Že sva “splanirala” zanositev, porodniško, finance itd. Bolj se bliža čas, bolj me je strah.
Iskreno pa: sem mlajša sestra. Pravzaprav polsestra. Še danes me boli, kako je starejša veliko bolj nastradala še za vsako mojo napako. Velikokrat opazim v družinah razlikovanje med otroki. Mlajšemu je pač vse dovoljeno. Tako mi je hudo, da kar jočem.
Če bom tudi sama taka mama, raje sploh nimam drugega otroka. Sploh si pa ne morem predstavljati, da bi še koga imela tako rada kot zdajšnjega edinega otroka.
Se je katera ubadala s takšnimi občutki?

ljubezen se ne bo razpolovila ampak podvojila,kar korajžno saj ne bo tako težko ko bo tu otrok

Ne znam ti svetovati, ker sama nisem imela takih pomislekov. Je pa res, da imaš vsakega otročka rad na nek svojsten način. Vidim pri sebi; sina imam neizmerno rada; ampak vseeno nekako drugače kot hčerkico. Si pa ne znam predstavljat življenja brez obeh.
Srečno!

Mene je tut strah ponovne zanositve, pa če bi bli slučajno problemi kako bi to razumela hčerkica, ki bo kmalu stara 4 leta, vem, da se ne smem obremenjevati, ampak kaj čem ne morem tega spregledati! Ampak bo treba

Mi dobimo čez dva meseca in pol drugega in se mi zdi nemogoče, da bi ga lahko imela tolk rada kot tega! Resnično nemogoče, ker sem nora nanj!

uh, js sm pa mislila, da sm edina, ki mam take občutke. ravno zaradi tega sm se že skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}-no odločila, da ne bom imela več otrok.
tega imam tako blazno rada, da si ne morem predstavljati, da bi še kakšnega (nekoč sm si želela 3 otroke he he) imela tako rada, kot navihančka!?
občutek imam, da bi mu delala krivico oz. da bi naslednjemu otroku delala krivico, ker ga ne bi mogla meti tako rada. noro, vem, a res mam take blesave občutke!
te nosečnosti oz. otroka sm/sva si zeloo želela. pa še sinčka sm “naročila” in ga tudi dobila ; )))))
imela sm zoprno nosečnost, po porodu sm rabla kar neki časa da sm pršla k sebi, tudi zdj je kar naporno…in kako bi potem trpel prvi otrok, če bi se to ponovilo tudi v drugo????
ma ne ne, karkorkoli obrnem, mam občutek,da nikoli več ne bo isto in js nočem da se to spremeni, smrk : ((
lp,
lu-na

Mi čakamo drugega otroka. S tem vprašanjem sem se precej ukvarjala po rojstvu prvega – enostavno si nisem predstavljala, da bi lahko imela rada še kakšnega. Zdaj pa vidim, da je res, kar so mi takrat napisale – ljubezen se ne deli, ampak se množi. :)) Naša pupa še ni rojena, pa sem že zdaj navezana nanjo, še celo bolj, kot sem bila na prvega otroka med nosečnostjo. Enostavno se mi zdi, da jo že zdaj čutim (pa ne v fizičnem pomenu).

Sin bo ob rojstvu tega otročka star skoraj štiri leta… Kako bo on vse skupaj sprejel, ne vem, bomo videli. Zadnje dva meseca imamo z njim sicer vedenjske težave, morda je to povezano tudi z nosečnostjo (pa še selili smo se) – pa vendar sem prepričana, da bomo našli pravo pot, da bo za vse OK. Se bo pa moral navaditi, da ni več edini, to pa. Ampak ne bomo delali nobene drame glede prihoda novega člana, da se ne bo počutil izključenega… Hja, za rezultate ti pa lahko poročam čez kakšen mesec. :))

Srečno, saj bo. Zdaj se prepusti prijetnim mislim in čas nosečnosti izkoristi s prvim otročkom. Pa tudi po porodu je treba paziti, da se ne bi počutil zapostavljenega.

LP

tudi jaz imam podobne občutke. kako neki imaš lahko še koga tako noro rad kot tega prvega otroka, ne da bi enemu ali drugemu delal krivico?!?

glupo, vem. ampak nikakor se ne morem znebiti teh misli. pa je prvi sine star že 3,5 let.

Aja, še to – sama sem ena od dveh otrok, mlajša. Naju s sestro sta si starša nekako razdelila – jaz sem bila očetova, sestra mamina. Plačala sem tudi za marsikakšen sestrin greh (res pa sem bila “manj”, ker sem bila punca, namesto pričakovanega fanta) – skratka, delale so se velike razlike.

Seveda me je strah, da ne bo nekoč moj otrok do mene čutil prezira in mržnje, kot ju jaz do svoje mame. Ampak sem prepričana, da se bom potrudila po najboljših močeh (kar pa še ni garant za uspeh, to vem), ker se te napake tudi zelo zavedam. Že zdaj pri sinu uporabljam glavo in ga ne ščitim ter mu dajem potuhe za vsako stvar. Če ga pobiksa, mu to tudi povem – skušam biti objektivna. Mislim, da, če se ravna tako, potem do večjih razlik med sorojenci ne pride (čisto izogniti se jim pa, seveda, ne moreš – že če gledaš na starost otroka,…).

LP

Jaz sem se tudi pri drugi nosečnosti soočala s podobnimi občutki in jih zaupala nekoč neki naključni sogovornici pri ginekologu (kako hecno, da se včasih o tako osebnih stvareh lahko pogovarjam s popolnimi neznanci:)). pa mi je ta, že starejša gospa, rekla, da je ljubezen do otrok kot močna rastlina. Korenine so skupne, vendar je vsak otrok poganjek zase – del te rastline, pa vendar od celote nekoliko ločen. Ne glede na to, koliko poganjkov ima rastlina, vsi imajo skupne korenine, pa vendar je vsak zase čisto nekaj posebnega. Se mi zdi, da je tako zadela to ljubezen staršev do vsakega otroka posebej…Pri tretjem se s temi bojaznimi nisem več soočala, ker sem iz izkušenj vedela, da so nesmiselne. Vse tri otroke imam enako rada, vsakega na svoj edinstven način, pa vendar vsakega posebej neskončno…

Seveda imaš drugega tudi tako rad, na začetku se mi je zdelo, da ga imam celo bolj kot prvega. Ampak samo, dokler se nismo unesli. Saj večji nagaja, govori, se krega, mali pa je tako nemočen. Seveda tudi to mine in verjamem, da če bi imela še kakega ne bi bilo nič drugače. Da ne delaš razlik med njima, si pa moraš že prej porihtati v glavi in se vedno zavedati, da je prvi še vedno otrok, ki ne sme zaradi mlajšega postati na enkrat velik.

Joj, ste me presenetile. Kako smo si podobni, a ne? Sicer pa, mogoče je isto, kot bi vprašala, ali imaš raje očeta ali mamo? Ne bi se mogla odločit…

Kaj pa vem. Na očeta in mamo vseeno ne gledaš tako …”s srcem”, ju ocenjuješ bolj z razumom. Otroka pa imaš rad ne glede na napake, ki jih ima, ne glede na neumnosti, ki jih stori…

Med mojima je 6 let in 2m razlike. Sem mislila, da nikoli ne bom mogla imeti drugega tako rada kot prvega. Zdaj pa je drugače. Ljubezen do drugega je hkrati prežeta še z ogromno skrbi in včasih nehote pomislim, da imam drugega malo rajši, ker je mlajši. A ko zagledam prvega, ga tako rada stisniem k sebi in poljubčkam, čeprav mu ne paše preveč ;))) Definitivno imam oba enako rada, le da me na trenutke okupira eni več in nato že drugi več. Pa me eden pojezi, pa me drugi nasmeji. In tako ves čas, znova in znova…

Boste videle kako bo luštno.

Nikoli,ampak res nikoli se nisem ubadala s takšnimi mislimi in občutki.Vsak otrok je unikat za sebe in res je,da ni možno v takšnih primerih ljubezen deliti,ampak množiti.
Ne vem,zakaj ene toliko komplicirate o tem.
Mame,ki so imele po 10,12 ali še več otrok,si lahko mislite,kako bi morale svoje srce razdeliti (dobesedno raztrgati),če bi stvari potekale tako,kot imate nekatere v mislih?

Matere, ki so imele po 10 ali 12 otrok, so dajale otroke za male pastirje, ce so bli fantki, ali pa za pestrne, ce so bile puncke, tam pri kaksnih petih ali sestih letih, pa so jih potem videle enkrat na leto, ce so preziveli.

Tko da jaz na mite o starih dobrih casih ne kaj dosti posodim.

SG

Kaj pa ljubezen med otrokom in možem. Mi je sestrična zadnjič rekla, da se to sploh ne da primerjati. Otroka ima veliko raje.

Ljubezen med možem in ženo je pa zame nekaj čisto drugega kot ljubezen med staršem in otrokom. Na nekem čisto drugem nivoju,… Enostavno se ju ne da primerjat.

San giorgio, tu pa se strinjam s teboj. Taka mama žal ni imela kaj dosti časa za otroke, da ne omenjam, da so morali služiti in so eden drugega vzgajali.

To je primerjava za velikost srca.In tega se ne da deliti.Srce je ali pa ga ni.

Prebiram ta vaša razmišljanja o takšni in drugačni ljubezni pa bi še jaz dodala svoj piskerček in vam vrgla koščico za glodajnje.

Takole jaz gledam na vse skupaj: Nikoli ne bi svoji hčeri naredila tega, da bi bila edinka. Zakaj ?? Če se življenski cikel odvija normalno potem starši prej ali slej umremo. Kaj človeku takrat ostane od družine ?? Mislim, da je veliko lažje če nisi čisto sam na svetu…..

Kaj ko bi pri razmišljanjih o ljubezni do svojih otrok preden pomislimo koliko in kako imamo MI katerega radi postavili na prvo mesto svoje sedanje in bodoče otroke.

Ko sem rodila svojo hčer sem se v trenutku zavedla, da je tu bitje, ki meni ni dolžno prav nič, jaz sem tista, ki sem ji dolžna vse.

Lp,

MG

Prav imaš, MG. Na to pa res vse prevečkrat pozabim. Takšno mišljenje pa res postavi vsako stvar na svoje mesto. Hvala!