Dol s psihiatri !
Pa saj sama vidis, kako strOkovnjaki opravijo svoje delo! Rezultati dela strokovnjakov psihiatrov je v narascanju samomorilnosti v Sloveniji. Kljub precej rigidnemu Zakonu o dusevnem zdravju, KI ZAPOVEDUJE OSEBO ZDRAVITI TUDI PRISILNO, CE EN DRUGACE, S POMOCJO SODISCA. Psihiatri ter drugi zdravniki pa sami dobro vedo, da zdravljenje nikomur ne pomaga, saj v primeru lastne dusevne stiske do konca zavracajo psihiatricna zdravila in to kljub svojemu poklicu, ki jim zapoveduje verjeti v lastno delo – tako pise v Zdravniskem glasilu, zgoraj v linku! Le zakaj? Ker je rezultat jasen : zacasno izboljanje, nato pa huda povrnitev vseh simptomov, mozen izhod je ali samomor ali pa dosmrtna vezanost na posebne psihiatricne ustanove. Tega pa si nihce ne zeli!
Ljudje dragi, nehajmo pisat po forumih, ampak na vse institucije v državi. Naj vsaj to naredi. Res se ne zmigajo nič, ampak če bojo do bile kakšnih sto pritožb na to temo, bodo morale nekaj narediti. Zdaj je zdravstvo na tapeti in bolj odgovarjajo, kot so včasih. Nehajmo samo jamrati. Od tega ne bo nič.
Zal na Ptuju obstajajo policisti, ki te tudi zaradi pisanja na drzavne insritucije spravijo na psihiatrijo, kjer prejmes prisilno zdravljenje. Lahko tud nekaj mesecno ali 1 letno z moznim podaljsanjem za 1 leto! Vi kar izvolite. .
Ti policisti so zdaj v preiskavi.
Cesarji nase drzave so bosi!!! Katere doloceni zakoni se vedno slonijo na nekdanjih socialisticnih pravilih, psihiatrija in policija in ormoska sodnija, ki rada ljudi zapira, ce to rece policist, tak sdnik mora zgubit sluzbo! Ker sodni izvedenec od zunaj smup s sodnikom vedno poslusa druge, ne pridrzane osebe..
Najvecje sranje je pa v Ljubljani! Tam so tehniki priisilno pridrzanemu pacientu zlomili nogo! Tako zelo se pac norisnice borijo za obdrzanje svojega profita, imajo ha le ob zadostnem stevilu zaprtih!
Za diabetes tipa 2 ni potrebno jemati nobenih zdravil. Je pa potrebno korenito spremeniti prehrano in povecati gibanje in shujsati. Vecini ljudi se to ne da in zato z leti pristnejo na tabletah, ker jim je lazje pojesti tableto kot jesti zelenjavo namesto pecenice z ocvirki. Tudi visok pritisk se v veliki vecini primerov da regulirati s prehrano in gibanjem in zmanjsanjem stresa. A je spet lazje goltati statine, ki ti na dolgi rok lahko povzrocijo vec skode kot koristi, kot pa se sam angazirati.
Glede strokovnosti psihiatrov in zdravnikov. Medicina je ze dolgo prevsem biznis. Imam delnice v farmacevtski firmi, ce ti to kaj pove. Raziskave placujejo v glavnem le se farmacevtske firme, zato morajo rezultati ustrezati pricakovanjem. Ce ne, se ali kaj “popravi”, se izloci dolocene paciente, kaksne stvari se ne vodi v statistiki, ali pa se napisejo celo studije, na katere se zdravnik samo podpise, za lepe denarce, seveda. Kdor bere kdaj kaksne strokovne medicinske revije, ve, da so se v njih ze pojavile studije o ponarejanju raziskav in rezultati anket raziskovalcev. Veliko jih pozna raziskovalce, ki goljufajo, sami se vedno predstavijo kot nedolzne ovcice. Na splosno clanki v strokovnih revijah prikazujejo, da je vsaj 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} raaziskav in njihovih izsledkov tako ali drugace goljufivih. Ti podatki pri meni ne vzbujajo kaksnega velikega zaupanja v strokovnjake.
Zdravniki hodijo tudi na dodatna izobrazevanja, ki jih obicajno financirajo farmacevtske firme. Na teh “izobrazevalnih” seminarjih in konferencah zdravniki, ki so placani od farmacevtskih firm, predavajo o koristnosti zdravil, za katere so placani. Tudi to meni ne vzbuja zaupanja.
Tako v medicini, kot v psihiatriji so bile dolocene splosno sprejete teorije kasneje ovrzene kot napacne, a so se ponavadi le potiho umaknile, medtem ko se ljudem se vedno razlaga, kot da so te prezivete teorije se vedno aktualne. Tudi to pri meni ne vzbuja zaupanja v strokovnjake.
Skratka, psihiatrija je ena velika manipulacija v imenu zasluzka. Njen problem potencira tudi dejstvo, da se za razliko od telesnih bolezni ne da zanesljivo ali nezanesljivo dokazati nicesar. To pa ni tisto, na cemer sloni znanost. Znanost naj bi namrec slonela na dokazih, ki se jih da replicirati.
Se en primer iz psihiatrije. Sicer ze nekaj casa nazaj, ampak velja se toliko bolj za danasnje stanje v psihiatriji. Preberi o studiji, ki jo je naredil psihiater dr. Rosenham, v kateri je pokazal vso zlaganost psihiatrije. K psihiatrom je namrec poslal vecje stevilo prostovoljcev, zdravih sodelavcev, studentov, tudi sam je sodeloval kot prostovoljec. Obiskali so psihiatre, od levih podezelskih bolnic do uglednih strokovnjakov in jim potozili, da imajo en ali dva simptoma. Psihiatri so jim dali diagnozo shizofrenije in jih na silo zadrzali v psihiatricnih bolnicah od slabih 3 tednov do 2 mesecev. Niso jih izpustili, dokler niso sprejeli svoje diagnoze. Rosenham je porocilo objavil v strokovnih psihiatricnih revijah in si lahko mislis, kaksen halo so zagnali.
Varuhinja clovekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je ukvarjala s tem primerom, evo da slucjano kaj ne izgine drugam, bom v celoti skopirala:
Kako je prišlo do hude poškodbe pacienta?
14.09.2016 13:14Kategorija: Omejitve osebne svobode – Psihiatrični bolniki , Omejitev osebne svobode
Pobudnik je v pobudi Varuhu človekovih pravic (Varuh) zatrjeval, da je ob postopku uvajanja posebnega varovalnega ukrepa (PVU) ob sprejemu na zdravljenje proti svoji volji v Psihiatrični kliniki v Ljubljani (PKL) prišlo do več poškodb. Navedel je, da sta ga zdravstvena tehnika, ki sta skušala ukrep izvesti, davila, mu zvijala roko, kar naj bi pripeljalo do izpaha ramenskega sklepa, predvsem pa naj bi mu ob izvedbi telesnega oviranja eden od tehnikov ukrivil nogo in jo zlomil. Dokumenti, ki jih je priložil pobudi so kazali, da je pri pobudniku v času hospitalizacije na PKL res prišlo do hude telesne poškodbe, in sicer zloma zunanjega maleola. Naslednji dan po dogodku je bil namreč obravnavan na Kirurški kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kjer je bila napravljena osteosinteza s ploščo in vijaki.
Ob obravnavi pobude smo se za pojasnilo obrnili na PKL, kasneje pa tudi na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), saj je v postopku sprejema na zdravljenje policija nudila asistenco. Iz odgovora klinike in dodatnih pojasnil, ki smo jih zahtevali še ob osebnem obisku te ustanove, smo ugotovili, da klinika nima dokazov, da je poškodba obstajala že ob sprejemu v kliniko. Razlog je bil predvsem v tem, da je bil pobudnik po navedbah klinike ob sprejemu močno nemiren, zaradi česar se je takoj začel izvajati PVU telesnega oviranja in somatski pregled ni bil možen. Klinika se je ob tem sklicevala tudi na izjavo očeta pobudnika, da je ta že ob intervenciji policije v domačem okolju z nogo udaril ob grelno telo (radiator), kar bi po mnenju klinike lahko imelo za posledico poškodbo, ki je nastala.
MNZ smo pozvali, da nas seznani s poročilom policistov, ki so nudili asistenco ter zaprosili za pojasnilo, v kakšni fazi je postopek obravnave kazenske ovadbe pobudnika, v kateri je pobudnik medicinskemu tehniku očital storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. MNZ je sporočilo, da so policisti o sumu storitve kaznivega dejanja zbrali obvestila in pridobili dokumentacijo o zdravljenju ter poškodbah. Ugotovili so, da se je pobudnik prisilni hospitalizaciji, ki je bila odrejena zaradi nasilnega obnašanja na domu, uprl. Pri uporabi fizične sile, ki sta jo uporabila medicinska tehnika, so po navedbah policije vsi skupaj izgubili ravnotežje in padli po tleh. Policisti so tako na podlagi zbranih obvestil in pregleda dokumentacije ugotovili, da je do poškodbe noge najverjetneje nenamerno prišlo pri tem padcu. Drugih poškodb, kot navaja MNZ, policisti niso ugotovili. Na tej podlagi so policisti na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podali poročilo, saj na podlagi zbrane dokumentacije, zbranih obvestil in preveritve okoliščin suma kaznivega dejanja, niso uspeli ugotoviti vseh elementov kaznivega dejanja.
Ugotovili smo, da so si izpovedbe in ugotovitve o tem, kako naj bi prišlo do poškodbe pobudnika, torej zloma noge, nasprotujoče. Presodili smo, da tudi nadaljnjemu podrobnejšemu preiskovanju verjetno ne bi uspelo odkriti dejanskega postopanja zdravstvenih tehnikov v tem primeru in torej tudi trenutka oziroma vzroka nastanka poškodbe. To je tudi sicer lahko stvar dokazovanja v morebitnem civilnem, torej odškodninskem, pa tudi morebitnem kazenskem postopku, kjer bi izvedenci ustrezne stroke lahko odgovorili na vprašanje časa in vzroka nastanka poškodbe, o tem pa bi se lahko verodostojno izrekle tudi priče. Kljub temu pa smo poudarili, da morajo zdravstveni tehniki tudi ob izvedbi telesnega oviranja pri pacientu vselej ravnati tako, da v največji možni meri zmanjšajo možnost poškodb in predvsem tudi, da zagotavljajo spoštovanje osebnosti in dostojanstva pacienta. Zato smo tudi prepričani, da opozorilo pobudnika, podano v obliki pobude Varuhu, ne bo zaman. Menimo tudi, da je bila poizvedba Varuha na PKL smiselna, na njeni osnovi smo namreč že ob osebnem obisku klinike podali priporočilo, da se vedno, ko je to mogoče, že ob sprejemu pacienta opravi tudi somatski pregled in s tem ločijo poškodbe, ki jih posameznik ima morda že ob sprejemu, od tistih, do katerih pride morda kasneje v času bivanja in zdravljenja v bolnišnici. 2.3-21/2014
Ja, in? Kaj je ugotovila? Nogo si je lahko zlomil že doma ali pa ob nenamernem padcu, saj lepo piše. Ne zavajati z enostranskim pisanjem brez dokazov: “Najvecje sranje je pa v Ljubljani! Tam so tehniki priisilno pridrzanemu pacientu zlomili nogo!”
quote: Ugotovili smo, da so si izpovedbe in ugotovitve o tem, kako naj bi prišlo do poškodbe pobudnika, torej zloma noge, nasprotujoče. Presodili smo, da tudi nadaljnjemu podrobnejšemu preiskovanju verjetno ne bi uspelo odkriti dejanskega postopanja zdravstvenih tehnikov v tem primeru in torej tudi trenutka oziroma vzroka nastanka poškodbe.
Ptujski policist pripeljal pijanega cloveka v norisnico s pomocjo urgentnega zdravnika.
Urgentni zdravnik zapusti ujetnika, ga preda sprejemnemu osebju, v ambulanto pa gre kar policist, ki tam notri na zaprtem oddelku prepricuje sprejemno zdravnico in zrtev, naj sprejme zdravljenje, zaradi pisanja na drzavne institucije. To je ze malo cudno, ne? Zato pravim, da kar tako tudi ne smete pisat, ker je mafija, policija-sodnija-psihiatrija, vedno na delu, vpliv nekdanjega socialisticnega sistema. In psihiatrija je zadnji represivni organ, mocnejsi od sodstva, ki pravico v svoje roke jemlje, zapira in unicuje ljudi lahko iz kateegakoli razloga!
Monica Belucci, zmesana kot vedno je iz vsega zapisa je prebrala tocno to, kar njej ustreza. Varuhinja niti ni zanikala ne potrdila poskodbe pacienta v norisnici, ker je bilo prepozno in ker se ni dalo dokazati, vendar se je jasno postavila na stran zrtve psihiatricnega nasilja. Da meni to naredijo jih odskodninsko tozim in bo konec teh iger z ljudmi za njihovo zabavo.
Monica Belucci, za tebe, beri :
“Pri uporabi fizične sile, ki sta jo uporabila medicinska tehnika, so po navedbah policije vsi skupaj izgubili ravnotežje in padli po tleh. Policisti so tako na podlagi zbranih obvestil in pregleda dokumentacije ugotovili, da je do poškodbe noge najverjetneje nenamerno prišlo pri tem padcu. “
Torej sta bila kriva tehnika, to je ugotovila policija. Bolan in nepriseben clovek pac ni kriv. Nenamerno ali namerno, on si ni noge zlomil sam. K varuhinji se je pritozil, ker sta mu kasneje ze poskodovani ud kasneje v norisnici tudi zvijala in ni omenil padca doma. Sele naslednji dan je dobil fiksirano kost in sraufe! Tozit jih za najmanj 50.000 eur in osebno zaradi krsitve pacientovih pravic.
Dokler ne bodo zrtve vzele pravice v svoje roke, ali pa odskodninsko, bolje ne bo, saj to je ocitno edina komunikacija, ki jo za tistimi zidovi ‘na drugi strani žice’ razumejo.
Ja, in? Kaj je ugotovila? Nogo si je lahko zlomil že doma ali pa ob nenamernem padcu, saj lepo piše. Ne zavajati z enostranskim pisanjem brez dokazov: “Najvecje sranje je pa v Ljubljani! Tam so tehniki priisilno pridrzanemu pacientu zlomili nogo!”
quote: Ugotovili smo, da so si izpovedbe in ugotovitve o tem, kako naj bi prišlo do poškodbe pobudnika, torej zloma noge, nasprotujoče. Presodili smo, da tudi nadaljnjemu podrobnejšemu preiskovanju verjetno ne bi uspelo odkriti dejanskega postopanja zdravstvenih tehnikov v tem primeru in torej tudi trenutka oziroma vzroka nastanka poškodbe.[/quote]
Zanimivo, da si samo ta del citirala, o tem, da je do zloma najverjetneje prislo zaradi nasilja tehnikov, pa ne.
Pred leti sem bila prica nasilni hospitalizaciji neke starejse, brezmocne osebe v Ljubljani, zato verjamem, da sta cloveka iz zgornjega porocila poskodovala tehnika.
Ja, in? Kaj je ugotovila? Nogo si je lahko zlomil že doma ali pa ob nenamernem padcu, saj lepo piše. Ne zavajati z enostranskim pisanjem brez dokazov: “Najvecje sranje je pa v Ljubljani! Tam so tehniki priisilno pridrzanemu pacientu zlomili nogo!”
quote: Ugotovili smo, da so si izpovedbe in ugotovitve o tem, kako naj bi prišlo do poškodbe pobudnika, torej zloma noge, nasprotujoče. Presodili smo, da tudi nadaljnjemu podrobnejšemu preiskovanju verjetno ne bi uspelo odkriti dejanskega postopanja zdravstvenih tehnikov v tem primeru in torej tudi trenutka oziroma vzroka nastanka poškodbe.[/quote]
Zanimivo, da si samo ta del citirala, o tem, da je do zloma najverjetneje prislo zaradi nasilja tehnikov, pa ne.
Pred leti sem bila prica nasilni hospitalizaciji neke starejse, brezmocne osebe v Ljubljani, zato verjamem, da sta cloveka iz zgornjega porocila poskodovala tehnika.[/quote]
Novo dokazilo,da je psihiatrija mim.Kdo tu sedaj rabi psihično pomoč?Nasilni delavci ki lomijo noge ali pacient?Seveda pacient si je sam kriv.Ljudje sploh ne vidite kaj se dogaja.To se zmenijo in nato se izda preiskava,na kateri lepo piše kaj se je v resnici zgodilo.In za sodišče je edini dokaz kar je napisano na papirju.Torej:Pacient si je zlomil nogo doma.V tujini pa bi odgovarjala ustanova in delavci.
Saj oni vsi jemljejo zdravila. Od norisnice do norisnice najdes notri same bolnike med psihiatri. Tudi samomori med psihiatri so najbolj pogosti. zakaj? Ker ravno psihiatri tudi sami jemljejo zdravila.
Mislis da leta 1980, ko je prisel ven Prozac, niso tega vsi poskusili? Zakaj pa ne bi? Pa so ja bil radovedni.
In ze vsak farmacevtski delavec lahko v vsaki lekarni za vsako ime in priimek pregleda v zgodovino jemanja njegovih zdravil. To se ve. Da oni jemljejo zdravila tudi sami, da veljajo za cudne ljudi, da lovijo zunaj ljudi s pomocjo policije in jih potem prisilno in s pomocjo sodisca prisilno zdravijo in zadrzujejo po 1 leto v norisnici, ker imajo premalo bolnikov, zato iz ljudi umetno delajo bolnike, sicer jim posel propade…[/quote] Psihiatri sami ne jemljejo antipsihotikov, saj niso (toliko vsaj) nori:-D. Resno antipsihotiki so tezka artilerija med pomirjevali. V namen poskusa je dr.x vzel eno samo.minimalno dozo olanzapina in opisal svojo izkusnjo: psihicna paraliza,izbruhi joka,motoricne motnje in se in se.
Popolnoma neresno in neodgovorno je depresivnim ljudem predpisati AP
Slovenski psihiatri bi morali razcistiti sami s samo,kaj pravzaprav so in kaj zelijo.
Ali so Psihofarmakologi.ki pacienta povprasajo po pocutju in mu po 10 minutah dodelijo nov paketek pisanih tabletk
Ali so psihoTerapevti.ki se s pacientom pogovarjajo _ vendar pa so oni preobremenjeni in tega ne zelijo .
Prav tako tematika provizij in podkupnin je
Zelo prisotna v psihofarmaciji in ne morem si predstavljati kako sami pred sabo,ti strokovnjaki upravicijo jemanje podkupnin.
Oziroma .oh pardon…stimulacije in bonusa…
O tem sem ti odgovorila ze 24 Okt 2016 02:37 .
O policijsko-psihiatrični spregi je pisal že pokojni dr. Janez Rugelj. Danes je to ze urejeno, za kar si je on prizadeval. Nadzorovalna kazenska psihiatrija spada pod pravosodje in sodstvo. Mnogo zapisanega pa obvelja tudi danes.
http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=3417237
Janez Rugelj
03 Avg 2005 23:32
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: http://www.preobrazba-rugelj.si
Datum: 3.8.2005
O NEKATERIH PROBLEMIH DELOVANJA NADZOROVALNE PSIHIATRIJE
(teze za poglavje v knjigi Pot samouresničevanja, 2. del)
1. IZHODIŠČA
1.1. Uporabniki psihiatrije in njihovi svojci že več kot 20 let pišejo o svojih negativnih izkušnjah s psihiatri in psihiatrijo, vse zaman, saj psihiatrija vzvišeno ignorira vse pripombe.
1.2. Delo nadzorovalne psihiatrije sem prvič javno komentiral po ogledu filma “Let nad kukavičjim gnezdom” l. 1976, torej pred 29-timi leti. Takrat so proti meni uprizorili pravo gonjo. Rezultat: Predsednik disciplinske komisije Psihiatrične klinike, dr. Hubert Požarnik je podpisal odločbo o “prenehanju lastnosti delavca v združenem delu delavca J. Ruglja”. Pisal sem o sadistični psihiatrični sestri, o škodljivem predpisovanju pomiril, o spolni zlorabi psihiatričnih pacientk in o tem, da dva vodilna psihiatra Psihiatrične klinike, ki zaradi psihiatričnih diagnoz nista bila sposobna za vojsko, ne bi smela delati s pacienti temveč samo kot arhivarja (Oba sta še dolgo bila na vodilnih mestih). (Glej knjigo DRAMATIČNA POT /DP/, s. 390-398).
1.3. Pred leti je prof. dr. Tanja L. izdala knjigo “KO REŠITEV POSTANE PROBLEM IN KO ZDRAVILO POSTANE STRUP”, v kateri je na znanstven način dokazala, da slovenska nadzorovalna psihiatrija definitivno marginalizira uporabnike psihiatrije.
Svoje trditve v knjigi je podkrepila tudi z lastnimi izkušnjami, saj so jo devetkrat prisilno hospitalizirali in jo pri tem na surov način razosebili in ponižali, čeprav ni bila nevarna ne sebi in ne drugim.
1.4. V slovenskem učbeniku PSIHIATRIJA so prikazani samo procesi razkroja raznih psihiatričnih pacientov in niti en primer rasnične (re)habilitacije nekega človeka v duševni stiski. Enako je v ostalih psihiatričnih publikacijah.
Če bi imeli rezultate, bi jih objavljali.
1.5. V knjigi DRAMATIČNA POT sem opisal več kriminalnih postopkov slovenske psihiatrije:
– Psihiatrično-policijska sprega je poskušala uničiti kirurga dr.sc.med. P.K. (DP, s. 174-180).
– Zdravega človeka “zdravijo” z nevroleptiki (DP, s. 180-181).
– Psihiatrija bi rada “zatušala” psihiatrično aretacijo (dr. J. Lokar je ob eni uri ponoči na silo odpeljal v umobolnico ženo svojega kolega, profesorja na Medicinski fakulteti in člana SAZ, ter je izpostavil rutinskemu postopku psihiatričnega uničevanja (DP, s. 181-183).
Nihče ni ukrepal proti navedenim kriminalnim postopkom.
2. TEMELJNI PROBLEMI PSIHIATRIJE
2.1. Usoda psihiatričnih pacientov je njihova definitivna marginalizacija
Ljudje, ki pridejo v roke nadzorovalne psihiatrije (terapevtske psihiatrije, razen moje dejavnosti, pa v Sloveniji še nimamo) so definitivno zapisani marginalizaciji in propadanju in sicer po mehanizmu označevanja, “pomirjanja” z nevroleptiki, dolgotrajnim bolniškim staležem in invalidsko upokojitvijo. Tudi tisti, ki imajo subjektivne pogoje za rešitev, se ne morejo nikjer uspešno zdraviti. Toda: od leta 1985 (po moji prvi gladovni stavki v Avstriji) prihajajo k meni iz vse Slovenije tisti redki psihiatrični pacienti, ki bi se radi rešili psihiatrije in odvisnosti od nevroleptikov.
2.2. Svojci psihiatričnih pacientov imajo nenapisano pooblastilo družbe in psihiatrije, da zlahka dosežejo ponovno hospitalizacijo v umobolnici
“Enkrat norec, vedno norec” je bistvo nalepke, ki se drži slehernega hospitaliziranega psihiatričnega pacienta. Vsak človek je lahko občasno nejevoljen, neroden, zamišljen, odsoten, pa vendar se morajo njegovi svojci s tem sprijazniti ali pa ga zapustiti. Seveda pa ga lahko sadistično obrekujejo (pri zdravniku, socialni službi ali predstojniku), ali se nad njim pritožujejo. Kulturna rešitev je seveda samo razid, če kompromis (ne pa podreditev želji drugega) ni možen. Takšne norme veljajo samo za ljudi, ki (še) niso bili hospitalizirani v umobolnici.
Povsem drugače pa je s psihiatričnimi pacienti. Kadar njihovim svojcem nekaj ni po volji, kadar se njihovi “označenci” nočejo več podrejati njihovi torturi, takrat zadostuje, da pokličejo psihiatrijo, pride rešilec in prisilno odpelje “označenca” v umobolnico. In to se ponavlja do njegovega uničenja, kar je nazorno opisala dr. Tanja L. v citirani knjigi.
Psihiatrični pacienti so v primerjavi z drugimi državljani usodno diskriminirani, zato je treba to diskriminacijo odpraviti.
2.3. Psihiatrija hospitaliziranega pacienta prisili na ubogljivost
Psihiatrija človeka v stiski mimo njegove volje prisilno hospitalizira, kar pomeni, da ga na grob način razčloveči (odvzame mu njegovo obleko, mu nadene psihiatrične cape in ga zaklene na zaprti oddelek med ostale “norce”, ki tam zaradi neznosnega ponižanja normalno “norijo”. Kdor z “norenjem” pretirava ga zaprejo v mrežnico). Obenem seveda vsakega impregnirajo z nevroleptiki in ga tako osebnostno povsem spremenijo. Po nekaj mesecih hospitalizacije ga postopoma pripravljajo na odpust z naslednjo sistematično indoktrinacijo: “Po odpustu morate redno prihajati na mesečne kontrole, ko boste praviloma dobili injekcijo Moditen-depo. Zelo morate paziti, da boste redni, sicer se vam bolezen utegne ponoviti in spet vas bomo morali hospitalizirati”.
Takšna indoktrinacija ima tako rekoč absolutni učinek, saj domala vsi psihiatrični pacienti rezonirajo takole: “Rajši vidim, da sem dosmrtni ambulantni psihiatrični pacient, kot da bi me še kdaj hospitalizirali v umobolnici, zato redno hodim po injekcije”.
2.4. Psihiatrija je v svoji nadzorovalni funkciji zelo učinkovita, medtem ko na področju zdravljenja nima rezultatov.
Rezultatov ne more imeti, ker ima nadzorovalna psihiatrija takšno doktrino: njen cilj je ščititi družbo (ki s svojo patološko strukturo poraja duševne bolezni oz. psihosomatske dekompenzacije), medtem ko je dolžnost terepevtskega psihiatra in zdravnika na sploh, da pacienta aktivira in ga usposobi za ustrezen odpor proti patološkim pritiskom družbe.
Zaradi navedene orientacije slovenska nadzorovalna psihiatrija nima nobenih terapevtski rezultatov. Redki posamezniki se seveda rešijo, čeprav pridejo v roke psihiatrije in sicer zaradi parapsihiatričnih vplivov: ljubezen, religija, transcendenca itn.
Nadzorovalna psihiatrija se je spridila do takšne stopnje, da operira predvsem s kemijo (pomirila in nevroleptiki). Zato je pred 10-timi uspela pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izsiliti dovoljenje, da je smel psihiater na leto predpisati 7.800 receptov (kirurg n.pr. samo 500). Če za vsak recept porabi samo 5 minut, piše recepte 92 dni v letu. Vmes se mora malo odpočiti, zato za terapevtsko delo ne ostane kaj dosti časa.
Prvi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Janez Kanoni, ki ni nikoli dosegel znanstvenega doktorata, a je vseeno sodeloval v komisijah za zagovor doktorskih disertacij. Ni napisal niti enega članka o rehabilitaciji enega edinega psihiatričnega pacienta.
Kanonijevo nadzorovalno psihiatrijo je njegov asistent in poznejši profesor, dr. Janko K. v člankih poveličeval kot znamenito “Kanonijevo šolo”. Podobne traktate je objavil tudi v “Republiki” in drugih revijah z jasnim namenim, da prikaže kontinuiteto humanosti psihiatrije od njenega začetka do danes.
Drugi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Miloš Kobal, ki je prišel za direktorja klinike in šefa katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete brez doktorata znanosti, izključno z “referencami” udbovskega psihiatra. Pozneje je seveda napravil doktorat. Kot šefa psihiatrije so ga trikrat ustoličili za dekana Medicinske fakultete.
Dr. M. Kobal je “napravil” za svojega najožjega sodelavca dr. J. Lokarja (katerega so “postavili” celo za zaupnega psihiatra preganjane “četverice”, potem pa so še zmanipulirali tedanjega predsednika Vlade RS, Lojzeta Peterleta, da je Vlada RS dr. J. Lokarja imenovala za predsednika Zdravstvenega sveta RS, torej na mesto, katerega je 20 let prej zasedal udbovski psihiater dr. M. Kobal (J. Lokar je pred leti umrl v «nepojasnjenih« okoliščinah).
3. KAJ STORITI?
3.1. Spremeniti je treba zakonska določila o prisilni hospitalizaciji psihiatričnih pacientov.
3.2. Med mladimi zdravniki je treba izbrati skupino vsaj 20 ljudi, ki imajo ustrezne osebnostne lastnosti (dosledna usmerjenost v zdravo življenje in odsotnost nevrotičnih kompleksov), ter jih poslati na specializacijo v tujino. Ko se bodo vrnili, jim je treba dati možnost, da reorganizirajo psihiatrijo, torej, da poskrbijo za razvoj terapevtske psihiatrije, medtem ko bi sedanjo nadzorovalno psihiatrijo kot nadzorovalno inštitucijo izločili iz zdravstva in jo priključili pravosodju.
4. TEMELJNI PROBLEM DELOVANJA PSIHIATRIJE
Zelo težko je (re)habilitirati nevrotično »zafuranega » človeka, ki je po pravilu len, neizobražen nagnjen k prevari in laži, torej vsestransko izmikajoč . Ker se noče spremeniti in če povzroči težave, pač dobi neka pomirila. Še težje je s psihotičnimi ljudmi, ki jih sploh ni možno vsestransko in polno (re)habilitirati, zato je nujno forsirati preventivo nevrotičnih stanj in »norosti«, kar pomeni podpreti tvorne zakonce, ki so (dejansko)edino sposobni z lastnim zgledom uspešno vzgajati otroke.
1. BonicaMellucci. Površna si.
2. “zmešana kot vedno”? – S tem si povedala vse o sebi.[/quote]
Se opravicujem za tak napad, jezna sem na te krivice in nezakonita zapiranja ljudi, in tiste, ki tak sistem podpirate,drugac te vedno rada berem.[/quote]
Ki tak sistem podpirajo. Jaz nisem med njimi. Še več, jaz nisem niti podpornica klasične tradicionalne uradne medicine. Tako kot velja za psihiatrična zdravila, velja tudi za kemoterapijo, zdravila proti holesterolu, diabetesu, pritisku … Predpisujejo se zelo neselektivno in dostikrat po nepotrebi. Človek se dokazano lahko ozdravi diabetesa, pritiska, holesterola… z rastlinsko hrano only. Ok, pustimo to.
Če je izpadlo, da jaz podpiram psihiatrični sistem, je to samo zato, ker sem javno priznala, da jemljem ad-je in ap-je. Ter zato, ker na stvari in dogodke skušam pogledati z obeh strani medalje. Meni osebno so pomagali toliko, da sem zdaj sploh še živa. Nekomu drugemu, verjamem, da škodijo. Metati vse v isti koš pa se mi ne zdi ravno pošteno.
Ko nekdo zgoraj pravi, da psihiatri nimajo časa pogovarjati se s pacienti in reševati njihove težave tudi pri izvoru in ne samo z zdravili: to počnejo psihoterapevti, ne psihiatri. Večji problem, kot je psihiatrija, vidim v slepoti države (zdravstva, zavarovalnic), ki psihoterapije ne smatra za zdravljenje bolezni in je zato v večini primerov samoplačniška. Koliko pomoči potrebnih pa lahko plačuje 50 eur na teden za to zdravljenje? Mislim, da bi se morali, namesto v boj proti psihiatriji, usmeriti v to, da se psihoterapija vnese v kritje iz zdravstvenega zavarovanja. Seveda selektivno in ne vsepovprek vsakemu, ki se malo slabo počuti.
Se opravicujem za tak napad, jezna sem na te krivice in nezakonita zapiranja ljudi, in tiste, ki tak sistem podpirate,drugac te vedno rada berem.[/quote]
Ki tak sistem podpirajo. Jaz nisem med njimi. Še več, jaz nisem niti podpornica klasične tradicionalne uradne medicine. Tako kot velja za psihiatrična zdravila, velja tudi za kemoterapijo, zdravila proti holesterolu, diabetesu, pritisku … Predpisujejo se zelo neselektivno in dostikrat po nepotrebi. Človek se dokazano lahko ozdravi diabetesa, pritiska, holesterola… z rastlinsko hrano only. Ok, pustimo to.
Če je izpadlo, da jaz podpiram psihiatrični sistem, je to samo zato, ker sem javno priznala, da jemljem ad-je in ap-je. Ter zato, ker na stvari in dogodke skušam pogledati z obeh strani medalje. Meni osebno so pomagali toliko, da sem zdaj sploh še živa. Nekomu drugemu, verjamem, da škodijo. Metati vse v isti koš pa se mi ne zdi ravno pošteno.
Ko nekdo zgoraj pravi, da psihiatri nimajo časa pogovarjati se s pacienti in reševati njihove težave tudi pri izvoru in ne samo z zdravili: to počnejo psihoterapevti, ne psihiatri. Večji problem, kot je psihiatrija, vidim v slepoti države (zdravstva, zavarovalnic), ki psihoterapije ne smatra za zdravljenje bolezni in je zato v večini primerov samoplačniška. Koliko pomoči potrebnih pa lahko plačuje 50 eur na teden za to zdravljenje? Mislim, da bi se morali, namesto v boj proti psihiatriji, usmeriti v to, da se psihoterapija vnese v kritje iz zdravstvenega zavarovanja. Seveda selektivno in ne vsepovprek vsakemu, ki se malo slabo počuti.[/quote]
Malo mesas psihologe in psihiatre?
Hvala za tvojo iskrenost in še enkrat oprosti za grde besede. Lepo da ti zdravila pomagajo ziveti. Marsikomu zal ne.
Za psihoterapijo se s tabo zelo strinjam, v vsem.
In zakaj ne gonja proti psihiatriji, kako pa naj drugace kaj pomagamo? Prisilno zapiranje in zdravljenje ljudi, znacilno za naso restriktivno psihiatrijo, namrec dokazano ne zniza stevila samomorov, ampak ravno nasprotno. Ker nasilje rodi nasilje. Dokazano pomaga proti samomorom ravno zaupanje, dajanje svobode bolnemu in spostovanje njegovega dostojanstva. Primer : v Italiji ni vec klasicnih norisnic, so le posamicni oddelki v sklopu UKC in ce pa koga zaradi bolezenskega norenja fiksirajo s pasovi na posteljo, je to samo ob odobritvi župana v tistem mestu, le za kratko : vseskozi pa se vsi od zdravnika do zadnjega osebja ves cas trudijo, bolni osebi vsi pomagajo, jo tolazijo, ji izpolnjujejo zelje brez osornosti, vzvisenosti, kar zlahka takoj vidi v kateirkoli soovenski norisnici. vse to, popolnoma ne-stresno zdravljenje oziroma okrevanje, pa seveda zelo zelo zniza nujno zdravljenje!
Tega seveda v nasih zaostalih norisnicah, kjer na paciente vpijejo, jim grozijo, v primeru zavracanja zdravil, prisilno injicirajo, privezujejo (celo poskodujejo), jih celo prisilno zdravijo zgolj zaradi navadne depresije, ni videti nikjer. Saj je odnos slovenske druzbe do dusevnih bolnikov slabsalen. Stigma se ne bo nikdar odpravila, ker je ta nasa balkanska mentaliteta drugacna, slabsa. Dokler se ne bo ta slovenska druzba izboljsala, vse dokler ne bo vecje humanosti do bolnih, sibkejsih in pomoci potrebnih, psihiatrija nima smisla, sicer pa je njen edini namen zdaj prezivetje, saj ljudje nocejo vec k psihiatrom, ustanove so napol prazne, so taka obdobja letno.
O tem sem ti odgovorila ze 24 Okt 2016 02:37 .
O policijsko-psihiatrični spregi je pisal že pokojni dr. Janez Rugelj. Danes je to ze urejeno, za kar si je on prizadeval. Nadzorovalna kazenska psihiatrija spada pod pravosodje in sodstvo. Mnogo zapisanega pa obvelja tudi danes.
http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=3417237
Janez Rugelj
03 Avg 2005 23:32
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: http://www.preobrazba-rugelj.si
Datum: 3.8.2005
O NEKATERIH PROBLEMIH DELOVANJA NADZOROVALNE PSIHIATRIJE
(teze za poglavje v knjigi Pot samouresničevanja, 2. del)
1. IZHODIŠČA
1.1. Uporabniki psihiatrije in njihovi svojci že več kot 20 let pišejo o svojih negativnih izkušnjah s psihiatri in psihiatrijo, vse zaman, saj psihiatrija vzvišeno ignorira vse pripombe.
1.2. Delo nadzorovalne psihiatrije sem prvič javno komentiral po ogledu filma “Let nad kukavičjim gnezdom” l. 1976, torej pred 29-timi leti. Takrat so proti meni uprizorili pravo gonjo. Rezultat: Predsednik disciplinske komisije Psihiatrične klinike, dr. Hubert Požarnik je podpisal odločbo o “prenehanju lastnosti delavca v združenem delu delavca J. Ruglja”. Pisal sem o sadistični psihiatrični sestri, o škodljivem predpisovanju pomiril, o spolni zlorabi psihiatričnih pacientk in o tem, da dva vodilna psihiatra Psihiatrične klinike, ki zaradi psihiatričnih diagnoz nista bila sposobna za vojsko, ne bi smela delati s pacienti temveč samo kot arhivarja (Oba sta še dolgo bila na vodilnih mestih). (Glej knjigo DRAMATIČNA POT /DP/, s. 390-398).
1.3. Pred leti je prof. dr. Tanja L. izdala knjigo “KO REŠITEV POSTANE PROBLEM IN KO ZDRAVILO POSTANE STRUP”, v kateri je na znanstven način dokazala, da slovenska nadzorovalna psihiatrija definitivno marginalizira uporabnike psihiatrije.
Svoje trditve v knjigi je podkrepila tudi z lastnimi izkušnjami, saj so jo devetkrat prisilno hospitalizirali in jo pri tem na surov način razosebili in ponižali, čeprav ni bila nevarna ne sebi in ne drugim.
1.4. V slovenskem učbeniku PSIHIATRIJA so prikazani samo procesi razkroja raznih psihiatričnih pacientov in niti en primer rasnične (re)habilitacije nekega človeka v duševni stiski. Enako je v ostalih psihiatričnih publikacijah.
Če bi imeli rezultate, bi jih objavljali.
1.5. V knjigi DRAMATIČNA POT sem opisal več kriminalnih postopkov slovenske psihiatrije:
– Psihiatrično-policijska sprega je poskušala uničiti kirurga dr.sc.med. P.K. (DP, s. 174-180).
– Zdravega človeka “zdravijo” z nevroleptiki (DP, s. 180-181).
– Psihiatrija bi rada “zatušala” psihiatrično aretacijo (dr. J. Lokar je ob eni uri ponoči na silo odpeljal v umobolnico ženo svojega kolega, profesorja na Medicinski fakulteti in člana SAZ, ter je izpostavil rutinskemu postopku psihiatričnega uničevanja (DP, s. 181-183).
Nihče ni ukrepal proti navedenim kriminalnim postopkom.
2. TEMELJNI PROBLEMI PSIHIATRIJE
2.1. Usoda psihiatričnih pacientov je njihova definitivna marginalizacija
Ljudje, ki pridejo v roke nadzorovalne psihiatrije (terapevtske psihiatrije, razen moje dejavnosti, pa v Sloveniji še nimamo) so definitivno zapisani marginalizaciji in propadanju in sicer po mehanizmu označevanja, “pomirjanja” z nevroleptiki, dolgotrajnim bolniškim staležem in invalidsko upokojitvijo. Tudi tisti, ki imajo subjektivne pogoje za rešitev, se ne morejo nikjer uspešno zdraviti. Toda: od leta 1985 (po moji prvi gladovni stavki v Avstriji) prihajajo k meni iz vse Slovenije tisti redki psihiatrični pacienti, ki bi se radi rešili psihiatrije in odvisnosti od nevroleptikov.
2.2. Svojci psihiatričnih pacientov imajo nenapisano pooblastilo družbe in psihiatrije, da zlahka dosežejo ponovno hospitalizacijo v umobolnici
“Enkrat norec, vedno norec” je bistvo nalepke, ki se drži slehernega hospitaliziranega psihiatričnega pacienta. Vsak človek je lahko občasno nejevoljen, neroden, zamišljen, odsoten, pa vendar se morajo njegovi svojci s tem sprijazniti ali pa ga zapustiti. Seveda pa ga lahko sadistično obrekujejo (pri zdravniku, socialni službi ali predstojniku), ali se nad njim pritožujejo. Kulturna rešitev je seveda samo razid, če kompromis (ne pa podreditev želji drugega) ni možen. Takšne norme veljajo samo za ljudi, ki (še) niso bili hospitalizirani v umobolnici.
Povsem drugače pa je s psihiatričnimi pacienti. Kadar njihovim svojcem nekaj ni po volji, kadar se njihovi “označenci” nočejo več podrejati njihovi torturi, takrat zadostuje, da pokličejo psihiatrijo, pride rešilec in prisilno odpelje “označenca” v umobolnico. In to se ponavlja do njegovega uničenja, kar je nazorno opisala dr. Tanja L. v citirani knjigi.
Psihiatrični pacienti so v primerjavi z drugimi državljani usodno diskriminirani, zato je treba to diskriminacijo odpraviti.
2.3. Psihiatrija hospitaliziranega pacienta prisili na ubogljivost
Psihiatrija človeka v stiski mimo njegove volje prisilno hospitalizira, kar pomeni, da ga na grob način razčloveči (odvzame mu njegovo obleko, mu nadene psihiatrične cape in ga zaklene na zaprti oddelek med ostale “norce”, ki tam zaradi neznosnega ponižanja normalno “norijo”. Kdor z “norenjem” pretirava ga zaprejo v mrežnico). Obenem seveda vsakega impregnirajo z nevroleptiki in ga tako osebnostno povsem spremenijo. Po nekaj mesecih hospitalizacije ga postopoma pripravljajo na odpust z naslednjo sistematično indoktrinacijo: “Po odpustu morate redno prihajati na mesečne kontrole, ko boste praviloma dobili injekcijo Moditen-depo. Zelo morate paziti, da boste redni, sicer se vam bolezen utegne ponoviti in spet vas bomo morali hospitalizirati”.
Takšna indoktrinacija ima tako rekoč absolutni učinek, saj domala vsi psihiatrični pacienti rezonirajo takole: “Rajši vidim, da sem dosmrtni ambulantni psihiatrični pacient, kot da bi me še kdaj hospitalizirali v umobolnici, zato redno hodim po injekcije”.
2.4. Psihiatrija je v svoji nadzorovalni funkciji zelo učinkovita, medtem ko na področju zdravljenja nima rezultatov.
Rezultatov ne more imeti, ker ima nadzorovalna psihiatrija takšno doktrino: njen cilj je ščititi družbo (ki s svojo patološko strukturo poraja duševne bolezni oz. psihosomatske dekompenzacije), medtem ko je dolžnost terepevtskega psihiatra in zdravnika na sploh, da pacienta aktivira in ga usposobi za ustrezen odpor proti patološkim pritiskom družbe.
Zaradi navedene orientacije slovenska nadzorovalna psihiatrija nima nobenih terapevtski rezultatov. Redki posamezniki se seveda rešijo, čeprav pridejo v roke psihiatrije in sicer zaradi parapsihiatričnih vplivov: ljubezen, religija, transcendenca itn.
Nadzorovalna psihiatrija se je spridila do takšne stopnje, da operira predvsem s kemijo (pomirila in nevroleptiki). Zato je pred 10-timi uspela pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izsiliti dovoljenje, da je smel psihiater na leto predpisati 7.800 receptov (kirurg n.pr. samo 500). Če za vsak recept porabi samo 5 minut, piše recepte 92 dni v letu. Vmes se mora malo odpočiti, zato za terapevtsko delo ne ostane kaj dosti časa.
Prvi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Janez Kanoni, ki ni nikoli dosegel znanstvenega doktorata, a je vseeno sodeloval v komisijah za zagovor doktorskih disertacij. Ni napisal niti enega članka o rehabilitaciji enega edinega psihiatričnega pacienta.
Kanonijevo nadzorovalno psihiatrijo je njegov asistent in poznejši profesor, dr. Janko K. v člankih poveličeval kot znamenito “Kanonijevo šolo”. Podobne traktate je objavil tudi v “Republiki” in drugih revijah z jasnim namenim, da prikaže kontinuiteto humanosti psihiatrije od njenega začetka do danes.
Drugi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Miloš Kobal, ki je prišel za direktorja klinike in šefa katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete brez doktorata znanosti, izključno z “referencami” udbovskega psihiatra. Pozneje je seveda napravil doktorat. Kot šefa psihiatrije so ga trikrat ustoličili za dekana Medicinske fakultete.
Dr. M. Kobal je “napravil” za svojega najožjega sodelavca dr. J. Lokarja (katerega so “postavili” celo za zaupnega psihiatra preganjane “četverice”, potem pa so še zmanipulirali tedanjega predsednika Vlade RS, Lojzeta Peterleta, da je Vlada RS dr. J. Lokarja imenovala za predsednika Zdravstvenega sveta RS, torej na mesto, katerega je 20 let prej zasedal udbovski psihiater dr. M. Kobal (J. Lokar je pred leti umrl v «nepojasnjenih« okoliščinah).
3. KAJ STORITI?
3.1. Spremeniti je treba zakonska določila o prisilni hospitalizaciji psihiatričnih pacientov.
3.2. Med mladimi zdravniki je treba izbrati skupino vsaj 20 ljudi, ki imajo ustrezne osebnostne lastnosti (dosledna usmerjenost v zdravo življenje in odsotnost nevrotičnih kompleksov), ter jih poslati na specializacijo v tujino. Ko se bodo vrnili, jim je treba dati možnost, da reorganizirajo psihiatrijo, torej, da poskrbijo za razvoj terapevtske psihiatrije, medtem ko bi sedanjo nadzorovalno psihiatrijo kot nadzorovalno inštitucijo izločili iz zdravstva in jo priključili pravosodju.
4. TEMELJNI PROBLEM DELOVANJA PSIHIATRIJE
Zelo težko je (re)habilitirati nevrotično »zafuranega » človeka, ki je po pravilu len, neizobražen nagnjen k prevari in laži, torej vsestransko izmikajoč . Ker se noče spremeniti in če povzroči težave, pač dobi neka pomirila. Še težje je s psihotičnimi ljudmi, ki jih sploh ni možno vsestransko in polno (re)habilitirati, zato je nujno forsirati preventivo nevrotičnih stanj in »norosti«, kar pomeni podpreti tvorne zakonce, ki so (dejansko)edino sposobni z lastnim zgledom uspešno vzgajati otroke.[/quote]
Lepo napisano in še danes je taka situacija.Poznam človeka,ki je imel predpisane ADje,jih ni jemal,saj je vedel,da ga želijo le uničit in zaznamovat.Pustil se jim je ker drugače bi se lahko drugače končalo.No po koncu “njihove rehabilitacije” je z sabo prinesel recepte.Po njihovem zaključen uspeh,on pa jim je vrnil recepte in potrdil kako ne znajo delat in da ve kaj je bil smisel vsega njihovega zdravljenja.Zaključijo uspešna terapija,a človek sploh ni jemal zdravil,se pravi brez terapije.
Ce tebe po dolgoletnih terapijah niso uspel pozdravt revcka, se ne pomen da ostale tut ne morjo. Pac si ena redka izjema v statistiki ki pa ocitno mora tut zivet v tem svetu.
Zmerjej raje samga sebe, ne pa v tvoji glavi umisljenih na stotine zivljenj ki naj bi jih psihiatri unicli. Nimas enega dokaza za to.