Midva dajeva vsak 2/3 plače na skupni račun iz tistega se potem čizčrpava za vse. Jaz iz mojega osebnega kupujem stvari zase in otroka kar ni bilo planirano in je za mojo dušo, mož s svojo tretino skrbi za motor in tako naprej.

po moje tričetrt folka, ki planira ločitev spopuca varčevalne račune in pospravi viške denarja na varno – ups sem zapil in zakockal – dokaži mi da nisem. Dostikje slišiš, da so izginili tudi dokumenti od investicij ipd zadeve.

Midva nimava skzpnega računa, ker bi jaz vse zapravila.

No, jaz ne znam z denarjem.

Je pa ves denar najin.

Mož zasluži veliko več in vse račune, stroške, dopuste, avtomobile, vse, plačuje on iz svojega dohodka.

Moja plača gre za drobnarije iz trgovine, kak manjši spletni nakup in podobno.

Tudi večji nakupi špecerijw grejo iz njegovega dohodka.

Midva sva samo zmenjena, da nimam nikoli – na računu.

Kaj bo od koga v primeru ločitve, bo na koncu odvisno od njunega dogovora pri ločitvenem postopku. Le-ta pa lahko traja dlje časa in v tem času moraš nekako preživet. In vmesnem obdobju ti nič ne koristijo milijoni na partnerjevem računu, do katerega nimaš dostopa. Prav tako ne nepremičnine, ki so pravno formalno pisane nanj.

Treba se je zavedati, da pri nas ne obstajajo skupni računi, ki bi bili pravno formalni. Kar pomeni, da je vedno nekdo lastnik, tudi če je drug pooblaščen. Pooblastilo se lahko prekliče in ni absolutno (v primeru smrti lastnika se račun blokira!). Tako, da v primeru smrti ali ločitvenega postopka, se lahko zgodi, da z enim računom kjer je ves denar postaneš klošar. A te stvari se načeloma ne dogajajo vsakodnevno, klošar hitro postaneš, ko malce cifre zamenjaš in ti bankomat požre kartico, ko izgubiš kartico ali telefon, ko kartici poteče trajanje ali pa jo pozabiš zamenjati z novo.

Če malce več elektronsko posluješ, je prvo pravilo, da imaš več kartic in bančnih računov. In to velja že za posameznika, kaj šele za partnersko zvezo. In ko imaš več računov, vsega denarja nikoli nimaš le na eni, ampak na vseh po malem.

Če pa investiraš v delnice, sklade, kripto in podobne zadeve, pa se ti bolj splača imeti nekaj denarja še na trgovalnih platformah.

Skupne finance. Na mobilni aplikaciji imam vpogled v njegovo stanje, prilive, odlive in tudi on vidi moje. Nekaj trajnikov imam jaz, nekaj on. Ima on za 1/3 večjo plačo, pa imam jaz več na računu. Torej očitno gre iz njegovega računa več. Ker nima nihče od naju težav z zasvojenostjo, prekomernim zapravljanjem in stremiva k enakim ciljem ni težav. Za večje nakupe se pogovoriva. Za tisto, kar je meni pomembno se odločim jaz, kar je možu pa mož. Avto odplačuje mož, vozim ga jaz.

Skupni račun? Pa kaj še.

Moz ima visje prihodke, jaz mu nakazem polovico place, kar ostane imam za hrano in obleke zase in za otroke in za nekaj trajnikov. On placuje kredit in stroske. Imam vpogled v vsa varcevanja, vse nepremicnine so skupne. Nic nam ne manjka in lepo funkcionira, ker zna on boljse razpolagati in se je ze nickolikokrat to pokazalo za pravo odlocitev.

Zanimivo postane, če gre par narazen in pride do delitve premoženja. Ja, na pol. Klinca, zelo lahko pa ne, če je eden tako neumen, da denar polaga na račun drugega, iz katerega se potem stvari plačujejo. Potem zna hitro priti do tega, da se prikazuje, da je nekdo praktično vse plačeval in kupoval, drugi pa (naj bi) pač vse zapravil. Na to pa ne pomislite?

In najbolj zagovarjate te skupne račune in vse je naše tisti, katerih prispevek je nižji.

Edino pametno vsak da za skupne finance polovica.

Ocitno je ta tip prfuknjen in ne ve kako gs zenska okrog prinasa.

On ji daje vse .

Ona pa malo se za sebe zadrzi.

Tu se vidi kako so nekatere pokvarjene.

ne vem, zakaj bi clovek rabil skupen racun? Imava vsak svoj racun, vsak nekaj trajnikov, placujeva enkrat en drugic drug. Podobni dohodki, oba priblizno enaka zapravljivca, nic ekcesnega.

Midva imava skupne finance,ko imava placo vse dvigneva in dava na stran,nekaj si vsak obdrzi za svoje potrebe.jaz placujem stroske kot so el.,tel…moj placa kredit za hiso in zav.za avta.jaz mesecno naredim nujni nakup.ce kdo od naju rabi denar si vzame iz tistega kar imava na strani.nama cist funkcionira tako kot imava.

Tudi če je eden vse plačeval gre na pol vse v zakonu ustvarjeno. Nehajte ameriške filme gledat. In če lahko en dokazuje da je bilo vse iz njegovega računa plačano, lahko tudi drugi da je plačo na ta isti račun nakazoval a? Vse (razen dediščine) kar prineseš v bajto tekom zakona bo šlo na pol. Pa lahko trikrat nase napišeš in imaš na svojih računih.

Pa niti približno ni res da samo taki ki manj zaslužijo zagovarjajo skupne finance. Pri nas recimo jaz skoraj krat 2 zaslužim napram možu, plus hišo sem kupila pred njim, skupaj potem še dva stanovanja za oddajo. Po mojih izkušnjah imajo skupne finance v družinah kjer je to in tudi vse ostalo lepo urejeno. Kjer imajo urejene finance. Vsi vedo koliko in kam gre, vsi varčujejo, vsi vedo za kaj varčujejo…Ne skrivajo nič en pred drugim. Nimajo nekih minusov in obrokov in…. Take družine tudi na splošno po mojih izkušnjah več sodelujejo, ne samo na finančnem delu. Recimo moj mož ve kdo je zdravnik od otroka, kako je učiteljici ime, gre na roditeljske, vzame bolniško, ve koliko imata veliko nogo, ve katera je njuna najljubša igrača in barva, kaj najraje jesta, kdo so njuni prijatelji….je vključen v družino. IOpažam da je to zelo redko. Ljudje imajo kao družine, pa dedc ne ve niti kdo otroka uči, koliko ima št. čevljev, nič….ne vedo niti koliko vrtec stane, koliko gre za hrano, koliko za položnice…žene ne vedo kdo je avtomehanik, kako na tehnični avto peljat, kakšne gume kupit….jaz ne razumem takih družin res ne. Življenje en mimo drugega. Sploh tiste, ki imate moža, ki nima pojma o otrocih. Kaj če se vam kaj zgodi? Bodo šli v rejo?

Šolala sem se 16 let svojega življenja da imam zdaj plačo kakršno imam. In zdaj naj to nakazujem nekomu s katerim sem par nekaj let?

Midva oba zasluziva priblizno enako, povprecno placo. Imava vsak svoj racun. Oba imava tudi kredit za hiso. Vsak vzdrzujeva svoj avto (registracija, vzdrzevanje, gorivo). Moz ima se lizing, jaz ne. Moz ima na trajniku vecino poloznic, jaz pa placujem v trgovinah (jaz hodim kupovat hrano) in sproti kar potrebujejo otroci (10, 12 in 13 let)- oblacila, sportna oprema, zepnina,…..

Nama je tako ok in super funkcionirava. Vsak mesec vsakemu ostane 100-150€, to pa porabimo za dopuste, kaksne nepredvidljive nakupe, za razvajanje itd. Privarcevano nimava skoraj nic, saj oba se odplacujeva kredit za hiso. Kredit  imava se 9 let, potem bova lahko morda kaj privarcevala. No ali bova mogla takrat zacet financno pomagat otrokom, da se osamosvojijo…….

Midva imava skupni denar še iz študentskih časov in stvar funkcionira že 35 let. So bila leta, ko sem več zaslužil jaz, zadnja leta pa več zasluži ona. Nikoli, ampak res nikoli, ni to predstavljalo nikakršnega problema. Zavedava se, da je to na dolgi rok finančno najbolj optimalno. Imava vsak svoj račun, na katerih sva medsebojno pooblaščena, vendar z obema operiram jaz. Vse se plačuje z njenega računa, ko pa se vsake toliko nabere višek, jaz z mojega računa prenesem sredstva na njenega in potem v sklade. Če rabiva gotovino, jo žena dvigne na bankomatu, da v mojo denarnico (ne mara imeti preveč gotovine pri sebi) in si potem sproti jemlje ven, kolikor rabi. Zato ona bolj ve, koliko gotovine imava pri sebi, kakor jaz. Slipe od kartic zbirava na enem mestu in ko pridejo izpiski, jaz preverim, če se le-ti ujemajo s slipi. Nikoli ne preverjam, kaj in kje je karkoli kupila, saj mi itak sproti pove in pokaže svoje nove cunje, za ostale nakupe pa se skupaj odločava.

Super le tako naprej,dobr dogovor imata.

Meni pa se zdi da je to prevelika soodvisnot. Ne bi bila zmožna na tak način funkcionirat.

Za najine otroke pa nikar ne skrbi, ne bodo šli v rejo, so že dolgo polnoletni.

Suhe veje pač niste za nič, ste nebodigatreba odpadek, tu nobena šola ne pomaga.

Pol se pa izrojena sociopatska, egoistična volazen repenči, če nas muslimani izpodrivajo po levi in desni, a sploh ne vedo več kaj je življenje in bistvo življenja.

Meni moja vse pobere.

Zelo lepo

Zaslužim 3x toliko kot moja, nimamam 0 pisano, ma si privoščim ravno ksr se mi kurac dvigne, skupni račun – no go. Ona samo cvili koliko dela za službo.. jaz se pavsk dan vozim 190 km v službo in nazaj, 4 ure… pa na misel mi ne pade…

Imava skupne finance že od nekdaj. Preden sem zanosila sem imela svoj posel in delala petek in svetek, vikende, praznike…, da sem res dobro služila in sva ogromno privarčevala in sem si lahko privoščila biti do tretjega leta najine punčke doma, brez da bi najin proračun trpel. Trenutno urejam vse, da se znova lotim posla, ampak z drugačnim urnikom, služila bom cca enako, kot mož, kar je še vedno precej več od povprečne plače. Finance ostajajo skupne. Nama je to najbolj pregledno. Denar dava na kup, stroški so, kakršni pač so, od tega, kar ostane, dava vsak mesec nekaj v fond za dopust, penzijo (oziroma starost) in fond za nepredvidene stroške. Ostalo je za frčkarije.

So bili časi, ko sva bila na minimalcih oba in ni ostalo nič, dopust je bil pa taborjenje v sposojenem šotoru, ampak nama ni nič manjkalo. Zdaj, ko je možnost varčujeva, če se zadeve obrnejo bova prilagajala sproti. Ampak vedno skupaj.

Midva. Midva sva taka. Za vsako stvar, ki si jo želiva kupit, gledava skupni znesek plač. Ko je treba kaj kupit otrokom, se pač plača iz enega računa. Ko plačam položnice, preostanek nakažem ne en račun. Na katerega je odvisno od meseca: ko sem imela limit (da sva otrokom kupila pohistvo za sobo), je bil na mojem računu, da so bile čim manjše obresti, ko se je trgalo za obrok kredita, je šlo na možev račun, da so bila gor sredstva. Sedaj, ko sva pa vse odplačala, pa dam kar nekam. Zato da imava točen vpogled, koliko denarja še imava. In ko dajem na stran, dajem v skupni hranilnik, saj varčujemo za vso družino. Če bova šla pa kdaj narazen, bova pa takrat ločila. Da bi pa danes kdo od naju dajal na stran, da bi imel, če se ločiva, je pa skrajno sebično, ker bi po vsej verjetnosti otroci nastradali. Tako imajo pa oblačila, igrače, nadstandard…nama pa tudi nič ne manjka.