Fantek namesto punčke
To, kar se ti dogaja, se dogaja tudi drugim, da ne boš mislila, da si edina:
http://med.over.net/forum5/read.php?123,2321106
Ni za pestovat take občutke, ni jih pa tudi za zanemarit in potlačit v smislu “bodi srečna, da …” Lepo strpno s sabo in otročkom, pa boš videla, da bo na koncu vse prav. Zdaj imaš čas, da premisliš, odkod ti občutki. Če boš rabila pomoč, se obrni na Mamo Zofo (gl. link).
Bom odgovorila samo avtorici.
To niso enostavne stvari, ki bi jih lahko kar zanemarila. V času nosečnosti se v ženski dogaja mnogo stvari, zaradi katerih razmišlja povsem drugače, kot bi običajno. In zaradi katerih reagira drugače.
Moj primer ni enak. Ampak mogoče boš vedela, kaj ti hočem povedati. Jaz sem po 2. porodu zapadla v hudo depresijo. Zakaj – o tem ne bi razlagala, lahko povem samo, da spol otroka ni bil razlog. Potrebovala sem 2 leti, da sem ugotovila, da sama ne bom zmogla. Bila pa sem tako na dnu, da bi si vzela življenje. Pa sem vedela, da ni prav, da me oba otroka potrebujeta, da bi ju enskončno prizadela s tem. In tega nisem hotela ampak moji občutki so bili taki, pa jih nisem mogla spremeniti. Zdaj se zdravim in sem dobro. Že nekaj časa. In tudi zate mislim, da bi bilo dobro, da se z nekom usposobljenim o tem pogovoriš.
Drugače pa ti lahko povem zase, da sem si prvič želela deklico. In sem jo dobila. Drugič sem si zopet želela deklico. Pa imam sina. In ti ne morem povedat kako neskončno hvaležna sem za to, da je sin. Težko razložim zakaj. Pa ne mislim povedat, da deklice ne bi želela. Ko razmišljam o še enem otročku ti odkrito povem, da niti slučajno ne bi mogla rečt, kateri spol otroka bi želela. Ker sta oba čudovita, oba sta nekaj posebnega, oba imam neskončno rada in oba sta moja!
Moj nasvet je: pogovor. Mislim, da boš z rojstvom otroka sprejela kakršen bo. Ne glede na spol.
Vsak si želi imeti določen spol. Kdor trdi drugače, laže.
Bravo, da si to uspeš priznati.
Vendar pa…vseeno nujno potrebuješ pomoč. Ker taka želja oz, pričakovanje lahko zelo vpliva nate in na doživljanje otroka. Tukaj ne gre samo za željo, ampak nekaj globljega, kar se dogaja v tebi in kar moraš nujno razčistiti.
Kar pogumno do ustreznega svetovalca (npr. psihologa), pa bo vse OK.
Vsem ostalim hvala za zapisano, da delite svoje izkušnje in da me poskušate razumeti, čeprav se še sama ne razumem.
Vem, da občutki niso hec, zaradi njih sem že 14 dni v bolniški, razmišljam, tuhtam, si dopovedujem, se pogovarjam, premlevam, se tolažim, pa kljub vsemu tonem. Z nastalo situacijo sem hotela opraviti sama, nisem želela strokovne pomoči, saj bi bila na ta način še bolj zaznamovana, zasmehovana, osramočena. “Glejte jo, to je ona, ki je hotela punčko, pol pa se ji je zmešalo, ker je dobila fantka.” Ne želim si obsojanja, ampak razumevanja. Lahko bi bila tiho in se sama s tem spopadala, ampak jaz želim povedati. Želim govoriti o tem, kako se človek iz danes na jutri spremeni, kako na to ne more vplivati (razumsko) in kako mu kakšna stvar (za nekoga nepomembna) obrne prej idilično življenje na glavo.
1. Zakaj povezuješ zaznamovanost s tem, da bi si poiskala strokovno pomoč? Saj ne rabi nihče vedet. Na forumu Mame Zofe si na primer lahko popolnoma anonimna – lahko kaj napišeš, lahko prosiš za telefonski pogovor s strokovnjakinjo, lahko se dogovoriš za osebno srečanje (doma si izmisliš pač kakšno pretvezo, če te je strah). Nihlče ne rabi vedet, da si pomagaš s strokovno pomočjo.
2. Strokovna pomoč pomeni prav to – ne obsojanje, ampak razumevanje. Odkod ideja, da te bodo tam obsojali?
Debata z medsebojnim obtoževanjem, kdo je bolj odgovoren in manj, je povsem neplodna. Zato citiram odgovor strokovnjakinje.
http://med.over.net/forum5/read.php?123,2321106
“Zalka
Re: želja fantek, prišla punčka
01.02.06 09:24
Draga Ana,
Prav dobrodošli na našem forumu, vesela sem, da ste se dotaknili vprašanja pričakovanj, ki jih imamo o otroku. Morda ponekod še vedno velja prepričanje nekaterih ljudi, da je rojstvo sina pomembnejše od rojstva hčerke. V določenem obdobju je včasih res tako bilo zaradi dedovanja in podobnih reči. Vendar zdaj živimo v drugačnih časih. Še vedno pa imamo svoje predstave, kdo bo otrok, ki se bo rodil, ko se nam trebuh veča in ko začutimo prve gibe, so naše predstave pletejo in pletejo. Včasih naše sanje o prav posebnem sinu ali hčerki, o tem, kako bo videti, kakšne lastnosti bo imel, kako bo govoril, kaj bo rad počel … včasih so te naše sanje zakoreninjene prav daleč v naši preteklosti. Mogoče nekje v našem otroštvu. Potem pa je tu še okolje, v katerem odraščamo in v katerem postanemo matere. Ko se otrok rodi, je prav zaresen, prvič ga vidimo in čutimo na svoji koži, spoznavamo njegove gibe in njegov glas, odzive in lastnosti. Ob tem lahko občutimo tudi obžalovanje, obžalovanje in žalost za našimi sanjami – ker se otrok drugače odziva, ker je mogoče drugega spola kot smo želeli … In ko otrok raste, postaja vedno bolj sam svoj in išče svoj način življenja, ki nam ni vedno blizu. To je del starševstva – otroka sprejmemo v svoje naročje, potem pa ga spet spuščamo, da postane edinstven. Ob tem sami sebe preraščamo, odkrivamo svoj svet prepričanj in načinov, kako vplivamo na druge, tudi na svoje otroke. V življenju se nam zgodijo take nepredvidljive stvari – in učimo se ob njih sprejemati izzive, in s tem spreminjamo tudi svoj način razmišljanja in čustvovanja. Seveda imajo številne ženske želje glede tega, katerega spola bi bil njihov otrok, bolj ali manj odkrito o tem tudi govorijo. Nekaj časa traja, da sprejmemo otrokovo drugačnost, ne glede na to, kako drugačen je. In tu smo že nekajkrat načeli temo o navezavi na dojenčka. Prav nič redko ni, da do novorojenčka takoj po rojstvu še ne čutimo ljubezni in se ta otroka pojavi šele v določenem času. skupnega življenja in bivanja. Nič ni narobe, če si vzamemo nekaj časa in žalujemo za vsem tistim, kar smo s tem, ko smo postale matere prav temu otroku, izgubile. Potem pa gremo naprej, k novim izzivom, ki nam jih kot staršem nikoli ne zmanjka…
“
Eno je ŽELJA po določenem spolu, drugo je sprejemanje dogodkov na katere nimamo vpliva. Prvo je povsem normalno in človeško. V primeru, da ti ne znese kontrolirat drugega, se močno strinjam s ksantipo.[/quote]
Morda sem se malce bolj površno izrazila. Seveda govorim o želji po določenem spolu, ki je ni moč kontrolirati in ki dejansko pripelje do psiholoških stanj, ki so škodljiva tako za starša kot otroka na dolgi rok.
In da ne bo pomote, ne obsojam teh občutkov, ker vem, da jih ne zmorete kontrolirati in vem, da jih ne želite, obsojam dejstvo, da se kljub takim občutkom spuščate v starševstvo, preden se jih sploh poskusite znebiti. Koliko sem razumela avtorico posta, je ona pač računala na 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti, da bo punčka in ker je pač prevladalo drugih 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ima zdaj velik vpliv na njen odnos do otroka in starševstva.
Lahko komot napišem avtorici, da bo boljše, da jo razumem, da bo MORDA otroka vzljubils, ko ga bo videla, da bo MORDA zelo dobra mama…ampak ji ne morem in nočem, ker hočem, da se zaveda, da lahko to zelo močno škodi njej, predvsem pa otroku in naj se tega zaveda, še preden bo prepozno. Kontra učinka ji vsekakor ne želim. Če sem zaradi tega nenormalna, hudobna, itd., mi je čisto vseeno. Moj namen je daleč od tega.
Tilia, nisi za k psihologu, si le normalna ženska s svojimi čustvi in željami in to je vse.
Ravno zaradi tega verjamem, da boš srečna in osrečena, ko bo v tvojem naročju ležal mali fantiček.
Tudi jaz sem i želela punčko in prvič zanosila fantka. Kaj naj z njim počnem, sem si mislila. Ne bom nakladala na dolgo, samo povem ti – narava je čudežna. Pusti, da gredo stvari svojo pot in garantiram ti, da bodo dobra čustva in neskončna ljubezen do sina prišli sma od sebe.
Ko sem se kasneje igrala s svojim sinom, sem velikokrat pomislila na to, da sem si želela punčko in sama sebi sem se zdela čudna. Pa saj fantje so enkratni, sem ugotavljala. Ko je bil še čisto majhen sva hodila po parku in nosila na kup suho listje, potem pa brcala vanj. mali je cvilil od veselja in sreče. Ko je bil malo večji, sva hodila po mestu in se čudila avtobusom, delovnim strojem, bog ne daj, da je nebo preletavalo letalo. Obsesija! In veš kaj? Noro zabavno se mi je zdelo, ko sem vse to doživljela z njim. Delavci na gradbiščih so nama mahali, sinko je mahal njim. Da ne omenjam kako ga je šofer smetišnega avta osrečil, ko ga je vzel k sebi v kabino!
Moj fantek je pravi fant. Zanimajo ga “moške” stvari in zna biti tudi zelooo nežen. Tak je, kot bi si ga želela. Vključno s trmo 🙂 Ampak ženske imamo rade moške, kajne? Vsaj v večini. In se krasno dopolnjujemo. Da ne govorim, kako je ati srečen z njim in obratno.
No, zanosila sem še drugič. Nekako sva oba z možem verjela, da bo spet fant in tokrat sem mislila drugače – super, sem si rekla, fantje so krasni, pa še ta starejši bo imel družbo. Veš kaj? dobili smo deklico. Zdaj moram priznati, da se počitim izpolnjeno še v tem pogledu. In jasno mi je zakaj – ker šteje samo to, da je družina srečna neglede na spol.
Pusti naravi njeno moč in tudi ti boš dobila svoje zadovoljstvo.
Pri meni enako. Po dveh fantičih rodila deklico in ISTE fore….. Kako brez punčke ne bi mogla preživet…..
Jaz pa verjamem, da ko boš rodila in ti bodo detece položili v naročje, ti bodo vsi sedanji pomisleki in dvomi odpadli kot gumb od gat.
Ko imaš novo bitje v naročju gleda in čutiš kako je tvoj in nič ne razmišljaš ali iam lulčka ali ne.
Ko sem rodila pupo nisem okolici mogla dopovedat, da bi bila srečna tudi če bi bil fantek…….ker itak smo samo na punci kao delal, nonsens. Mi smo delali na 3. otroku.
ne bom te tolažila, da to mogoče ni tvoj edini otrok, kajti lahko je.
Ne bom ti razlagala, da te bo minilo, da se boš sprijaznila, da je otrok, ko se rodi tvoja ljubezen. Razmisli raje o ozadju tvoje tako zelo močne želje, ki lahko pripelje tudi do tega, da tudi rojenega fantka ne boš imela rada. Tudi to se lahko zgodi.
Zato razčisti s seboj pred porodom. Kaj je tisto, kar te muči, kaj bo z deklico drugače, kot bo s fantkom. Želiš na deklico projecirati svoje neizpolnjene sanje, pa na fantka ne moreš…..razmisli o sebi, temeljito in brez usmiljenja
Po eni strani te ne razumem, ker si preden zanosiš želiš OTROKA ne pa punčko ali fantka. Jaz imam dva fantka 4leta in 11mes. Pri drugem mi je gin povedal da je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} punčka in sem bila zelo vesela, vedno sem si želea par. Ko sem pa na porodni mizi ležela še enkrat potisnila pa je prišel fantek – ŠOK. Pa še ogromno denarja sem zapravila za oblekice. Sedaj je pa moj drugi fantek tak srček da si ne prdstavljam da bi bil deklica. Oba sta prava lumpa in jih imam najrajši na svetu. Boš vidla ko boš rodila ti bo vseeno kaj imaš. Če ne si pa res poišči pomoč da ne boš v hudo depresijo padla in da ne boš zavračala otroka. Saj otrok ni nič kriv.
In če bi astrološke karte za danes pokazale, da bo deževalo, pa sije sonce ?!
Kaj bi potem? Nisi resna! Koliko ljudi ne more imeti otrok, koliko je bolanih otrok, ti pa s takimi BOLANIMI! Nimam besed. Za vsako delo na svetu rabiš neko potrdilo, šolo, cetlc, samo otroka pa lahko ima čisto vsak navaden…
Jaz bi rekla, da ti pogovor s psihologom ali celo psihiatrom vsekakor ne bi škodil, celo svetujem ti ga. Najprej se pogovori s svojim ginekologom ali osebnim zdravnikom, ki ti bo zagotovo predpisal strokovno pomoč. Če si že zdaj tako negativna do otroka, ki ga nosiš, kaj šele bo, ko se rodi…ali še huje, kaj bo, če ta otrok nekega dne dobi tako zelo želeno sestrico.
Te pa tudi ne razumem kako si lahko tako zelo verjela neki šlogarci, da se sedaj tako zelo žreš, ker otrok ne bo »pravega« spola…
Otroka ne naročiš v katalogu, pride tak, kot ti je dan. Zdrav ali bolan, fantek ali punčka…
Najprej se pogovori s partnerjem (ki upam čuti drugače kot ti), potem k strokovnjaku na pogovor in svet bo kmalu lepši.
To je strokovni odgovor? Tukaj gre za posploševanje, ki se ne dotika konkretne situacije oz. konkretne osebe.Sicer pa je takšen odgovor zelo zaskrbljujoč, če je podan pod oznako STROKOVNO. Da podajaš tako posplošen odgovor prav vsaki ženski, ki doživlja psihološke travme zaradi spola otroka, je zelo drzno.
Absolutno se strinjam, da je življenje, predvsem starševstvo, nepredvidljivo, da se marsikaj naučimo, da marsikje spremenimo mišljenje, da naredimo nešteto napak, da nismo popolni, da včasih nimamo pojma kaj narediti, ampak pisati konkretno osebi, ki že vnaprej ne more sprejeti svojega otroka zaradi spola, še preden se je rodil, da celo otroka NE ŽELI RODITI, da je to čisto OK in čisto normalno, to pa je drzno.
Tilia, tvoj odnos do nerojenega otroka ni zdrav in zato te še enkrat pozivam, da obiščeš psihologa ali psihiatra. Naredi to anonimno, nihče ne rabi izvedet. Če sem naredila iz muhe slona bom vesela, če pa nisem, pa mi bo vedno žal da ti nisem tega napisala. Tvoje izhodišče za zanositev, da si želiš deklico in ne otroka, je nezrelo in nakazuje na zelo nizek nivo čustvene inteligence. Morda boš zdaj name jezna, morda boš užaljena (napisala si mi že, da sem zrela za psihiatra jaz), mi je čisto vseeno, samo zaščiti sebe in za boga, svojega lastnega otroka, dokler si še vsaj toliko pri pameti, da to kar počneš ni OK.
Nikakor te nočem obsojati. Verjetno te malo dajejo tudi hormoni. Ko ga boš prvič stisnila k sebi, ga boš vzljubila… Kot mama otroka, ki se je rodil s težko anomalijo, in preživel ter se razvil kot čudež, ti povem, da je popolnoma vseeno, katerega spola je. Mogoče bi pa šla malo v bolnico ali brat usode prizadetih otrok in bi mogoče ugotovila, da MORAŠ biti srečna. Poznam žensko, ki je bila tudi tako kot ti nesrečna, ker ne bo imela deklice. Fantek se je rodil s težko srčno napako in zdaj res ne razmišlja o tem, zakaj ima fantka, ampak, kako bo preživel. Nočem te strašiit, ampak mogoče v razmislek.
