Hčerka je v razredu "nevidna", mene pa boli srce. Kako naj ji pomagam?
Če se spomnim svoje generacije in sebe priznam, da mi je bila osnovna šola daleč najslabša. Nisem bila med “top” – nisem hodila napol slečena, namazana in z najnovejšo tehnologijo. Pravzaprav mi je bilo mučno ker so rasle prsi (in niso bile majhne kljub vitki postavi), hodila sem v stegnjeni majici, bila čim bolj nevidna. Ampak nisem se pa dala zaj***. Večinoma pa smo to reševali s pretepi. Razumela sem se s fanti, ki so stopili na mojo stran. Takrat se je mobilna telefonija šele začenjala, zato je bilo širjenje slik še v povojih. A so bile zato si moral kar paziti komu si se zameril.
Danes hčerki govorim isto. Ne pusti se. Stojim za tabo, pa naj bo karkoli. In mi je zelo podobna, ima več fantovske družbe in nima najboljše prijateljice ampak ima več prijateljic in nobene najboljše. S to razliko da več govoriva o odraščanju, o spremembah na telesu… Pa je težko, ker so ta maltretiranja precej bolj huda kot včasih. slike predelujejo in pošiljajo, grozijo, punce med sabo obračunavajo na najbolj podle načine. Jaz jo spodbujam, da ima čim več fantovske družbe (ne tiste ko je zaljubljena) in jo opominjam, da naj bo karkoli naj pove doma da ji bomo lahko pomagali.
Še to… fanti znajo biti precej bolj lojalni kot punce. Iz mojih časov se spomnim, da so vedno poskrbeli, da sem varno prišla domov, vedno so stopili na mojo stran. So me tudi hecali a nikoli na grdo ali podlo. In ko sem iskala fanta je bilo tako, kot bi imela 5 ali 6 dodatnih bratov. 🙂
Medtem ko s puncam nisem imela nikoli dobih izkušenj. Od tega, da so ena drugi speljevali fante, so obrekovale in bile zahrbtne.
Še danes nimam najboljših prijateljic ampak pod te štejem članice svoje razširjene družine (nekatere, s katerimi imam res pogoste stike). Medtem ko z moško družbo se še vedno razumem dobro. Na žalost z nobenim od teh fantov v mladosti nismo ostali v rednih stikih, predvsem zaradi tega, ker so se poročili in imajo svoje življenje, prijatelje.. ampak če se srečamo so to še vedno lepi trenutki in tudi iskreno smo veseli en drugega.
Tudi o tem ji trobiva oba z možem že 3 leta.. Verjemite mi, da ji. In deloma se je prime. Zelo dobro mi je recimo uspelo jo prepričati, da se ji ni treba pustiti, da jo kdo komandira. To deluje. Je pa to tudi potem problem, ker je takih malo, večinoma otroci ali sledijo ali vodijo. Če si nekaj vmes, si hitro sam. Podobno se lahko zgodi v službi, če je večji kolektiv. Če je večina ljudi takih, da radi opravljajo, se bo eden, ki tega noče, počutil osameljenega. Taki, ki bi si rad bil z vsemi dober, pa isto. Ker če je neka skupina razdeljena na dva pola, je težko biti z vsemi prijatelj. Imam dve sosedi, ki se med seboj kregata, ker eno moti hrup otrok druge. Prva nima otrok, druga pa z otroci živi nad to prvo. Obe sta mi ok punci, je pa res, da ne morem z nobeno potegniti. Razumem ono, ki bi spodaj imela mir, ker še študira in mir rabi. Razumem tudi ono, ki ima otroka, ker vem, da 4-letnika ne moreš prisiliti, da bo mirno sedel.
[/quote]
Ne mešaj zraven stvari, ki zraven ne pašejo. Ne, niso otroci samo liderji in ovce. Zelo veliko jih je vmes in iščejo neko tretjo varianto. Hči ne rabi imeti deset prijateljic. Jaz sem zmeraj najbolje funkcionirala z eno. Prek zadost! Za občutek, da imaš zaveznika v razredu in nisi sam. Ne govorite, da ne more najti ene punčke, ki ni v nobenem polu, ker to ne obstaja. Če ona tega ne želi in hoče točno k določenim puncam, je pa to drug problem. In ga z nobeno selitvijo v drug razred ne boste rešili.
komaj na 5.strani sem našla ta zapis….
Namesto da bi otroka že rešila, ga tišči v ta kotel nesposobne učiteljice, katerih je danes 85 odstotkov, saj otroke učijo v največji meri izredno nekompetentne osebe, tudi ostala stroka po šolah, razni psihološki profiili so sami potrebni pomoči in ne da otrokom pomagajo, samo pohabijo jih. Malo na kruto, v glavnem drugače ni.
Prepisati otroka, ali ga bo raje do konca prepustila maltretiranju, ker bere psihološke knjige… pa posluša nasvete.
[/quote]
Očitno bo tale mama naredila tole drugo…do konca bo otroka prepustila maltretiranju…in klepetala naprej…upam, da jo ne bo bolelo srce do 9.razreda…Naredila pa ne bo nič.
Očitno bo tale mama naredila tole drugo…do konca bo otroka prepustila maltretiranju…in klepetala naprej…upam, da jo ne bo bolelo srce do 9.razreda…Naredila pa ne bo nič.
[/quote]
Pa kdo tej deklici kaj hoče??? Kolikor sem jaz razumela, ta deklica ni v nobeni skupini otrok…je bolj samotarska, ampak…s tem NI NIČ narobe…narobe je edino to da se tega ne sprejme za normalno. Bolje je da se giba, tipa, išče…med otroci tistega ki je ugaja…in to ne rabi biti vsak dan isti otrok oz. ista skupina…in ja tudi to je del priprave na življenje…prej kot se nauči manevrirati med različnimi karakterji, bolje zanjo…
To se običajno dogaja otrokom hiperprotektivnih staršev. Preveč stvari hočeš vedet, preveč se mešaš, preveč hočeš otroka obvarovat negativnih izkušenj. Preveč z njim o vsem razpravljaš in ji daješ odrasle nasvete, ki niso učinkoviti za otroški svet. Ja boli te srce in ne ne rabiš pomagat, ker vedno pomagaš je tako, da se ne zna uveljavit. Otrok ne potrebuje tega.
Preveč visita z možem na njej in ona sama ne zna funkcionirat v družbi.
Draga moja, kako znano… Moja hči je bila na istem. Izredno živahna, zgovorna, družabna, polna življenja, v vrtcu brez problemov (še danes ima tri prijateljice iz vrtca), prvi razredi šole pa…katastrofa.
Torej, iz naših izkušenj:
Punci moraš nabiti samozavest in to narediš na dva načina. Prvo udrihaš po unih puncah in drugič hvališ njo. Npr.ko imete obiske jim v njeni prisotnosti razlagaj, kaksno smolo ima s sosolkami, da so same zoprne afne in da si zelo vesela, da tvoja ni taka. Da ti sicer ni vseeno, ko vidiš, da jp izločijo, ampak saj ona takih avš itak ne rabi zraven sebe, ker je veliko bolj pametna. V tem stilu, razumeš? Preverjeno deluje. Mkja je v enem šolskem letu pokapirala, da je dejansko boljša od tistih opic, oprosti, ne najdem lepßega izraza, in je lepo do konca devetletke s fanti igrala šah in košarko in se še zdaj dobiva z njimi ter so prijatelji.
Samozavest, samozavest in še enkrat samozavest. Fajn je, da jo vključite v kak športni klub kjer so mešane skupine, tudi tam najde nove prijatelje.
Naša zdaj zaklju uje srednjo solo. Najboljsi prijatelji? Ena iz vrtca, dva fanta iz osnovne, ena punca iz kluba in pet punc ter dva fanta iz srednje. Nič ji ne manjka.
Pa kdo tej deklici kaj hoče??? Kolikor sem jaz razumela, ta deklica ni v nobeni skupini otrok…je bolj samotarska, ampak…s tem NI NIČ narobe…narobe je edino to da se tega ne sprejme za normalno. Bolje je da se giba, tipa, išče…med otroci tistega ki je ugaja…in to ne rabi biti vsak dan isti otrok oz. ista skupina…in ja tudi to je del priprave na življenje…prej kot se nauči manevrirati med različnimi karakterji, bolje zanjo…
[/quote]
Motiš se, Polona, ali si prebrala vse mamine izpovedi? V vsaki izpoveduje hčerkino željo po druženju in prijateljstvu s vsaj eno določeno sošolko, vendar jo ena druga vsakič odvleče stran, zato se z njeno hčerko nihče ne igra! Tudi fantje z njo nočejo govoriti, ker bi bili s tem v tej bolni hierarhiji manjvredni, tudi oni se sukajo le okoi liderk in ovčk. Tako da ne piši norij, češ da je deklica po naravi samotarska in da ji tako odgovarja! Sekira se, ker nima prijateljic in ker se počuti IZLOČENO IZ SKUPNOSTI V RAZREDU. Zakaj ti tu zavajaš in olepšuješ stvari? Deklica trpi dobesedno medvrstniško nasilje, ker se z njo ne družijo, se zanjo ne zmenijo in se nima s kom igrat!
Z vami je nekaj narobe. Samozavest se ne krepi z udrihanjem po drugih. Punca bo samozavestna, če bo vlagala vaše. Igranje inštrumenta zase dvigne samozavest. Plavanje dvigne samozavest. Plezanje. Ples. Risanje. Samozavest VEDNO dvignejo individualne reči, ko vemo, da smo DOVOLJ. Kaj ji bodo tisti drugi ljudje v življenju lepo vas prosim.
Iz izkušenj-za duševno zdravje deklice- pogovorite se s starši otrok ki so vodje skupin, ne računajte na učitelje.
Pri nas je zelo pomagalo, vendar ne dovolj.
Če ne bo takoj bolje prepišite deklico v drugi oddelek ali šolo.
Moja hči je imela zaradi šikaniranja še v srednji šoli in na fakulteti težave.
Tudi moj sin je bil samotar. Nekako se ni znašel v svojem razredu. V nižjih razredih je imel dobrega prijatelja, potem pa je nek drug fant posegel vmes in ju skregal, da je moj sin ostal sam. Ker ima govorno napako, je malo bolj zadržan in ni bil prav priljubljen med sošolci.
Začel se je ukvarjati s športom, kmalu se je to poznalo na telesu, razvil se je pred drugimi fanti, dosegel nekaj uspehov v športu, razvil samozavest in naenkrat so ga sprejeli. On se je v šoli družil z njimi, z liderji, ampak mi je povedal, da to počne samo zato, da mu dajo mir. Do njih ni čutil prijateljstva, na valeti se ni z nikomer slikal, rekel mi je, da se z nikomer ne počuti toliko, da bi si tega želel. Svoje prijatelje je imel in ima še vedno tam, kjer trenira, zato ni toliko pogrešal družbe v šoli. Moram reči, da me je v zgodnjih najstniških letih prav presenečal, kako razumsko je pristopil k svoji težavi, brez drame. Točno je vedel, kaj počne in s kakšnim namenom. Danes z bivšimi sošolci nima stika, se pa lepo pozdravijo, če se srečajo.
Učitelji se nimajo časa s tem ukvarjati, starši nočejo slišati, da je z njihovim otrokom kaj narobe – verjemi, otroci bodo našli razlog, zakaj je ne marajo, starši pa jim bodo verjeli. Poleg tega ne moreš prepričati nikogar, da bo sprejel nekega otroka, še manj pa to zahtevati od njega. Največ pomaga, da se pogovarjamo s svojim otrokom in mu pomagamo najti področja, kjer je uspešen, da si zgradi samozavest in mogoče najde tudi prijatelje v okviru dejavnosti, s katero se ukvarja. Prepis na drugo šolo je res zadnja rešitev, ko ne preostane nič drugega, saj ni nujno, da jo bodo tam sprejeli.
Motiš se, Polona, ali si prebrala vse mamine izpovedi? V vsaki izpoveduje hčerkino željo po druženju in prijateljstvu s vsaj eno določeno sošolko, vendar jo ena druga vsakič odvleče stran, zato se z njeno hčerko nihče ne igra! Tudi fantje z njo nočejo govoriti, ker bi bili s tem v tej bolni hierarhiji manjvredni, tudi oni se sukajo le okoi liderk in ovčk. Tako da ne piši norij, češ da je deklica po naravi samotarska in da ji tako odgovarja! Sekira se, ker nima prijateljic in ker se počuti IZLOČENO IZ SKUPNOSTI V RAZREDU. Zakaj ti tu zavajaš in olepšuješ stvari? Deklica trpi dobesedno medvrstniško nasilje, ker se z njo ne družijo, se zanjo ne zmenijo in se nima s kom igrat!
[/quote]
Priznam nisem brala vsega, ampak…lahko pa povem iz lastnih izkušenj da…nas je več takšnih ˝ nevidnih˝ in…nismo bili NIKOLI del neke skupine…
So pa tukaj starši tisti ki morajo otroka pripraviti na REALNO življenje…da ni v življenju vedno tako kot si mi zamislimo…in starši se naj fokusirajo na to!!!!
Priznam nisem brala vsega, ampak…lahko pa povem iz lastnih izkušenj da…nas je več takšnih ˝ nevidnih˝ in…nismo bili NIKOLI del neke skupine…
So pa tukaj starši tisti ki morajo otroka pripraviti na REALNO življenje…da ni v življenju vedno tako kot si mi zamislimo…in starši se naj fokusirajo na to!!!!
[/quote]
Reševanje “nevidnosti” se je potrebno lotiti tako, da otroka naučiš, da validacijo sebe kot osebe ne veže na zunanje faktorje, ampak nase in na piljenje lastnih sposobnosti.
Je pa res, da je zunanja validacija pri punčkah precej pomembnejša kot pri fantih.
Dlje, kot se bo punca ozirala na druge in mnjenje drugih, slabše ji bo.
Reševanje “nevidnosti” se je potrebno lotiti tako, da otroka naučiš, da validacijo sebe kot osebe ne veže na zunanje faktorje, ampak nase in na piljenje lastnih sposobnosti.
Je pa res, da je zunanja validacija pri punčkah precej pomembnejša kot pri fantih.
Dlje, kot se bo punca ozirala na druge in mnjenje drugih, slabše ji bo.
[/quote]
Res je.
Berem klobasanja v tej temi in se čudim, kaj vse bi morali drugi narediti za to, da bi na silo vključili to punčko v neko družbo.
To je reševanje problema na čisto napačnih straneh!
Ko bo manj odvisna od pozornosti in sprejetosti s strani drugih, se bo tudi odnos drugih do nje spremenil.
Reševanje “nevidnosti” se je potrebno lotiti tako, da otroka naučiš, da validacijo sebe kot osebe ne veže na zunanje faktorje, ampak nase in na piljenje lastnih sposobnosti.
Je pa res, da je zunanja validacija pri punčkah precej pomembnejša kot pri fantih.
Dlje, kot se bo punca ozirala na druge in mnjenje drugih, slabše ji bo.
[/quote]
Vsak si želi vsaj enega prijatelja.Ni luštno, ne prijetno niti zdravo, da si osamljen med množico.In da pravzaprav nimaš v razredu nobene opore ne podpore.Če imaš težavo, se nimaš na koga obrniti, ne potožiti , ne zaupati svojih občutkov.Mislim, da te težave pri deklici izhajajo že iz vrtca.Če pa je imela tam dobre prijateljice, ali so šle skupaj v isti razred? Pri nas vrtec in šola sodelujeta pred všolanjem in vsak otrok tudi pove, kateri so njegovi prijatelji, tako da ima v novem razredu vsak kakšnega …Jaz predlagam posvet pri svetovalni delavki.Otroka ne moreš prepustiti, potem pa bo , kar bo.Ni odgovorno. KO GREŠ V SVET, PRIMI SE KOGA ZA ROKE IN POJDITA SKUPAJ.( Robert Fulghum: Vsekar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu)
Res je.
Berem klobasanja v tej temi in se čudim, kaj vse bi morali drugi narediti za to, da bi na silo vključili to punčko v neko družbo.
To je reševanje problema na čisto napačnih straneh!
Ko bo manj odvisna od pozornosti in sprejetosti s strani drugih, se bo tudi odnos drugih do nje spremenil.
[/quote]
To je vse res in se popolnoma strinjam. Če bi šlo za odraslega, čustveno zrelega človeka. Tako pa gre za otroka, ki ima čustveno zrelost na stopnji otroka. Da ne govorim o tem, da se še večina odraslih ne zaveda, kako so odvisni od sprejetosti, pozornosti in odobravanja drugih okoli sebe. Če ogromno odraslih ne zmore biti toliko samozavestnih, kaj šele 8-letnik.
Seveda jo vzgajamo, da bo nekoč takšna, ko bo to zmogla razumeti in ponotranjiti. Do takrat pa je normalno, da pade pod vpliv skupine.
Vsak si želi vsaj enega prijatelja.Ni luštno, ne prijetno niti zdravo, da si osamljen med množico.In da pravzaprav nimaš v razredu nobene opore ne podpore.Če imaš težavo, se nimaš na koga obrniti, ne potožiti , ne zaupati svojih občutkov.Mislim, da te težave pri deklici izhajajo že iz vrtca.Če pa je imela tam dobre prijateljice, ali so šle skupaj v isti razred? Pri nas vrtec in šola sodelujeta pred všolanjem in vsak otrok tudi pove, kateri so njegovi prijatelji, tako da ima v novem razredu vsak kakšnega …Jaz predlagam posvet pri svetovalni delavki.Otroka ne moreš prepustiti, potem pa bo , kar bo.Ni odgovorno. KO GREŠ V SVET, PRIMI SE KOGA ZA ROKE IN POJDITA SKUPAJ.( Robert Fulghum: Vsekar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu)
[/quote]
Prva leta je hodila v vrtec drugje, ker smo živeli v drugem kraju. Tam ni bilo težav. Ko smo se preselili, je šla zadnje leto v vrtec v predšolsko skupino in tam je že bila ena punčka, ki je delala red. Je vzgojiteljica sama rekla, da si deklica druge podreja in zbira okoli sebe elito, druge pa odganja itd. Ko je šla v šolo, smo dali prošnjo, da naj ne bo v istem razredu s tisto “šefico”. Jim je bilo takoj jasno, zakaj, s tem, da sploh nismo bili edini, ki smo dali isto prošnjo. Tista je zdaj v paralelki in tam dela “red”. Pri nas so pa druge take, iz drugih vrtčevskih skupin, ki jih prej nismo poznali. Povsod so taki in drugačni. In čeravno bi otrok pri 8 letih imel zrelostno stopnjo na taki ravni, da bi se popolnoma zavedal, da je z njim vse ok, čeravno si ne more v svojem razredu najti dobrih prijateljev, bi še vseeno hodil z grenkobo v šolo. Jaz lahko zase vem, da se ok. Ampak če bi imela v službi kolektiv, v katerem si ne bi mogla najti niti enega človeka, s katerim bi se lahko toliko zbližala, da bi lahko šla skupaj na malico, bi mi bilo tudi bedno. In to se dogaja. Ker je trenutno na svetu še precej več nezrelih ljudi, kot obratno. Eni se pač samo starajo, zrelostno pa ostanejo nekje v osnovni šoli.
Vsak si želi vsaj enega prijatelja.Ni luštno, ne prijetno niti zdravo, da si osamljen med množico.In da pravzaprav nimaš v razredu nobene opore ne podpore.Če imaš težavo, se nimaš na koga obrniti, ne potožiti , ne zaupati svojih občutkov.Mislim, da te težave pri deklici izhajajo že iz vrtca.Če pa je imela tam dobre prijateljice, ali so šle skupaj v isti razred? Pri nas vrtec in šola sodelujeta pred všolanjem in vsak otrok tudi pove, kateri so njegovi prijatelji, tako da ima v novem razredu vsak kakšnega …Jaz predlagam posvet pri svetovalni delavki.Otroka ne moreš prepustiti, potem pa bo , kar bo.Ni odgovorno. KO GREŠ V SVET, PRIMI SE KOGA ZA ROKE IN POJDITA SKUPAJ.( Robert Fulghum: Vsekar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu)
[/quote]
In kaj naj mamica naredi? Naj na silo zrihta svoji punčki eno prijateljico?
To ne gre tako…
Očitno je punčka marginalizirana in taka bo ostala tako dolgo, ko ne bo izstopala s čim pozitivnim. Te spremembe pa ne bo dosegla tako dolgo, dokler ne bo spremenila sebe na tak način, da bo postala zanimiva tudi drugim.
Moja hči je introvertirana in je imela podobno izkušnjo v vrtcu… Najprej smo reševali njeno samozavest tako, da je šla trenirat gimanstiko… novo okolje, novi ljudje, vrstnice, ki so imeli povsem drugačen odnos do nje in do ostalih. (Ze eno od teh punc prijateljuje še danes pa je že par nekaj let šrudentka.)
V šoli pa se je obrnilo, ker je zlahka izdelovala razrede in je brez pomišljanja pomagala pri učenju tistim, ki jim ni šlo.
Ko sem jo prišel iskat v PB, je velikokrat sedela obkrožena z drugimi, ko jim je pomagala reševati domače naloge iz matematike….
Ujčanje v takem primeru naredi več škode kot koristi.
Motiš se, Polona, ali si prebrala vse mamine izpovedi? V vsaki izpoveduje hčerkino željo po druženju in prijateljstvu s vsaj eno določeno sošolko, vendar jo ena druga vsakič odvleče stran, zato se z njeno hčerko nihče ne igra! Tudi fantje z njo nočejo govoriti, ker bi bili s tem v tej bolni hierarhiji manjvredni, tudi oni se sukajo le okoi liderk in ovčk. Tako da ne piši norij, češ da je deklica po naravi samotarska in da ji tako odgovarja! Sekira se, ker nima prijateljic in ker se počuti IZLOČENO IZ SKUPNOSTI V RAZREDU. Zakaj ti tu zavajaš in olepšuješ stvari? Deklica trpi dobesedno medvrstniško nasilje, ker se z njo ne družijo, se zanjo ne zmenijo in se nima s kom igrat!
[/quote]
Hvala za tole. Vedno znova sem presenečena, kakšne nesmisle eni ljudje razberejo iz teksta. Pišeš o jabolkah, oni preberejo o slivah. Par strani je ena napisala, naj hčerko izpišemo iz baleta. Baleta????? :))))) Nikjer nisem napisala, da bi hodila na balet, ker ne hodi. Ampak ja, folk “prebere” marsikaj. V bistveu se izdajo, ker je takoj jasno, da si niso vzeli časa, da bi sploh prebrala, kar sem dejansko napisala. Jim je bolj važno, da čim hitreje pametujejo. Kar namislijo si nekaj.. Veliko ljudi verjetno piše o sebi, pa se sploh ne zavedajo.