Družine brez otrok
Eni pa odkrito kažete strah pred prihodnostjo. Dajte se umirite in živite t.i. brezskrbno življenje, boli vas briga, kaj si misli sosedova frančka, jožica, tonček in živite svoj opevani in popoln lajf, kot ga jaz baje ne morem.
Mimogrede, smrkavc je pogrnil na maturi, se grem sikirat in tečnarit, da bo sodelavka lahko potem okrog razlagala, kako naporno je imeti frocovje.
Srečno.
Vzela si dve skrajnosti veliko kmečko družino, katero naj bi imela sama in samo tečno akademsko izobraženo starko (pozor in to pri 40-tih), ki je imela skozi življenje mnogo prijateljev in znancev. Prvič je tukaj ogromno stvari, ki kaže na to, da si si vse gladko izmislila. Drugič pa vse bolj kaže kakšen je tvoj pogled na samske ljudi oz. tiste brez otrok. Veselo sanjaj še naprej!
Vzela si dve skrajnosti veliko kmečko družino, katero naj bi imela sama in samo tečno akademsko izobraženo starko (pozor in to pri 40-tih), ki je imela skozi življenje mnogo prijateljev in znancev. Prvič je tukaj ogromno stvari, ki kaže na to, da si si vse gladko izmislila. Drugič pa vse bolj kaže kakšen je tvoj pogled na samske ljudi oz. tiste brez otrok. Veselo sanjaj še naprej!
[/quote]
Kaj naj rečem,eni skonstruirate vse živo iz preprostega zapisa dejstev.
Dejstvo je, da smo samski z leti vse bolj samozadostni, nedružabni……..če me še pred 20 ni motil otroški hrup, sedaj me, če sem pred 20 sklepala znanstva brez problema, je sedaj drugače, vedno bolj se moram siliti, da ohranjam minimum soc. stikov. Da moram sedaj v bolnišnico in da delim sobo s kakšno podobno, bi morala napeti vse sile, da bi to prenesla, pred 20 leti, ko sem bila sredi 30-ih, pa bi brez problema.
To so gola dejstva, in zapisi jih potrjujejo. In na koncu štejejo samo srečni trenutki, pa naj bodo ti zaradi česarkoli, tudi dobra knjiga, rojstvo vnuka……vsak vrednosti po svoji letvici.
PS
Moja stara mama je definitivno bila srečnejša v mojih letih kot jaz.
Tudi jaz poznam take pare, ampak le poznam, ne upam si soditi kako je v zakonu, da me ne bo spet presenetil kak klic. To velja tudi za pare z otroki.
Nikoli mi namreč ni bilo jasno, kako vsi toliko veste o intimi drugih.
[/quote]
No, jaz precej dobro poznam tudi intimo enega takega para brez otrok, ker sva s tipom dobra prijatelja že od srednje šole. In ja, če se ima par res rad, se to opazi.
Pustijo starše hirati v domovih za starejše občane in tudi obiski so vedno redkejši ali pa jih sploh ni. Ko pokasirajo dediščino in imajo svoje družine, se za starše bolj malo brigajo. Tako, da otroci niso nobena garancija na stara leta.
[/quote]
Tega je dosti ja.
Znanka ima 5 otrok, en kup vnukov, nekaj pravnukov. Hira pa v domu za ostarele. En sin je dobil vse njeno premoženje, vključno, da upravlja z njeno penzijo (ki je visoka, višja kot je strošek doma). Ona pa nima niti za kavico in telefon denarja. Ostali otroci pa so jezni nanjo, ker je vse enemu sinu zapustila in je ne obiščejo, ne pokličejo. Nič. En je vse pokasiral, drugi so pa jezni nanjo in to je to.
Kljub številni familiji je osamljena, brez obiskov, od vseh pozabljena.
Pa žal ni edin tak primer.
Ne piši bedarij. V mislih imam tisto tvoje prepričanje, da je vsem, ki nimajo otrok, žal, da jih nimajo.
Daleč od tega.
Najprej pišeš kako oh in sploh super ste in tako naprej.
Potem pa tako trdiš nekaj, kar še zdaleč ni res. Če bi bilo pri tebi vse tako oh in sploh super, ne bi tako 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} trdila nekaj, kar pa sploh ni res.
Razmisli o tem.
No ja. Nič ne moreš naprej vedeti. Ti privoščim, da bo res tako, ampak dokler ne doživiš, ne moreš vedeti. Sem poznala kar nekaj ljudi, ki so zgledno skrbeli za svoje zdravje, pa so bili na stara leta odvisni od pomoči drugih ljudi. Bolezen lahko trešči tudi “zgledne”.
Pa ne gre tu samo za “brisanje riti”. To navsezadnje lahko počne tudi plačana negovalka. Gre za to, da imaš nekoga svojega na svetu. Ljubezen staršev do otrok in obratno je nekaj posebnega in večnega. Je neka posebna vez. Če so odnosi ta pravi, seveda. Kar seješ, to žanješ.
Nekaterim ni dano, da bi bili starši. Nekateri iz bioloških razlogov, nekateri ne najdejo pravega partnerja in se ne odločijo za neodgovorno starševstvo.Taki zaslužijo podporo, jih spoštujem; mnogi namenjajo svojo energijo otrokom iz sorodstva ali delujejo v dobrodelnih organizacijah.
Tistim pa, ki so vam Maldivi in vaša komotnost več kot otroci, pa sporočam: kar sejete, to boste žele. Biološka ura bo odbila. Zagrenjene in arogantne stare babe se pa vsak izogiba.
Take so ponavadi te osebe na stare leta. Na koncu pozabljene kot lansko vreme.
[/quote]
Veš iz tvojega teksta prav sije posesivnost.
Kaj boš, če gredo otroci na drug konec Slovenije ali pa v tujino?
Ti hočeš otroke ob sebi, ko boš stara. Pa si pomislila, da imajo mogoče otroci načrte it recimo v tujino?
Enim vam pa res ni jasno, da se vas ne bodo otroci večno držali za kiklo.
Zdej skrajnosti nikoli niso dobre in pravi pokazatelj povprečnega stanja. Je pa od vedno veljalo, da so ljudje brez otrok na stara leta postali čudaki. Ker so taki bili. izjeme pa seveda vedno so. Še huje je, če ostanejo samski. Ma ne poznam normalnega človeka, ki je samski in brez otrok na stara leta. Zagrenjen, nerazumevajoč, brez vsakršne flexibilnosti, pa čeprav je v mladosti prepotoval ves svet.
[/quote]
Iz tebe pa na celi fronti sije fovšija :).
Aja, poznam kar dosti žensk, ki so zacvetele, ko so postale ponovno samske.
Jaz ti res privoščim lepo življenje in uživanje in tudi nočem vsiljevat karkoli da je treba met otroke..
Ampak, tudi jaz sem bila podobna kot ti. Ampak, se zgodi, pride otrok..in ni ga denarja, dopusta, ne moškega, ne prostega časa ..ki bi ga menjala za otroka. In celo dva imam.
Predstavljaj si, da ti nekdo po sili razmer da otroka, za katerega moraš skrbet nekaj časa. Sigurno bi nastala neka vez, še na žival se navežeš in te spremeni, pa da se na nebogljenega otroka, pa magari ni biološko tvoj, ne bi.
[/quote]
Sicer bom kmalu ven iz rodne dobe. Do takrat bom pa še res v strahu, da kdaj kontracepcija odpove. Ker nosečnost bi zame bila katastrofa.
Da bi mi pa kdo kar dal otroka? Zakaj že? Saj pa otrok ni stvar, da jo kar daš nekomu. Če nek otrok ostane brez staršev, ga dajo v posvojitev. Ne pa kar nekomu.
Jaz pa trdno verjamem, da vsaka srečna družina temelji na dolgoletni zvezi brez otrok. Vse ostalo slej kot prej konča narazen. Kaj boš potem s tako družino, če je itak obsojena na propad.
Glede tistih dolgoletnih zvez brez otrok bi pa rekel, da je s tem približno isto kot v familijah, kjer so otroci odšli živet v tujino, zdaj sta pa starša sama doma. Takih ni malo. No, ja, pošiljajo jim slike in slišijo se prek skypa, ni pa to ne vem kaj.
Če nekdo ni ravno obseden s tem, da se mora njegov rod za vsako ceno nadaljevat, ne vidim problema v tem, da v neki zvezi ni otrok. Bolje to kot pa družine, v katerih mame svojih otrok ne morejo in ne morejo pustit iz svojega gnezda, da svobodno poletijo in si ustvarijo svoje življenje. To tiščanje družine skupaj za vsako ceno mi ni bilo nikoli všeč.
Človek se rodi in umre sam. Mora bit sposoben tudi sam živet in preživet. V dvoje je lažje, ni pa nujno, da je tako. Življenje lahko tudi negativno preseneti.
Tale družina, če v resnici obstaja, je problematična. Ampak take so v manjšini, se strinjaš?
Verjamem, da so v domu osamljeni tudi ljudje, ki imajo otroke. Zato sem napisala: kar seješ, to žanješ. Vzgoja je zahtevna reč, tu ne moreš improvizirati. Tudi sam se veliko naučiš, ko spremljaš in usmerjaš najprej rast svojih otrok in nato še spremljaš rast svojih vnukov. Neprecenljivo! Ne zamenjam za nobene Maldive (boš rekla: o moj Bog! hehehe).
Ne bom verjela, da je na svetu še kakšna ljubezen bolj globoka kot je vez med starši in otroci. Tu sploh ne gre za par let. Ta vez je trajna in včasih je skrita. Včasih se pokaže šele, ko je prepozno. Včasih obstaja v čudni “verziji” – vidim pri enih mojih sosedih. Kdor gleda površno, pač tega ne razume. Treba je gledati s srcem, je rekel Mali Vitez.
Verjamem pa, da obstajajo tudi srečne zveze brez otrok. Sem že napisala: nekaterim ni dano. Niso zato nič manj vredni. Razen, če se za jalovo zvezo odločijo zaradi egoizma in materialnih stvari. Takih ne spoštujem – a jih po mojem ni veliko. Vsaj jaz nobenega ne poznam.
P.S.: danes sva z mojim dveletnim vnukom spuščala avtomobilčke po klančini. Koliko enega vriskanja in smeha in otroškega čebljanja! Ne zamenjam za nobene Maldive, častna lopovska!
[/quote]
To o močnih vezeh med starši in otroci je tudi larifari. Eni imajo močne vezi, drugi ne.
Mojemu očetu nikoli ni bilo mar zame in to mi je tudi vedno govoril, od malega, do odraslega. In tudi nikoli ni bilo nobene vezi med nama. Dol mu je viselo, ko sem bila par tednov v bolnici…
Moj stric je tudi zapustil ženo in pobegnil v tujino, da mu ni bilo treba plačevat za otroke. Seveda ni želel nobenih stikov.
Mojo sestrično je fant zapustil takoj, ko je zanosila. Otroka ni nikoli niti ogovoril pa so bili v istem kraju doma. Toliko o tem, da so te neke globoke vezi. Pri enih ja, drugim ni niti malo mar za lastne otroke.
Pa še kar nekaj takih primerov poznam, ko otrok sploh ne pozna očeta, ker je ta skliznil.
Moja mama je pogosto v bolnici. Že večkrat po nekaj mesecev skupaj. In seveda ima potem takšne in drugačne ‘cimre’ v sobi.
In glej ga zlomka, skoraj vse te ženske imajo otroke. Pa marsikatero noben niti ne povoha ne, ker je tečna, zoprna, zlobna. Logično, da je otroci ne obiščejo. Tako, da tisti, ki imate otroke zato, da vas bodo na stara leta obiskovali… se zna zgoditi drugače. Kar veliko zoprnic je tako po bolnicah in jih otroci niti pogledat ne pridejo.
