Duševne stiske mladih in otrok so v porastu, če na začetku slika ni bila jasna zakaj, je sedaj jasnejša! Spremembe sistema gredo iz slabega na slabše, učna snov se ne utrjuje, ker ni časa ……..
In vsi tisti, ki imate genije, zakaj je ravno teh največ med iskalci pomoči pri duševnih stiskah in to takrat, ko zapustijo varen sistem šolanja?
In še za učiteljice, ki sodelujejo v tej temi, a ne bi bil že čas, da se uprete vsem tem oslarijam, ki se dogajajo zadnje čase?

S prvošolcem že občasno doma sedim in delava kakšne zabavne naloge za utrjevanje snovi. Ob tem kontroliram, da sedi pri miru, lepo drži svinčnik, skupaj bereva…Zdi se mi pomembno, da osnovno snov obvlada v nulo. Konec koncev pa govorim o 6 let starem otroku, ki še presneto kako potrebuje starše.

Nisem brala vseh odgovorov, pišem samo našo izkušnjo.

V prvem razredu so otroci morali narediti za nalogo mlinček na vodo iz recikliranih materialov. To absolutno ni naloga za 6 letnika. Najbrž je bila še kakšna podobna, a ta je mi je ostala v spominu.

Že v drugem razredu so imeli za nalogo narediti predstavitev v power pointu. Smo v takem okolišu, ko nimajo vsi doma računalnikom in tudi tisti, ki jih imajo ne znajo vsi dela z njim.

Mi doma pomagamo, ko hčerka prosi za pomoč. V nižjih razredih je večino naredila v OPB a se je vseeno vsaj 1-2x na teden zgodilo, da smo delali kaj skupaj,

Sedaj v višjih razredh se še kdaj zgodi, da prosi za pomoč pri kaki nalogi. Oba imava univerzitetno izobrazbo, a priznam,d a včasih vsi trije strmimo v nalogo in iščemo rešitev. No, velikorat tudi zato, ker sva midva marsikaj že pozabila in morava najprej osvežiti znanje. 😉

Kar je moteče je tudi to, da se v različnih razredih učijo različnih pristopov k reševanju napr. pri matematiki. Pri testu šteje samo pristop, ki ga obravnavajo v šoli in ta ni nujno tak kot smo se ga naučili mi. Torej morava najprej naštudirati na kakšen način trenutno delajo, da potem pomagava pri nalogi oz. pri učenju kadar želi, da sestaviva kakšno nalogo za preverjanje.

Osnovna šola zelo blizu Ljubljane. Šesti razred – domačih nalog skoraj ni več. Mogoče 1 x tedensko še pri kakšnem predmetu. Učencem to seveda ustreza, meni kot staršu ne preveč, ampak učitelji že vedo.
Ravnateljica vsako šolsko leto začne z istim stavkom: “dragi straši”, letošnje leto se boste morali navaditi, da bodo otroci domov nosili slabše ocene……..bla, bla bla, že peto leto isto zlagano sranje iz njenih ust. Namesto, da tako vestno vsako leto nam “dragim staršem” prvi teden v septembru polaga na srce, da bo učni uspeh slabši, bi bilo mogoče bolje, če bi šla preverjat za svojimi zaposlenimi, koliko so sploh še motivirani za svoje delo in koliko truda, dela, znanja vlagajo v učence.

Moj predlog novinarki;

Ali lahko nekdo na Ministrstvu za šolstvo ali pa kakšen ravnatelj odgovori; Od kje naj ima otrok v tretjem razredu toliko računalniškega znanja – da lahko dela sam PowerPoint prezentacije? Kolikor vem računalništva v tretjem razredu še ni.

Na naši šoli se na vsakem Zboru staršev pogovarjajo o istih učiteljih (cah). Pritožb staršev je ogromno – še enkrat poudarjam, da so vsako leto na tapeti iste učiteljice. Kako je možno da je nekdo “ZABETONIRAN IN ZACEMENTIRAN” na svojem delovnem mestu, kljub vsem pritožbam.

Ne strinjam se s tabo. Vsak dan 10-15 minut? Ce otrok potrebuje pomoc ze, vendar samo obcasno. Tudi spretnos voznje s kolesom mora trenirati sam, to je taksna primerjaca, kot da bi ga inela vedno priklopljenega s tistim drogom na svoje kolo.[/quote]

Vožnja s kolesom tudi potrebuje nadzor, ne moreš otroka 4-5 let samega pustiti da se vozi po cesti. Saj samo vožnjo se že nauči na dvorišču ampak upoštevanje navodil (prometnih) jih je pa potrebno naučiti. Znati se voziti s kolesom zame pomeni, da greš z otrokom lahko v bližnje mesto brez strahu. Potrebno je gledati celostno.[/quote]
Ze prej sem napisala, da je na zacetku pitrebna pomoc pri nastavitvi sistema dela, ucenja, kasneje naj delo opravlja sam. Kolo pomagas uciti samo na zacetku, nekomu to uspe v enem dnevu, drugemu po celem tednu ali vec. Ceprav ta s kolesom ni ravno cisto primerljiva stvar.

Odvisno od šole, od učitelja. Pri nas v podaljšanem bivanju delajo domačo nalogo le dvakrat na teden saj je želja učiteljice, da otroci naredijo nalogo popoldan doma, da jim starši lahko podamo dodatno razlago v kolikor je to potrebno. Iščemo možnosti prevoza hčerke domov takoj po pouku saj njej (tudi nam) to ne ustreza. Popoldan ima treninge (se aktivno ukvarja s športom) pri domači nalogi pa tudi ustrajava, čeprav slišim, da je vedno več otrok ne naredi. Tako pogosto lovi minute ali se zavleče v večernem času. Razmišljali smo, da bi šport dala na stranski tir vendar mislim, da tudi to ni prava rešitev. Ista šola, drug učitelj pred dvema letoma hčerkin bratranec vsak popoldan v podaljšanem bivanju naredil nalogo, so se učitelji tako dogovorili…

Otroku nastaviš stran za PP ( 3. razred- prejšnji teden), mu pokažeš kako prilepi slikice, tekst zna pa sam napisat. To je to, potem mu pokažeš kako nastavi novo stran/list in tako naprej. Če si zelo fensi, potem podložiš še z glasbo, ki jo otrok naredi tako, da klikne na zvočnik. Preneseš na ključek ( pokažeš kako to naredi) potem naslednjič znajo sami.
Otroci znajo več kot vi odrasli, so zrasli s tablicami, računalniki, telefoni. A tvoji nič od tega ne rabijo? Pa pritožbe, o čem pa teče beseda prit eh pritožbah. A da so ocene slabe ali pa da učiteljice niso dovolj prijazne do vaših sonc.

Boldano ni nič novega, ta sistem deluje že od pamtiveka. Šele na splošni maturi sme dijak delati nalogo po lastni izbiri načina. Prej je vse po načinu, ki se ga v določenem trenutku učijo – zato da obdelajo različne načine v različnih razredih (in letnikih), ter jih usvojijo.

Moj predlog novinarki;

Ali lahko nekdo na Ministrstvu za šolstvo ali pa kakšen ravnatelj odgovori; Od kje naj ima otrok v tretjem razredu toliko računalniškega znanja – da lahko dela sam PowerPoint prezentacije? Kolikor vem računalništva v tretjem razredu še ni.

Na naši šoli se na vsakem Zboru staršev pogovarjajo o istih učiteljih (cah). Pritožb staršev je ogromno – še enkrat poudarjam, da so vsako leto na tapeti iste učiteljice. Kako je možno da je nekdo “ZABETONIRAN IN ZACEMENTIRAN” na svojem delovnem mestu, kljub vsem pritožbam.

Če se starši ne bi vtikali v domače naloge in doma z otroki sedeli pri nalogah in pomagali pri učenju, bi bile ocene še vedno po Gallusovi krivulji, od 1 do 5. Kje je razlaga, da so učenci večinoma odlični in prav dobri, so otroci res toliko pametnejši ali pa so zahtevnosti šole znižane? Kako lahko trdite, da so zahteve šolskega sistema (med katere sodijo domače naloge) večje, če pa so povprečne ocene veliko boljše? Če naredi fakulteto vedno večje število populacije v Sloveniji? Je naš šolski sistem res tako zahteven?
Odkar je uvedeno v OŠ obvezno preverjanje, ki ga učitelji sestavljajo pred ocenjevanjem in je zelo podobno ocenjevanju, starši točno vedo, kaj se mora učenec naučit in z njim doma sedijo in nanj pritiskajo, saj le odlična ocena nekaj velja. Otroka dojemajo kot podaljšek sebe in se želijo pred prijatelji v družbi postavljat z njim. Če ni vedno odličnih ocen, je za to seveda kriva učiteljica. Že dolga leta nisem od prijateljic mamic slišala, da bi katera rekla, da se njen otrok pač ni naučil ali pa, da mu nek predmet pač ne gre…
Ne pusti se otrokom, da sami prevzemajo odgovornost za svoje znanje, ampak iščejo krivce v pretežki snovi, nesposobni učiteljici, šolskem sistemu…
Zgoraj piše ena mamica, da bi moral biti učitelj sposoben naučiti vse v razredu. Kako naj učitelj nauči vse enako, če pa so otroci tako različni? Trend je, da se otroka od malega samo hvali, zato se to nadaljuje tudi v OŠ. Če mu nekaj ne gre, pa se začne nanj pretirano pritiskat nanj, krivdo pa iskat pri drugih.
Jaz sem seveda sina spomnila na domače naloge, tudi pomagala sem mu do 3.r, da se je naučil delavnih navad. Kasneje pa sem mu dala vedeti, da se uči zase in da je sam odgovoren za svoje ocene. Meni je pomemben otrok kot celota in ni vreden le zato, ker ima odlične ocene. Odličen uspeh ni garancija za srečo v življenju.
Zdaj je v prvem letniku gimnazije. Spodbujam ga, da se nauči sam, pa četudi ima tudi dvojke in trojke. Sam mi reče, da sem nesramna, ker mu ne plačamo inštrukcij, češ da ima 3/4 razreda v ljubljanski gimnaziji inštrukcije. Jaz pa mu povem, da je njegova trojka, ki jo sam pridela, največ vredna.
Novinarki predlagam knjigo Zapravljeno (Frank Furedi), britanskega sociologa.

Odkar je uvedeno v OŠ obvezno preverjanje, ki ga učitelji sestavljajo pred ocenjevanjem in je zelo podobno ocenjevanju, starši točno vedo, kaj se mora učenec naučit in z njim doma sedijo in nanj pritiskajo, saj le odlična ocena nekaj velja.

To je tvoja teorija, reala mojih otrok je drugačna. Imamo očitno srečo z učitelji in je kar polovica takih, ki tega ne opravijo, ampak so nagnjeni predvsem k iskanju NEZNANJA. Pohval ni, je pa predvsem kritika in so očitki – tipično slovenceljsko malomeščansko okolje pač. Kaj je strokovno in dobro opravljeno delo, je marsikomu tuje – pa ne gre za milenijce, ki jih v zadnjem času tako opevajo v medijih, temveč staro gardo, ki bo na delovnem mestu dočakala tudi upokojitev.

Že dolga leta nisem od prijateljic mamic slišala, da bi katera rekla, da se njen otrok pač ni naučil ali pa, da mu nek predmet pač ne gre…
Ne pusti se otrokom, da sami prevzemajo odgovornost za svoje znanje, ampak iščejo krivce v pretežki snovi, nesposobni učiteljici, šolskem sistemu…

Da ima v razredu tretjina učencev 1 in 2 kaže na to, da je učitelj SLAB. Ampak ne, vi bi radi, da starši prevzemamo vašo odgovornost, saj so krivi nevzgojeni otroci, ki se ne učijo – sicer pa tudi starši nismo namreč še nikoli slišali, da bi od kateri od vas priznal svojo napako, se opravičil. Vsi ste namreč popolnoma krasni in požrtvovalni, kompetentni strokovnjaki, popolnoma nezmotljivi, 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} predani svojemu poslanstvu.

Sem učiteljica in se s tem kar strinjam. So seveda razredi, kjer je stanje pač tako čisto neodvisno od učitelja (kot so razredi, v katerih je veliko “preveč” prav dobrih in odličnih), ampak takih razredov je malo – na manjši šoli se mogoče pojavi en na 5-10 let. Mi imamo ravno trenutno enega takega.

Ja to pa je res ˝pametna˝ ideja…do 15. ure v šoli, potem pa…ko bi lahko bil zunaj na soncu pa naj spet čepi v stanovanju in dela domačo nalogo.

Pri nas otrok naredi vso nalogo v podaljšanjem bivanju…doma le ponavlja (pesmice…,)[/quote]

Ne, pametna ideja je, da otrok po pouku v miru poje kosilo do 13ih in se do 15ih igra s sošolci družabne igre ali z žogo na igrišču (če mu je ostalo kaj za rešit ali prepisat od pouka, prepiše v tem času, da za doma res ostane samo DN), potem po 15. uri pa doma v miru in sam odsedi 20 min pred zvezkom in opravi DN, tačas, ko se ata in mama tuširata, skuhata kosilo ali karkoli pač delata prve pol ure, ko prideta iz službe…potem po 16. uri je še dovolj časa za družinsko življenje in igro z družino 🙂

če otrok potrebuje za DN več kot pol ure, je pa nekaj narobe in se boste morali pač sprijazniti s tem, da bo za učenje in DN skozi celotno šolanje potreboval več časa in pomoči z vaše strani…tako pač to je…eni manj, drugi več[/quote]

No ja, ko boš imela otroka v zadnji triadi, zagotoovo ne bo dovolj samo pol urce na dan za domače naloge 🙂

Imamo dve brihti v zadnji triadi ( poslušata, odneseta veliko od razlag med poukom veliko se pa tudi sama izobražujeta dodatno preko spleta, z branjem literature, potovanja, tudi nekaj računalniških igric je, kjer se lahko odlično naučiš zgodovine, logike, taktike – ne samo streljačina), pa imajo kar precej naloge dnevno za naredit – samo slo in mat včasih vzameta po eno uro, potem pa še ostalo ….

Njima sicer ni problem, znata, ker hitro dojameta, nimata težav z razlago učiteljev, čeprav pravita, da nekateri znajo razložit nekateri pač ne. Je pa domača naloga za njiju samo preverjanje njunega znanja in vaja, dril.

PowerPoint prezentacije so zakon – sta jih delala z užitkom že v 3., 4. razredu OŠ, med rvimi – naučila sta se doma, od naju, ko sta gledala zraven, kaj z možem počneva.. Ju je zanimalo in sta pričela potem tudi sama.. Sta bila tudi že zelo zodaj računalniško pismena. In to je velik plus, v pomoč tej današnji OŠ generaciji. Ker potem v 3. triadi je veliko prezentacij, nastopanja pred razredom. Vsaj na njuni OŠ.

Imata pa delovne navade že od prvega razreda OŠ, ker si znata že od začetka določiti prioritete in organizirati svoj čas preko dneva. Na koncu ostane eveda tudi doma še za zabavo in sprostitev. Nama kot staršema nikoli ni bilo treba presedeti z njima, niti 5 minut ob delanju naloge. Vse sama, vedno, samostojno. Sva z možem ponosna na svoja otroka.

točno tako, se popolnoma strinjam z napisanim, da naj se naloga ne dela v OPB, ampak je domača naloga za doma, da se v miru ponovi, kar se je delalo v šoli…
vidim svojega otroka, saj mu gre, hiti, ima vse prav, ampak pisava in še kaj spusti, ker mu je cilj,da za doma ne bo nič ostalo..in potem valjda tudi prepisujejo, zadnjič mi je otrok rekel, da mu bo sošolec nekej prinesel, če mu bo napisal nalogo v OPB, oziroma mu dal za prepisat..
in ja, je tudi snov, ki ni naloga, je pa nedokončana snov v šoli..
mama od sinove sošolke vedno tarna, koliko naloge ima njena za doma, moj pa nič..ja, ker to ni naloga, ona je počasna in ima delo še za doma..
Domača naloga naj se dela izključno doma, v OPB pa itak imajo dejavnosti, se igrajo berejo , grejo ven .in ni cilj naloge, da se na hitro nakraca v šoli, samo da je rešeno..[/quote]

Se strinjam z obema.

Moja prijateljica ni delala nič z otrokom doma, so bolj sproščena familija, veliko skupaj zunaj na športanju. Otrok je imel ne samo v prvi triadi, ampak kar lepo do 5. razreda, nekaj zelo slabih ocen, jasno, da so bili plakati smešni, slabi, saj jih je naredil popolnoma sam, pp prezentacije ni sploh imel, padali so celo cveki…Pa se niso sekirali, sem bila zraven, ko mu je stalno ponavljala, ti si še majhen in samostojen, ocene tvojih sošolcev niso vredne nič, ker so tudi delo staršev. Delaj sam. Nikoli mu niso težili,ocene so bile res porazne, 4. 5. razred so redno padale dvojke. potem odraščanje naredi svoje, tako da je v 8. ,9. prilezel do povprečne ocene 4, potem v gimnaziji je delal čisto normalno, s trojkami, zdaj je na elektro in mu gre. Stalno pa so mu morali doma nabijat samozavest , da je vreden enako kot sošolke,ki jim očka pokaže, kako se dela pp in dobijo 5. Njega naj nauči učiteljica, če ga ne(in seveda ga ne, ker še sama nima pojma), naj dobi 1. Se bo že sam naučil, ko bo dovolj zrel. Saj tudi shodil ni pri 3 mesecih , ampak pri 12. Tako da , glavna naloga staršev je odpravljati anomalije šolskega sistema, preprečevanje slabe samopodobe otroka zaradi slabih ocen , ko so posledica popolnoma samostojnega dela. joj, kako so opravljali njenega sina, malo je manjkalo, da ga niso pošiljali v šole s prilagojenim programom. Groza je, ker ne veš, če je tvoj otrok sposoben brez posledic za nežno otroško dušo prenest to zaničevanje s strani sošolcev in učiteljev zaradi izredno slabih ocen. Iz strahu pred tem mu potem pomagamo do boljših ocen v oš. So pa v vsakem razredu tudi 2 ali 3 tako sposobni učenci, ki res sami dosegajo petke. Amapk dejansko 2ali 3, ostalim pa do štiric, petic, pomagajo starši. Po mojem bi morali vsi, res vsi starši popolnoma nehat s kakršnokoli razlago šolske snovi in pomočjo pri domačih nalogah. to naj opravijo učitelji, to je njihovo delo, če domača naloga ni pravilno narejena, naj učitelj sam v šoli razloži tako, da bo otrok štekal.

Tole pa z veseljem podpišem.
Če bi prav vsi starši naredili tako, bi se morali učitelji bistveno bolj potruditi, da bi šolarje česa naučili. Zdaj pa se vse izgublja v nekem (sicer visokem) povprečju. A to je posledica dela, priganjanja in teženja staršev, ne pa sad dela otrok.

Vidim pri vnuku: starši so mu ves čas za vratom, on pa vse po liniji najmanjšega odpora: DN naredi v parih minutah in jih potem, ko pridejo domov starši ponavadi dela še 1x; snov se nadudla, ne da bi sploh razumel, za kaj gre. Če ga isto snov vprašaš čez en mesec, nima pojma.
Sicer sem pa sama pred dnevi delala en test iz osnovnošolskih snovi – od matematike, naravoslovja, slovenščine, angl. do tehnike.
rezultat: komaj 2.
In se čudim, česa vse ( ogromo neuporabnega za življenje) se učijo v OŠ.

nisem brala vsega …

so učitelji in so UČITELJI. eni res učijo, vlagajo svojo energijo, kar nekaj takih smo srečali. imamo pa tudi take (žal ni le ena izjema), ki se jim ne da nič. “tole si prepišite iz učbenika, tukaj imate učni list, pa še enega za doma” – pa je snov predelana 🙂 ja, tista leta smo veliko presedeli doma in učili otroka.

absolutno bi bilo potrebno nekaj spremeniti, tudi pri ocenjevanju/plači učiteljev. ker si vsi ne zaslužijo …

Pa res mislite, da bi potem imeli višjo plačo učitelji, ki vlagajo največ energije? Bojim se, da bi bili to:
– učitelji, ki jim ostaja energija za spletkarjenje in lezenje nadrejenim nekam
– učitelji, ki po liniji najmanjšega odpora potalajo štirke in petke (če je to predmet
Izviseli bi pa seveda učitelji težjih predmetov: MAT, FIZ. jeziki, pri katerih je treba vlagati (mislim na učence) več truda.

To je tipično laično zgrešeno gledanje – ste primili zajca na napačni strani. Učenci se ne učijo recitirati Povodnega moža, da bi znali čez 30 let recitirati Povodnega moža, temveč zaradi razvijanja sinaps, zorenja možganov, učenja učenja (strategij usvajanja znanja), razvijanja delovnih navad (Povodnega moža se ni moč naučiti v pol ure, temveč si je treba delo splanirati in časovno razdeliti, pa se učiti po kosih in sproti utrjevati) in šele na koncu zaradi spoznavanja Prešerna, slovenske književnosti in razvijanja odnosa do slovenske kulture. Podobno je pri testih, ki ste jih reševali. Učitelj jih ni sestavil tako, da bodo vsebovali tisto, kar povprečen človek potrebuje čez 15 let, temveč tako, da preverjajo znanje, ki bi pri tistih učencih, ki so jim bili namenjeni (torej definitivno ne pri vas) preverjali poznavanje tekoče snovi. Tekoča snov pa ne temelji na znanjih, ki jih bo človek potreboval čez 15 let, temveč na veščinah, ki jih učenec prek pridobivanja teh znanj usvoji.

Sem prepričana, da ste se vi v šoli učili VEČ podatkov, kakor se jih današnji osnovnošolci, vendar ste večino pozabili – kakor je tudi prav. Tudi ti učenci bodo večino pozabili (in to nas učiteljev prav nič ne skrbi), ampak njihovi možgani bodo za vedno preoblikovani, veščine za vedno usvojene in način razmišljanja za vedno pridobljen.

To je tipično laično zgrešeno gledanje – ste primili zajca na napačni strani. Učenci se ne učijo recitirati Povodnega moža, da bi znali čez 30 let recitirati Povodnega moža, temveč zaradi razvijanja sinaps, zorenja možganov, učenja učenja (strategij usvajanja znanja), razvijanja delovnih navad (Povodnega moža se ni moč naučiti v pol ure, temveč si je treba delo splanirati in časovno razdeliti, pa se učiti po kosih in sproti utrjevati) in šele na koncu zaradi spoznavanja Prešerna, slovenske književnosti in razvijanja odnosa do slovenske kulture. Podobno je pri testih, ki ste jih reševali. Učitelj jih ni sestavil tako, da bodo vsebovali tisto, kar povprečen človek potrebuje čez 15 let, temveč tako, da preverjajo znanje, ki bi pri tistih učencih, ki so jim bili namenjeni (torej definitivno ne pri vas) preverjali poznavanje tekoče snovi. Tekoča snov pa ne temelji na znanjih, ki jih bo človek potreboval čez 15 let, temveč na veščinah, ki jih učenec prek pridobivanja teh znanj usvoji.

Sem prepričana, da ste se vi v šoli učili VEČ podatkov, kakor se jih današnji osnovnošolci, vendar ste večino pozabili – kakor je tudi prav. Tudi ti učenci bodo večino pozabili (in to nas učiteljev prav nič ne skrbi), ampak njihovi možgani bodo za vedno preoblikovani, veščine za vedno usvojene in način razmišljanja za vedno pridobljen.[/quote]

Vi ste učiteljica, vi veste kako in kaj je prav. Ampak ne veste vedno, vidim. Kar se tiče sinaps in razvoja možganov, se ne morem čisto strinjati.
Moj vnuk se zlahka nauči Povodnega moža, to mu je nekako prirojeno.
Naučiti se besedilo ni nobena umetnost zanj, tudi daljše, kot je Povodni mož. Razvoj njegovih sinaps in možganov gre samo v eno smer: učenje na pamet, kjer se le da.
Umetnost pa je, kako ga pripraviti do tega, da bo drilal matematiko, pa potem fiziko, kemijo.
Kako pridobiti in ohraniti “zicleder”, ko pa je v življenju toliko prijetnejših in zabavnejših stvari, kot je šolska učna snov: od glasbe, tablice, telefona, športa pa do pubertetniških težav in razvozlavanja skrivnosti odraslega življenja.

Prav rada bi vedela, kdaj se bodo njegovi možgani začeli razvijati v smer, da bo sam od sebe dojel pomembnost naravoslovnih predmetov, saj z npr. jeziki (angl., nem. in slov. )nima težav.

To je tipično laično zgrešeno gledanje – ste primili zajca na napačni strani. Učenci se ne učijo recitirati Povodnega moža, da bi znali čez 30 let recitirati Povodnega moža, temveč zaradi razvijanja sinaps, zorenja možganov, učenja učenja (strategij usvajanja znanja), razvijanja delovnih navad (Povodnega moža se ni moč naučiti v pol ure, temveč si je treba delo splanirati in časovno razdeliti, pa se učiti po kosih in sproti utrjevati) in šele na koncu zaradi spoznavanja Prešerna, slovenske književnosti in razvijanja odnosa do slovenske kulture. Podobno je pri testih, ki ste jih reševali. Učitelj jih ni sestavil tako, da bodo vsebovali tisto, kar povprečen človek potrebuje čez 15 let, temveč tako, da preverjajo znanje, ki bi pri tistih učencih, ki so jim bili namenjeni (torej definitivno ne pri vas) preverjali poznavanje tekoče snovi. Tekoča snov pa ne temelji na znanjih, ki jih bo človek potreboval čez 15 let, temveč na veščinah, ki jih učenec prek pridobivanja teh znanj usvoji.

Sem prepričana, da ste se vi v šoli učili VEČ podatkov, kakor se jih današnji osnovnošolci, vendar ste večino pozabili – kakor je tudi prav. Tudi ti učenci bodo večino pozabili (in to nas učiteljev prav nič ne skrbi), ampak njihovi možgani bodo za vedno preoblikovani, veščine za vedno usvojene in način razmišljanja za vedno pridobljen.[/quote]

Vi ste učiteljica, vi veste kako in kaj je prav. Ampak ne veste vedno, vidim. Kar se tiče sinaps in razvoja možganov, se ne morem čisto strinjati.
Moj vnuk se zlahka nauči Povodnega moža, to mu je nekako prirojeno.
Naučiti se besedilo ni nobena umetnost zanj, tudi daljše, kot je Povodni mož. Razvoj njegovih sinaps in možganov gre samo v eno smer: učenje na pamet, kjer se le da.
Umetnost pa je, kako ga pripraviti do tega, da bo drilal matematiko, pa potem fiziko, kemijo.
Kako pridobiti in ohraniti “zicleder”, ko pa je v življenju toliko prijetnejših in zabavnejših stvari, kot je šolska učna snov: od glasbe, tablice, telefona, športa pa do pubertetniških težav in razvozlavanja skrivnosti odraslega življenja.

Prav rada bi vedela, kdaj se bodo njegovi možgani začeli razvijati v smer, da bo sam od sebe dojel pomembnost naravoslovnih predmetov, saj z npr. jeziki (angl., nem. in slov. )nima težav.[/quote]

Ravno zato sem citirala samo drugi del objave – tisti v katerem o koristnosti šolske snovi sklepate na podlagi tega, kolikšnega dela testa niste znali rešiti, ker je šlo za nekoristne informacije. Za vas so že nekoristne, za učenca pa so v tisti razvojni fazi koristne. Ne zaradi informacij samih, ampak kot sredstvo za dosego cilja.

Z ostalim, kar ste napisali, se povsem strinjam, zato tudi nisem komentirala. Povodnega moža sem dala za primer, ker se starši navadno repenčijo ravno čez učenje na pamet, pa ne vedo, čemu je pravzaprav namenjeno. Ker Povodni mož je tipičen “nekoristen podatek” – nihče ne rabi oddeklamirati Povodnega moža na razgovoru za službo, mar ne? Ampak to seveda ni njegov namen.