Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek dvojezičnost – potrebujem nasvet

dvojezičnost – potrebujem nasvet

Drage mamice,

upam, da mi boste lahko pomagale.
Z mozem v aprilu pricakujeva prvega otroka.
Moj materni jezik je srbski, moji starsi so Srbi, ki so vecino zviljenja preziveli v Sloveniji, jaz sem tu rojena, in tudi Slovenijo smatram za mojo domovino. Doma smo med seboj vedno govorili srbsko, tudi danes v komuniciranju z bratom in babico govorim s srbsko. S slovenscino nimam niti najmansjih tezav, se sploh ne opazi, da ni moj materni jezik.
Moz je Slovenec. Zadnje case imava hude debate glede tega ker sem jaz rekla, da bi rada z mojim otrokom govorila v mojem maternem jeziku.
Pa ne gre za kaksne obcutke nacionalne pripadnosti, sploh ne, saj jih tudi ne gojim, pri meni gre izkljucno za to, da imam obcutek, da z lastmi otrokom ne morem govoriti v jeziku, ki meni ni materni.
Moz se s tem ne strinja in pravi, da bo potem otrok samo zmeden in, da se njemu to sploh ne zdi tako logicno kot meni.
Jaz mu poskusam to razloziti s primerom, da bi se midva zdaj preselila npr. v Francijo, da bi on s svojim otrokom govoril slovensko, ne? On pa trdi, da
bi verjetno francosko. Jaz tega ne razumem, saj se mi zdi, da je tvoj materni jezik del tvoje lastne identitete, ne glede na to v kateri drzavi zivis.

No, zdaj sem pa jaz zacela dvomiti v lastno odlocitev. Mogoce samo trmasto vztrajam in mogoce ima on prav. Kaj ve mislite?
Meni se zdi, da bi to lahko otroku kvecjemu koristilo v prihodnjem zivljenju, moz pa misli, da ga bo to samo zmedlo.
Hvalezna bom za vsako vase mnenje.

Lp, Naja

vztrajaj!!
jezik je nekaj najbolj dragocenega, kar lahko das otroku.
veliko je dvojezicnih otrok (btw bo tudi moj) in znanje se enega jezika jin lahko samo koristi.
ceprav seveda na zacetku pride do raznih interakcij in si otrok lahko sposodi kasno besedo: npr, bo govoril slovensko z ocetom, pa namesto miza rekel stol ali kaj pdb., ampak zaradi tega ne bo nič zmešan ;))

otrok ne bo niti malo zmeden

prav je, da z njim govoriš, kot sama čutiš

kaj pa otroci z bolj “oddaljenih” mešanih zakonov? vse je o.k.

bojda je celo dokazano, da so možgani dvojezičnikov bolj razviti

Glede na to, v kakšnem svetu živimo, kjer še bolj kot nekoč velja “več jezikov znaš, več veljaš”, ni prav nič narobe, če bo otrok znal še kakšen jezik (ne samo dodatnih iz šole)

Brez skrbi, prisluhni svojemu srcu:-))

p.s.
mogoče bo otrok tebi odgovarjal v slovenščini, ti pa daj njemu v srbščini.
Bo prav fletno poslušati:-)

Vsec mi je tvoje razmisljanje. Seveda se pogovarjaj z otroci v materinem jeziku. To se mi zdi lepo in zelo v prid tvojim otrokom. Ce mozu to ne odgovarja, se pogovarjaj srbsko kadar si sama z otroci in ko ste na obisku pri tvoji druzini. Otroci se zelo hitro ucijo. Ko pa ste skupaj z mozem, govorite slovensko. Otroci definitivno ne bodo zbegani.
Moj oce je po narodnosti Hrvat in je od nekdaj z mano govoril hrvasko za kar sem mu zelo hvalezna. Mama je Slovenka in kot druzina smo komunicirali v obeh jezikih, mama samo slovensko, jaz pa oboje. Nisem bila cisto nic zmedena. To je tako preprosto in velik privilegij za otroka.

Draga Naja1,

o tem smo tukaj ze velikokrat razpravljali, saj je kar nekaj forumk v mešanih zakonih. Strokovnjaki predlagajo, da vsak starš z otrokom govori striktno v svojem materinem jeziku že od začetka. Tako otrok ni zmeden in brez problemov preklaplja med jeziki. Poznam družino, kjer je očka Nemec, mamica pa Slovenka in jih je prav užitek poslušati, kako komunicirajo v različnih jezikih.

Pa še link na eno od teh debat :

Vsekakor vztrajaj in z otrokom govori v svojem materinem jeziku. Pa srečno.

Delala sem v vrtcu in poznam kar nekaj takih primerov. Zanimivo je ko npr. mama govori z otrokom francosko, on pa ji odgovarja v slo:)
Ali pa npr.mama govori kitajsko, oče slovensko, oče in mama pa med seboj francosko, in ni otrok nic zmeden. Otrok govori kitajsko in slovensko, in razume malo francosko (2-3 leta star otrok)

Brez skrbi
lP
Urša

Mož ima prav.

Situacija bi bila drugačna, če bi iz Srbije prišla včeraj, ker pa si tu rojena, verjetno ni nobene potrebe, da bi govorila z njim v srbščini.

Brez skrbi, ko bo malo starejši, se bo brez problemov naučil, a se s sorodniki pogovarja v srbščini, tvoja pomoč bo dobrodošla. vendar kot učenje, ne pa kot drug materin jezik.

Tudi pri nas smo dvojezični. Jaz sem odraščala v italijanskem okolju, smo pripadniki italijanske manjšine (moji starši, ne mož), tudi vse šole sem obiskovala italijanske. Z otrokom jaz govorim italijansko, mož slovensko, ko smo skupaj pa vsi slovensko (on skoraj vse razume, tudi nekaj govori). Temu sledi, da ko smo z njegovimi govorimo slovensko, ko smo pri mojih pa italijansko. Ne predstavljam si, da bi z otrokom govorila v jeziku, ki ni moj materin jezik.
Čeprav, moram priznat, da včasih ko sva s ta malo na sprehodu, mi je kar malo “nerodno” govorit italijansko, ker potem vsi bulijo vate in sprašujejo zakaj ta jezik, itd, in ne da se mi razlagat (še posebej, ker včasih pol padejo kakšne politične debate), pa še nekateri mislijo, da je to eno samo afnanje, da z otrokom govoriš v tujem jeziku. Zato, ko sva zunaj, na igrišču, s sosedi, govorim slovensko. Mala še ne govori, me pa zanima, kako bo hotela ona govorit z mano, npr. v katerem jeziku mi bo odgovarjala ko bo v družbi s prijateljčki.
Poznam veliko dvojezičnih družin in ne vidim nobenega problema glede zmedenosti (prva leta je otrok res morda malo zmeden, ker težje preklopi, potem pa gre).
Dvojezičnost je kvečjemu samo prednost, zato ne obotavljaj se!

Kar govori z njim Srbsko. Dodaten jezik ni še nobenemu škodil.

Naj te ne motijo komentarji drugače mislečih. Morebiti bi spremnili mnenje, če bi to bil npr. angeški, nemški, japonski jezik.

Primer prijatelja iz Nemčije:
On je Hrvat, žena Poljakinja, živeli v Nemčiji. Luka se z očetom pogovarja hrvaško, z mamo poljsko, na cesti in vrtcu nemško. Sedaj so vsi v Ameriki in Luka pri svojih 5-ih letih govori tekoče 4 jezike.
Mogoče še dodaten argument. Lukin očka je dr. elektrotehniških znanosti, mami doktoritrala iz poljščine.

Ni slabo, a ne.

Se ne strinjam. Sploh ni vazno, kje si rojen. Materin jezik je materin jezik(ali ocetov) in prav je, da ga znamo. Veliko lazje in hitreje se pa ucijo otroci.

Dvojezičnost tudi s strokovnega stališča ni noben problem. Zdaj se mi ne da razlagati, kako otrok osvaja slovnico, besede, pravila, kako sestavi jezikovni sistem, ker je to pač cela znanost. Tudi če bo otrok na začetku zmeden in bo nekaj let mešal srbske in slovenske besede, je to le znak, da se uči obojega. Nič hudega ne bo niti, ker bo na začetku slišal več srbščine (če boš ti ostala na porodniški) kot slovenščine. Nekje pri 4 letih pa se bodo stvari začele dokončno posedati v sistem, v katerega sodijo (se pravi slovenske besede in pravila v slovenski sistem, srbske besede in pravila v srbski sistem) in potem bo prihajalo le še do naključnih napak. Tudi če otrok še pri 5, 6 letih zamenjuje besede, ni to nič tragičnega. Dvojezičnost ima samo prednosti, strokovnjakov za srbščino bomo pa zagotovo potrebovali vedno več, pa še Alana Forda bo lahko bral (da o velikem večju izboru strokovne literature v srbskem oz. hrvaškem jeziku sploh ne govorim).
Sama sem v študentskih letih učila na jez. tečajih 7 in 8 let stare otroke – v eni od skupin je bil tudi fantek, ki mu je bilo slišati, da starši niso Slovenci. Resda je v slovenščini včasih uporabil tudi kako tujo besedo, nemško se je pa učil hitreje in bolje od vseh, ker mu sploh ni bilo težko presedlati na kak tuj jezik. Stavim, da tudi z angleščino kasneje ni imel večjih težav.

Prav razmišljaš in vztrajaj pri svojem. Znanje jezikov je bogastvo, ki ga ne smemo zanemariti, predvsem pri otrocih ne. Otroci v starosti do 3. let jezike dojemajo veliko bolj globalno in se jih naučijo po čisto drugi poti kot odrasli.

Tudi pri nas bo situacija podobna. Sama govorim slovensko in italijansko, oče otročka, ki se bo rodil v nekaj dneh, je Italijan in zna slovensko le nekaj besed. Strinjava se, da bo vsak od naju z otrokom govoril v svojem maternem jeziku, med seboj pa bova govorila italijansko. Mislim, da se bo moj na ta način naučil tudi precej slovenščine.

Hkratir razmišljam o tem, kako bom otroku predstavila pogovor v obeh jezikih in mislim, da se bom z njim veliko igrala z lutkami – ena lutka bo govorila v enem, druga pa v drugem jeziku. Prav tako mu bova pela in brala v obeh jezikih.
Poskušala bom še z angleščino, vsaj s posameznimi besedami. Če bi govorila angleško tako kot italijansko, bi vsekakor z njim govorila tudi angleško.

Jaz bi vsekakor vztrajala pri dvojezičnosti. Ponuditi otroku znanje jezika in še eno kulturo nasploh se mi zdi izredno velik dar. Izkoristi ga, te možnosti nima vsak.
Občudujem otroke, ki govorijo tekoče več jezikov, še preden so stari pet let. V tem obdobju pijejo znanje kot gobe. V vrtcu se en fantek z mamo pogovarja nemško, z očetom pa slovensko. Soseda se je poročila z Američanom in z otrokoma striktno govori slovensko, čeprav živijo v ZDA.
Žal pa živimo v nestrpnem okolju, kjer je strašno “fensi”, če se otroci učijo evropskih jezikov, tisti, ki s svojimi otroki govorijo v katerem od “južnih” jezikov so pa “neprilagojeni, saj vendar živijo v Sloveniji”, pa “ne da se jim naučit slovensko”,… Tako da na ta račun lahko slišiš kakšno pripombo, za katero pa ti toplo priporočam, da jo ignoriraš.

****************************************** Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

Ti ga le nauči srbsko. Otrok bo od tega samo pridobil, pa glede, da živi v slovenskem okolju, tudi ni take panike, če bo slovenščino osvojil malo kasneje, kot pa srbščino, do česar bo prišlo, če boš ti z njim govorila srbsko.

Mislim, da pa se moraš za to v začetku odločiti, in tako tudi razložiti vsej družini, posebej po moževi strani, saj je možno, da boš pod hudim pritiskom prvih nekaj let, dokler otrok ne bo zadostno osvojil oba jezika. Ker tu ni samo mož, so verjetno še tast in tašča, pa tete in strici.

veliko sreče

Nas primer:

Vnuk zivi v Angliji od enega leta in pol. Nihce od starsev ni Anglez.
Govori oba materina jezika starsev; v anglescini pise krasne eseje, v soli se uci se nemscino in francoscino. Tudi na smucanju v Italiji se kar dobro znajde.

Materin jezik je nekaj, kar otroka stimulira. To niso samo besede, je melodija jezika, ki ga spremlja od rojstva naprej.

Zanimivo, da so ljubkovalni izrazi jezika obeh starsev zelo vcepljeni in jih kdaj uporabi tudi, ko govori anglesko.

Gobica je lepo povedala.

Upam, da bo tudi oci dojel, da imas se kako prav.
Vsak jezik je bogastvo, ki ti ga nihce ne more vzeti.

Lep pozdrav Babi

Absolutno govori z njim v svojem materinem jeziku.
Sama prihajam iz dvojezicne druzine in ti lahko zagotovim, da je to velika dragocenost (neizmerljiva!!), ki jo das svojemu otroku!

A

Se strinjam z večino predhodnic, ki pravijo, da govori materni jezik.
Moja kolegica ima moža Hrvata in živijo v Ameriki. Ona govori slovensko, mož hrvaško, hčerki razumeta in govorita oba jezika in seveda angleško. Ko pa se jima mudi kaj povedat (stari sta 3 in 5 let) sta pa prav pojavni, ko v enem stavku uporabita vse tri jezike. Se jima prav nasmejiš.

Definitivno mislim, da imaš prav ti. Pravilno je, da želiš s svojim otrokom komunicirati v svojem jeziku, ne glede na to, da si rojena v Sloveniji. Navsezadnje si tudi ti s svojo družino vedno govorila Srbsko.

Naj najprej povem, da sem ‘pogojno dvojezična’, vendar ne zaradi staršev, ki sta oba Slovenca, ampak zaradi okolja, v katerem sem se rodila. Od svojega 6. leta starosti poleg slovenščine govorim tudi italijansko, tako tekoče, da se celo Italijani marsikdaj čudijo, kako je to mogoče. Delam v italijanski družbi, preko dneva ogromno gledam italijanske televizije in mi je popolnoma vseeno, če človek govori z menoj slovensko ali italijansko. Pogosto razmišljam in celo sanjam v italijanščini.

In vendar, ene stvari ne zmorem – in mislim, da je ni mogoče v jeziku, ki ni tvoj materni: ne morem se skregati v italijanščini na tak način, da bi popolnoma povedala in predstavila vse, kar si tisti trenutek mislim in čutim. Kolikor poznam meni podobne imajo isto težavo.

Pustimo na stran mene, saj resnično nisem dvojezična, vendar kljub temu vem, kako to gre.
Zato mislim, da je prav, da mati govori s svojim otrokom v jeziku, ki je njej najbližji. Ne samo zaradi kreganja ampak predvsem zaradi izražanja svojih najglobjih občutkov. In ravno te ponavadi občutimo ob svojih otrocih.

Poskusi svar možu predstavit s ste plati.

---------------------------------------------------------------------------------------------- Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce. <http://tamala0801.moj-album.com>

Evo mene, jaz sem taksen primer mesane druzine. Porocena sem z Anglezem, imava 29 mesecno hcerko, zivimo v Angliji.

Vedno, ampak res vedno govorim s hcerko v slovenscini, moz v anglescini (vcasih tudi kaj po slovensko, kolikor pac zna), z mozem govoriva med seboj v anglescini.

Hcerka je navajena vecjezicnih situacij, ker ima tudi v vrtcu pravzaprav same dvo ali vec jezicne prijatelje (zivimo v zelo mednarodnem okolju). Spregovorila je hitro, vendar nerazlocno. Razumela je oba jezika brez problema ze od samega zacetka. Sedaj pa ze govori v stavkih v obeh jezikih in iz dneva v dan vedno manj mesa jezika med seboj. Njen govor v obeh jezikih postaja vedno bolj razlocen.

Torej, jaz si sploh ne znam zamisliti, da bi govorila s svojim otrokom v kateremkoli drugem jeziku kot pa v svojem maternem. Nas in mnogo drugih primerov tudi kazejo, da s tem otrok nic ne izgubi, kvecjemu pridobi.

Zelo podpiram tvojo intuicijo, da govoris s svojim otrokom v svojem maternem jeziku. Le pogumno in dosledno naprej.

LP,
Meli

Vztrajaj!

Otroku bo samo prav prišlo…
T

Mah, otrok ni nič zmeden.

Poznam par, kjer je ona Danka, on pa Slovenec. Ona s svojimi otroci govori samo dansko, on pa slovensko.

Potem poznam par, ko je mama Srbkinja,oče Slovenec. Ona z njimi po srbsko, on slovensko, ni težav.

Moja stara mati je Srbkinja, samo je z mojo mamo vedno govorila samo slovensko. Zato zna moja mama zelo slabo srbsko, komaj kaj.

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

Tako majhnim otrokom to prej koristi kot škoduje in se tudi hitreje naučijo jezikov. Katerikoli dodatni jezik poleg materinega mu bo le koristil!!!

Punce so ti lepo napisale, te okrepile v tvojem prepričanju. Sama sem jezikoslovka, in sem seveda absolutno na tvoji strani. Pa tudi primerov je nešteto, ki dokazujejo, da niso otroci prav nič zmedeni.

Vendar pa je žal eno pisati na forumu, drugo pa živeti resničnost. In če bi bila ti Američanka, sem sveto prepričana, da tudi tvoj mož ne bi imel nič proti, če bi ti z otroki govorila angleško. “Saj to bo otroku koristilo,” bi rekel. On in vsa okolica. Kako zelo cenimo tiste Američane, ki živijo tu in so se vsaj za silo naučili slovensko! In kako zelo preziramo tiste Srbe, ki živijo tu, pa se niso do popolnosti naučili slovensko! Vedno znova me strese, ko vidim, koliko netolerance je okoli nas, koliko rasizma, koliko sovraštva. In zato se moraš že vnaprej “oborožiti”. Veliko opazk boš slišala, marsikak poševen pogled te bo zaobjel. Vendar če boš stisnila glavo med rame in “za ljubi mir v hiši” govorila slovensko, boš vse življenje imela občutek, da otroku nisi dala tistega najbolj primarnega, kar imamo: jezik. In otrok ti bo morda nekoč, ko bo starejši, očital, zakaj ga nisi naučila jezika njegovih prednikov.

Zato: govori z otrokom v srbščini, seveda je lahko vaš pogovorni jezik doma slovenščina, ampak ti mu le poj “svoje” pesmice in mu prigovarjaj s “svojimi” nežnostmi. Ti pa svetujem, da si vseeno morda prebereš kakšno literaturo ali pa se pogovoriš s puncami, ki so to dale skozi: kako reagirati, ko ti otrok striktno odgovarja v slovenščini, kako se z njim pogovarjati, ko so pri njem še drugi otroci, njegovi prijatelji (v takšnih primerih je včasih – to velja seveda za kasneje – bolje, da ostaneš v slovenščini, preprosto zato, da ne bi imeli njegovi prijatelji občutek, da se zanalašč pogovarjata tako, da vaju drugi ne bi razumeli…) in podobno.

Pa veliko vztrajnosti in poguma in energije ti želim! Možu pa le daj za prebrati vsa ta mnenja, ki si jih dobila!

Otroci ne komplicirajo z jeziki. Če želiš, da bi se otrok brez truda in odlično naučil tujega jezika, ga vpiši v jezikovni tečja pred 3. letom. Ne poznajo še slovnice, ne vedo kaj je člen, čas, spol, sklon, samostalnik, glagol, ampak se učijo povsem drugače. V bistvu jim zvadim 😮

Vztrajaj pri svojem, imaš povsem prav.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

mi smo doma z našim fantkom govorili v srbohrvaščini v vrtcu pa (star 1 leto) pa je začel slovenščino.

Danes je odrastel fant, ki je celo osnovno šolo (pri nas doma ) učil dva slovenca slovenščine, na kar je bila njegova učiteljica ponosna jaz pa še bolj.

Doma pa nismo govorili slovensko( zdaj se pogovarjamo v slo.) zato ,ker sem jaz sebi prisegla, da se bo moj otrok znal pogovarjati z svojo babico,ko pride na obisk, ne pa da ga gleda in nič ne razume.

New Report

Close