Greste 1. novembra na pokopališče?
No, greste?
Mi ne gremo, že nekaj let ne več, če sem natančna 6 let – odkar imava pupo.
Zakaj?
Ker se mi zdi brezveze riti tja v tisto gužvo na dan, ko pridejo vsi (oz. mnogo tistih), ki se prej celo leto ne spomnejo prižgati svečke bližnjemu.
Skoraj vsak teden grem na pokopališče, na grob dedka, ki mi je bil zelo blizu in je umrl ko sem bila noseča z mojo pupo. Moja redna spremljevalka je hči, ki kar hrepeni po zgodbicah o mojem dediju. Vsakič ko greva ji o njem povem kaj novega, kakšno novo prigodo …
Pa me res zanima kako je s tem pri vas?
Zakaj greste oz. zakaj ne?
Če bo mo zdravi, ja, ker gremo vsako leto.
Drugače pa hodimo tudi čez vse leto, ne samo za 1. november.
Je pa 1. november res dan, ko vsi bežijo na grobe, ko jih praktično celo leto ni prižgat niti svečke, pa da se naštimajo, … no ta stran tega dneva mi ni všeč, drugače pa se tisti dan srečaš še s kakšnimi sorodniki – daljnimi, ….
ja, gremo, vsako leto. Ko smo imeli dojenčka, je mož ostal doma in sem šla sama oz. s starejšo hčerko. Stvar je pravi običaj, na eno pokopališče gremo prižgat svečke, potem gremo do babice na malico, ko se znoči pa še na Žale, kjer imamo še en grob. Obvezno si ogledamo vse svečke ob kapelici, potem gremo po celem pokopališču, do judovskega pa borcev za severno mejo, vmes obdelamo primerne teme.
Seveda ni fora, da greš le takrat na grob se kot kazat drugim, a mi to dojemamo kot neke vrste običaj, praznik, posvečen spominom na ljube umrle.
Ja gremo, vedno. Gremo tudi vsak teden ko gremo k maši, 1. november pa je pač poseben praznik ko se še posebej spomnimo naših rajnih. Po kosilu gremo najprej na grob enih mojih starih staršev tam je posvetitev grobov že ob 14 uri, potem gremo na drugo pokopališče kjer so drugi moji stari starši, tam gremo tudi k maši oz. k molitvam. Proti večeru pa se zapeljemo še na pokopališče kjer so moževi stari starši. Je praznik, je tradicija in mi ga spoštujemo.
LP A.
Že par let ne, ker se meni osebno zdi brez veze hodit tja. Jaz večkrat na leto pomislim na tiste, ki so mi bili blizu in jih ni več. Tam je itak sam en polepšan kamen in kup zemlje. Tako jaz gledam, spoštujem pa pač mnenje in navade drugih, ki gredo tja za 1. november in s svečko obudijo spomin na najdražje.
Mi hodimo čez celo leto na pokopališče in gremo tudi za 1.november. Letos,če bo slabo vreme pač ne bom šla ,ker imamo dojenčka.
Drugače pa hodimo redno do svojih najbližjih ,občasno pa tudi k ostalim.
Lp,Kristi*
Lani nismo bili, ker je lilo ko šus in se mi ni zdelo pametno, izpostavljat 10-mesečnika. Tudi sicer gremo vsaj 1 x mesečno na britof (mi je dosti ljubši izraz, ker prihaja iz nemškega Friedhof in pomeni “prostor miru” (dobesedno dvorišče- dvorišče pa je nekaj, kar spada k domu)), tja, kjer pač smo. Včasih nesemo kak cvet, drugič svečo, tretjič nič, samo “pozdravimo”. Ker sva z možem doma vsak s svojega konca Slovenije, pa najini starši spet vsak s svojega konca, je nemogoče biti v enem dnevu povsod. Danes smo začeli z obiskom najbližjega britofa, kjer so pokopani svojci mojega očeta, potem bomo šli pa vsak dan nekam. V dežju in svinjariji ne bomo čopotali okrog, pač nadomestimo ob prvi priliki. Gledamo običajno tako, da je mož na grbu svojega očeta, ker mu je to pač najbližji sorodnik, jaz grem s tamalim običajno k maminim staršem na grob. Natančen plan za letos še ni povsem izdelan. Ker sem verna, običajno prisostvujem obredom na pokopališču.
Jaz grem na pokopališče vsakega 1. novenbra. Pa ne le takrat. Na pokopališče grem tudi vsak teden. Tam imam pač pokopane ljudi, ki so mi bili v življenju najbližje. Ko mi je hudo, tam najdem mirnost. Ko sem česa še posebno vesela, jim hitim povedati…
Zakaj se grem “drenjati” za 1. november? Saj se ne drenjamo. Je pa to nekako tradicija. Tisti, ki me je vpeljal v to tradicijo, zdaj počiva tam. In to tradicijo spoštujem, pa še nič mi ni težko iti ob določeni uri tja. Saj grem itak vsak teden takrat, ko mi paše. Če pa je to pač enkrat letno ob 14 uri popoldne, pa tudi nič hudega. Sploh pa – svečke prižgem vsem najbližjim, postojim in razmišljam o minljivosti, o tem, kar sem preživela z njimi. Pa tudi o tem, kaj bi še lahko, pa nam je “zmanjkalo časa”… Potem pa se itak vedno zberemo na domu mojega očeta, kjer se navadno pogovarjamo o prigodah, ki smo jih doživeli z njimi. Včasih tečejo solze bolečine, včasih smeha. Ampak to nikakor ni le “Dan mrtvih”, pač pa je predvsem opomin nam, da nismo večni…
Pa še nekaj – moj otrok na žalost ne bo poznal teh ljudi, ki so meni v življenju pomenili največ. Se pa bom potrudila, da jih bo spoznal čez besede, čez pripovedovanja. In to, da gremo na pokopališče z njim (vsak teden, ne le ob tem spominskem dnevu), se mi ne zdi nič groznega. Konec koncev smrt ne bi smela biti tabu tema – in otroku se tudi to temo da razložiti na njemu razumljiv in sprejemljiv način.
LP
Sem se malo zlagala. :))) Dve leti nazaj nisem šla za 1. november na pokopališče. To pa zato, ker sem tisti dan šla domov iz porodnišnice s svojim prvorojencem. :)))
Jaz grem. Redno. Tudi v cerkev, kjer se vsedem v kakšen bolj temen kot in še bolj kot sicer med letom mislim na tiste, ki so odšli in sem jih imela rada. In molim zanje, ker sem verna. Ta dan so mi še posebej blizu.
To pa ne pomeni, da med letom ne hodim na pokopališče. Če le utegnem, sicer se spomnim velikokrat na moje rajne ob različnih priložnostih: kako smo skupaj delali, se veselili, se tudi skregali… Kako se je življenje spremenilo, odkar jih ni, kako jih sedaj, ko se staram, povsem drugače razumem…
Ne vem, meni je 1. november posebno slovesen dan. Postojim ob grobu in se mi zdi, kot da smo skupaj s tistimi, ki jih ni več na tem svetu. Se pogovorim s sorodniki in prijatelji, ki pridejo prižgat svečko, in tudi jaz jo prižgem na njihovem grobu. Potem gremo na pijačo in se spominjamo: tudi ata je rad spil kakšnega “ta kuhanega”. Kako je bilo lepo, ko smo bili skupaj!
Skoraj nikoli ne gremo na pokopališče ravno za prvi november. Med letom pa občasno.
Sama pač ne verjamem v ta praznik… S sinom se večkrat pogovarjam o dragih ljudeh, ki jih ni več z nami. Skupaj gledava slike in se pogovarjava (točno npr. ve kdo je njegov dedi, čeprav ga ni imel priložnosti spoznati, in vsak dan pozdravi dedija na sliki – se je sam tako odločil).
Naj se sliši še tako neumno, jaz verjamem, da so vsi moji dragi še vedno prisotni, ampak kje drugje kot na pokopališču….
Oj!
Tudi pri nas ne hodimo na grobove 1. novembra!
Hodimo pa čez celo leto, na Žale, kjer je pokopana moja tašča vsaj vsakih 14 dni, na grob mojih starih staršev pa zdaj, ko imam majhno pupo bolj redko, ker ni tako blizu, ampak se vseeno potrudimo in gremo vsaj vsake toliko časa.
Imam zaradi tega malo slabo vest,a včasih res ne gre.
Tudi sama sem mnenja, da je večina gužva na ta dan po grobovih zato, ker pač nekateri pridejo na grobove le ta dan v letu, potem pa spet za eno leto pozabijo, da obstaja.
Nočko!
Vallery!