Ta njegov otrok, kateremu ti ne želiš, da bi se “prištulil”, je zakoniti in ne prištuljeni dedič. Če česa takšnega nisi želela, se ne bi smela poročiti z moškim, ki ima otroke od prej!!!!!! Si predstavljaš, kako bi se počutila, če bi tvoj otrok veljal za prištuljenega? Pa saj, tudi to se lahko še zgodi.

po drugi strani pa … prej bi mislila na te stvari, preden si se vezala z moškim, ki ima od prej otroke. :))) mačeha …

Jaz se gotovo ne bi živcirala zaradi ene stare bajte, ki je celo od starih staršev in ne od očeta.

Če bi šlo za velike pare, potem bi se že potrudila, da bi kaj dobila, za takle drek se mi pa ne bi dalo izgubljati energije.

afna, jaz vse to vem. zato pa moj mož razmišlja, da bi nekoč (ko bo predvidema dedoval -ne malo- po svojem očetu), le to dediščino predal prvemu sinu, to naj bi bil njegov delež pod pogojem, da se potem ne štuli zraven pri hiši.

afna, a njegova polovica hiše se ne deli na tri dele (na dva otroka+žena, torej jaz…ali žena ne deduje po možu?)

Tvojega očeta nihče ne more prisiliti, da bi te imel rad. Pravnoformalno se lahko od njega marsikaj zahteva, prisiliti v ljubezen ga pa ne moreš.
Mogoče mu je bilo celo žal, da se je zapletel v razmerje s tvojo mamo in je to življenjsko obdobje, ki ga želi pozabiti.

Ljudje smo različni, razmisli v kaj se boš spuščala, nikar pa ničesar ne počni iz maščevanja in to ljudem, ki ti niso žalega storili.

Hišo je postavil moj oče in imajo stari starši pravico bivanja do konca življenja.

Ampak tvoj mož ima 2 otroka, kajne? In edino pravično je, da se delež, ki ga je mož vložil v hišo, pravično deli med oba otroka, ki sta oba enako njegova, čeprav eden ni tvoj.

ja, se opravičujem, na tri dele (tebe, vajinega sina in sina iz prvega zakona)
Jaz sem že avtomatsko računala, kako se deli ko bosta oba z možem pokojna.

Želodec se mi obrača, ko za sinovo dedovane uporabljaš izraz štuljenje. Tako zelo obrača, da te bom vprašala, zakaj si se šla štulit k že obstoječi družini in delat otroka z nekom, ki ga je že imel z drugo žensko.

ja, sej enkrat bosta res …

hehehe madonca, matematika mi pa danes res ne gre, se vidi da sem bolna:-)

Torej……sin iz pvrga zakona lahko deduje le eno tretjino od polovice hiše (če mal drgač povem eno šestino cele hiše:D)

sem kar zgrožena, kako so me nekatere požrle…jao.
Pa sem mislila, da normalno razmišljamo, da bi zadeve uredili pred smrtjo in otroku iz prvega zakona dali neko premoženje, s katerim bo več kot poplačan njegov delež. Seveda, jasno, da bi pri tem radi zasčitili tudi svojega otroka tako, da se prvi otrok pisno strinja s podarjenim, ne pa da gre nekaj od oka brez dokazil, nato po smrti pa se …ja…prištuli še k dodatnem deležu.

Ah, kar kavsajte se … vedno se naredi poizvedba, kdo je dedič … Otroci so prvi dedni red pa če so narejeni v prvem, drugem, … šestnajstem zakonu ali pa izven zakonske zveze. V tem s(m)o si enaki … Tisti, ki je v registrirani partnerski zvezi deduje do polovice, otroci pa sorazmerno ostalo polovico. In prav je tako! če je narejena oporoka in otrok izrecno razdedinjen, potem lahko zahteva nujni delež, kar znaša eno tretjino tistega, kar mu pripada po zgoraj omenjenem ključu.

Edino, kar vam še ostane je, da se dedovanju odpoveste …

Sprave z umrlim pa dedovanje ne omogoči.
Dedovanje lahko omogoči pomirjenje s samim sabo ali pa tožarjenje, ki je dolgo desetletje ali dve …

Dobro Bog, hvala ti, da nimam mačehe. 🙂

po drugi strani pa….ne sekiraj se če so te “požrle” upaj le to, da so se fjst najedle:-)

Ti naredi po svoje in se ne sekiraj kako se drugi zgražajo.
LP

V vsakem primeru ti nujni delež pripada. Jaz pa ne vem, kaj bi naredila. In veš zakaj verjetno ne bi hotla sodelovat? ker mi je več vredno mirno življenje kot pa gonja po sodiščih in xx let skrbi. sicer bi nekaj iztržla, samo se je treba vprašat, kaj je več vredno. če se ti da, vsekakor daj, že za to, da boš opozorila nase.

Se strinjam. Jaz bi ravno zaradi njegovega obnasanja, pa vsega, za kar si bila prikrajsana, vztrajala. Ne glede na to, koliko ali kaj bi dedovala. Dolzan ti veliko vec, kot bo vredna njegova dediscina. Pa ne govorim o denarju.
To je tvoja pravica in ne vem, zakaj bi bila materialistka. Saj ni point v denarju. Jaz na tvojem mestu vsekakor ne bi dovolila, da si spregledana poleg vsega, kar se ti je dogajalo v zivljenju, tudi tukaj. Ravno nasprotno.

no, tiste ki se spoznate, povejte mi. Torej če se prvemu otroku pred smrtjo podari neko premoženje z namenom, da s tem dobi svoj delež..in se on s tem strinja….kakšna pogodba naj bi to bila oz. ali je potem pravno veljavna. Madonca, res nam je v interesu, da bi bilo pravično za vse. zakaj bi morali otroci po smrti staršev hoditi po sodiščih in iskat pravice ter se kregat.

podpiše se darilna pogodba z dedno odpovedjo

kolegica jo je “morala” podpisati prejšnji teden. Je njen brat (ne polbrat) hotel poskrbeti za to, da se ne bi kaj štulila zraven k dediščini.

Edino prav bi bilo, da se lastnina nekoga deli na vse dedice enako in med te dedice se steje partner/ka in vsi otroci. Ce je kateri med njimi spuscen iz oporoke, potem mu pripada nujni delez. Vsaj jaz tako razmisljam.

Draga Znjkk, ti pa pozornost oceta isci zdaj, ko je se ziv in ne sele po njegovi smrti. Ce se nisi razcistila s tem delom svojega zivljenja, je skrajni cas, da razcistis zdaj. Jaz bi na tvojem mestu kar podala pot pod noge in sla do oceta, cisto normalno bi prosila za normalen odrasli pogovor o vsej zgodovini in situaciji in zahtevala od njega odgovore na svoja nerazciscena vprasanja. Potem bos vsaj zakljucila ta del svojega zivljenja in mirno spala (do delitve dediscine).

“po drugi strani pa!

Pogodba pred smrtjo nima smisla. Naložite nekam (ali pa kupite) in napišite v oporoko. Potem se konkretno napiše, kaj gre komu. Z otroci je treba že prej govoriti … Ti boš dobil to, ti pa to, sedanja žena pa to … Pa ne samo mož, tudi ti moraš napisati oporoko, ker če ti prej umreš kot mož, potem bo “samo njegov sin” imel več od dedovanja … Torej se zmeniš z možem, da deduje po tebi samo vajin sin, mož pa se bo s tem na dedni razpravi strinjal. Lahko se zmeniš tudi, da bo tvoj sin izplačal polbrata … ampak to se dela po smrti – ne prehitevajte.

Mislim, vse se da normalno zmeniti, če ni takih: da se bo uštulil ali pristavil svoj piskerček …

Jaz sem to stalno poslušala od moje matere (s tem se mi je najbolj zamerila), kako bo polbrat pristavil svoj piskerček … In veš kaj, res ga je! Ampak meni se je zdelo to povsem normalno, ker nas je oče že prej seznanjal, kako bo v naravi delil zapuščino. Denar smo si pa razdelili … Oče pa je res naredil tako kot je rekel. Nič se nismo kregali, s polbratom smo se pa komaj poznali. Tako obravnavo privoščim vsakemu. Mirno smo se po razpravi usedli, popili kavo in se razšli. Pri vseh formalnostih smo odlično funkcionirali. Pa nismo dobili vsi enakih vrednosti … Pač, vsak nekaj, keš pa vsi enako …

Če je dobra volja in normalni ljudje … dedovanje je bilo zame strašno žalostno, ampak največja dediščina je bila, ker je oče naredil oporoko tako, da se nismo nič kregali. TO, da se nismo kregali pa je predvsem zapuščina njegovega vedenja in ne našega …

To je v resnici lahko povsem fer dogovor, če na koncu, ko potegnemo črto, oba otroka dedujeta ENAKO VREDNOST. Ne vem namreč, zakaj bi silil dva otroka v solastnino dveh hiš, če imata lahko vsak po eno samo zase (poenostavljen primer).

Ampak nič ne kritiziram MON-ovk, da so se spravile nate, ker ene ženske v resnici že v svojem pisanju izkazujete prav tisto živalsko ljubosumje in odpor samice do drugih mladičev njenega samca, kar pri človeku ni prav nič lepo za videt. In se strinjam s tistimi, ki ne razumejo, zakaj si tiste z živalskim pojmovanjem “genov in krvi” ne poiščete nekoga brez otrok. Aja, saj res, v sili hudič še muhe žre.

Dedovala nisem ne po mami ne po očetu – nič nisem želela, vsemu sem se odpovedala v korist…, kajti, če njiju ni več mi tudi materialne dobrine ne pomenijo prav nič.
In ne boste verjele – počutim se enkratno.

Hvala, Janis. 🙂