Zato ker preprosto zake hude posledice nastanejo zaradi odnosov staršev do otroka, ki se toliko let kopičijo in potem pridejo do neke meje, kjer izbruhne, pri tem pač nima genetika nič, kot ima recimo pri nadarjenosti za kako smer kot navajaš. Genetika ima lahko le toliko, da se nekomu prej pozna , nekomu kasneje.[/quote]

S čem pa utemeljuješ depresijo/shizofrenijo pri enem od treh otrok? Preostala dva povprečna in predvsem zadovoljna.[/quote]

S tem, da ne mešaj jabolk in hrušk.

Nekateri ljudje s(m)o po naravi bolj občutljivi. Se počutimo nesprejete, kot da smo črna ovca, morda tudi, da nas nihče nima rad. Ko se zgodi kakšna slaba stvar, nas to ravno zaradi naše občutljivosti, izgubljenosti, toliko bolj prizadene. Nato se morda zavlečemo vase in o tem nočemo govoriti, ko bi bilo bolje ravno nasprotno. Da daš ven, da te ljudje razumejo, zakaj se tako počutiš. Ni pa nujno, da na to vplivajo starši, kot nekateri želijo tukaj napisati kot edino pravo smer.

Kako točno je pri tvoji hčeri, boš na tem forumu težko ugotovila, morda boš dobila nekaj usmeritev, a najbrž vsi potrebujete strokovno pomoč. Najbrž pa ob takšnem počutju ne bo šlo tako hitro in tako zlahka, hči se mora sprejeti takšno, kot je, mora videti svet oziroma svojo okolico z drugimi očmi, mora odstraniti te težke oblake, ki zastirajo njeno percepcijo in občutke.

Tvoja ideja z napadom se mi sicer ne zdi slaba, a je res odvisno od prejemnika. Če je res depresivna, žalostna, ne vidi izhoda, ji to lahko da samo še bolj vedeti, kako je nihče ne razume, kako je sama v tej svoji bedi. Lahko je pa to streznitev, a kolikor berem, se mi ne zdi tako.

Največ kar lahko starš nudi otroku je okolje v katerem si lahko otrok razvije lastno samopodobo.
Vaš otrok je praktično nima.

Grenko je spoznanje, da je vse tisto v kar si verjel, da delaš dobro, ničvredno.
Vidva kot starša nista delala dobro otroku, vidva sta zgolj zadovoljevala lastne čustvene potrebe na škodo otroka in to bo sedaj ona plačala…

Čustveno naporno je staršem gledati kako se otrok muči z nečim, veliko lažje je to narediti namesto njega. AMPAK to ni dobro za otroka! To je le in samo čustveno ugodno za starše.
Pri vzgoji je potrebno delati tisto kar je dobro za otroka in vi ste zavozili že 18let!!!!
Spregledali ste vse znake, ki so se kazali že poprej, ker vam je bilo preveč naporno, da bi se soočili z bistvom.[/quote]

Najbrž je težko na podlagi enega sporočila postaviti družinsko anamnezo, naj pa povem, da sem ravno na hčerini samopodobi (ker je tak občutljiv karakter) res veliko delala.
– tako, da je sama delala in nato žela dobre rezultate svojega dela.
Čisto gotovo sva marsikaj pri vzgoji naredila napačno, nekako pa dvomim, da sva zavozila vse.

Me pa zanima, če lahko prosim razložiš, v kakšnem smislu ali na kakšen način naj bi jo zlorabljali z zadovoljevanjem najinih čustvenih potreb – s pretirano posesivnostjo, s tem, da ji ne bi pustili dihat?
Z željo po nadzoru?
Letos je šla s fantom na morje. V 14 dneh smo se 1x slišali, 1x pa je poslala SMS (kot dogovorjeno) – meni je to povsem zadoščalo, njej pa seveda tudi.

S čem pa utemeljuješ depresijo/shizofrenijo pri enem od treh otrok? Preostala dva povprečna in predvsem zadovoljna.[/quote]

S tem, da ne mešaj jabolk in hrušk.[/quote]

Resno sprašujem! Zakaj so neki pogoji, domače razmere, odnos med staršema in njun odnos do otrok, za dva otroka OK, enemu pa so “povzročili” depresijo?

Največ kar lahko starš nudi otroku je okolje v katerem si lahko otrok razvije lastno samopodobo.
Vaš otrok je praktično nima.

Grenko je spoznanje, da je vse tisto v kar si verjel, da delaš dobro, ničvredno.
Vidva kot starša nista delala dobro otroku, vidva sta zgolj zadovoljevala lastne čustvene potrebe na škodo otroka in to bo sedaj ona plačala…

Čustveno naporno je staršem gledati kako se otrok muči z nečim, veliko lažje je to narediti namesto njega. AMPAK to ni dobro za otroka! To je le in samo čustveno ugodno za starše.
Pri vzgoji je potrebno delati tisto kar je dobro za otroka in vi ste zavozili že 18let!!!!
Spregledali ste vse znake, ki so se kazali že poprej, ker vam je bilo preveč naporno, da bi se soočili z bistvom.[/quote]

Najbrž je težko na podlagi enega sporočila postaviti družinsko anamnezo, naj pa povem, da sem ravno na hčerini samopodobi (ker je tak občutljiv karakter) res veliko delala.
– tako, da je sama delala in nato žela dobre rezultate svojega dela.
Čisto gotovo sva marsikaj pri vzgoji naredila napačno, nekako pa dvomim, da sva zavozila vse.

Me pa zanima, če lahko prosim razložiš, v kakšnem smislu ali na kakšen način naj bi jo zlorabljali z zadovoljevanjem najinih čustvenih potreb – s pretirano posesivnostjo, s tem, da ji ne bi pustili dihat?
Z željo po nadzoru?
Letos je šla s fantom na morje. V 14 dneh smo se 1x slišali, 1x pa je poslala SMS (kot dogovorjeno) – meni je to povsem zadoščalo, njej pa seveda tudi.[/quote]

Na napačnem forumu si, samo to!
Tukaj tudi onkološkega bolnika marsikdo ne bi razumel, marsikomu ne bi bilo jasno, kaj doživlja 40 letnik po kapi, ki je naenkrat ob treh majhnih otrocih ostal brez dela in brez večine sposobnosti. Mnogi celo še vedno obsojajo istospolne… Ne moreš torej pričakovati podpore pri zadevi, ki je (na srečo!) večini še bolj tuja.
Večina pač, saj vidiš, deluje po principu enega starega Loesje reka: mi ne potrebujemo politikov – moj sosed ima rešitev za vse.
Pusti takšne sosede. Poleg lastnega instinkta naj vam, vsem skupaj, pomaga strokovnjak. In to je to.

Držite se!!!!

nisem šel brat vseh klobas odgovorov, imam pa en preprost nasvet za mamo:

jaz te, draga mama, čist štekam. Svetujem ti, da pri 18h pošlješ tvojo mulo v “real life”. Naj gre na študijsko izmenjavo nekam, kjer bo odvisna popolnoma od sebe. In jasno ji povejta, da če ne bo študirala, ne bo štipendij in pomoči staršev, zato je odvisna od sebe. Če ne bi študirala, naj gre delat in naj si najame lastno stanovanje. Ko bo mesečno štela denarce za položnice, ne bo imela časa za samopomilovanja.

Vidva z možem pa pejta na eno križarjenje. Predvsem zato, ker je na križarjenju tako drag mobitel (pogovori, smsji, internet pa sploh), da imaš GSM večino časa izklopljen. Kar blagodejno vpliva na dušo

lp

Podpišem. Pozabi na odgovore tukaj razen par svetlih izjem.
Pod nujno rabite strokovno pomoč.

Forum nebojse.si pa je pravi naslov za take zadeve, zate in za tvojo hčerko.

Največ kar lahko starš nudi otroku je okolje v katerem si lahko otrok razvije lastno samopodobo.
Vaš otrok je praktično nima.

Grenko je spoznanje, da je vse tisto v kar si verjel, da delaš dobro, ničvredno.
Vidva kot starša nista delala dobro otroku, vidva sta zgolj zadovoljevala lastne čustvene potrebe na škodo otroka in to bo sedaj ona plačala…

Čustveno naporno je staršem gledati kako se otrok muči z nečim, veliko lažje je to narediti namesto njega. AMPAK to ni dobro za otroka! To je le in samo čustveno ugodno za starše.
Pri vzgoji je potrebno delati tisto kar je dobro za otroka in vi ste zavozili že 18let!!!!
Spregledali ste vse znake, ki so se kazali že poprej, ker vam je bilo preveč naporno, da bi se soočili z bistvom.[/quote]

Najbrž je težko na podlagi enega sporočila postaviti družinsko anamnezo, naj pa povem, da sem ravno na hčerini samopodobi (ker je tak občutljiv karakter) res veliko delala.
– tako, da je sama delala in nato žela dobre rezultate svojega dela.
Čisto gotovo sva marsikaj pri vzgoji naredila napačno, nekako pa dvomim, da sva zavozila vse.

Me pa zanima, če lahko prosim razložiš, v kakšnem smislu ali na kakšen način naj bi jo zlorabljali z zadovoljevanjem najinih čustvenih potreb – s pretirano posesivnostjo, s tem, da ji ne bi pustili dihat?
Z željo po nadzoru?
Letos je šla s fantom na morje. V 14 dneh smo se 1x slišali, 1x pa je poslala SMS (kot dogovorjeno) – meni je to povsem zadoščalo, njej pa seveda tudi.[/quote]

Samopodoba se zgradi v ranem otroštvu ne pri osemnajstih, ko gre za 14dni sama na morje…..
Glede na to kaj vse se dogaja z njo je očitno šlo marsikaj narobe.
Starši, misleč, da otroku olajšajo otroštvo, da otroku stojijo ob strani, počnejo marsikaj kar absolutno ne bi bilo treba. S tem oropajo otroka za zadovoljstvo ob uspehu, sebi pa olajšajo čustvene muke, ki bi jih doživljali, ko bi gledali otroka kako se muči z opravili.
Če ponazorim s primerom.
Da prideš na Triglav moraš pešačit nekaj ur, morda celo več dni, zmatran si, noge te bolijo…, a ko prideš na vrh si srečen, doživiš nekaj lepega.
Če imaš pa pozorne starše, ki ti vedno stojijo ob strani ti pa oni častijo polet s helikopterjem, ki te dostavi na vrh…
Kakšen efekt ima tak “pristanek” na vrhu? Je kaj vreden? Kaj ima otrok od vzpona, ki ga je opravil sam in kaj ima od tistega pristanka na vrhu, ki so mu ga častili starši, ker niso mogli gledat lastnega otroka, da se matra peš z vzponom?

Najbrž je težko na podlagi enega sporočila postaviti družinsko anamnezo, naj pa povem, da sem ravno na hčerini samopodobi (ker je tak občutljiv karakter) res veliko delala.
– tako, da je sama delala in nato žela dobre rezultate svojega dela.
Čisto gotovo sva marsikaj pri vzgoji naredila napačno, nekako pa dvomim, da sva zavozila vse.

Me pa zanima, če lahko prosim razložiš, v kakšnem smislu ali na kakšen način naj bi jo zlorabljali z zadovoljevanjem najinih čustvenih potreb – s pretirano posesivnostjo, s tem, da ji ne bi pustili dihat?
Z željo po nadzoru?
Letos je šla s fantom na morje. V 14 dneh smo se 1x slišali, 1x pa je poslala SMS (kot dogovorjeno) – meni je to povsem zadoščalo, njej pa seveda tudi.[/quote]

Na napačnem forumu si, samo to!
Tukaj tudi onkološkega bolnika marsikdo ne bi razumel, marsikomu ne bi bilo jasno, kaj doživlja 40 letnik po kapi, ki je naenkrat ob treh majhnih otrocih ostal brez dela in brez večine sposobnosti. Mnogi celo še vedno obsojajo istospolne… Ne moreš torej pričakovati podpore pri zadevi, ki je (na srečo!) večini še bolj tuja.
Večina pač, saj vidiš, deluje po principu enega starega Loesje reka: mi ne potrebujemo politikov – moj sosed ima rešitev za vse.
Pusti takšne sosede. Poleg lastnega instinkta naj vam, vsem skupaj, pomaga strokovnjak. In to je to.

Držite se!!!![/quote]

Lasni instinkt jih je pripeljal do sem, ko jim otrok zapada v depresije…. žal.

Seveda vse to popolnoma drži!
Ampak konkretne družine ne poznaš – kako lahko sodiš? Ne veš, kako resna je zadeva pri dekletu.

Sploh pa večina otrok, mladih odraste v sorazmerno zdrave odrasle, pa mnogi od teh nimajo optimalnih pogojev.
Drugi pa je lahko nesrečen ali celo zboli ob pogojih, ki so blizu idealnim.

Lep primer, da nič zunanjega ne more povzročiti depresije, če ni nastavkov že v človeku samem! Te prinese s seboj na svet, in se realizirajo tudi v idealnih pogojih.
Zato vzgoje ne moremo kriviti za vse, kar mladostnik doživlja in s čemer se spopada. Vzgoja je kot obrezovanje drevja, ki le pripomore k boljšemu pridelku, ne pričakujmo pa, da bi iz jablane ustvarili hruško.

Avtorica, poleg psihoterapije bi prišle prav kakšne energijske tehnike sproščanja čustev, npr. EFT in morda tudi “postavitev družine.”

Nisem brala vseh odgovorov, ampak mislim, da dekle potrebuje prizemljitev.
Današnja vzgoja, pa sploh ne mislim na razvajanje, ampak na vse lepo in po regelcih in z veliko razumevanja in ljubezni, naredi otrokom lahko tudi škodo, ker ko iz varne in ljubeče družine trčijo v realen svet, jim nič ni jasno in si enostavno želijo pobegniti in nočejo biti del tega sveta.

Imam doma enega podobnega, sicer ni tako hudo, je pa tudi recimo hodil na psihoterapijo. K sreči je bila gospa res super, na pogovorih mi je svetovala, naj se držim čim bolj stran in se vpletam, le če me sam poišče, ona pa mu je povedala enake stvari kot jaz, le z drugačnim pristopom in jo je bolje slišal kot mene, ker jaz sem pač mama in v teh letih se, hvala bogu!, pojavi dvom o starših in nam najstniki ne verjamejo več vsega, ampak iščejo potrditve tudi drugje, kar je edino prav.
Samozavest pa pride z lastnimi življenjskimi izkušnjami, ki jih pa en 18 letnik nima ravno na pretek. Pomembno je, da ima dobre temelje za samozavest, kaj več pa kot starš ne moreš narediti.

Prizemljitev je nujna in morda ne bi bilo slabo, da ji resno poveš, da imaš tega njenega safer teženja čez glavo in da življenje niso rožice in med, da je pomembno, da se v družini razumete, da imate svojo varno cono, da svet je pa pisan in ga je treba vzet takega, kot je.

Mogoče pa bo pomagalo, če malo vzrojiš. Ker to pomilovanje in stanje ob strani pri marsikom vodita v še večji patos, nekateri pač rabijo brco v rit, da se sestavijo nazaj. Pa naj gre kam delat čez poletje, da ne bo utegnila razmišljati o tem, kako je uboga.

Tvoja hčerka nima depresije ampak osebnostno motnjo. Preberi na netu imaš ogromno testov.

Hvala bogu za Mon-ovske diagnostike!

Kdo je pa kakšno diagnostiko dal?

Samo svoje mnenje pišejo. Kot jo poda zdravnik. Ljudje pa imajo z boleznimi takimi in drugačnimi toliko izkušenj, da je čisto normalno, da napišejo svoje mnenje in je večkrat potem diagnoza pravilna. Kaj misliš, da zdravniki pa podajajo kar pravilne diagnoze. Ne imej zdravnike za “bogove”. Ponavadi tekom let šele določijo pri “duševnih” obolenjih pravilno diagnozo. In tu pa prav pridejo ljudje, ki so dali skozi enake simptome in se hitreje lahko ugotovi na čem je punca.

tudi popolni starši so vzrok za depresijo pri otrokih….

moj terapevt je imel enkrat predavanje na temo

velika brezpogojna in nesebična ljubezen staršev povzroči depresijo pri otrocih…

Res je. Doma ustvariš dobro okolje, pozitivno, ljubeče, razumevajoče, spodbudno, harmonično, svet pa ni tak in ko najstnik išče samega sebe in si postavlja svojo identiteto, ko se ogleda po svetu, trešči v nasprotje tega, kar ima doma in mu nič ni jasno, želi proč, pa spet dvomi v resnico doma…

Mogoče pa ste hčerki nudili vsega preveč, ji omogočali preveč lepo življenje in jo vzgajali za “idealno” življenje. Vendar ta svet ni idealen, daleč od tega. Mogoče je hčerka sedaj to spoznala in je zato depresivna.
Nimam pametnega nasveta. Se pa človek včasih samo čudi, kako lahko zrastejo otroci v zdrave osebnosti, ki so živeli v težkih razmerah, npr.oče alkoholik, nasilnež, brez materine ljubezni.
Težko je najti pameten nasvet. Pravijo, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Nič ne pišete, kaj punca študira, oz. v kakšno šolo hodi, kaj jo zanima.
Ne vem, kaj če jo bi prijeli bolj strogo? Ji povedali, da ona ni center vesolja? Kaj pa, če bi bili pri hiši resni problemi, da bi nekdo npr. zbolel? Se opravičujem, ampak mislim, da ima punca vsega preveč in da ji preveč pihate nekam. Enkrat je treba tudi stopiti na realna tla. Vztrajajte pri terapijah. Upam, da se bo punca našla. Vse dobro vam želim.

sta pametna, a jima orng škodi (pa ne samo tule). če sta tako pametna, povejta mi, na čisto kmečki način, zakaj v eni družini, ki ima več otrok, in to še istega spola, en otrok “zglajzne”? Pa je vzgoja enaka, pogoji enaki, ljubezen (ali po vajino posesivnost) enaka?

vzgoja ni nikoli enaka. ne more biti. če drugega ne, se starejši otrok mora soočit z zavračanjem, ko dobi mlajšega sorojenca in doživi ob tem lahko šok, ki je mlajšemu prihranjen

Ravno zato ker je enako za oba otroka, čeprav je vsak otrok svoja osebnost in bi potreboval drugačen pristop.

Al pa zato, ker nimata istega očeta, kar je pri monah skoraj pravilo….he,he,he

Kdo je pa kakšno diagnostiko dal?

Samo svoje mnenje pišejo. Kot jo poda zdravnik. Ljudje pa imajo z boleznimi takimi in drugačnimi toliko izkušenj, da je čisto normalno, da napišejo svoje mnenje in je večkrat potem diagnoza pravilna. Kaj misliš, da zdravniki pa podajajo kar pravilne diagnoze. Ne imej zdravnike za “bogove”. Ponavadi tekom let šele določijo pri “duševnih” obolenjih pravilno diagnozo. In tu pa prav pridejo ljudje, ki so dali skozi enake simptome in se hitreje lahko ugotovi na čem je punca.[/quote]

Ah kje pa…. za to, da nekdo presodi, da so zafurali vzgojo mora bit ustrezno izobražen, to ne more vedet en tak običajen človek, ki piše po forumu, mogoče po kakem drugem forumu, tisti bi lahko vedeli, če pa piše na mon pa ziher nima pojma….. cccccc

Kdo je pa kakšno diagnostiko dal?

Samo svoje mnenje pišejo. Kot jo poda zdravnik. Ljudje pa imajo z boleznimi takimi in drugačnimi toliko izkušenj, da je čisto normalno, da napišejo svoje mnenje in je večkrat potem diagnoza pravilna. Kaj misliš, da zdravniki pa podajajo kar pravilne diagnoze. Ne imej zdravnike za “bogove”. Ponavadi tekom let šele določijo pri “duševnih” obolenjih pravilno diagnozo. In tu pa prav pridejo ljudje, ki so dali skozi enake simptome in se hitreje lahko ugotovi na čem je punca.[/quote]

Ah kje pa…. za to, da nekdo presodi, da so zafurali vzgojo mora bit ustrezno izobražen, to ne more vedet en tak običajen človek, ki piše po forumu, mogoče po kakem drugem forumu, tisti bi lahko vedeli, če pa piše na mon pa ziher nima pojma….. cccccc[/quote]

jaz vedno trdim, če se otrok zdravi pri psihiatru naj se tudi starši.

Seveda vse to popolnoma drži!
Ampak konkretne družine ne poznaš – kako lahko sodiš? Ne veš, kako resna je zadeva pri dekletu.

Sploh pa večina otrok, mladih odraste v sorazmerno zdrave odrasle, pa mnogi od teh nimajo optimalnih pogojev.
Drugi pa je lahko nesrečen ali celo zboli ob pogojih, ki so blizu idealnim.[/quote]

Ne sodim družine, razlagam zgolj to kar sem razbral iz napisanega, če bo kaj pomagalo ok, če ne pa tut ok.

Nimajo normalnih pogojev.... Kako pa ti veš kaj so normalni pogoji?
A to, da starši nastrezajo otroku so zate normalni pogoji?
Avtorica meni, da je njena deklica rasla v normalnih pogojih, da je imela srečno otroštvo, žal pa odzivi otroka (ki to več ni) kažejo popolnoma drugo sliko.

Zame je to razvajanje daaaaaleč od normalnih pogojev, ker s tem delajo iz normalnega otroka, mentalnega invalida. Otrok mora določene stvari narediti SAM (letom primerno), da se lahko telesno in duševno pravilno razvije, tu pa beremo avtorico kako nasteza otroku čeprav le ta njeno “dobroto” zavrača.

Njena samopodoba je izredno slaba – ko jo pohvalimo za kak njen posebno dober likovni izdelek (čudovito ustvarja), zdaj (se mi zdi) že kar avtomatsko odgovarja z “ne pa ne”.

Iz tega razberem upor, ker ima odrasel otrok polno glavo njenih pohval, kontriranje brez razloga…
Seveda ima razlog, upira se njenemu pomilovanju. Mama se mogoče ne zanima za njeno sliko, tehnike risanja, barve… ona jo zgolj pohvali, dekle pa to razume češ “pridno dete”…
S tem svojim obnašanjem in nastrezanjem jo tlačijo nazaj v plenice, čemur se ona logično upira. Namesto, da bi ji naložili obveznosti, da bi se čutila pomembna, da bi se čutila del družine, skupnosti, jo pomilujejo in sprašujejo kako ji naj ugodijo…
Al ta “otrok” je že odrasla oseba!!

Njena samopodoba ne bi bila tako slaba, če bi jo manj ujčkali in bolj zaposlili, ji naložili odgovornosti in jo šele ob resničnem uspehu tudi pohvalili.