Domobranci so ščitili Slovence pred komunisti
“znanost gre naprej”,
do kje si se že povspel!???
Jaz bom še malo pisala, po tvoje, “propagandni spisi, ki so nastali takoj po revoluciji”.
Veš, je potrebno vedeti obe strani, tudi o propagandi, ko jo že ommenjaš.
Propagande je mnogo, vso ne bom napisala, jo je preveč. Nekaj od tega sem še nekje napisala.
Stran 172, 173, 174 in 175
Informativni odbor Katoliške akcije, je kmalu dobil širše naloge.
1. Namen odbora je voditi propagando poroti brezbožnemu komunizmu. (Obramba vere in cerkve
pred brezbožnim komunizmu.)
2. Ta propaganda b o načelna – (Divini redem-ptoris). Propagandna obdelava poročil o dejaanskem stanju. Dajanje navodil za borbo proti brezbožnem komunizmu. Izdelava gesel.
3. To propagando bo odbor vodil med in s pomočjo sledečih: a) Duhovniki. b) Verske oganizacije. c) Ženski redovi. d) Šole – učiteljstvo. e)Časopisi, brošure, knjige …”
Po navodilih škofa Rožmana in tega odbora je duhovščina vsako priložnost izrabljala za natolcevanje osvobodilnega gibanja. Posebno rada je izrabljala prižnico, kjer so “vsako nedeljo stali ognjeviti govorniki, ki so javno in brez vsakega sramu svojih velikih laži grmeli proti partizanom in vsemu svobodoljubnemu človeku.
Klasičen zgled takega govornika v Ljubljani je bil na primer frančiškan Heric (dr. Gracijan, provincijan), ki je v eni iz med takih pridig napadel celo matere paratizaanov in delavcev za svobodo, govoreč: “Glejte ve matere, kakšne judeže ste vzgojile. Mislile ste, da ste rodile in vzgajale dobre otroke, pa ste vzgojile hudiče.”
Pridig s takimi vzkliki je bilo v Ljubljani in na deželi na pretek.”
`Prokleta naj bo tista mati, ki je rodila sina paartaizana, ker ni rodila otroka, ampak vraga!
Župnik Jože Zalokar iz Rovt je s prižnice napadal Osvobodilno fronto, blatil partizane in s tem ljudi odvračal od narodnoosvobodilne borbe. Župnik Franc Presetnik iz Starega trga je s prižnice zmerjal partizanske matere, češ da so krive vsega zla ker so rodile take sinove, in naa razne take pretkane načine obrekoval narodnoosvobodilno gibanje. Župnik Karel Škulj in njegov kaplan Stanislav Kapš sta v Dolenji vasi pri Ribnici v svojih pridigah klevetala osvobodilno borbo.
Župnik Viktor Švigelj iz Št. Jurija pri Grosupljem je s prižnice, v spovednici in drugot izjavljal, da je prokleta tista mati, ki je rodila partizana. Govoril je, naj farani partizanskim ljudem pljujejo v obraz, in zatrjeval, da morajo ovajati partizane, kar ni nikakkršen greh.
Župnika Janeza Zupančiča iz Škocjana pri Turjaku pa je okrožni odbor Osvobodilne fronte moral celo javno v Slovenskem poročevalcu opozoriti naj brzda svoj strupeni jezik:
“Pozivamo javno g. Zupančiča …, da preneha z nastopanjem na prižnici proti partizanom in Osvobodilni fronti ter da preneha z denunciranjem zavednih Slovencev.”
Duhovnik Alojzij Žun je v Mirni peči s prižnice bral škofova pisma zoper osvobvodilno gibanje, toda to je delal le po službeni dolžnosti”, njegov župnik Anton Petrič pa jih je rade volje dopolnjeval s svojimi sovražnimi izbruhi.
“Župnika Janka Komljanca iz Prečne je celo kaplan Franc Malovrh-Breznik, poklicni belogardistični organizator, obsojal …, ker je s svojimi govori netil državljansko vojno”.
Res je bil tako žolčen v svojih pridiga, da ga mnogi pobžni ljudje niso mogli več prenašati.
V Šmihelu pri Novem memstu je župnik Anton Bergant “ves čas okupacije vodil s prižnice ostro kampanjo proti osvobodilnemu gibanju”.
Karel Wodbag, pa je s svojimi pridigami tako razkačil ljudi, da se je moral za tri tedne potuhniti, a je 1. marca še z večjo strastjo ponovno začel bruhati svoj bes. Kot neugnan bojevnik Katoliške akcije je svojo gonjo proti slovenskemu partizanstvu stopnjeval do 8. septembra 1943, ko je ob devetih dopoldne imel v Šmihelu svojo stodevetinšetdeseto pridigo. Naslednjo pridigo pa je kot adjutant Rupnikovega domobrfanskega bataljona imel šele pri nauku ob dveh popoldne 1. decembra 1943, ko je medtem pobil že dovolj Novomeščanov, pristašev narodnoosvobodilnega gibanja.
Tudi spovednico so mnogo duhovniki že kmalu izrabljali, da so odvračali ljudi od vsenarodnega upora proti fašističnim tujcem.
Zato je duhovnik, član Osvobodilne fronte, v Slovenskem poročevalcu javno posvaril svoje kolege:
“Zvedel sem, da so nekateri duhovni sobratje tako nerodni in neprevidni, da mlade ljudi v spovednicah vznemirjajo zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto … Nimamo pravice ljudem v spovednici pod smrtnim grehom prepovedovati sodelovanja z Osvobodilno fronto …”
Lovro Sedej, vizitator reda lazaristov, je za spovednike nastavljal duhovnike, ki so spovednico iizkoriščali v politične namene. To je poleg drugih lazaristov delal¸ dr. Jakob Žagar.
Kaplan Viljem Savelli je pred sodiščem priznal: “Glede na izrabljanje spovednice v obveščevalne svrhe se spominjam dveh primerov. Sredi aprila 1943 sem pri spovedi spraševal partizanstvamosumljena Rade Jožefa iz Starega trga in Živko Amalijo od prav tam, ali sta za partizane.”
Kaplan Stanko Kapš iz Dolenje vasi ni hotel dati odveze Mariji Pahulja, dekan Viktor Demšar iz Ribnice pa Kristi Kmet, ker sta simpatizirali z Osvobodilno fronto.
Kako je spovedoval kaplan Peter Križaj razvpiti belogardistični kurat pri Sv. Urhu, pa je pojasnilo več prič. Žabjek Ana iz Dobrunj je pred sodiščem povedala: Ko so me belogardisti v Bizoviku 8. novembra 1944 z več drugimi imeli zaprto, je prišel v vojaški uniformi Križaj k nam v celico in rekel, da nam bijejo zadnje ure in naj se spovemo. Med spovedjo nas je spraševal o našem delovanju v Osvobodilni fronti in nas nafgovarjal, naj izdamo sodelavce, povemo kje je skrito orožje itd. Čim je bila spoved končana, je pristopil k spovedniku komandant belogardistov Capuder (Jelo) in se pogovarjal s Križajem. Pripominjam, da sem bila v zaporu močno pretepena. Križaj je bil navzoč, ko so me pretepali … Križaj je stalno govoril v kasarni, kjjer smo bile zaprte, da je treba vse komuniste pobiti.”
Podobno je izjavila Zrimšek Erna iz Bizovika: “Križaj … nas je spovedal, vendar pa nas ni spraševal o grehih, temveč v glavnem o tem, koliko in kaj smo delale za Osvobodilno fronto …”
V propagandni in vohunski voz proti osvobodilnem gibanju je duhovščina prav tako zapregla verska društva , posebno Marijine družbe. Kaplan Viljem Savelli in župnik Alfonz Jarc sta se pri organiziranju obveščevalne mreže “najprej obrnila na Marijino družbo in sta pridobila za obveščavanje več članic, ki so bile bolj goreče v religioznem smislu in zato tudi ostreje sovražne narodnoosvobodilni borbi.
Stran 239
V zgodnji pomladi leta 1942 so se slovenske partizanske čete precej okrepile. Konec aprila so se z nenadnimi in drznimi udarci na manjše italijanske postojanke začele osvobajati velika področja Ljubljanske pokrajine, uživajoč ljubvezen in podporo večine prebivalstva.
Tudi mnogi verniki so se “vrtolomnih skokov” pridružili k uporu.
Partizani so odkrivali in trgali rahle belogardistične niti po podeželju, Italijani pa še niso marali ničesar slišati o uzakonitvi belogardistične zarote. Vendar so belogardistični voditelji upali, da bo kot drugot s četniki tudi v Ljubljani prišlo do dogovora z okupatorji, ki bodo prej ali slej le spoznali, da sami ne zmorejo iztrebiti partizanstva.
Zato so MIMO italijanskih oblasti “VRATOLOMNO” začeli snovati oborožena belogardistična jedra, ki naj bi vnašala “VRATOLOMNO” zmedo v partizanske vrste in bila osnova za poznejšo belo kvizlinško vojsko.
Po izkušnjah, ki si jih je četniško izdajstvo do takrat pridobilo v ostalih predelih države, posebno še v vzhodni Bosni, kjer je mihajlovičevskim oficirjem s svojim rovarjenjem uspelo razrahljati nekaj partizanskih odredov in precej nezavednih partizanov dobiti na četniško stran, je tudi major Novak začel vrivati svoje ljudi v slovenske partizanske čete.
V drugi polovici aprila 1942 se je partizanska desetina Duletove čete od rušenje železnice pri Novem mestu preko Trške gore vračala v taborišče na Velikem vrhu. Med potjo sta se jim pridružila bivši aktivni oficir Dragoljub Živič-Svetozar in absolvaeant srednje tehnične šole Lojze Kožuh-Simo. Oba sta postala zaradi mihajlovičevskega prišepetavanja takoj sumljiva. Zato v Duletovi četi zagonetnih novincev niso marali in so ju poslali v Črtomirovo čet na Blatni klannec pri Trebelnem. Od tu sta z raznimi izgvovori zahajala v okolico Žužemberka, kjer sta na svojo roko zbirala orožje in ga skrivala. Med moštvom sta agitirala za Mihajlovića in nastipala proti političnimkomisarjem, češ “šta če seljaku politika”. Živić je nosil na šajkači kar staro oficirsko kokardo. Okrog 10. maja so oba aretirali. Pri zaslišanju je Živić izjavil, da ni šel v Srbijo, ker je dobil nalog, “da radi u Sloveniji”. Poleg tega je priznal, da je “aktivno sodeloval v oficirski četniški skupini. Kožuh mi je pomagal.”
Stran 240
V zgodnji spomladi leta 1942 so belogardistični pobudniki iz Ljubljane svojim podeželskim zaupnikom naročali, naj nemudoma zbero zveste može in fante ter jih pripravijo za b oj proti partizanom. Tako naročilo sta dobila tudi župnik Josip Pavhar in njegovc kaplan Leopold Puhar v Loškem potoku na Notranjskem, ki sta v cerkvi in izven nje dalj časa skrbela, da se nebi osvobodilna misel zasidrala tudi med njunimi farani.
V petek 15. maja se je kaplan Puhar dokončano odločil, ker je računal, da bodo tudi ostali njegovi stanovski kolegi po notranjskih župniščih gotovco storili enako. Pri farni cerkvi je po njegocvem naročilu bil plat zvona. Trinajst zapeljanih fantov , kolikor jih je nabral v vsej fari je iz svojih skrivališč dvignilo puške. Beli zarotniki, ki so po zatrjevanju Slovenskega doma “spoznali nevarnost komunizma, zlasti še, ker jih je kaplan Puhar na to nevarnost stalno opozarjal”, so pod političnim vodstvom kaplana Leopolda Puharja in pod poveljstvom Ivana Košmrlja zasedli Tabor s pokopališčem in se utrdili v zvoniku loškopotoške farne cerkve. To je bila prva oborožena belogardistična skupina na Slovenskem.
Čez dva dni , v nedeljo 17. maja dopoldne je v Loški potok prišel Zidanškov partizanski bataljon pod vodstvom poveljnika Slavka Kovača-Smelija iz LOž in komisarja Cveta Močnika-Florijana, jurista iz Ljubljane. Partizansko poveljstvo je oborožene belogardiste, ki so mrzlično utrjevali v župnijski cerkvi, dvakrat opozorilo, naj se spametujejo in ne počenjajo neumnosti.
Ker niso s tem prenehali jim je Smeli to preprečil. (Kako se je to končalo, ste lahko že prebrali, v enem od prejšnjih postov.)
Stran 378, 379
Belogardistična duhovščina je pred veliko italijansko ofenzivo izdajala partizane in zavedne slovenske ljudi.
S takimi uslugami in dokazi zvestobe itaslijanskim okupatorjem si je zaslužila italijansko protiuslugo , da je smela snovati oborožene belogardistične oddelke
Po ozemlju, kjer se je kot goreča lava razlila razbesnela okupatorska vojska, so res nastajale oborožene belogardistične skupine. Vendar pa združenim Italijanom, Nemcem in belogardistom, ni uspelo, da bi uničili slovensko partizansko vojsko, ki je iz ofenzive izšla prečiščena in prekaljena, reorganizirana v štiri udarne brigade in več odredov.
Ob zori 16. julija 1942 so močne Italijanske sile po enournem topniškem obstreljevanju in letalskem bombasndiranju Krima začele svojo veliko ofenzivo. Začetek ofenzive je imel dve obdobji, ki sta zajeli in peplavili severno Notranjsko med črto Ljubljana, Borovnica, Logatec, Rakek, Cerknica, Bloška policas, Nova vas, Runarsko, Sodražica, Zapotok, Vel. Lašče, Zdenska vas, Grosušlje, Škofljica. Napadajoči Italijani so naaleteli na žilav partizanski odpor, ki je sovražniku prizadel precej žrtev, ni pa mogel zadržati njegovega prodiranja. General Robotti, ki je s to ofenzivo hotel “poravnati stare in nove račune” s partizani, je svojim vojakom ukazal, da morajo “z neusmiljeno odločnostjo do samega korena iztisniti komunistični tvor”.
Zavoljo tega so se kraljeva italijanska vojska in fašistične enote z nepopisnim nasiljem znašale nad mirnim civilnim prebivalstvom:
“”Italijanskaa ofenziva je na Notranjskem zapustila strašne posledice. Ljudje so v takem stanju in razpoloženju, kakor tega naša zgodovina od turških časov sem ne pomni. Vasi gorijo, sovražnik je pomendral žitna polja in sadovnjake, ženske in otroci vreščijo, skoraj v vsaki vasi streljajo talce, na stotine ljudi gonijo v internacijo, živina muka in tava po gozdovih … “”
To je zapisal: Edvard Kocbek v Tovarišiji, 13. avgusta 1942
To stisko in preplašenost ljudi, ki so bili pripravljeni storiti kar koli, da bi rešili svoje glave in premoženje, so vešče izrabili belogardistični poverjeniki in njihovi zaupniki po župniščih. Hkrati, ko so svoje rojake izdajali fašističnim nasilnikom, so se dobrikali zmedenim kmetom in se jim svetohlinili kot njihovi priprošnjiki in rešitelji. Za svoje ovaduško delo so kot plačilo dobivali italijanske puške in jih delili prestrašenim ljudem za borbo zoper partizane.
Tako so ustanavljali belogaardistične vaške straže, ki naj bi s hlapčevanjem fašističnim okupatorjem odvrnile njihov ponoven bes, slovenske vasi `rešile´pred novimi nesrečami in dokončno zatrle prevratno narodnoosvobodilno gibanje.
Prvo belogardistično posadko na Notranjskem so italijanski fašisti in Župnik Viktor Turk štirinajst dni po začetku velike poletne ofenzive ustanovili v Begunjah nad Cerknico.
Župnik Viktor Turk je že leta 1941 “javno obsodil partizane in povabil ljudi k pobožnosti prvih petkov.
Stran 389, 390
Na Notranjskem so zaradi številnih grozodejstev – samo do 6. avgusta pobili 486 ujetih partizanov in kmetov – pravzaaprav bile kolonialni kazenski pohod na civilno preivalstvo!
Partizanske vojske pa kljub temu niso uspeli uničiti. Zato so na `očiščenem´ ozemlju morali puščati močne posadke in ustanavljati belogardistične oddelke.
29. julija so italijanski graničarji vdrli v Stari trg in preplavili vso Loško dolino. Polkovnik Alberto Seraglia je poveljstvu XI. armadnega zbora že naslednji dan hitel poročati svoje prvce uspehe:
“”pokretna skupina pod poveljstvom majorja Manca je včeraj kasno popoldne dosegla Stari Vrh Cerknica. V višini Danb je imela kratko borbo, v kateri je enega komunista ubila, zajela in nato ustrelila 24 komunistov. Na podlagi točnih informacij je bil zajet in justificiran neki Strle Franc. Uničenje tega je posebne važnosti, ker je bi eden najvplivnejših vodij komunistov v tem predelu … Njegovo odstrnitev je z zadovoljstvom sprejel nekomunistični del prebivalstva, ki sicer predstavlja manjšino in je do tegas trenutkaa trepetal.
Važno je bilo tudi zajetje in streljanje Mlakarja Jožeta, bivšega župana v Starem trgu, stanujočega v Iga vasi. Tudi ta je bil zelo vpliven v tem predelu in se ga je vse balo. Njega smo prav tako ujeli na podlagi točnih informacij krajevnih zaupnikov. Mislim, da moramto okoliščino poudariti, ker jo smatram za karakteristično in bistveno v novi fazi operacij in nam bo prinesla bogate sadove pri sedanjem in bodočem delu.
V razliko s preteklostjo, ko smo morali postopati slepo, da bi nam dajali točne podatke o komunistih.
Podpisani in major Manca o katerem s posebnimveseljem poročam, da energično, hrabro in v popolno zadovoljstvo izvršiuje povelja Eksc. komandanta armadnega zbora in moja povelja, sva v imenovanem duhovniku našla informativni vir prve vrste. Ta ima točen pregled nad svojim krajem, za katerega sam izjavlja, da je do dveh tretjin neozdravljivo okužen z boljševiško kugo, za kar predlaga drastična zdravila.
Akcija čiščenja se je šele pričela in se bo v naslednjih dneh neusmiljeno nadaljevala.
Posadka, ki bo ustanovljena v Starem trgu, verjetno ne bo imela pretrdega življenja …
TA akcija `čiščenja´se je res neusmiljeno nadaljevala. V veliki meri se je vršila “na podlagi točnih informacij krajevnih zaupnikov” in župnika v Starem trgu Franca Presetnika, ki nam daje sedaj točne podatke … in predlaga drastične ukrepe”.
Italijanska in belogardistična grozodejstva so domačini mesec dni po dogodkih takole opisali v Slovenskem poročevalnu:
“28. julija so Italijani vdrli v Dane v Loški dolini. Tam so na podlagi seznama , ki so jim ga izročili belogardisti, postrelili 8 ljudi. Kmetici Riglerjevi so razgalili prsi in jo onečastili. Pozneje so jih pred cerkvijo spet 6 ubili. Fante iz vasi so naložili v avto, jih spotoma izpustili in na `begu´postrelili. Vse to so filmali. V Ložu so ubili 6 ljudi, precejšen del mesta pa zažgali. V Starem trgu so dve ženski ujeli, potem izpustili, da sta bežali ter ju `na begu´ustrelili.
V Vrhniki pri Starem trgu – so sveto obljubljali in prisegali, da ne bodo nikogar ustrelili, toda kdor koli je prišel, so ga pokosili. … … ….
————————————-
Opisov tega poglavja je še 10 strani, … …
Nadaljujem s strani 390, v Viševku.
Z Viševka je bilo eno dekle, leta 1949 in 1950, sva bili skupaj v službi, marsikaj je povedala.
Po mnogih letih, pa sem začela brati zapisane zgodbe s tistega kraja. Bila je starejša od mene, že dolgo je več ni.
————————————–
V Viševku so povsod, kjer ljudi ni bilo doma, požigali, razbijali, ropali. Ženske so se skrivale na polju. Neki belogardist jih je izdal. Italijani so šli v strelcih in jih obkolili. Privedli so jih v vas, jih posiljevali, potem pa pri pokopališču postreleli. Še mrtve so onečaščali, privzdigovali krila, tlačili korenje med noge in se krojhotali. Take stvari so počenjali predvsem z dvema sestrama Frančiško in Angelo Mlakarjevo …
V vsi Podob so obljubili, da ne bodo nikomur nič žalega storili.
Moškim so razdeljevali cigarete in vino. Drugi dan so vas obkolili in 19 moških postrelili.
V vseh vaseh so vsakega, kogar so ustrelili, še prebadali z nožem in mu razbijali glavo.
Najznačilnejše je postopanje Italijanaov v Babnem polju. Napravili so poseben miting za ženske, kjer so jih pozvali, naj gredo po moške. Ženske so mošle res privlekle domov. Italijani so jih gostili, jim delili cigarete in vino. Neki slovenski fašist jim je napravil poseben govor, v katerem jih je pohvalil, da so prišli domov, in jim sveto zatrdil, da se ne bo nikomur nič žalega storilo.
Drugo jutro so prišli s kamioni, odpeljali vso vas v Vražji vrtec in postrelili. …
V Loški dolini je vseh umorfjenih 166, v internacijo so jih odpeljali 371, požganih hiš je 288. Vsi ljudje pa so več ali manj izropani – razen belogardistov. Ti so pravi vzrok vcsega trpljenja.
Izročili so Italijanom seznam ljudi, ki jih je treba pobiti. Kazali so jim tre ljudi in Italijanom svetovali pri njihovih akcijah. Nekaj belogardistgov je odločalo o življenju in smrti vseh ljudi. Brlogardisti so se vlačili okrog z Itaalijani, ki so vsak dan v Starem trgu prirejali bogate pojedine in pijančevanja. Klanjali so se Robottiju in Grazioliju, ki sta v času najhujšega divjanja prišla v Stari trg in ju pozdravljali z dvignjeno desnico, …
Kdo vse so bili belogardistični voditelji v Loški dolini, ki so s svojim izdajstvom v precejšnji meri zakrivili toliko gorja?
Kaplan Tone Duhovnik, odposlanec klerofašističnega vodstva v Ljubljani, ki je pozimi in spomladi leta 1942 na podeželju organiziral belogardizem, je v času od 28. do 31. januarja 1942 obiskal Stari trg pri Ložu in se sestal z župnikom Francem Presetnikom ter s kaplanom Jožetom Lušinom. Ponovno je Stari trg obiskal od 29. do 30. maja, ko so partizani že osvobodili Loško dolino.
Takrat je razpravljal z župnikom Presetnikom, kaplanom Kramaričem in krelikalnim veljakom Kržičem.
Poglaviten belogardističen organizator v Loški dolini in s tem tudi sokrivec mnogih nesreč jre bil župnik Franc Presetnik, ki je Italijanskim fašistom kar ponujal svoje ovaduške usluge.
To je razvidno iz naslednjega pisma, ki ga je Presetnik po osdvoboditvi Loške doline maja 1942 poslal Umbertu Hosimu, okrajnemu fašističnemu komisarju v Logatec:
“” Na vašo prošnjo vas obveščam: Smo brez občinske oblasti, brez vojaške posadke, popolnoma zapuščeni … Mi duhovniki smo vedno v cerkvi; osebno smo pozvli ljudstvo in prosili, naj uboga oblastva, (okupatorjeva) mnogi so nas poslušali, toda mnogi ne pridejo v cerkev in mnogokrat radi poslušajo, kot sem pravkar zvedel, tajne agitatorje OF (Sterle, Hribar). In mnogio agitatorji so skriti voditelji komunizma, ki so prevarali ljudi z lepimi besedami. Zadnje dni smo jih spoznali, toda bili smo brez moči, ker so mnogi bili oboroženi.
V torek 12. majaa po odhodu čet italijanskih, so vkorakali v trg in oborožili mladino od 17. do 20. leta ter vse prestrašili, da kdor ne pojde z njimi, bo ustreljen. Toliko jih je šlo prestrašenih zaradi groženj. Nam duhovnikom so grozili, da nas prepode in tako nismo varni življenja v nobenem kraju. Prišla je zaslužena kazen. Ljudstvo je postalo bolj resno in pametno. Danes smo sklicali na sejo (belogardistične) zastopnike vasi Stari trg, Daane, Podcerkev, Gor. Jezero in Nadlesk.Iz drugih vasi jih pokličemo jutri.
Sporazumni sklepi so tile:
Nihče teh, ki so v hribih, se ne more vrniti domov z orožjem. Če se vrne, se bo moral vrniti k svojemu delu in nehati s priganjaštvom. Vsak prebivalec, ki ne bo sledil tem sklepom, bo obsojen od vasi. Dosti je žrtev. Zastave (italijanske) – so izobešene povsod. Rotim Vas, gospod komisar, podvzemite vse možne korake, da bi ne bombandirali, kot so obljubili. Dajte nam novo občinsko upravo in vrnite nam vojaško posadko. Prosim Vas, g. komisar, da nas obvestite, kaj naj napravimo kot najbolj nujno. Imamo polno zaupanje v Vas in upam, da nas ne zapustite. Z Vašo pomočjo bo ljudstvo bolj ubogljivo kot doslej.
G. Komisar, zahvaljujem se Vam za vso Vašo naklonjenost in Vas prosim, da mi pošljete navodila.Vam vdanmi in naklonjeni Presetnik Francesco, župnik
Župnik Franc Presetnik je kot zaklet sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja torej želel, da bi s pomočjo fašističnih okupatorjev njegovi uporni farani postali “bolj ubogljivi kot doslej”,. In za uničenje patizanstva je bil s svojimi belogardističnimi sodelavci pripravljen da stori, karkoli bi italijasnki osvajalci želeli.
Med tem ko je župnik Presetnik skrbno in prikrito delal v ozadju, se je moral njegov kaplan Franc Kramarič bolj izpostavljati. Matevž Hace, organizator osvobodilnega gibanja v Loški dolini, je zavoljo tega že v jeseni 1941, in pozimi leta 1942 večkrat obiskal župnika Presetnika in ga opzoril, naj kaplana Kramariča posvari in brzda v njegovi belogardistični vnemi. Vsi opomini so bili zaman. Kaplan Kramarič je vodil belogardistično zbiranje orožja in ga tudi sam kupoval. Ob osvoboditvi Loške doline maja 1942 pa ga je posebno vznemirila agrarna reforma, s katero se je predvsem “ukvarjal v spovednici. Posameznikem je po celo uro pridržal pri spovedi in se ni zmenil in se ni zmenil za njihove grehe, temveč jim je izsiljeval, da bodo skrbeli za to, da se v njihovi vasi vsi kmetje upro in da naj ne bo niti enega, ki bi vzel tujo zemljo. Kdor ni hotel spremeniti svojega prepričanja in mnenja, ni ddobil odveze in v italijanski ofenzivi so ga med prvimi odpeljali v
taborišče, kjer je potem od gladu umrl … …
Presetnikovi zaupniki so vaseh hkrati širili “krilatice in izmišljotine, kakor n.pr., da bo Italija na naše ozemlje poslalal milijon vojakov, ki bodo uničili partizane v enajstmesečni ofenzivi, da naj gredo partiozani domov, kajti velikodušna Italija jim ne bo ničesar žalega storila, da je rdeča armada tik pred razsulom in podobno.”
Na Presetnikovo prošjno so Italijani 20. junija vdrli v Loško dolino. V Starem trgu so zažgali Janežičevo hišo in ubili enajst pristašev Osvobodilne fronte, ostali ljudje pa so se z begom rešili. Da bi ljudje postali manj uporni in `bolj ubogljivi´, so italijanske čete odslej pogosteje kot nekoč Turki vpadati v dolino, ropale, lovile ljudi in jih vlačile v pregnanstvo.
Ko so italijanski graničaji 29. julija med veliko ofenzivo prihrumeli v Stari trg, je major Manca nekega svojega kurata takoj poslal v župnišče do župnika Presetnika, ki je bil že star italijanski obveščevalec. Presetnik mu je z župnikom Pavlom Podbregarjem, ki je leta 1941 iz Št. Ožbalta pri Trojanah pred Nemci pribežal v Stari trg, razložil, da je njegova fara “do dveh tretjin neozdravljivo okužena z boljševiško kugo, za kar je predlagal drastična zdravila”.
Tako je polkovnik Seraglia v župniku Francu Presetniku “našel in formativni vir prve vrste!”.
Župnik Presetmok je istočasno, ko je italijanskim oficirjem označeval sodelavce osvobodilnega gibanja, pozival ljudi, ki so se pred italijanskim divjanjem umaknili v gozdove, naj se vrnejo v domove, češ da se jim ne bo zgodilo ničesar žalega. Tako je v začetku avgusta 1942 v vas Gorenje Jezero poslal pismo, “naj se fantje javijo pri tukajšnji komandi, četudi nimajo orožja. Odpeljani bodfo v Italijo in ne bodo zaznamovani kot komunisti. Pridejo naj skupno v župnišče ….. Tisti, ki pa imajo ofrožje, naj se javijo z orfožjem, ali vsaj povedo, kje ga imajo.
Presetnik Fr. župnik l.r.”
Na ta način je Presetnik ljudi pehal v italijanska žrelo in jihspravljaal v takojšnjo smrt alim vsaj v internacijo, odkoder se marsikdo tudi ni vrnil.
Kaplan Kramarič si je enako prizadeval, da bi čimveč ljudi zvabil domov. Ko je ljudi s prižnic rotil, naj svojce pripeljejo iz gozdnih skrivalič, češ da se ne bo mikomun nič hudega pripetilo, so Italijani že med njegovo pridigo ustrelili sedem moških, pozneje pa še šestdeset.
Belogardistični duhovniki so v teh strahotnih dneh igrali podlo in zločinsko vlogo. Svoje uporniške farane so ovajali in pošiljali pred italijanske puške, pred ljudmi pa nastopali kot njihovi zagovorniki in rešitelji. Na tak pretkan način so z italijanskimi oficirji pripravljali godna tla za snovanje b elogardistgične vaške straže.
Pri tem ogabnem poslu so gospodom so gospodom iz župnišča vnento pomagali:
Ludvik Kržič, hotelir, posestnik in dolgoletni klerikalni župan, Albin Hauptman, krelikalni vaški mogotec, Karel Žnidaršič, trgovec iz Dan, Ivan in Jakob Palčič, trgovec iz Vrhnike, liberalec Jernej Telič, trgovec z živino, in Franc Kvaternik, voditelj klerikalne mladine.
Kako okrutni ovaduhi so bili ti belogardistični priganjači, nam otipljivo govori naslednji primer:
Ko je neka ženska pokleknila pred Albina Hauptmana in ga prosila, naj ne pusti ustreliti njenega moža, ji je odgovoril: “”Bomo pogleldal, kaj je pred tremi leti vilil.”” Ko je ugotovil, da je volil nneklerikalno listo, ga je dal ustreliti.
Kržiča, “”ki se je v svoji moralni pokvarjenosti smejal velikiemu slovenskemu ljudstvu,”” so italijanski fašisti za anjegovo izdajanje nagradili s stolčkom občinskega komisarja.
Karel Žnidaršič in Albin Hauptman pa sta kot italijanska vohuna in belogardistična organizatorja živela kar na italijanskem vojaškem poveljstvu v Starem trgu.
Po prvem valu grozodejstev so domači izdajalci v družbi z italijanskimi oficirji hodili po Loški dolini, preostalim zbeganim ljudem vsiljevali orožje in tako ustanavljali belogardistične vaške straže.
Dne 12. avgusta so Itaslijani vsilili puške moškim v Danah. “”Z njimi je nastopal trgovec Žnidaršič Karel, ki je nam rekel, ali hočemo iti v internacijo, ali pa vzeti puške. Razumljivo je, da smo rajši sprejeli puške, ker smo se bali internacije, katero smo že britko občutili.””
Poveljstvo te vaške straže je prevzel bivši orožnik Ferdo Špehar.
V Podobu je belogardistično skupinico vodil upokojeni orožnik Janez Tomažič, v Šmarati pa Franc Kvaternik. Poveljnik vseh teh oboroženih skupin pa je bil župnik FRanc Presetnik.
Ko je kaplan t
Tone Duhovnik 17. avgustaa 1942 “”radi ustanovitve vaških samoobrambnih straž odpotoval nas Notranjsko, “”se je oglasil tudi pri župniku Presetniku. o tem obisku je belemu vodstvu v Ljubljanai poročal: “”Težko je z organizacijo le teh, ker so mlajši fantje skoro vsi odpeljani. Treba bo orožja in poštenega in odločnega oficirja. Sedaj je za vaško stražo priglašenih 58 ljudi, od teh jih je dobilo orožje 24. Kadar g. Presetnik, ki sedaj županuje, župnikuje in vaškim stražam v tej občini poveljuje, prosi pri komandantu za orožje, dobi stalni odgovor: Domani!
Edino Vrhnika ga je dobila že v ponedeljek zvečer po požaru. Zanimivo je, da ga je med drugim dobil tudi Palčič Alojz, posestnik na Vrhniki, kateremu so dopoldne vse požgali. Motiviral je svojo prošnjo za orožje, ko so mu oponesli, da ima pri partizanih dve hčeri in dva sina: ustrelil jih bom jaz, samo da vidim koga![/u]
do strani 393
“znanost gre naprej”,
tvoja znanost mora tudi ugotoviti, katere oborožene skupine so obstajale že preje, bilo jih je kar nekaj, ko so že preje pobijale, naročale nič krivim ljudem vohunjenje za pristaši OF in strašenje ljudi.
Navajati kdaj so bile ustanovljene vaške in bomobranci, nič pa vedeti, o že obstoječi KA, Stražarjih, Glavačevi skupini in tudi mimo italijanskih oblasti oboroženih mogotcev. Po razpadu Stare Jugoslavije je bilo veliko orožja, nekateri so si ga veliko nagrabili. Šntjoščani so ga imeli skritega kar v grobnici v cerkvi. Na dan so ga prinesli še preden so bile ustanovljene vaške straže. Tudi grozen zločin na Češirku so povzročili že preje.
Zgodba o zločinu Na Češirku, je naspisana v dveh delih v tej temi.
Da so si ljudje rešili življenje , so morali početi marsikaj, tudi bežati.
Tole zgodbo sem že nekajkrat omenila, slišala sem jo kmalu po osvoboditvi leta 1945.
Nedavno tega, sem jo prebrala tudi zapisano.
Spomini Tončke Drobnič iz Grahovega
Edina iz družine sem se odločila za partizane
Tončka Drobnič se je rodila 29. marca 1919 v Grahovem pri Cerknici, umrla je 19. avgusta 2007.
O svoji odločitvi za odhod v partizane je pogosto pripovedovala, leta 1982 je svoje spomine tudi zapisala. Njen sin je k maminemu zapisu dodal nekaj podrobnosti.
Njena pripoved je zanimiva zato, ker je bila iz družine, ki se je odločila za odhod v partizane.
, Grahovo julija 1942
Bilo je v nedeljo, na začetku julija leta 1942 v Grahovem pri Cerknici, kjer smo imeli sestanek mladinske organizacije Skoj. Takrat sem prijateljevala z Ivanom Turšičem – Iztokom z Rakeka, poznejšim narodnim herojem, ko je že bil v partizanih. to me je spodbudilo, da sem žačela razmišljati o te, da grem za njim in se tudi sama pridružim partizanom. Na tem sestanku sem jim zaupala svojo odločitev, da stopim v Rakovško četo, in dogovorili smo se, da me bodo prevzeli borci partizanske enote, ki je taborila na Križni gori.
Raazmere v naši družini so postajale nevzdržne. Ned mladimi naprednimi Sokoli je veljalo prepričanje, da nam okupator ne bo prinesel nič dobrega, a bolj desno usmerjeni pripadniki katoliške mladine niso mislili tako in med njimi so pozneje rekrutirali največ pripadnikov bele garde. Po tem sestanku sem si pričela pripravljaati opremo, ki jo bom potrebovala v partizanski enoti, doma pa sem pazila, da se ne bi z ničemer izdala. Pri nas doma namreč nismo bili vsi enakih misli in prepričanja o tem, za katero stran se opredeliti, domači so me gledali postrani in oprezali za menoj. Njihovo mnenje je bilo, da “rdeči” v gozdu ne morejo preživeti. Sosedi in prijateljici Malka Gornik Ulečeva in Jelka Prhne, Štefinova Jelka, s katerima sem sodelovala v vaškem odboru OF, sta mi pomagali zbrati denar za hlače, ki mi jih je sešil Jože Gornik – Grabelnikov.
V tistem času se je polno vojaštva in vojaške tehnike valilo proti Loški dolini, Blokam … Začela se je velika roška ofenziva, okupatorji so prečesali vasi, polja in posebno gozdove. Pobijali so, požigali, ljudje so si sami kopali grobove, veliko ljudi, se je znašlo v preizkovalnih zaporfih, številne so odpeljali v internacijo. Bilo je gorja, solz, strahu. Za njimi so ostajala pogorišča. To so bili začetki bele garde in domobrancev, ki so se zbirali v postojankah na Blokah in v Begunjah. Ti okupatorski pomagači so zvearinsko pobijali partizane. Vse zveze s partizani so bile prekinjene, zato sem morala ostaati doma in čakati. Govorili so, da so po ofeanzivi vsi partizani pobiti, toda bila sem trdnmo odločena, da ob prvi priliki odidem v partizane.
“Visoki” obisk
Nekega dne je v mojo sobo vstopila sestra Pepa in mi rekla, naj grem v sosednjo sobo, v “hišo”, kot smo ji rekli. Ko sem vstopila, sem obstala sredi sobe. Na klopi je sedel visok, v črno fašistično uniformo oblečen moški. Govoril je, da dobro ve, kje in kdo so partizani, da ima atudi slike, nas kateih sem slikana skupaj z njimi. Zahtevala sem, na j mi slike pokaže. On pa je ostro zahteval, da moram priti v Cerknico. Še ostreje je dodal, da ve, da sem zbirala hrano za partizane. Ko sem odgovofrila, da o tem ničesar ne vem, se je začel ozirati v sestro. Pepa je gledala v tla in molčala, čutila sem, da se v fašistovi glavi nekaj ne ujema. To sem izkoristila in se nekako izmuznila iz sobve in zbvežala iz hiše, pred njo pa sem zaagledala očeta, sestro Angelo z možem in prevajalko Slakovo, ki so čakali fašista. Stekla sem nazaj v zadno sobo, kjer me je dohitela sestra Angela in mi s srepim in sovražnim pogledom fizično grozila ter me znerjala z mrho. Z prezirom, ki ga do sedaj nisem premogla, sem se obrnila in zbežala. V veži staame prestregla oče in svak Franc Brecelj z velikim mesarskim nožem in mi grozila, da me bosta razsekala na tnalu. Prezi me je pognal do malih vrat na balkon in stekla sem po stopnicah stran od hiše. Bežala senm na vas med ljudi. Šla sem k sosedovim, Ulečim. Sedla sem na klop pre hišo poleg Ulečemame in njene hčerke Malke, s katero sva bili prijateljici. Nič nisem govorila, kaj sem pravkar doživela doma – le njuna bližina mi je dala občutek varnosti. V sebi namreč še nisem mogla dojeti vsega, kar se je zgodilo doma.
V meni pa je kljuvalo: zakaj tako, domači, zakaj?
Tresla sem se, Malka me je objela in občutila sem neizmerno toplino, zato sem se nekoliko pomirila pri teh prijateljskih, a vendar tujih ljudeh. Takrat sva se z Malko zadnjič videli in bilo je, kot bi se poslovili za vedno. V meni je dozorelo spoznanje, da v Cerknico na kvesturo ne smem, ker se od tam ne bom nikdar več vrnila. Čez nekaj dni so fašisti od podpori belogardistov odpeljali mojo prijateljico Malko Gornik, ki ni prišla niti do sosednje va
Še malo nadaljevanja zgodbe Drobnič Tončke,
Približno deset dni za tem je naša partizanska enota odšla s Križne gore na nove položaje nad Babno polico, kjer so osnovali Loški odred iz Rakovške čete, Zidanškovega batajona, in Kočevskega odreda. Loški odred je imel ob ustanovitvi štab in dva bataljona. Dodeljena sem bila v 1. četo 1. bataljona. Kmalu zatem smo v Loškem odredu ustanovili Dekliško četo, ki je štela 16 deklet.
V partizanskih enotah je bilo posebno doživetje partizanska prisega, ko smo za komisarjem ponosno izgovarjali besedilo: “Bojeval se bom z vsemi svojimi močmi za svobodo slovenskega naroda, če bo treba, bom dal tudi svoje življenje … ”
S Faniko Črnugelj Urhovo iz Podcerkve sva bili takrat v pdredu sprejeti v komunistično partijo. Sprejel naju je Franc Cimperman – Tesar. Začelo se je moje partizansko življenje. Med boji z Italijani in belogardisti na Babni polici sem bila ranjena, imela sem prestreljeno desno nogo, ki je močno krvavela. Eden izmed partizanov mi je iz zaklona potisnil puškino kopito, da sem se ga oprijela, in me je potegnil na varno v zaklon. Ivan Turšič Iztok pa mi je rešil življenje, ko je prerešetal sovražnika. Italijani pa so vpili “glejte blondinko iz Grahovega – ne streljajte” (guarda biona di Grahovo – non sparate), hoteli so me ujeti živo. Pa jim ni uspelo. Ranjeno so me prenesli v bolnišnico na Birinščku nad Babnim poljem, ki jo je voddil zdravnik Aleksander Gala – Peter.
Z 9. korpusom smo leta 1945 vkorakali v Trst.
Svoboda, toda …
Prišli so tudi konec vojne ter svoboda in novo življenje. S kolikšno radostjo in sreče so si svojci, znanci, prijatelji padali v objem po vsem prestanem! Tudi jaz bi rada prihajala pred domači prag in mojimi popvedala, da sem se vrnila. Pa ni bilo tako, moji domači niso bili mojih misli in moje politične opredelitve – na naši strani in z mojim konjem pa sva bila toplo in z navdušenjem sprejeta sredi vasi, ljudje so se veselili, da sem se vrnila živa in zdrava. Domačega praga nisem prestopila še vrsto let … A kot se rado zgodi, sem se na koncu, leta 1978, vendarle spet vrnila domov, v svojo rojstno hišo.
Čez 40 let sem se vrnila domov
Na partizansko obdobje so mi v spomin ostali moja vojaška uniforma, opasač, torbica, škornji in italijanska brzostrelka, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. S to brzostrelko je fašist streljal name in smo jo partizani zaplenili Italjanom.
Življenje Ivana Turšiča – Iztoka se je žal končal tragično, umrl je, ko je padel v zasedo. Vera v dobro in niz srečnik naključij sta me ohranjala pri življenju, ki mi je tudi pozneje prineslo precej težav.
A življenje mi vseeno ni prizanašalo. Našla sem življenskega sopotnika, rodila sem sina, a tik pred poroko je oče mojega otroka izgubil življenje v prometni nesreči. Sin Andrej je imel tedaj šele osem mesecu in ostala sem sama z njim. Bolečina ob tej izgubi me je neizmerno prizadela in me čustveno otopila. A sina sem vzgojila, diplomiral je na strojni fakulteti in se šolal kot pilot v Zemunu pri Zadru. Postal je vojaški pilot v 28. razredu ŠKOA. Odrastel je v zrelo in odgovorno osebo.
Sama sem nekaj časa službovala na komiteju v Logatcu, nato pa na sekretariatu za kmetijstvo v Ljubljani in potem vse do upokojitve na izvršnem svetu Republike Slovenije. Bila sem zadovoljna in srečna, da sem imela službo in skromno plačo ter ljubek dom v Ljubljani.
Moj brat Franc je kot domobranec domnevno bežal na Koroško, predvidevamo, da je preminil na Teharjih. Sestra Pepa je po osvoboditvi skupaj s kvizlinškimi sodelavci pobegnila v Kanado, sestra Angela Brecelj je živela sama na Rakeku. Sestra Frančiška je bila že pred vojno poročena v Vojvodini z graničarskim kapetanom, ki se je pridružil četnikom, moža so ji ubili. Kot vdova se je s sinom vrnila na Rakek in do leta 1961 skrbela za mamo, umrla je leta 1976. In kot, da bi se usoda hotela poigrati z menoj, sem se po sestrini smrti leta 1978 vrnila v domačo hišo v Grahovo 62.
—————————————————–
Konec skrajšanih spominov partizanke Drobnič Tončke iz Grahovega.
“znanost miruje”, imaš prov!
Jaz pa še malo v Loško dolino.
Podcerkev v Lošli dolini:
30. decembra 1944 je prišla v vas Podcerkev v Loški dolini skupina domobrancev, preoblečenih v partizane. Po vasi so spraševali na pot v Juršče, v resnici pa je bil to le izgovor, saj so iskali posameznike, za katere so vedeli, da so aktivisti OF. Ustavili so se pri Mlakarjevi hiši na številki 11, kjer je živela Frančiška Hace, Tončkova tetga. Ker so ji požgali hišo, se je s sinom sem zatekla tudi Tončkova Lojzka. Bližal se je konec leta, zato so mladi partizani prihajali domov na obisk. S Primorskega je prišel k materi partizan Vinko, kratek dopust je za obisk izkoristil tudi Ludvik Gregorič – Rihtarjev iz 14. divizije; na obisku pa sta bili še dve dekleti iz Paljčjega – Marija Česnik in njena prijateljica Ivanka Česnik, obe terenski delavki na območju Palčja, Juršič in Knežaka. V hiši je bil tudi Mirko Vavko, ki se je med potjo iz Babnega polja ustravil pri starših. Ko je izvedel, da je doma sovaščan Vinko, ga je šel obiskat.
Komaj so se posedli za mizo, so se prikazali domobranci in začelo se je streljanje. Najprej so ustrelili Frančiško Hace; Ludvik Gregorič in Marija Česnik sta skočila skozi okno, oba so zadeli rafali, a ne do smrti. Domobranci so ju umorili ob strahovitem mučenju. Ko je Vinko videl, da je mati mrtva, je planil skozi vhodna vrata. Tudi njega je pokosil rafal. Naslednji dan so partizani po sklepu nadrejenih aretirali in v navzočnosti vaščanov ustrelili štiri malade ženske, za katere se je vedelo, da so naklonjene nasprotnikom.
V partizane preoblečene domobrance, sicer domače pripadnike Črne roke, so za to “junaško” dejanje predlagali za prejem nemškega bojnega odlikovanja, železnega križca. Časopis Slovenec je objavil, da so odlikovanje tudi dobili.
V spomin na ta dogodek smo se 30. decembra lani zbrali na krajši slovesnosti in obudili spomin na pretresljivo dogajanje.
Zapisala: Aleksandra Jankovič
Sveta Ana
V vasici Sveta Ana v Loški dolini so domobranci 47. čete Rupnikovega bataljona 13. januarja 1945 napadli speče vojake 1. in 3. čete Notranjskega odreda. V neenakem boju z domobranci je padlo 16 mladih borcev za svobodo, 15 pa je bilo zajetih. Pozneje so domobranci dva ujeta partizana ubili.
V spomin na ta dogodek Krajevna orgnizacija Združenja borcev za vrednote NOB Loška dolina vsako leto na ta dan pripravi spominsko slovesnot, na kateri so letos spregovorili predsednik odbora Notranjskega odreda Anton Mohorič, predsednik zduženja borcev za vrednoste NOB Cerknica Miro Mlinar in pokrajinski podpredsednik državnega združenja partizanov Italije Renato Knajp. Kulturni program so oblikovali učenci in učitelji Osnovne šole heroja Janeza Hribarja iz Starega trga in ljudske pevke iz Loške doline.
——————————————————–
Tale zapis spodaj je napisal gospod, ki bo letos julija dopolnil 83 let.
“”Ko razmišljam o svojem življenju
Letos julija bom dopolnil 83 let. Rodil sem se v Trbovljah in se star dve leti z očetom in materjo preselil v Zagorje ob Savi, kjer je bil oče imenovan za ravnatelja tamkajšnje meščanske šole, mati pa je tudi učila v tej šoli. Pred tem sta učila v meščanski šoli v Trbovljah. V Zagorju sem dočakal nemško okupacijo – star sem bil sedem let in takoj sem moral v prvi razred nemške osnovne šole, v kateri je bil ves učiteljski kader nemški in so takoj zečeli izvajati potujčevanje. Govorili so nam, da je naša domovina Nemčija, mi pa eno ljudstvo, ena država in en voditelj, to pa je Adolf Hitler. V tretjem razredu smo morali učenci že paziti, da ni kdo izrekel slovenske besede vpričo učitelja ali učiteljice, kajti sledila je stroga kazen. Doživele smo tudi streljanje talcev pred hišo kjjer smo stanovali v Zagorju in je bilo tam nogometno igrišče. Na Zagorje imam lepe spomine – na otroke in rudarje. Ko sem bil star šest let, me je oče prvič peljal v rudnik med rudarje, da sem videl, kako težko je njihovo delo! Oba – oče in mati sta bila velika človekoljuba in sočutna človeka ter zato zelo spoštovana pri ljudeh. Vedno sta bila pripravljena pomagati vsem ubogim in pomoči potrebnim. Tudi med okupacijo je bila mati povezana s partizani in nenehno v smrtni nevarnosti zaradi tega. Zaslagala je partizane s sanitetnim materialom, kot uslužbenka na takratni občini pa je omogočala nabavo živilskih kart tudi tistim, ki so imeli kakšnega svojca med partizani, čeprav tega ne bi smela. Lahko bi jo namreč kdo izdal. Zato je bila takoj po izgonu okupatorja premeščena kot učiteljica na gimnazijo v Ljubljano in je tam dočakala upokojitev.
Ko se je oče skupaj z meno in mojim bratom leta 1944 vrnil v svoj rojstni kraj v vas Škrjančevo pri Radomljah, je bil že težko bolan, streljanje talcev pred našo hišo ga je močno pretresla in prizadelo – bolehal je nasmreč za multiplo sklerozo. V poslopju mlina, katerega lastnik je bil njegov brat, pa je začel poučevati okoliške otroke, da ti ne bi ostali brez osnovne izobrazbe. V bližini jer bila nemška orožniška postaja in po nekaj mesecih so Nemci dejavnost mojega očeta izsledili in jo zatrli. Po vojni je bil oče invalidsko upokojen, saj je popolnoma ohromel. Sam sem moral leta 1945 najprej opraviti sprejemni izpit za vpis v srednjo šolo, potem sem se vpisal v klasično gimnazijo in tam tudi maturiral. Po maturi sem obiskoval tečaj, ki ga je organiziral Zavod za šolstvo RS, in se zaposlil v dijaškem domu kot vzgojitelj. Vpisdal pa sem se tudi na pravno fakulteto in kot absolvent šel na služenje vojaškega roka, kjer sem bil odgvovoren za vodenje moralnopolitične vzgoje v svoji enoti. Kot vzgojitelj v domu učencev srednjih šol sem se z vsem srcem posvetil vzgojnemu delu z učenci, ki so mi bili zaupani. Poleg svoje pedagoške izobrazbe – leta 1974 sem diplomiral na pedagoški akade – mi je koristila izobrazba s pravne fakultete.
Kot vzgojitelj sem se trudil pri svojih učencih v domovih vzbuditi čut odgovornosti za lastna dejanja, do dela in delovnih obveznosti. Posebno veliko pozornosti sem posvetil prikazu o tem kako porušeno domovino smo dobili po vojni in kako smo se trudili, da bi bilo življenje lepše in pravičnejše. Vzgajal sem jih k človekoljubju in sočutju. Pripovedoval sem jim, kako smo se mladinci vključevali v udarniško delo.
Kot brigadir, pripadnik Udarne ljubljanske delovne brigade Jake Avšiča, sem generala Avšiča osebno poznal in so mi njegove besede in načela še zdaj v dragocen spomin, pa tudi v opomin.
So globoko v mojem srcu.
Kot vzgojitelj sem dobil od svojih nučencev v spomin različna daraila, ki so mi prav tako dragocen spomin in dokaz, da sem bil z njimi resnično z vsem srcem povezan. Bili so doma iz vseh republik nekdanje Jugoslavije – od Vardarfja do Triglava, od severa do juga. Učenci iz Bosne so mi dali v spomin svoj simbol – obesek s polmesecem in zvezdo ter rdeč fes, učenci Hrvati pa naglavni trak z grbom, ki ga je nosil hrvaški borec ob bitki za Vukovar.
Zdaj ko sem upokojen in se lahko ukvarjam le še s pisanjem, napišem še kakšen svoj prispevek časopis Dnevnik in Nedeljski dnevnik ter v revijo Svobodna beseda, kjjer najdem še druge zanimive članke in prispevke. Predvsem so me navdušili prispevki v pismih bralcev avtorjev Spomenke Hribar in Srečka Križanča.
V svojem življenju in pri delu sem se ravnal v skladu z verzi našega pesnika Antona Župančiča, ki je zapisal:
“”Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt!””
Želim pa si, da se končno uresničijo tudi verzi našega pesika Franceta Prešerna, ki pravijo:
“”Edinost, sreča, sprava naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast ko pred spet naša bosta last! Naj zdrobe njih roke, ki jih še teže!””
Naj se neha razklanost med nami, enoumje z leve ali desne, kakršen koli ekstremizem vodi v brezumje in posledično spet v medsebojno klanje – naj nas končno zgodovina kaj izuči. Bila je kruta in krvava, ko je brat pobijal brata, in se je,
Zagorjan s priimkom Čobal odločil za samomor in v poslovilnem pismu napisal, da se je za ta svoj korak odločil zato,
“”ker noče več živeti na tem umazanem svetu, ko že mori Slovenec svojega brata Slovenca””.
Nemški gestapovec se je zdrznil in globoko zamislil, ko mu je moja mati to pismo prevedal na njegovo zahtevo.
Metod Škerjanec, Ljubljana
Bili so junaki in HEROJI, ker so se z orožjem uprli komunistom.
Danes, ko se tlačenje naroda s strani komunistov povečuje, se nihče ne upira. S pobojem prave in resnične slovenske vojske, njihovih bližnjih ter elite, ki je sodila zraven, so v slovenski narod zasejali toliko strahu, da še stoletja ne bo premagan.
Narod je s tem Zločinom obglavljen, pohleven in z upognjeno hrbtenico. Morda se bo kaj premaknilo, če za začetek odstranimo ostuden kip Borisu Kidriču, krvniku slovenskega naroda.
V vseh svetovnih arhivih so domobranci jasno navedeni kot največji zločinci v svetovni zgodovini in to so ostali še danes! Mlade silijo v butaste škofijske gimnazije, kjer iz mladih proizvajajo pohabljencev in opravilno nesposobne ljudi. In to bi morali plačevati davkoplačevalci?! Bliža se dan, ko bo potrebno te izmeçke zagnati iz parlamenta in prihodnost prepustiti mladim, ne pa da jih vatikanski pedofili ovirajo na vsakem koraku! Dovolj.je!
Jaka zbudi se in se oddalji od tvojega hleva ker preveč že smrdi!!!
Sicer pa kdo je toliko zadaj, da mu je potrebno to kakorkoli dokazovat! Si se naučil brati? Torej preberi si kaj so domobranci bili, kdo jih je ustanovil, vodil, oborožil in plačal in komu so prisegli! Je to jasno!
Za tistega tvojega partizana, pa povprašaj zločince domobrance v lažnem Štajerskem bataljonu kako je to bilo!
Dokazov je kolikor hočeš, PREDVSEM DA SI TI VELIKO TESLO!
Res vašim pravljicam se vsi smejijo, vaše zanikanje holokavsta, vojne, domobranskih zločinov je več kot dovolj! Res še vedno živite v vaših pravljicah, ki vam jih vaši zločinski pastirji zabijajo v vaše prazne glave, a tega bo kmalu konec!
Dokazi za to so dogodki v Beliburgu in jokanje vašega bedaka, ko je dobil kar je zaslužil! Nehajte se sprenevedat, lagat in presojat stvari le s ciljem vašega revanšizma in opravičila zločincev.To so dejstva, ki jih ne more nihče izbrisat, tudi butasti hlapci kot si ti ne!!!
Svet dobro pozna vse vaše laži in je razsodnim ljudem vse jasno!!! Ti pa se ukvarjaj s svojim hlevom.
“Nato so partizani vse Jugoslavije v skupnem boju proti vsem okupatorjem in ob sodelovanju z zavezniki tedanjo skupno državo Jugoslavijo pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) osvobodili.
Tega pa seveda ni mogoče reči za domobrance, ustaše in tudi za četnike, ki so z okupatorji tesno sodelovali vse do konca vojne.
Celo do te mere, da so bili slovenski domobranci pod neposrednim poveljstvom nemškega gestapa.
“” Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:
– o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):
– zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo s trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
– psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
– s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune – sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju;!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.
Ta nima niti kančka ZDRAVE pameti, zato mu je zastonj kaj pripovedovati. Če ne gre kaj v njegove pravljice, si pa “dejstva” gladko izmisli ali pa se strašansko na debelo zlaže.
Ta in pa prababa še vedno živita v letih 1941-1952/1953, ko so komunisti zaradi priporočil zahoda, naj tito preneha z represijo, ker drugače ne bo več ameriške pomoči. Zato so v zgodnjih 50. letih začeli iz zaporov izpuščati ljudi, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.
Ta dva sta tako zabita (ali pa žleht), da niti najmanjšega pojma nimata, kaj je zgodovinska znanost in kaj je njeno glavno delo.
[img]https://www.alter.si/attachments/2312729-levica-volitve-crno-jpg.17321/[/img]Povej mi kako lahko 1000 komunistov iz leta 39( podatki iz popisa) v šestih letih prevzame oblast?
Z legalnimi volitvami najbrž ne, po perih letih terorja in pobijanja vsega kar jim je stopilo na pot pa kot vidimo lahko, edino karma je jeba, ta bo spet naredila red, saj vidimo danes otroke in vnuke revolucijonarjev, propalice, ne vsi, veliko njih pa, spet se bodo vrnili tja kamor po naravnem redu pašejo…
v pravem trenutku so povlekli prave poteze. tudi takšne s keterimi se je večina slovenstva strinjala. za razliko od nasprotne strani. marsikatera stranka in skupina od teh je tudi imela možnost pristopiti k OF pa jo je zavrnila. če bi, potem tudi komunisti ne bi imeli v OF takega vpliva. eklatanten primer so iberalci, ki so to zavrnili zaradi možnosti samoodločbe narodov v Točkah in posledično so OF očitali separatizem. velik del klerikalcev pa je itak koketiral s fašizmom – s Korošcem na čelu.