ne za vse, veš. imam dobro prijateljico, ki se zdaj že 4 leta ubada s problemom neplodnosti, bila je 3krat na umetni oploditvi in se žal ni prijelo. o tem govori odprto in pove, da vsakič, ko so ji delali oploditev je “v hecu” prosila zdravnike, naj ji “vstavijo” punčko. je že tudi izjavila, da ji je vseeno, če se ni prijelo, če je imel za bit fantek. tako, da ne posplošuj. seveda je ne zagovarjam in ne trdim, da je to normalno. kako se bi spoprijela z oplojenim dečkom, nimam pojma, po moje bi jo kap trefla. to je prva.

druga je tudi čakala več kot dve leti in ko jima je končno uspelo, je v 10. tednu začela krvavet, že dobila napotnico za abrazijo, ko so po podrobnem UZ le ugotovili, da je še upanja, jokala je kot dež, se tresla in se bala za usodo otroka, vzhičena opravila nuhalno, kjer so napovedali deklico, pri morfologiji pa šok – deklici je zrastel lulek. Od tistega dne dalje je ženska tako poklapana in tako žalostna, da je kaj. Pa dve leti je potrebovala, še več kot dve!

Ne da se mi na dolgo.

Ko sem se sama odločala za otroke (zaenkrat imam dva), sem se najprej vprašala, kakšnega vse otroka lahko sprejmem: fantka, punčko, pametnega, manj pametnega, lepega, ne preveč lepega, prizadetega, bolnega, otroka s pp, takega, ki bo živel “normalno” življenje ali posebneža, takega ki bo šel za duhovnika ali bo gej … Seveda, mi je pri masikaki misli bilo tesno in se mi je vsaj na začetku malo “uprlo”. Ampak potem sem prišla do sklepa, da kdo pa sem jaz in zakj sploh imam otroka. Zase, da bo zadovoljil moje predstave, da bo moj “modni dodatek” ali zaradi njega, da bo on živel vse, kar mu je namenjeno, da živi, da razvije, da se uresniči. V tem pogledu je vsak PRAVI. Ker ni zaradi mene, ampak je ZARADI SEBE, s svojim poslanstvom in s svojo “nalogo” na tem svetu. Zato mora biti tak, kot je. Takega spola, takih sposobnostui, takih nagnjenj … In moja stvar je samo to, da ga SPREJMEM in MU POMAGAM, da vse to uresniči in postane.

Imam dva fantka, pa bi si želela še kako punčko. :-))