Midva si deliva vse, od postelje do denarja! Več kot 30 let to dobro funkcionira.

Je pa zanimivo, da eni delijo vse, sebe, posteljo, otroke, denarja pa ne! Po tem vidim, kakšno vrednostno lestvico imajo.

Moja starša sta tako funkcionirala dva računa, vsak pooblaščen na vsakem, vse večje nakupe sta se dogovorila, večinom tudi skupaj nakupila. Funkcioniralo je 40 let do smrti enga od njiju. Oba sta tudi varčevala in spet oba pooblaščena na varčevalnih računih, zavarovalnih policah kot upravičenca.

Sanjala sem, da bo tako pri meni. Prva napaka ko sem nekoč dala kartico, da dvigne ker greva popoldne v nakupe za otroka (noseča 7,5mesecev) in je prišel domov zvečer, na računu niti evra moje plače. Jaz pa slepa. Zazvonilo mi je toliko, da ga nisem pooblastila, a žal je vedel pin.

Čez leto dni grem zjutraj po nakazilu na bankomat in ugotovim da je nekdo ob enih ponoči dvignil 500 eur, kot ke bilo dnevnega limita. Medtem ko sem spala!!! Takrat sem se odločila in počasi in premišljeno pripravil za odhod.

V glavnem nikoli več skupnih financ.

Sem pa sedaj skrbnik za zgoraj omenjenega starša, imam dostop do vseh financ, pa mi nekak ne gre, da bi karkoli vzela. Male, večje nakupe, pomoč na domu, položnice plačam iz svojega denarja (hb lahko plačam svoje, otrokove in starševe stroške s svojo plačo). Pokojnina, varčevanje od starša ostaja na računu, itak sem edinka in sem edini skrbnik. Funkcionira zadnjih 8let.

Menda si toliko pri pameti da ti je jasno da niso bile problem skupne finance ampak izbira partnerja a ne? Jasno da z takimi bebci nimaš skupnih financ. Večini upam da je tudi jasno da z takimi bebci nimaš nič, kaj šele družino.

To ni soodvisnost, ampak partnerstvo. Tim. Skupno življenje. Nisi ti in on vsak zase. Ampak sta partnerja. Če človek finančno ni zmožen biti partner z nekom, ne razumem kako je lahko partner v čemerkoli drugem. Taki ljudje niste za partnerstvo. Ste samo zase. Niste zmožni deliti ne sebe, ne življenja, ne financ…nič. Ste za cimre. To je pa to. Skoraj vse, ki jih poznam ki tako striktno delijo moje, tvoje delijo tudi ostale stvari. In očitajo. Jaz večkrat posesam. Jaz večkrat kuham. Jaz imam težjo službo. Jaz več za otroke naredim. Vedno neko tekmovanje in dokazovanje kdo je boljši. Zakaj rinete v neke veze in skupno življenje mi ne bo nikoli jasno. Niso vsi za partnerstvo. In nič ni narobe s tem. Samo priznati si je treba da si pač kakršn si. Ne pa igrat družino, v resnici pa živeti kot samska oseba s cimri.

Uf, vse sorte sem že slišala. Najboljša pa je tista, da imata vse ločeno, stroške za življenje in otroke strogo razdelita vsak mesec in določen znesek (recimo 200 eur) vsak mesec vsak porabi izključno zase. Za kar hoče. In to folk s povprečnimi plačami. Se pravi, ker je zapravil on, bom pa še jaz. Pa če je nujno ali ne. Ali pa recimo, da on letos potrebuje novo smučarsko bundo, ker je šla zadrga. Si jo kupi za 600 eur. Pa si jo kupi tudi ona, čeprav je njena stara 2 leti in skor nova. Pa kaj. Če je on zapravil toliko, bom pa še jaz. Za otroke pa…..eh, njihove so še ok. Četudi niso. Pa sedežna je že ogulkena, da glava boli. Pa kaj, za TV gledat je ok. Nobenga načrta, sam za sprot, če boš ti, bom pa še jaz. Zanalašč. Kere scene, res.

Prav da imata skupaj… Ker ka te boš z gnarom, navaden papir brez vrednost pa če ma tvoj 5000 ti pa 1000 je to vseeno, gnar ni nič… Le kreten se žene zanj…

Odličen komentar, podpišem vsako besedo.

Imava skupne finance, ampak sem samo uporabnik, za vse skrbi mož. Bila sem deset let doma z otroki, v ta namen je kupil mož garsonjero, ki je pisana name lastniško in ne gre v delitev premoženja pri morebitni ločitvi, niti v delitev premoženja pri morebitni smrti moža. Vse ostalo premoženje je pa skupno in ga upravlja mož. Vsi dogovori so urejeni notarsko in zk. Svojega fonda ne potrebujem, ker vzamem kolikor potrebujem, če gre kdaj tesno, mož pač pove, koliko časa sva s financami omejena. Mislim, da je zame dobro poskrbel, zase troši manj, edino solo razmetavanje so mu cigareti. Ostalo počneva pa skupaj že tridesetplus let.

To je edini pravi nacin, saj ste družina. Vse ostalo je s figo v zepu.

Midva sva tudi na skupnih financah. Vendar jaz možu ne nakazujem, ker nima smisla. Enkrat kupujeva z moje kartice drugič z njegove. Enako velja za račune. Kar ostane gre v hišo, dopust,… Vsi večji nakupi so odobreni z obeh strani. Torej če si jaz nekaj zaželim in je večje vrednosti povem možu in seveda obratno. Tako skupaj furava že 20let in je super!

Skupne finance so super, dokler se ne zalomi. V Sloveniji se loči malo manj kot vsak tretji par. Možnost ločitve je torej relativno velika, ampak ljudje pod vplivom čustev in hormonov to enostavno zanikajo. Potem pa prihaja do razočaranj, ki jih v dolgotrajnih postopkih rešujejo sodišča. Racionalni ljudje, ki se že v začetku v zakon ali skupno partnerstvo podajo z realnim zavedanjem dejstev, običajno bolje plujejo skozi skupno življenje. Pogosteje se zalomi pri tistih, ki so prepričani, da se njim razhod ne more zgoditi. Brezglavo zaupajo v pravljice o večni ljubezni, ženske spremenijo priimek, kreirajo skupni mail, itak skupni račun, kot individuumi skoraj nehajo obstajati, vse je samo ahinoh Midva. Velikokrat si ob prvem dvomu, da nekaj pa morda le ni ok, zatiskajo oči. Potem pa šok, ko izvedo, da je  šel iz skupnega računa tudi denar za nakup darila za ljubico (pa ne za znižan pušeljc rož iz bližnjega marketa), se je na nepremičnini pojavila hipoteka, je mož šel za poroka in mora odplačevati tuj dolg in podobno.

vsak SVOJ denar. v zakonu?

smešno, če ne bi bilo žalostno …

Ljudje, ki imamo skupne finance vemo kakšni so naši prihodki in odhodki. Tako da ta teorija kako se ljubicam darila kupuje je dosti lažje izvedljiva če ima vsak svoje in vse ločeno in nihče nič ne ve o drugem. Stvari pri ločitvi se delijo isto ali si imel skupne finance (kar ne pomeni skupni račun) ali pa ne. Vse ustvarjeno v zakonu gre na pol. Če se ne dogovoriš drugače. Ste pa na tem forumu ločenci tipični primerki zakaj ne ločenih financ in kako je to super ko se ločujete. Sami kregi za preživnine. Večina sploh ne ve koliko stane kaj. Dedci trdijo da se da otroke z 100e preživet, ženske sprašujejo kako določit preživnino, nikomur se ne sanja koliko je šlo do takrat za otroka. Vsi v nekih minusih, lizingih, stvareh na obroke….nihče ne ve kaj in kako urejati finance, kako planirati za prihodnost in svojo lastno varnost….finančno totalno nepismeni ljudje. Tujce sprašujete koliko kredita si lahko privoščite, koliko drugi privarčujejo (kaj ima to veze z vašimi financami ne vem)…. Midva za razliko od veliko ljudi tu gor oba veva koliko pride v hišo denarja in kam potem ta denar gre. Isto veva koliko stane otrok, koliko avto, koliko imamo privarčevanega…. Plus koliko je dela z družino, kdo je otrokova učiteljica/vzgojiteljica, zdravnik, zobar….kdorkoli od naju ostane sam je zmožen poskrbeti za gospodinjstvo in otroke. Ker tudi sedaj v tem sodelujeva. Ljudje tu gor se pa ločujejo in pol stvari ne vejo kako so funkcionirale v njihovi kao družini. Ker imajo vse ločeno. Skrivajo stvari en pred drugim. Tekmujejo en z drugim v jamranju ali pa v temu kdo več naredi in prispeva. Nimajo pojma kaj je to sodelovanje in delovanje za skupno dobro. Zato ločitve. Ker že v štartu niso imeli pojma kaj družina in partnerstvo pomeni. Zbirajo točke in se veselijo ko so v prednosti, namesto da bi en drugega spodbujala in stala ob strani ter delovala skupaj kot tim, kar naj bi bila.

Od nekdaj imava ločene finance. Jaz plačujem hrano, on ima trajnike za položnice,  kurilno olje plača ali on ali jaz. Ni pa problem denarja, da bi seštevala, kalkulirala, finance so vedno solidne. Ko kaj večjega kupimo , na primer kakšno stanovanje, dava oba skupaj.

Če bi bilo res tako enostavno, da gre vse na pol, potem bi bili vsi ločitveni postopki končani tiktak. Pa nobenih odvetnikov ne bi bilo treba in tudi ne starih računov in drugih dokazil, kaj je kdo plačal.

Pri pametnih ljudeh je tik tak končano. Bebci se pa tožarijo in mečejo denar odvetnikom na koncu gre pa še vedno vse v zakonu pridobljeno (razen dediščina) na pol tako kot je po zakonu. Nekateri si celo domišljajo da če nekdo vara ali karkoli že pač to vpliva na to kdo več dobi. Kar je bedarija. V sloveniji sploh ne poznamo krivdnih ločitev. Večina, ki se tožari pa se tožari za vlaganja v nepremičnine ipd. ki niso ne v lasti moža ne žene. Tam se pa rabiš tožarit ja. Kot rečeno, večina ljudi blage veze nima ne o zakonih ne o financah. In taki financirajo vse te odvetnike 🙂

Moja znanka je bila poročena skoraj 30 let. Imela sta skupne finance. Ko je menjala službo, je želela, da se iz skupnih financ kupi še en avto. Mož ni bil za, za kredit pa tudi ne. Pa se je na čisto drug konec mesta v konici vozila za avtobusom in morala še malo peš, po obvoznici pa bi imela 15 minut. Takrat ji je bilo prvič žal, da nima svojega denarja.

Čez par let je kupil motor. Seveda iz skupnega denarja, saj sta imela vse skupno. Ob ločitvi, ki je sledila kmalu, ker si je omislil tudi mlajši model, sta si skupno malho razdelila, a notri je bilo  bolj malo. Stanovanje v hiši njegovih staršev je bilo pa tudi njegovo. Pri 55 se je znašla v precej nezavidljivem položaju.

A kamo jo vse?

Massivna ekonomija pomaže več kot dela bi se moglo „zdravjati“ pravljeni, s dodirnih razmer je mesta, ki je kdo blistava stanica, ker ako pričamo pomembna, vsajak ne pridobije.

Vsaka ženska rabi imeti na strani en kupček denarja za katerega mož ne ve. To so vedele že naše babice. Še vedno bi lahko imela skupaj finance, samo dabi si ti še en mali svoj kupček delala. Potem bi razumela, tako kot je, ne razumem.

ne vem, kako se lahko kregate okrog te teme. Ali je tako težko razumeti, da za ene je prava rešitev taka, za druge drugačna. Veliko je odvisno tudi od vzgoje, od načina, kako so imeli urejene finance naši starši.

Midva imava vsak svoje, on več zasluži, zato plačuje vse položnice. Jaz kupujem hrano, oblačila, kar je potrebno za dom. On ustvarja prihranke, jaz porabim vse. Ko rabim, mi da, oziroma kupi. Ko rabijo otroci kaj večjega, kupi on. Avto in tehnične igračke ima on čez. Me tudi ne obvešča, če se odloči kaj kupiti. Tako sva pač vajena, da imava denar vsak na svojem računu, oba pa ga trošiva za vse skupaj, za družino. Če bi imela denar na skupnem računu, se najbrž ne bi počutila dobro, saj bi imela občutek, da si ne smem nič kupiti brez posvetovanja. Tisti, ki vam tako funkcionira, super za vas, meni je v redu tako, kot imava.

Nekateri zvezo sodite po financah. Ne vem, zakaj bi to moralo imeti kakšen vpliv. Ločen račun ne pomeni nezaupanja, ampak je pač taka navada, ko se rabi, se pač vzame od tam, kjer je. Za zvezo je pomembna ljubezen in spoštovanje. Tudi spoštovanje do drugačnih navad, do drugačnih želja in miselnosti okrog financ. Če ljubezni in spoštovanja ni, skupni račun ne bo rešil zveze.

Ni sans, da se grem kaj takega. Da bi karkoli prenakazovala na skupni racun. Imam svoje prihranke in ni jih malo, vsak mesec dam 500 eur na stran. Moz ima pa svoje..Pa ne skrivava, on ve, koliko imam jaz nasparanega, jaz vem zanj.. Imava pa dogovorjeno, kdo kaj placuje.. Jaz placam ca. 25% stroskov, moz ostalo. Tak je dogovor, tudi potovanja, vecje stroske itd placa on. Stvari za dva otroka, poloznice za solo, manjsi nakupi hrane itd so pa moje podrocje..

Hahaha, tocno.. Skupni FB racun, to je pa taka neumnost, da ji ni para.. Kaj je tem osebkom, da si kaj takega umislijo??

A skupni mail tudi ima kdo??

Skupne finance in celo skupni racun?? Resno?

A niste opravilno sposobni?

Meni pa ni prav jasno, a to pomeni da imate poleg svojega in partnerjevega še en tretji račun al kako?

Stroški za brezveze.

Res je. Nekateri imajo še celo skupni dom in skupne otroke. Pa domače živali. Kaj takega. Nekateri celo skupne avte! Nekateri pa celo skupno posteljo in kopalnico! Neverjetno res. Ne vem kako so lahko tako nesposobni.