n1info.si/novice/svet/kaj-bi-se-zgodilo-ce-bi-padli-v-crno-luknjo/

Sicer dvomim, da je ta forum greznica stekališče astronomskih fizikov, zapažam pa vseeno kakšne iq bolj štrleče, ki to smetišče uporabljajo za bildanje lastnih deficitov in frustracij, ki jih spremljajo. Kot mi vsi. Kakorkoli, meni sega fizikalno razumevanje sveta do samo toliko, kolikor se samodejno odvija mimo mene. Vprašanje za tiste poglobljene razmišljevalce in raziskovalce glede na članek zgoraj.

Ali zivimo v popačenem časovnem teku? Moja madost je tekla bistveno bolj pocasi. Fantje pri dvajsetih so bili možje, zreli in odgovorni. Danes dobiš mladiča v delovno sredino, otroka. Ne rečem, da s slabim teoretskim izhodiščem, ampak nikakor nekaj, kar deluje zmožno samogradnje hiše, imeti otroke, skrbeti za kogarkoli, kaj šele družino. Izgleda, kot so bili naši fanje konec osmega. Tridesetletniki so bili nekdaj starci proti danes.  Tudi svoje babice se v mojih zdajšnjih letih spomnim starke, to podobo ohranjajo tudi fotografije, sama pa hribolazim, naredim skoraj še celo špago, smučam, pa verjetno ne bom dočakala njenih stoena let. Ima kdo razlago, zakaj se nam zdi, da čas mineva vse hitreje? Je to morda kaj podobnega kot je v opisu članka?

čas za nas ljudi ne poteka linearno. vsak preživet dan, vsako preživeto leto primerjaš s svojim celotnim preživetim življenjem in tako  je relativno vsako preživeto leto krajše in ti hitreje mine, kot prejšnje.

otroštvo gre počasi. eno šolsko leto je trajalo celo večnost. meni se zdi, da je prvih 5-6 let službe trajalo dlje, kot zadnjih 15-20. da se je zgodilo več. pa se ni. samo primerjaš različne stvari.

kar se pa zrelosti ljudi tiče. možgani dozorijo nekje do 25 leta. to je bilo tako pred 50 leti in je tako danes. ampak pred 50 – 70 leti so se bili ljudje prisiljeni sami preživljat že pri 15-16 letih, tudi, če so še hodili v šolo. če si prisiljen gospodarit, boš pač drugače razmišljal, kot če je tvoja edina skrb to, da narediš tisti faks do konca.

ker pa možgani niso razviti do konca, pač to pomeni, da mogoče tiste odločitve, ki si jih sprejel pred 25 letom niso bile dolgoročno ravno najboljše. ker si jih pač sprejemal preden si bil sploh sposoben dolgoročnega uvida v neke posledice.

Zelo lep opis, tudi jaz sem do sedaj razumela to razlago kot verodostojno pojasnilo tega fenomena. Vendar, ko sem brala ta članek, o dveh hitrostih časa glede na bližino črne luknje, se mi je pojavil dvom v vsa predhodna vedenja in pojasnila. Še posebej, ker pri današnjih otrocih nimam občutka, da imajo časovno predstavnost enako našemu otroštvu. Dvom tudi zato, ker določene teorije pa vendarle že podpirajo prehod v drugo časovno dimenzijo, kar me do sedaj ni ravno prepričalo. Nisem v polju ravnozemeljcev, nubirovcev, in podobno, sledim vedenjem kot jih imamo na dlani. Samo sledim. Tole mi je pa vseeno vstavilo what if v možganovo celico.

Hvala tudi vsem ostalim za strpna mnenja, tudi drugače prepričanim. Nismo inštitut Jožefa Stefana, debata zgolj.

Definitivno nismo sami v vesolju in sem dostikrat naletela na dokumentarne filme, kako je fizikalno možno ukriviti čas, potovanje skozi čas, obstajajo tudi točke na planetu, ki so znane po črvinah in portalih, a ne čarovniških portalih, ampak po medgalaktičnih portalih.

Nikola Tesla je vedel vse skrivnosti vesolja, Univerzuma in so mu pokradli vse ideje, znanje, zapiske ter ga sramotno ponižali in eliminirali. Američani so del znanja pokradli in ustvarili veliko plačljivih stvari, kar bi Tesla omogočil brezplačno za vse Zemljane. Elektrika in še kaj.

Eden takih energetskih medgalaktičnih portalov je na Antarktiki in v Sibiriji. Na Antarktiki je del ozemlja, ki ni v lasti od nobene države in so prepovedana območja za letenje nad tem območjem in plovbo v bližini. Pojavljajo se zapisi o votli Zemlji in notranjem svetu, a v to ravno ne verjamem. Vem pa, da definitivno nismo sami v vesolju, obstajajo napredne civilizacije, ki so nam več tisoč let nazaj omogočile tehnološki napredek. Piramide niti približno niso gradili egipčanski sužnji.

Zadnje čase se vedno bolj nagibam k temu, da smo v nekakšni matrici, še rajši pa imam misel, da imam ob sebi angela varuha, ki me varuje pred zlobnimi osebki, zato sem prenehala riniti v njih in jih prositi za drobtinice. Kar ni namenjeno v isti sekundi, nikoli ni namenjeno in ne bo nič iz tega. In hvala bogu da ne bo nič iz tega, ker dobro in zlo nikoli ne gresta skupaj. Dobro ima svetle točke in svetle poti na tem svetu, temni ljudje izbirajo mračne poti in imajo temno dušo. Kot črna luknja.

Da se vrnem nazaj h galaksiji. Sigurno ste že vsi gledali serije Zvezdna vrata. Od kje režiserjem vso to znanje za snemanje znanstvene fantastike? Od nekje so morali dobiti ideje, predloge in zasnove, kako potovati skozi časovne črvine v drugo obdobje in na druge planete, v druge galaksije.

Eden mojih najljubših igralcev je Richard Dean Anderson.

V vesolju nismo sami. Si pa nikakor ne morem predstavljati dejstva, da je nad nami vse neskončno. Ker smo tako narejeni in vzgojeni, da se za človeka vedno nekje nekaj začne in konča, zaključi. Mogoče je ta črna luknja rob nečesa in posrka posesa stvari, a kam gredo te stvari? Ne želim vedeti. Boljša in ljubša mi je misel na Boga, raj in angele.

Lp

Dodala bi še to, da dopuščam tudi možnost vzporednega vesolja, zato toliko naravnih dvojnikov (ne umetnih). Deja vu scene, da smo nekje že nekaj videli, doživeli, da smo na nekem kraju že bili, pa se ne moremo spomniti kdaj in kako.

Vsaj jaz sem že neštetokrat v življenju doživela nek čuden občutek nekega kraja ali dogodka, da sem vse to isto že doživela. Smiselne razlage za to pa nimam.

Enx so o tem govorili v frekvenci x, ko smo otroci, nam čas teče počasneje, ker možgani še nimajo tako pogostih nevronskih povezav, se pravi znanja, izkušenj, spominov..bolj ko smo stari, bolj drvimo…sicer pa se čas ne premika, premikamo se mi skozi čas, ki je le en večen zdaj

Ljudje okoli mene pravijo, da čas zadnjih šest, sedem let dobesedno drvi. To so zelo različni ljudje- starostni razpon 30-90, aktivni in neaktivni, različnih ravni razgledanosti, spolov in načinov življenja.  Sama imam skoraj 60 let, pa enako občutim pospešeno minevanje časa.
Črna luknja bi fizikalno bila dobro pojasnilo, temu ustrezno tudi premik magnetnih polov planeta, gotovo pa se najde več dokaj verjetnih razlag.
Zase sem se odločila, da bom verjela tisti, ki bo znanstveno najbolje podkrepljena, izločila bom tiste filozofske. Zaenkrat o črnih luknjah in ukrivljanju časa ne vemo vsega, je pa nekaj, na čemer lahko gradimo razumevanje fenomena.
Znanstvena fantastika od Julesa Verna dalje je bolj ali manj pravljica, katere korenine so pa vseeno iz kakega strokovnega zapisa.

Tisto o svetu znotraj planeta je izključeno, tudi teorija o vzporednem vesolju se mi zdi bolj vraža, sem pa iskreno vesela, da smo ljudje obdržali vsaj nekaj prvobitnih občutkov za svet okoli nas. Tole z občutenjem časa je en tak primer.