Tudi jaz upam, da bo najina hčerka dvojezična. Pravzaprav je pri nas druga situacija – upam, da bo mož vztrajal in govoril v njegovem maternem jeziku – bosanskem, midva med seboj namreč govoriva slovensko, pa vrtec bo slovenski, pa vse okolje… Bo treba prinesti pravljice in kasete in CDje iz Mostarja…

Naja, le vztrajaj!

Lep pozdrav, S

Hej!

Cukercek, to si tako lepo povedala in babica vam je hvalezna:)))

Seka; ucila sem v obdobju, ko smo se praznovali 29. november.
V prvem razredu – ucna tema: Bratski narodi- republike.

Ni bilo treba teoretizirati – otroci v razredu so bili del teh narodov.
Bilo je zelo lepo, ko so peli uspavanke, ki so jih slisali pri babicah, pravljice prav iz njihovega kraja in ziv jezik, melos pesmi…
Imela sem otroke, katerih stari starsi so ziveli po celi Jugi do Mkedonije.
Skozi vse solsko leto sem jih vzpodbujala, da niso pozabili jezika starih starsev.

Mogoce bo sedaj kdo rekel, da ni bilo prav. Pa je bilo, ne zaradi teorije bratskih narodov, zaradi korenin in spostovanja se kaksne druge kulture.

Lep pozdrav Babi

babi, kaj bi dala da si mi bližje, že branje tvojih postov me pomirja,….lep pozdrav

Jaz se pa s teboj povsem ne strinjam, čeprav načelno nimam nič proti dvojezičnosti, ki poleg jezika vključuje tudi kulturo in običaje.
Če bi bila ti rojena v Srbiji, tam dalj časa živela in se kasneje preselila v Slovenijo, kjer bi se šele naučila slovenščine, bi te povsem podprla. Tako pa se mi zdi, da si v resnici že naturalizirana Slovenka, jezik odlično obvladaš, ga uporabljaš vsak dan in v vseh okoljih, s sorodniki pa govoriš v materinščini bolj iz potrebe po družinski pripadnosti, ki jo izražaš na ta način, kot pa zato, ker slovensko z njimi ne bi mogla govoriti.
Absolutno se mi zdi primerno, da otroku razložiš svoje poreklo, ga pelješ v svojo domovino, gojiš stike s sorodniki, a to je po moje dovolj. V tvoji prejšnji družini bo dobil mimogrede dovolj stika s tvojim jezikom, da se bo lahko sporazumeval z njimi, otroci so kot spužve, mimogrede so bo naučil jezika in res ne vidim potrebe, da bi ga ti begala z dvojezičnostjo doma.
Navsezadnje ti bo morda otrok, ko bo starejši, odgovarjal v slovenščini, če bo tako hotel, in na to ne boš mogla vplivati.
Si razmišljala o tem, da bo morda tvoj otrok potreboval kakšno pomoč pri nalogah v šoli – pri spisu, slovnici, kako boš pa to izpeljala?
Ali tudi s svojim možem doma govoriš v srbščini in zakaj ne? Šele tako bi razumela tvojo potrebo po lastnem jeziku – če bi ga uporabljala ves čas, razen, ko to ne bi bilo možno zaradi sporazumevanja z drugimi.
Oprosti, če se motim, a ne morem se znebiti vtisa, da hote malo kljubuješ možu, in samo ti veš, zakaj. Morda te boli, ker imaš občutek, da hoče včasih zatajiti tvoje poreklo?

She, absolutno se ne strinjam s tabo! To je tako, kot ce bi jaz po tvoji logiki torej morala govoriti s hcerko v anglescini. Ze 15 let zivim v anglesko-govorecem okolju, anglescina mi je kakor materni jezik, z mozem govorim v anglescini, okolje govori po anglesko, jaz bi pa zato tudi morala govoriti v anglescini s hcerko. To je vendar neumnost, mi niti na kraj pameti ne pride, saj imam vendar svoj materni jezik in to je slovenscina! Tako ga ima tudi Naja, oziroma, ona ima dva!

Otrokom NE povzrocimo problemov s tem, da jim predstavimo dva jezika, ki sta materna obema starsema. Nasprotno, s tem otroku podarjamo neprecenljivo sposobnost razumevanja koncepta vec jezikov in seveda zmoznost komunicirati v dveh ali vec jezikih.

To da se bo mogoce nekega dne otrok odlocil uporabljati samo en jezik (kar se redko zgodi, pa se takrat je za krajse, obicajno (pred)najstnisko, obdobje), pa sploh niti malo ne razvrednoti dara, ki ga ima otrok, oziroma oseba, ki ima vec kot en materni jezik.

LP,
Meli

Draga She,
materin jezik uporablja že celo življenje pri komuniciranju s svojo družino, se pravi najdražjimi in najbližjimi.
In zakaj bi kljubovala možu?

Nihče in nikoli ne more dati otroku tistega, kar mu lahko daš ti!!!!!

Nataša

Spet se oglasam na to temo, ker imam izkusnje s tem. Moj 4.5 letnik odrasca s tremi jeziki. Najbolj pomembno se mi zdi, da se na zacetku dolocijo pravila, ki pa so pomembna samo prve 2 leti, mogoce 3. Potem otrok razume kaj se dogaja in se sam odloci kaj bo govoril in skoraj vedno prevlada jezik okolja.
Npr. ce ima otrok babico, ki jo vidi dokaj pogosto, potem je dovolj, ce z njim govoris srbsko samo doma in se tega pravila natancno drzis. Drugace pa priporocam, da vsaj 2 leti vztrajas in govoris samo srbsko. Potem pa je cisto vseeno. Otrok bo vse razumel, mogoce bo srbski jezik na zacetku pasiven ampak ob prvi priliki, ko pride babica, bo brez tezav spregovoril.
Otroci tocno vedo kateri jezik morajo uporabiti. Ce samo zaslutijo, da oseba razume vse, bodo uporabljali svojega najljubsega. Ce pa ugotovijo, da oseba tega ne razume, se bodo na vse pretege potrudili, da ga bo ta oseba razumela.
Otrok bo do zacetka sole ze zelo dobro obvladal oba jezika in tam vsekakor ne bo imel tezav. Samo brez skrbi. Vse poteka zelo naravno in otroci prav nic ne komplicirajo. Za to navadno poskrbimo odrasli.
lp

She, se strinjam s tvojim razmišljanjem. Dodajam samo svoj pomislek: Posebno Srbi zelo poveličujejo svoj materni jezik, saj vsi poznamo njihov rek: Govori srpski da te razumije čitav svijet! – Jaz menim, da je zelo lepo, če Naja31 želi svojega otroka naučiti tudi jezika, ki je njen rodni jezik. Moti me samo to, da Srbi zadnje čase kar zahtevajo, da jih v Sloveniji priznamo kot manjšino. To pa ne gre tako! V Sloveniji sta avtohtoni dve manjšini, italijanska in madžarska. Vsi ostali so priseljenci in nimajo pravice zahtevati status manjšine. Za seboj to potegne – vse dvojezično in celo cirilico pa še kaj hujšega… Še niso tako daleč stran časi, ko so bile vse železniške postaje v Sloveniji opremljene s cirilico in še marsikaj drugega. Tega v osamosvojeni Sloveniji ne želimo več doživeti. Zato naj Naja31 kar uči svojega otroka srbščine in naj se obenem zaveda, da zato ne bo “manjina”.

Drage punce,

zahvaljujem vam se za vse mnenje.
Prepricale ste me, da sem se pravilno odlocila in, da moram vztrajati pri tem. Tudi moz je prebral vase odgovore in mislim, da me zdaj bolje razume.

Ne vem pa kako naj bi pri tem slo za kljubovanje mozu. Nisva porocena zato, da bi drug drugemu kljubovala , ampak zato ker se imava rada.

Hvala vam se enkrat.
Lp, Naja

spoštovana Janja- jaz se pa s teboj ne strinjam,glede več stvari. Tukaj sem od rojstva in prvič slišim,da srbi zahtevajo,da se jih prizna kot manjšino.Čudno da take govorice niso prišle do mene.

Prej je bila ta država Jugoslavija, enotna država za vse narode in v taki državi so tudi živeli vsi narodi, se priseljevali, odseljevali- nismo imeli pasoša,če se še spomneš. Kaj ti pričakuješ,da zdaj,ko se je Slovenija osamosvojila, poberemo cunjce in odidemo? kje pa ti živiš Jaz sem v Slovenija prišla kot 1 letna deklica,ker so za mojega očeta prosili da ga premestijo sem,(ima posebne ročne spretnosti, zaradi katere ga je Ljubljana hotela imeti. Toliko o tem zakaj sem prišla sem.

Druga stvar je zakaj mi govorimo v srbohrvaščini, zato ker nismo Slovenci in nikoli to ne bomo, pa ne da to nebi hotela biti ampak zato ker je mož tudi srb, lepo te prosim kako naj govorim z njim? kako naj se pogovarjam z mojo taščo s katero se slišim na dva dni, z mojimi starši, z vsemi našimi prijatelji? družimo se z srbi in hrvati zato ker so to ljudje katerim lahko zaupam, jih imam rada iz ogromno razlogov.
Z Slovenci se ne družim(razen v službi) pa še tisti me izkoriščajo maksimalno, zato ker sem z leti ugotovila,da vsak bodisi sosed,sodelavec ali znanec zelo, zelo rad pride k nam na večerjico, da jim naredim kake usluge, posodim denar itd. pojejo, popijejo,posedijo in odidejo…NIKOLI pa se nobeden od njih ne spomni,da bi povabil mene ali mojo družino.In zakaj bi potem govorila stalno slo. jezik?? govorim v službi in v trgovini,kje še hočeš??? lep pozdrav

Res ne vem, zakaj si sama tako šokirana, če kdo pretirava v drugo smer, če sama pretiravaš in poenostavljaš.

Po tvoje so torej Slovenci sami zadrti izkoriščevalci, nevredni tvojega prijateljstva. Krasno razmišljanje. V bistvu točno na nivoju zadrtih slovenskih ancionalistov, le da si ti pač v drugo smer.

Točno tako.

In kaj ima to veze s to temo?

Je treba vedno udarit z nacionalizmom in paranojo?

Ne vem, kje vidiš v mojem postu paranojo in nacionalizem?
Podala sem samo svoje mnenje, menda imam pravico do njega?
Če pa ti moje mnenje ni všeč, če rečem, da je lepo, ker bo Naja31 učila svoj jezik otroka, obenem pa še, naj Srbi ne mislijo, da bodo pridobili status manjšine, ker so pred nedavnim vložili zahtevek po priznanju v parlament (vsaj brala sem v Delu o tem) ti ne morem pomagati. Mislim, da nikogar nisem žalila, tega namena sploh nikoli nimam. Malo več domovinskega ponosa ti pa ne bi škodilo, seveda, če nisi med tistimi, ki bi radi manjšino in nas Slovence sovražijo, kot “cukerček”…
LP

cukrček, prosim, če si še enkrat počasi prebereš moj post in boš videla, da je daleč proč od vsega tistega, kar si ti napisala. Meni je malo mar v katerem jeziku se ti sporazumevaš s svojimi, najbolj normalno je, da govorite med seboj v materinščini-srbščini. Niti z besedico nisem nakazala, da “poberi cunjice in odidi”. Tudi mi je vseeno, če se raje družiš s srbi in hrvati (namenoma pišem z malo začetnico, kot si pisala ti), njim praviš lahko zaupaš, nam Slovencem pač ne. Čeprav živiš že od otroštva v moji domovini Sloveniji, se mi zdi neverjetno, da vseeno vztrajaš, ker po tvojem Slovenci nismo vredni tvojega zaupanja in te tako strašno “maksimalno” izkoriščajo.
Sama sem dolgo živela v kraju, kjer je ogromno južnjakov pa se nismo nikoli sovražili pa tudi ne pretirano družili. Ne mi ne oni nismo imeli te potrebe. Tako se nam je zdelo najbolje. Kajti že star pregovor pravi: enake sorte ptiči vkup letijo.
Kar se pa manjšine tiče se pa pozanimaj, mislim, da si premalo poučena.
Tudi tebi lep pozdrav!

janja- enake sorte ptiči vkup letijo, dobro si to napisala.Ravno to sem ti hotela povedati s tem,da se ne družim z vami v bistvu jaz bi se ampak se vi držite visoko. Mene sodelavke imajo rade, slovim po pedantnosti, požrtvovalnosti do drugih in da ne naštevam,rade pridejo k meni mapk sem jaz užaljena,ker ste vi tako hladni in ravno zaradi tega govorim svoj jezik,ker ga nimam kje uporabljati razen v službi. Nisem sovražna, bognedaj do nobenega- nikoli bila.
Počasi mi vse to preseda, kamor koli se ozrem,karkoli berem stalno te besede”pojdite, če vam kaj ni všeč”. Meni je dobro,od nobenega nič nočem,naredim za vsakega kar se da pa tudi nemogoče stvari sem že počela, jaz sem enostavno užaljena, evo ti še primer od enega tedna nazaj.

Imam sodelavko kateri stalno nekaj pomagam,pride k meni.če je žalostna, če je vesela, če kupi kaj novega, če se pelje mimo mene, če to če ono….
bila sem pri frizerju zraven njenega doma, prišla je tja,da vidi kako so me postrigli. Šle smo ven in se pogovarjale, začele se trest od mraza, nakar jo vprašam,če je v okolici kaka gostilna, da spijemo kavo. Odpelje me tja, vsedemo se, naročim kavo ona pivo in za sina sok z smetano. Plačam jasno jaz,ker ona nikoli nima. Ko sem se vozila domov mi je šlo na jok,zaradi tega, da niti omenila ni da bi šle lahko k njej recimo na kavo.Prisegla sem si,da jo bom na lep način odstranila od moje hiše za vedno.,ena “južnjakinja” bi ti recimo skuhala zadnjo žličko kave,kar bi jaz tudi zate ti pa zame nikoli,glede poučenosti pa;malo gledam tv,kuham,pomivam,brišem,učim se z otrokom, ljudje z katerimi se družim pa ne govorijo o takih stvareh. lep pozdrav

Jaz imam pa glede tega “mešane občutke”. Po eni strani se mi zdi prav in pohvalno, da otroka naučiš večih jezikov. Več jezikov vsekakor koristi, nikoli ne škoduje. Vendar ne razumem točno, zakaj bi ti izključno morala z njim govorit samo srbsko. Tu se strinjam s She: če bi bila ti rojena v Srbiji, potem je razumljivo. Meli, v tem je razlika s teboj, Naja je rojena v Sloveniji, ti pa, vsaj kolikor sem razumela, nisi rojena v Angliji, ampak sedaj živiš tam. Mogoče narobe sklepam. Pa vendar. To, “negativno” mnenje, je morda posledica izkušenj iz okolice. Živim v okolju, kjer je precej priseljenih “Slovencev”. V glavnem so starši ali zdaj celo že stari starši prišli z juga, od Hrvaške do Makedonije. Njihovi otroci, oziroma vnuki, se med seboj pogovarjajo ali srbsko (ali hrvaško ali nekaj vmes) ali pa slovensko z zelo zelo južnjaškim naglasom. Se opravičujem zaradi izraza, ne vem, kako naj drugače razložim. Res bi razumela, če bi to bili otroci oz. najstniki, ki so šele zdaj oziroma pred parimi leti prišli v Slovenijo, vendar to so otroci, ki so tu rojeni, celo njihovi starši so zdaj že rojeni tu, tu hodijo v šolo… Nekako ne gre v uho. Spoštujem vsako slovensko ali katerokoli narečje tujega jezika, vendar slovenščina s tujim naglasom je opravičljiva več ali manj samo tujcem. To pa ti otroci spet niso. So Slovenci. In prav tako poznam veliko Slovencev, ki se srbskega ali hrvaškega jezika niso učili doma, niti v šoli, pa ga vseeno obvladajo. Se pravi, da se ga da tudi naučit nekako sproti…glasba, revije, filmi… če temu dodaš še kako domačo lekcijo, ni dvoma, da se ne bi naučil srbsko. Ali pa se motim. Sicer je pa odločitev tvoja.

Govori z otrokom srbsko! Z možem sva se odločila drugače (v stilu, se bodo otroci že naučili, ko bodo na obisku pri njegovih, pa preko TV, stripov) in mislim, da sva napak ravnala. Zdaj si recimo hčerka pri 6 letih zelo želi znati srbsko (da bi lahko komunicirala s sorodniki), pa ji ne gre najbolje od rok, pa še zmeda v njeni glavi (mešanje besed) je veliko večja kot bi bila, če bi mož z njo od rojstva govoril v svojem jeziku. Vsaj tako mislim. Je pa res, da zna biti v tejle naši ljubi deželi včasih to zoprno, ravno zato, ker gre za južni jezik. In priznam, to je bil razlog, zaradi katerega je meni povsem odgovarjalo, da se je mož takrat pred leti odločil, da otrokom ne bo “težil” s srbščino. Ampak z današnjo pametjo bi se odločila drugače, zagotovo!

Srbsko bi otroček vsekakor moral znati, že zaradi sporazumevanja z babico, dedkom in sorodstvom. Če ga ne boš učila zdaj, ga boš morala naučiti kasneje.

Razvoj govora je zelo povezan z razvojem mišljenja. Učenje govora tudi pogojuje razvoj človekovega mišljenja. Ko človek osvoji nek jezik, osvoji tudi sheme jezika, strukturo. V to strukturo kasneje lahko vpenja različne jezike. Ampak struktura se razvije na podlagi prvega jezika, tistega, v katerem “mislimo”. Verjetno bi hkratno učenje dveh jezikov po vsej verjetnosti upočasnilo razvoj govora.

Nauči ga srbsko tako, kot si se ti naučila slovensko. Kdo te je učil? Kdaj? Mislim, da je to najboljša pot.

Jala, srbsko sem se naucila doma, saj smo doma vedno govorili srbsko.

Slovensko pa sva se z bratom naucila “spotoma”, se v bistvu niti ne spomnim, da je bil kaksen poseben trud potreben. V vrtec nisva hodila, tako da se tudi tam nisva mogla. Je pa zanimivo, da je moja mami vedno pravila, da sva tudi ko sva se midva sama igrala doma medseboj govorila slovensko, saj je bil to nama “jezik za igro”, ker sva bila navajena, da na dvoriscu, ko sva se igrala s sosedi, vedno govorimo slovensko.

Ravno moja oz. najina izkusnja, kako sva se zlahka naucila jezika okolja in danes nimava nobenih problemov mi je dobra vzpodbuda za mojega otroka.

Lp, Naja

Hej!

Prisrcen podatek. Na nas mali trg med stanovanjskimi hisami obcasno pride
na obisk k teti 3 letni fantic s Poljske. Mamica Slovenka.

Z vsemi odraslimi govori slovensko, z otroki pri igri pa poljsko.
Seveda, na Poljskem otroci govorijo poljsko! :))
Me zanima, do kdaj bo to trajalo. Verjetno bo ze letos poleti pogruntal, da v Sloveniji otroci govorijo slovensko. Ampak, ko jih opazujem, se kar vse sporazumejo. 6 letna deklica je povzela ze marsikak poljski izraz.

Otroci imajo vedno svojo logiko, ki je zelo preprosta; ce kdo, smo to odrasli,ki vidimo probleme.

Lep dan Babi

Glej, z možem najbrž govoriš slovensko. Vzemi ta jezik za temeljni ni uči otroka sbrsko, ko si sama z njim. Njegov materni jezik bo potem jezik. ki ga govorite v družini, znal pa bo tudi srbsko.

To je moj predlog. Želim vam veliko uspehov.

Lahko pa učiš otroka in moža srbsko, se tako pogovarjate doma, zunaj pa slovensko? Vsekakor naj obstajajo trenutki (tako kot so bili pri tebi), ko otrok ve, da se govori drugače.

Janja, nimaš pojma!!!!

Napisala si: “Govori srpski da te razumije čitav svijet!”

Tega ne bi rekel noben srb

……ker srbi ne uporabljajo IJEKAVŠČINE

In tudi:
srbi ne “govorijo” ampak “pričaju”…..

ter v tej “poslovici” ni besede “čitav”, temveč se uporablja “celi”

Srbi bi rekli:

Pričaj srpski, da te razume celi svet!!!!!!

Jojojoj kaksna nestrpanost iz vseh strani! Seveda, ko se govori o Slovencih in slovenceljnih, in ko se govori o nasih bivsih sodrzavljanih, potem se emocije zagrejejo, in na plano pridejo vse sorte prikritih nestrpnosti in diskriminacij. Jojoj, kaksna groza. Ce pa bi recimo Naja rekla: “Rojena sem bila v Avstriji (ali pa v Italiji, recimo), hcerka Slovencev, vedno sem doma govorila po slovensko – ta mi je tudi NORMALNO materni jezik. Sedaj sem se porocila z Avstrijcem (Italijanom), naj govorim z otrokom po nemsko (italijansko), ali naj govorim z njim v maternem jeziku?” Potem bi pa vsi v luft skakali, kako je seveda lepo, da ohranja svoj jezik, in da seveda mora z otrokom govoriti po slovensko. 🙁

Janja, po tvojem pisanju sodec, se se na zalost sama ne zavedas tega, ampak imas en cel kup predsodkov o Hrvatih, Srbih, itd, skratka nasih bivsih sodrzavljanih. Skoda, res!

Curecek, zal mi je, da imas taksne predsodke o Slovencih, in da imas slabe izkusnje z nekaterimi ljudmi. Vsekakor nismo vsi zadrti, neprijazni ali skrti. Pravzaprav, jaz poznam zelo malo taksnih ljudi: vecina nasih prijateljev v Sloveniji bi dala roko v ogenj za nas, in za ostale so-ljudi, ne glede na njihovo vero, nacionalnost, barvo koze, spolno usmerjenost, osebnostno ekscentricnost…

Naja, tebi pa se enkrat polagam na srce: z otrokov naj vsak govori v svojem maternem jeziku, pa bo otrok dobil najboljse, kar lahko glede jezika in sposobnosti komuniciranja.

LP,
Meli