Iz tega prvega novembra so naredili čisto isto skomercializirano sr…. kot iz vseh drugih praznikov. Že mesce prej prodajajo pesek, pa rožce pa kaj vem kaj še vse, zdaj so vse trgovine polne sveč, folk puca nagrobne kamne kot zmešan, da bodo vsi videli, kako imajo urejeno. In pred pokopališči poleg sveč in ikeban prodajajo tudi lizike? In v ponedeljek pride na vrsto parada novih plaščev. (Joj, kaj pa če bo dvajset stopinj kot te dni?) In polovice teh ljudi med letom ni, po grobovih še mesece ostajajo skurjene sveče od prvega novembra. Bljak.

Mi hodimo tako preko leta kot tudi okoli 1. novembra. Gremo pa en večer prej ali pa zelo zgodaj, ko še skoraj ni nikogar, da se izognemo gužvi in čvekam 🙂

Midva greva že dan prej na grobove najinih prijateljev, znancev ter daljnih sorodnikov, ki sva jih že izgubila. Na grobove bližnjih sorodnikov pa greva prvega popoldan. Pa ne zato, da bi se kazala, temveč zavoljo praznika, ki je umrlim posvečen. Ob tej priliki srečaš tudi ljudi, ki jih čez leto ne in malce postojiš in poklepetaš.
Je pa zanimivo te dni na pokopališčih gledati vnemo po urejanju grobov in sajenju rož ter poslušati o nagrobnih aranžmajih, ki so vsako leto bolj kičasti in zame neokusni. Čez nekaj tednov bodo grobovi spet samevali v svoji skromnosti in minimalnem gorenju sveč.
Glavno, da se spet bliža dan, ko se bodo Slovenci lahko postavljali in škilili levo in desno ter izražali svoje spoštovanje do umrlih z razkošnostjo svoje obleke in velikostjo ter bogatostjo ozaljšanja grobov. Še dobro, da je vsaj enkrat na leto ta dan in so vsaj za nekaj dni grobovi počiščeni in urejeni. A kaj, ko pa ima leto dosti več dni kot pa dva ali tri.
O kakšni pieteti do umrlih pa kdaj drugič.

LP

Mene pa nič preveč ne moti, da pred tem dnevom vsi urejajo grobove. Saj jih spomladi tudi, ko posadimo poletne cvetlice. Če pride kdo samo na 1. november na grob, med letom pa ne, me pa tudi ne moti. Vsaj enkrat pride!
Sploh pa me ne zanima, kdo ima nov plašč in kdo ne in zakaj. Pridem zaradi praznika, za katerega menim, da še prav posebej povezuje nas na tem svetu s tistimi, ki so “prestopili mejo”. Se mi zdi, da je ta dan najmanj primeren za zganjanje “fovšije” in zgražanje nad ravnanjem drugih. Pa brez zamere!

Hja, še vsakemu sem zamerila, če je povedal svoje misli….. ;o)

Mi gremo. Pa ne zato da se kažemo. Mi vsako soboto nesemo svež šopek in sveče. Meni se zdi kar žalostno ko pogledaš lepo urejene grobove ki pa žal samevajo. Ker je to dan spomina na mrtve se mi zdi prav da gremo tja in se jih na ta dan še posebno spomnimo v molitvi.

Kar se pa tiče bogatih cvetličnih aranžmajev, med letom pa raste plevel…to ja pa že druga zgodba.

Pri nas je po svoje prav hecno in hkrati žalostno, mož je že zeloo zgodaj zgubil starše, očeta se skoraj ne spominja, na mami je bil zelo navezan in mi skoraj dnevno o njej kaj pove, ne samo na prvi november oziroma kadar gremo na grob (kamor gre zelo nerad). Na drugi strani pa moj oče prvega novembra praznuje rojstni dan.

In vsako leto nekako kombiniramo: iti na grob k enemu dediju in babici in na obisk k drugemu dediju in babici…..

Malčica še ne ve za drugega dedija in babico, po mojem je tudi še premajhna da bi ji sedaj začeli razlagati, vse ob svojem času…..pa tudi sicer bo to nalogo prevzel mož, jaz jih na žalost nisem poznala…..

lp
n

ja mi gremo vedno – najprej na grobek našega drugega otročka, ki ga seveda obiskujemo zelo pogosto, potem pa še na druge grobove. Po obisku pokopališča pa gremo na kostanj in turški med!

Med letom grem pogosto na naš družinski grob, za katerega skrbiva midva z možem. Vedno skrbiva, iz pietete, da je urejen 365 dni na leto. Za Vse svete prinesem svež šopek, z raznimi “ikebanami” in pretiranim prižiganjem sveč nočem imeti nič opravka. Ne nasprotujem, ko jih prinesejo sorodniki, ki jih ni leto in dan, in zato me tega dne (1.nov.) tudi ni na pokopališče, ker se mi zdi to nesmiselno pretiravanje. – Ker smo pri nas verni, gremo zjutraj k maši za rajne, doma pa prižgemo svečko v njihov spomin. Zvečer se zberemo pri skupni molitvi in po njej, po stari tradiciji, skuhamo kostanj in obujamo spomine, kako je bilo včasih, ko smo bili še vsi skupaj…. Malo smo otožni, vendar se zavedamo, da so “rajni med nami”, kot je vedno lepo rekla moja mati.
LP

Na 1. november grem na pokopališče če le morem. Če ne morem se ne sekiram.
Potem grem kak dan ali dva prej.

Najbolj žalostno je to, da “moram” na grobek svojega nečaka na 30.10. (obletnica). Sedaj bo od tega drugo leto in tako kot lansko leto bom šla na grobek v rosnih jutranjih urah ali ponoči. Tako izlijem svojo dušo le njemu in ne vsem ostalim ljudem okoli sebe.
Na ta grobek na 1. nov ne grem. Grem, ko si zaželim iti in ko mi pravi srce.

Tako tudi na vse druge grobove.

LP

Nisem brala vseh odgovorov, ampak meni osebno, se ta praznik zdi povsem hinavski. Sama na ta dan nikoli ne grem na pokopališče.
Zakaj hinavski? Živim v bližini pokopališča in vsako leto je enako. Čez celo leto prihaja na pokopališče relativno malo ljudi. Teden okoli praznika pa se vse zabaše. Človek ne more niti do hiše. Parkirajo pred vhodom v hišo in se obnašajo, kot da je cel svet njihov. Med letom pa verjetno niti ne pridejo. Za praznik se pa morajo pokazati.

Maja