Čustvena inteligenca
Kako se borite s čustveno inteligenco?
Kako odreagirate na žalitve, zbadljivke, stresanje jeze na vas…?
Ste hitro užaljeni in vas hitro kaj potre in ujezi?
Kaj menite o knjigah, priročnikih o čustveni inteligenci?
Katero knjigo ste prebrali in katero priporočate?
Ugotovila sem da se kar hitro ujezim in ne znam pravilno odreagirati oz. obvladati svojih čustev zato bi rabila kakšen nasvet.
Prebrala sem knjigo Čustvena inteligenca Zakaj je lahko pomembnejša od IQ D. Goleman in se mi je zdela v redu. Prebrala bi še kakšno pa ne vem katero.
Včasih sem pustila, da je šla vsa ta nesnaga skozi mene in ostala v meni, sedaj vrnem, odbijem nazaj, kar je prišlo do mene-samo to, ne ustvarjam novih zapletov. Nimam namena več dopuščati stresanje jeze name, ker me je takšno dopuščanje preveč stalo. Pa mi je vseeno, ali je to “hitro” ali ne. Na spoštljiv način se da tudi žalitve, zbadljivke vrniti tja, od koder so prišle.
Sem mnenja, da mora biti oseba že kar izobražena, če že ne inteligentna, da ugotovi kdaj je nekaj žaljenje, in kdaj je to samo naš občutek.
Tale čustvena inteligenca ne… Jaz bi tako znanje uvrstil v glavni predmet obvezne osnovne šole, da ko bi mlad človek odhajal v svet, bi mu bil način komunikacije tako samoumeven, kot jest in srat.
Nekdo pravi prodajanje bučk… Jaz pa pravim, da je obvezno in zastonj šolstvo, največje prodajanje bučk, na eni strani, na drugi pa, organizirana kraja delavnemu človeku.
In na ta račun pač služijo podjetni, ki so največkrat inteligentni, včasih tudi čustveno.
Sem mnenja, da mora biti oseba že kar izobražena, če že ne inteligentna, da ugotovi kdaj je nekaj žaljenje, in kdaj je to samo naš občutek.
Tale čustvena inteligenca ne… Jaz bi tako znanje uvrstil v glavni predmet obvezne osnovne šole, da ko bi mlad človek odhajal v svet, bi mu bil način komunikacije tako samoumeven, kot jest in srat.
Nekdo pravi prodajanje bučk… Jaz pa pravim, da je obvezno in zastonj šolstvo, največje prodajanje bučk, na eni strani, na drugi pa, organizirana kraja delavnemu človeku.
In na ta račun pač služijo podjetni, ki so največkrat inteligentni, včasih tudi čustveno.[/quote]
Zakaj mora biti nekdo izobražen da ve kaj je žaljivka?
Sem mnenja, da mora biti oseba že kar izobražena, če že ne inteligentna, da ugotovi kdaj je nekaj žaljenje, in kdaj je to samo naš občutek.
[/quote]
Ne rabim znanstvenih razprav, da bi utemeljevala, kaj žalitev je in kaj ni. Zadošča moj občutek, da je nekdo šel predaleč, zame predaleč in moja odgovornost do sebe je, da ga na to opozorim.
Ostrino besed se čuti, za to ne rabiš bit izobražen. Ti povem, tisti, ki tako na veliko izpostavljajo svojo izobraženost, so jim blizu tudi intelektualne fore, te pa so v večini primerov podj…vanje. Vsak človek čuti, kdaj se do njega obnašamo spoštljivo, kdaj prezirljivo, kdaj zabijamo in kdaj pogovor gradimo.
Sem dokaj radovedna bralka, in ogromno berem. Tovrstno ali pa recimo ji duhovno literaturo berem že desetletja, tako bi ti zelo težko svetovala eno samo knjigo, enega samega avtorja. Po nekaterih segam večkrat, tako da je to morda nek znak, da so name pustili vtis in jih znova rada prebiram, ne vem… to so sicer Louise Hay, pa Wayne Dyer, pa naša Varja Kališnik, pa še cel kup drugih.
V knjižnicah je izbira ogromna, in lahko si izbereš tisto kar te pritegne v določenem trenutku.
Glede uporabe teh napotkov iz knjig pa tako, nekaj sem že uporabila, uporabljam, nekaj pa bom že. Ni pa enostavno, še zdaleč ne, vzorci obnašanja, reagiranja, ki jih nosimo s sabo in se jih bodisi zavedamo ali ne, nam prepogosto krojijo dogodke, seveda, odlično je, če se tik pred kakšno reakcijo spomnimo na določen napotek in ga zavestno uporabimo.
V ta namen se tudi fizično sproščam, recimo temu, meditiram, ali pa tudi skušam ‘praznit’ glavo ko grem tečt.
Vseakor je pot do sprememb kar dolga, je pa vsak korak, ki ga prehodiš v teh ‘novih’ čevljih, dokaz, da si na pravi poti,
Jaz sem hodila na tečaj čustvene inteligence, pa moram reči, da to ni to, kar sem jaz mislila, da bo. Namreč jaz sem izredno subtilen človek, vse odtenke v povedanem čutim in se potem do onemoglosti žrem. Z leti sem zaradi tega postala zelo negotova, izgubljam samozavest, nikomur več “ne upam” nič neprijetnega povedati. Sploh en od mojih odraslih otrok me zna popolnoma čustveno uničiti. Pa se poberem, samo vsakič dalj traja. No, tečaj ni pomagal, edino kar sem jaz od tam odnesla je to, kar v bistvu ne učijo: da je včasih dobro se razjeziti in izbruhniti, da daš ven iz sebe, je pa ponavadi potem kdo užaljen, to je pa res.