki. eden ni aktiven.
Če bi prebrala in vse preklikala, ti bi bilo marsikaj jasno, pa nisi!!! Znaš pa zezati!!!
Evo link,
http://sl.wikipedia.org/wiki/Sv._Urh, klikaj, vse kar se ti odpre in preberi, odpre se ti mnogo.
Odpri spodaj v linku, tudi tri aktivne linke in se seznani z zadevo!!!
2. Si ti prisostvovala pri izstrelivev tvojih dragih v “orbito”???
Jaz, še nikoli nisem videla izstrelitve v orbito, pa sem velikokrat prisotna!:-)[/quote]
še enkrat vprašam…..je cerkev služila kot razstavni eksponat in ali so se lahko v njej brale maše?????….simpl vprašanje, upam, da boš zmogla enostaven odgovor……..
Nadaljevanje iz knjige,
Sv. Urh
Stan 587, del 588
Ob prihodu NOV niso pobegnili vsi člani morilske posadke na Sv. Urhu. Nekateri so se poskrili in čakali priložnost, da se vnovič pridružijo domobrancem, ki so jim pri odhodu zatrjevali, da se bodo kmalu vrnili. Za primer, da jih dobe v roke partizanski ljudje in izroče predstavnikom ljudske oblasti, so si izmišljali najrazličnejše zgodbe o nevednosti in zapeljanosti. Med zločinci s Sv, Urha je bil tudi Alojz Svetek iz Bizovika, ki mu je enkrat že uspelo, da je pregovoril partizanskega komandirja, kako rad bi prišel k partizanom in se boril v njihovih vrstah.
Ministrstvo za notranje zadeve vlade LRS je omogočilo komisiji za ugotavljanje zločinov na Sv. Urhu javno zaslišanje zločinca. K ljudski sodbi je prihitelo od blizu in daleč na tisoče ljudi. Ogorčeno ljudstvo, zlasti tisti, ki jim je Svetek aretiral, mučil in pobil svojce, bi ga zdrobili v prah, ko bi ga ne stražili oboroženi pripadniki KNOJ. In še ti niso mogli preprečiti, da ne bi skozi njihov strnjeni obroč padali po zločincu udarci z dolgimi palicami. Za tisti čas, ko je komisija zbirala priče, so odgnali Svetka v urhovsko klet — kjer je s svojimi pajdaši še nedavno mučil in pobijal žrtve — da bi ga laže zaščitili pred ogorčeno množico.
Predsednik komisije Fedor Košir mi je omogočil razgovor. Svetek je bil prvi izmed urhovskih morilcev, s katerim sem se po vojni razgovarjala. Bil je tako zvit, da mu bi vsdakdo brez izkušenj z zločinci takega kova kasj lahko nasedel. Na vsako zastavljeno vpprašanje je imel pripravljeno tako spretno skovano laž, da jo je bilo težko ločiti od resnice. Svoje trditve je krepi s prisegami in se skliceval na življenje in zdravje svojih otrok.
“Naj jim iztečejo oči in se jim udje posuše, če ne govorim resnice!” je vzklikal, pa je bila laž vsaka beseda, ki jo je spregovoril v svojo obrambo. Stal je sredi tesne kleti, ki mi jo je pred kratkim razkazoval Ivan Anžur, pod železno kljuko z obročem, zabito v strop, opljuvan od glave do nog, pošastno prepaden in tako grozljivo prestrašen, da ga je bilo težko gledati. Govoril je, da je bil partizan, a da so ga ujeli Nemci in jim je komaj ušel. Ležal da je doma hudo bolan, ko so prišli ponj urhovski domobranci in ga prisilili, da je šel nekolikokrat na stražo. To je bilo vse, kar je zagrešil, zato tudi ni zbežal pred partizaani.
Ko smo nameravali izslediti grobove in prekopati žrtve, sem Svetka vprašala, kje vse naj jih iščemo. Izbuljil je oči, kot bi prvič slišal, da je na Sv. Urhu sploh kakšen grob. Le od drugih je izvedel, da v uhovskih gozdovih streljajo ljudi, sam pa kaj takega ni nikoli videl. Če hočemo kaj izvedeti o grobovih, moramo vprašati najmlajšega mežnarjevega sina Dominika Selana. “Ta je vselej, kadar smo” — hitro se je popravil —“kadar so koga gnali v gozdove, stekel za njimi. Če so ga podili nazaj, se je skril in skozi grmovje gledal, kaj se dogaja. Le trdo ga primite, veliko vam bo lahko povedal in tudi veliko grobov bo lahko pokazak!”
Ko so Svetlika pripeljali iz kleti, so pristopile številne priče in mu v nekaj minutah dokazale grozodejstva, za kakršna bi bila celo smrt z obešanjem premila kazen. Saj mu je kasneje redno sodišče dokazalo med drugim: “da je kot aktivni belogardist in kasneje kot član zločinske posadke na Sv. Urhu ter član “črne roke” sodeloval pri aretaciji Štefančič Marije in Mihaele, Omahna Janeza, Kocijančiča Jožefa, Briclja Jožeta, Dežman Lucije, Vidergar Marije, Terezije in Antonije Bricelj, Nežke, Anžiča Franca, Hrena Franca, Vimarja Jožeta, Dimnika Alojza, Polaka Ivana, Proška Franca, Hrena Franca, Rejca Matije, Jakliča Franca, partizana Kastelica Alojza in Orla Staneta, od katerih so bili ubiti, Vidmar Jože, Dimnik Alojz, Polak Ivan, Prošek Franc, Hren Franc, Rejc Matija, Jaklič Franc, Srebot Franc, Kastelic Lojze, in Orel Stane, sam ustrelil ranjenega partizana, pri čemer je žrtvi stopil na prsa, Vidmarja Jožeta ter skupno z bratom Kurata Križaja sodeloval pri pretepanju in usmrtitvi Bricelj Ivane (Hrastarice).”)
Svetek Alojz, je na sliki v linku “mučeniška pot k svobodi”, slika št. 127
Nadaljevanje s strani št. 589 – del 590
Knjiga Sv. Urh, Štefanija Ravnikar Podbevšek
Izpoved, Dominika Selana
Dominik Selan se je s svojo materjo kmalu vrnil izza meje.
Pred člani krajevnega ljudskega odbora je uhovska mežnarica že na pragu začela s svojim vnaprej pripravljenim zagovorom:
“Kar boga prinesite in dve sveči pa bom prisegla, da na Sv. Urhu ni padel niti en strel in ni bila prelita niti kaplja krvi!”,
je zdrdrala z monotonim glasom kot šolarček, ki se je gladko naučil pesmico. Vprašala sem jo kdo jo je naučil teh besed: kaplan Gande, kurat Križaj ali Pajsarjev gospod? Zvedavo je uprla vame svoj pogled, kot bi hotela reči, odkod mi je znano to naročilo. Ker pa ji je najmlajši sin Domine, ki je bil z njo, ugovarjal, ni odgovorila na moje vprašanje.
Ko je Domine začel:
“Saj ni res, kaj pa takrat … “se je hitro okrenila k njemu in ga udarila po ustih. “Molči, saj nič ne veš!” mu je ukazala. Dominik, pa je le povedal za nekaj grobov na Sv. Urhu in jih tudi pokazal.
Najmlajši mežnarjev sin Domine, rojen 31. julija 1930 — je bil med vojno pod vplivom svojih starejših bratov, sester in staršev in pajdašev. Z veseljem je izpolnjeval njihova navodila, nosil uniformo belogardistov, četnikov in domobrancev, si natikal orožje in pasove z municijo in se tak dal tudi fotografirati v skupinah s starejšimi pajdaši. Rad je tekal po vaseh in na ukaz svojega brata, urhovskega komandanta Poldeta Selana predrzno kričal nad partizanskimi ženskami, da morajo na Sv. Urha ribat kasarno, vezat butare in opravljat še druga dela.
Čez več let sem skušala Dominiku Selanu dopovedati, da ga zaradi mladoletnosti ne zadene nikakršna krivda za zločine na Sv. Urhu, da je bil pač slepo orodje drugih in naj zdaj, ko ima delo v Litostroju, lepo stanovanje v litostrojskem bloku, kakršnega niso dobili niti borci NOV, in je bil sprejet celo v KP, vendar že spregleda in pove, kaj vse je videl in doživel na Sv. Urhu. Pri priči je izustil grdo laž, da je bil ves tisti čas, ko so na Sv. Urhu morili, pri Rožnikovi teti na Litijski cesti. Rožnikovas in njena hčerka pa sta izpovedali, da ni bil niti en dan pri njih. Ko sem nato vprašala še njegovo mater, kje je bil tisti čas Dominik, je odgovorila: “Kje drugje pa naj bi bil kot pri meni?” Na moje vprašanje, zakaj laže, je dejala: “Zato, ker se boji!”
Dominiku Selanu sem povedala, kaj je dejal Alojz Svetek o njem, ko je bil med zaslišanjem zaprt v urhovski kleti. Prebledel je in se ves tresel: “Deset let življenja bi dal zato, da Svetek ne bi govoril o tem, kako sem tekal za morilci in gledal, kaj vse so počenjali s svojimi žrtvami!”
______________________________________________
Opombe so na koncu strani v knjigi, od kje so črpani nekateri navedeni podatki.
P.s.
Člani KPS v Litostroju niso vedeli, koga imajo v svoji sredini. V partiji je bil le malo časa.
Odprl si kar dve isti temi, ki obravnavata napačno presojo domobrancev.
Cerkev svetega Urha
Sv. Urh pru Dobrunjah
A ti res misliš, da je določeni procent Slovencev tako neumen, da ne razume tvoje politične provokacije? Svoje frustracije prodajaj svojim fiktivnim vnukom, polsestram in mrzlim bratrancem.
Slovence ste 65 let porivali v anus. Po 65 letih so se vam uprli. To dokazujejo vse ankete javnega mnenja. Dovolj kupleraja, so rekli Slovenci.
Lahko si v vagino nabijate umetne Janeze, ali posilite umetne Ančke, to vam ne bo pomagalo, da bi dobili tri perverzne referendume.
Dodajam link, da ga ne boste iskali.
Zločinec Alojz Svetek, ki ima na vesti mnogo umorov, pri zasliševanju ob navzočnosti prič.
http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/foto-127-slo.php
Nadaljevanje, stran 575- 576
Knjiga – Sv. Urh
Pri ubijanju svojih nasprotnikov domobranski zločinci niso poznali nikakih veljavnih zakonov in predpisov. Vsakega ranjenega partizana, ki jim je padel v roke, so na mestu pobili.
Najhujši so bili domobranci 13, čete, zlasti še, če so ujetega ali ranjenega partizana poznali.
Tako usodo je med drugim doživel 19-letni študent srednje tehnične šole Janez Jamšek iz Polja.
Dne 15. avgusta 1944 so ga ujeli poljski domobranci pri šmarskem prehodu na Dolenjskem. Med njimi je bil tudi domačin Rudi Hirschegger. Po zaslišaanju ga je ukazal ustreliti. Po osvoboditvi so svojci prekopali Jamškovo truplo in ga prepeljali na domače pokopališče.
Klerikalno časopisje je molčalo o umoru črne roke, o ropih v parizane preoblečenih domobrancev in o protipravnem ravnanju z ujetimi in ranjenimi partizani, čeprav je bilo natančno poučeno o vseh opisanih in številnih drugih primerih. Zato pa se toliko bolj razpisalo in ponarejalo dejstva, kadar so partizani ali terenci delavci OF obračunali z izdajalci. Vsakega izmed njih je klerikalni tisk poveličeval kot junaka posebne vrste in prikril vse tisto, kar je bil v resnici.
V nedeljo, dne 27. avgusta 1944, je peklenski stroj, namenjen domobranskemu majorju Križu, ubil izdajalca Rika Metlikoviča, ki je kot višji domobranski narednik pogosto obiskoval postojanke na Dolenjskem. Razvpiti major Križ je s svojo “bojno skupino”, kot je “Slovenec” imenoval njega in pajdaše, lovil po dolenjskih vaseh ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njim in jih vlačil v prostore stiškega samostana. Pri zaslišanjih je jetnike strahostno mučil, jih pošiljal v ljubljanske gestapovsko-domobranske zapore, od koder so romali v nemška taborišča ali v smrt. Veliko pa so jih njegovi ljudje pobili že na poti v zapor ali po prihodu med samostanske zidove.
Nadaljevanje s strani 576,
Sv. Urh
V noči od 26. na 27. avgust 1944 se je skupina borcev Gubčeve brigade zglasila pri Katarini Grmovšek v Dolenjih Praprečah. Domača hčerka, komaj 15-letna Marija, je bila partizanska kurirka. Tisto noč bi morala v Žumemberk, a so jo partizani poslali v Stično. Naročili so ji, naj odnese v tamkajšnji gasilski dom šestkilogramski paket in ga izroči majorju Križu. Paketu so priložili pismo nekega četniškega odreda, s katerim so domobranci sodelovali, partizani, pa so ga tiste dni uničili. Pismo so opremili z žigom četniške enote.
Kurirka Marija Grmovšek se je z mlajšo sestro, 13-letno Božo, zgodaj zjutraj odpravila na pot. Partizani so jima naročili, da morata paket nositi zelo previdno in ga skupaj s pismom izročiti naslovljencu. Okoli 9. ure sta Grmovškovi deklici dospeli do gasilskega doma v Stični. Pismo četniškega odreda jima je povsod odpiralo pot. Domobranski stražar ju je pustil v stavbo, kjer sta zvedeli, da je major Križ odsoten. Nadomestoval ga je poročnik Drago Bano. V stavbi je bil med drugim tudi izdajalec Riko Metlikovič, ki se je tisto jutro pripeljal k pajdašem v Stično.
Marija Grmovšek je izročila paket pomočniku Banu in zahtevala po naročilu partizanov, da ji izda potrdilo o prejemu. Domobranec ji je dejal, naj malo počaka. Sestri sta odšli na drugo stran ceste in čakali na potrdilo. Bano se je kmalu pojavil pri oknu in ju hotel poklicati. Tedaj je nastala eksplozija. Pritisk je bil tako močan, da je izruval živo mejo, ob kateri sta sedeli Grmovškovi.Vrglo ju je daleč od ceste, kjer sta hudo ranjeni nezavestni obležali. Z drugimi ranjenci so ju prepeljali v ljubljansko bolnišnico na oddelek za vojne poškodbe in ju zastražili. Več tednov sta se morali zdraviti, sledovi poškodb pa so jima ostali za vse življenje.
Medtem ko sta Marija in Boža Grmovšek ležali v bolnišnici, so stiški domobranci aretirali njuino mater in jo zaprli v samostan v Stični, kjer so imeli svojjo postojanko. Hkrati kot hčerki so zasliševali tudi mater. Na srečo so vse tri enako izpovedale. Trdile so, da niso poznale ljudi, ki so prinesli paket, in niso vedele, kaj je v njem.
Pod ruševinami gasilskega doma v Stični je tedaj končal tudi izdajalec Riko Metlikovič. Ko je njegov pajdaš Salko Elkasović izvedel, kako klavrn je bil njegov konec, je za vselej izginil iz Slovenije.
prababi————– Ko se bodo tajni arhivi končno odprli, bomo verjetno našli tam tudi tvoje ime, saj si bila njihova sodelavka !!! Koliko le teh imaš pa na vesti, boš verjetno nesla s seboj v večnost, toda rešiti se jih ne boš mogla, ker bodo šli s teboj tudi tja !!!
Bolj boš odpirala rane, bolj se ti bo lepila kri tistih, ki ste jih po vojni umorili !!!
Nadaljevanje, stran 577, 578
Sv. Urh
Tisto dopoldne, ko je v stiškem gasilskem domu peklenski stroj ubil nekaj domobrancev, je bilo pred farno cerkvijo v Sostrem “slovesno” porotikomunistično zborovanje. Na slavnostno okrašeni tribuni so sedeli krajevni klerikalni politiki, uniformirani predstavniki slovenskega domobranstva in zastopniki upravnega odbora vevške papirnice. Govorniki so pošiljali ogenj in žveplo na “komunistične” borce v gozdovih in na terenu in jim grozili s skorajšnjim uničenjem. Poimensko so naštevali najvidnejše domačine, ki so oddšli v NOV in se odlikovali z junaštvom in sposobnostjo. Iz lin cerkvenega stolpa so se pri vsakem imenu oglasšali pobalini in kričakli: “Na Urha z njimi!”
V poročilih o “uspelem” zborovanju je krelikalno časopisje zamolčalo te “pobožne” vzklike najmlajših pripadnikov slovenskega domobranstva, ki so bili dobro poučeni o tem kaj se dogaja na Sv. Urhu..
Tudi v poročilih o “junaku” Riku Metlikoviču niso zapisali, da je bil prej komandir partizanske čete, da je zvabljal v zasede svoje bivše tovariše in terenske sodelavce in jih zverinsko pobijal. Namesto dejstev so priobčili vrsto omlednih fraz in laži o njegovih “blagih očeh, ki so ugasnile za ta svet”, poudarjali so njegovo “postrežljivost, tenkočutno pravičnost in kristalno poštenost”, za kar mu je “gospod gotovo pripravil dobro plačilo” v nebesih. Na zemlji pa so svojega hlapca počastili tudi njegovi gospodarji. Slovenec je pisal, da je bil med številnimi venci tudi venec nemškega štaba.
Ko sta zgodaj jeseni 1944 Sava in Ljubljanica naplavljali številna iznakažena trupla pomorjenih žrtev, je Rupnikov zet Stanko Kociper grozil na protikomunističnem zborovanju v Zalogu: “Še je dovolj prostora zate, rdeči Zalog, na dnu Ljubljanice! Prej ne bo konca, da pade zadnji partizan za grmom!”
Ta grožnja se je poslušalcem, ki so jih siloma tirali na protikomunistična zborovanja, globoko vtisnila v spomin. Tudi krikov iz stolpa šentlenarške cerkve “Na Urha z njimi!” niso pozabili, vedoč, da bi domobranci te grožnje kaj radi izpolnili. Toda začutili so, da prihaja konec, ki bo vse drugačen, kot so si ga zamišljali.
Bližala se je jesen, zadnja v letihNOV. Aretacije, mučenja in deportaacije v nemška taborišča še niso prenehale. Še so brez sledu izginjali priporniki in terenski aktivisti in za marsikoga so še vedno domnevali, da je končal v urhovskih gozdovih. Vendar pa so večini urhovskih morilcev končno le začele omahovati okrvavljene roke.
Dne 22. septembra 1944je dal zadnji urhovski komandant Janez Mlakar poloviti v Sostrem in Zadvoru 32 sumljivih ljudi, povečini mladink. Odpeljali so jih v Ljubljano, od koder so morala naprej v nemška taborišča. Sestri Rezko in Tončko Trtnik iz Zadvora je komandant poklical k zaslišanju na Sv. Urha. Spraševal jih je o sestankih na terenu, kdo je govoril na njih in o čem. Vedeti je hotel, kje, kdaj in s kom sem imela jaz kot učiteljica na sostrski šoli sestanke in kaj sem na njih govorila. Dejal jima je, da dobro ve, da hodim že leto dni poučevat brez njihovega dovoljenja in da me bo že znal poiskati tudi v Ljubljani.
Zaslišanje je trajalo ves dopoldan, nato sta morali tudi Rezka in Tončka Tratnik za drugimi v ljubljanske zapore in naprej v Nemčijo, mene pa so aktivisti OF obvestili o namenu urhovkega komandanta. Ker sem si tedaj močno poškodovala nogo, da nekaj tednov sploh nisem mogla stopiti nanjo, sem se odtegnila aretaciji. Po ozdravljenju sem se povezala z aktivisti v Ljubljani in prenehala z delom v šolskem okolišu. Naši ljudje pa so me še nadalje obveščali o dogodkih v dobrunjski občini.
Zmage NOV in dogodki v svetu niso preplašili le aktivnih domobrancev, ampak tudi njihove svojce in simpatizerje. Iskali so zbližanja z družinami, ki so imele može in otroke pri partizanih, in jim skesano priznavali, da niso delali prav.
Borat,
kaj pa je tvoje delo??? Kar poglej koliko postov napišeš!!! V enem dnevu napišeš več postov, kot jaz ves mesec!
Sem ti že napisala, ko pogledaš na forum “politični čvek” MON-a, si ti prav na vsaki temi!!!
Sebe poglej!!! Smešen si ti!!! Pišeš z mnogimi nicki, odgovarjaš sam sebi!!!
Tudi o svojih “opranih možganih” premisli!!! Ti ne bo škodilo!!!
Borat,
kaj pa je tvoje delo??? Kar poglej koliko postov napišeš!!! V enem dnevu napišeš več postov, kot jaz ves mesec!
Sem ti že napisala, ko pogledaš na forum “politični čvek” MON-a, si ti prav na vsaki temi!!!
Sebe poglej!!! Smešen si ti!!! Pišeš z mnogimi nicki, odgovarjaš sam sebi!!!
Tudi o svojih “opranih možganih” premisli!!! Ti ne bo škodilo!!![/quote]
Ti v enem postu napišeš toliko kozlarij, da jih sam s pik as lopato cel mesec ne odkidam 😉
Borat, . . . . lažeš!!! – – – pišeš “odprl”:-))) Borat, zelo se blamiraš!!!
Nisem jaz odprla ne prve, ne druge teme o Svetem Urhu!!!
Najprej poglej kdo je temo odprl, šele nato obtožuj!!!
Ja! Pišem !!! Pa ne zaradi po tvoje, “politične provokacije”!!!
Pišem zato, da se bere še druga stran!!! To pa tebe zelo jezi!!!
Tukaj na MON-u, sem se pojavila zaradi takih, kot si ti!!! Ne zaradi političnih nagibov!!!
Kar poglej tvoje teme, na kaj vse se nanašajo!!! Pišeš z mnogimi nicki, pa menda ne misliš, da tukaj sodelujoči tega ne vemo!
Borat,
tale zapis zgoraj, je višek nesramnosti!!! O sebi si povedal vse!!! Sram naj te bo!!!
Borat, . . . . lažeš!!! – – – pišeš “odprl”:-))) Borat, zelo se blamiraš!!!
Nisem jaz odprla ne prve, ne druge teme o Svetem Urhu!!!
Najprej poglej kdo je temo odprl, šele nato obtožuj!!!
Ja! Pišem !!! Pa ne zaradi po tvoje, “politične provokacije”!!!
Pišem zato, da se bere še druga stran!!! To pa tebe zelo jezi!!!
Tukaj na MON-u, sem se pojavila zaradi takih, kot si ti!!! Ne zaradi političnih nagibov!!!
Kar poglej tvoje teme, na kaj vse se nanašajo!!! Pišeš z mnogimi nicki, pa menda ne misliš, da tukaj sodelujoči tega ne vemo!
Borat,
tale zapis zgoraj, je višek nesramnosti!!! O sebi si povedal vse!!! Sram naj te bo!!![/quote]
Nekomu sem stopil na žulj, =) Resnica pogreje še tako pogretega komunista.[/quote]
Borat,
ti si stopil na svoj žulj!!! Lažnivec pokvarjeni!!!
Le kdo te ne pozna!??? Vsi tukaj, ko se ogašamo na tvoje izzivanje in neprimerno pisanje!
Prenašaš semkaj razna sranja, da tukaj izzivaš in pišeš pod raznimi nicki!!!
Povrhu še stalno dežuraš, videti je, da je to tebi – samouku, prijeten hobi.:-)))) Sam sebi odgovarjaš!
Poglej:
prvi post, ob 14:41, dokumenti,
drugi post, – – 14:56, dokumenti,
tretji post, —- 15:09, je že frančišek s svojo depešo itd., itd,. ……
Pa še kup izmišljenih nickov se je pojavilo in zanikalo grozodejstva, ko so se dogajala na Sv. Urhu.
Sveti Urh, se je zgodil med drugo svetovno vojno in pika. Nikoli ne boste zbrisali tega grozodejstva, ko so ga na Sv. Urhu opravljali domobranci, črna roka nekateri člani RKC in četniki!
Ves čas prirejate razne dogodke, pa ne samo ti, tega so zmožni tudi razni gospodje in gospe!!!
Opisano je na mnogih krajih!!! Tudi, če začnete kuriti knjige, ne boste zbrisali! O tem je pisalo tudi tuje časopisje in tudi opisovali tuji kronisti.
Pojdi čitat od začetka in poglej, kolikokrat se boš našel!
Še enkrat, ne krivi mene, da sem jaz odprla teme o Sv. Urhu. Nisem ne prve niti druge!
Pisala pa sem in to zato, ker zanikate in se delate čiste in opravičujete urhovske klavce.
Oja, če se mi bo dalo, bom še pisala, pa ne po nalogu kakšnih depeš, o katerih vedno plozaš.
Se čutim dolžna žrtvam, ki so žalostno končale svoje življenje.
Jaz, sem imela srečo, da nisem končala ne na Sv. Urhu, ne v Kozlarjevi gošči. Bila pa večkrat zaslišana na domobranski postojanki, pa ne samo zaslišana, še kaj drugega tudi!
Na Sv. Urhu so zasliševali, tudi iz ljubljanskih zaporov so jih vozili na Sv. Urha. Tam jih trpinčili, mnogo jih zmučenih odvedli v Kozlarjevo goščo in jih tam pobili
prcofukl, res si prifukel in resnično bolan!!!!
Pišeš z mnogimi nicki, tvoje pisanje je pa resnično prfuknjeno.
Ja, prepisujem iz knjig, pa zgodbe niso zlagane, so točno napisane tako kot se je dogajalo med WWII. Te grozne kozlarije so počeli tvoji idoli domobranci in črnorokci! To delo je bilo res bolano!