Te razumem. Smo imeli podobno situacijo oz še hujšo. Starejši sine je zelo trpel ker je bil vedno izločen. S tem da je še avtističen in se nikoli ni znal postaviti zase. Sošolci so se fizično spravlhali nanj. Prišlo je tako daleč, da je v 3r sošolec nagovarjal mojega mlajšega sina, da ga naj doma ubije. Skratka, v višjih razredih se stvari začnejo počasi urejati. Pedagoginja ki je bila občasno v razredu zaradi sina, je rekla, da vedno več sošolcev izbira mojega sina za skupne projekte, oz da se prav grebejo zanj. Situacija se je začela obračati v nekje 7r. Letos je 1.letnik in sam po svoji želji noče vzpostaviti kontakta, pomoje je to posledica oš. Vse se bo uredilo, samo paziti je potrebno na depresijo, moj starejši je mel v 3r hudo depresijo, celo prosil me je naj ga ubijem, ker ni več prenesel vsega tega. Ampak danes je samozavesten in srečen sam s seboj. Zelo so mu pomagali taborniki in seveda podpora družine, to v končni fazi najbolj šteje, da je družina varno zatočišče. Vse dobro želim.

Meni se poraja vprašanje, zakaj bi ona na vsak način morala imeti neko družbo ali pripadat neki skupini v razredu??
Sama nisem nikoli v razredu v nobeno družbo spadala in sem bila tudi sama, pa mi zato nič ne manjka. Ne iz OŠ, ne iz SŠ in ne iz faksa nimam niti 1 same prijateljice ali prijatelja. Pač niso bili vmes ljudje s katerimi se bi ujela. Kot veš v šolah nimaš izbire in te potisnejo v razred ali letnik kot te pač dajo, ne moreš sam izbirat. Morda tudi tvoja ne spada v nobeno družbo.
Sama imam sedaj družbo iz povsem drugih koncev, iz tečajev, kjer smo imeli vsaj eno skupno zanimanje in smo se začeli družit.
Pa še ena prednost je: znam biti sama in tudi, če ni nikogar naokoli dlje časa, nisem nikoli osamljena. Ta lockdown od korone na meni ni pustil prav nobenih posledic zaradi nedruženja.
Raje jo z možem opremita, da bo znala biti sama in se ob tem ne bo slabo počutila, kot pa do bo na silo rinila v družbo ljudi, ki niso primerni zanjo.

Moja hči je sedaj srednješolka, ampak take probleme smo imeli ves čas. Kaj lahko narediš? Nič kaj dosti. Pri nas je sedaj malenkost bolje, je med najbolj pridnimi v gimnaziji in zato ima več veljave. Ampak ko vidim njene sošolke, ki so pravi grdi rački v primerjavi s hčerjo, a se ven mečejo, ona pa taka lepotica, pametna, a vedno zadaj…. Naša je malo samozavesti dobila v soli kjer je zelo pohvaljena. Učitelji in profesorji niso krivi, ne morejo oni gledati da se bodo otroci med odmori družili. Hodi v zelo povezovalno šolo, kjer je tega manj kot je bilo prej v osnovni šoli, a hči je očitno taka da nikoli ne bo zelo priljubljena.

Razložite ji, kaj pomeni biti pravi prijatelj, pa bo razumela da bi bila v zgubi, če bi se s takšnimi otroci družila. Tudi ne razumem zakaj bi vi želeli, da se druži z dvoličnimi otroci. Srčeo imate, da se hči z vami pogovarja, pod vplivom drugih otrok vprašanje kaj bi bilo. Vpišite jo v kak krožek, ali pa odpeljite na kak tabor, da se podruži z otroci, s katerimi so si bližje, da bo znala imeti in ohraniti prava prijateljstva, njene “šibkosti”(odvisno od opazovalca) pa ji predstavite kot prednosti za prihodnost.

Tako je bilo meni v vrtcu in oš. Komandirat se nisem pustila in sefovat drugim tudi ne. Po navadi je bila v vsakem razredu samovšečna in precej zlobna razvajenka, ki so se ji ostale pustile podredit. Jaz sem te odnose od zunaj opazovala in analizirala. Zdelo se mi je blesavo bit v tem sistemu. Občasno sem se postavila za koga, s katerim so grdo ravnali. Sem sicer imela prijateljice, ampak nisem bila v nobeni “kliki”. Mala zloba je živela blizu nas in mama mi je rekla, da sem 1x prijokala domov, ker mi je pred vsemi povedala, da se ne bo družila z mano, ker nosim očala in smo prerevni. Marsikoga je večkrat spravila v jok, posmeh in ponižanje. Zelo sem si očitala, da nisem dovolj vredna. Stvari so se pa spremenile v srednji soli. Imela sem čudovite sosolce, prijatelje in najstništvo. Na obletnico OŠ sicer še grem, a marsikdo od bolj maltretiranih jasno pove, da ne želi blizu, sploh pa blizu nje. Kasneje je ta zlobnica izgubila veliko prijateljev in tudi “primat”. Zrelost čez leta odpre oči. Vse dobro.

Točno tako delam, tako se z njo tudi pogovarjam. Sicer pa počasi že sama dojema, vsak dan več, opažam. Za tisto, ki ji je nekako najljubša (ker je pač priljubljena), je že ugotovila, kako grdo ravna s prijateljicami. Je sama videla na primeru. Ker je pač priljubljena (obnaša se že kot prava najstnica, v tem je fora), ima prednost, da si sama izbere, kdo bo njena najboljša prijateljica. Potem ima to prijateljico več mesecev za najboljšo, hodi k njej čez vikende prespati, nosita verižici z dvema prelomnjenima polovičkama srca, ni da ni… Nakar jo nekega dne “frcne” stran in ima že novo. Hvala bogu je moja hči to končno dojela, ravno prejšnji dan mi je opisala ta dogodek. Čeravno jaz to že dolgo vem, ampak pomembno je, da se njej zgodi tisti klik. Tako sem jo na koncu lepo vprašala, če bi si zares želela biti na mestu tiste punce, ki je bila tej priljubljeni punci najboljša prijateljica in biti na koncu čez noč tako grdo zavržena. En dan so si vse, pa prespijo skupaj in vse super.. drugi dan pa v razredu, kot da se ne poznajo. Bolano. Pa čeravno so šele v 3.r.
Ko sem jo vprašala, če bi se preselila v katero drugo paralelko in ali drugo šolo, je bila odločno proti. Ker vidi, da je kakšen drug razred lahko še hujši. In res je tako. Mogoče pa rabi čas, da najprej sama ugotovi, kaj sploh hoče. Ali pa naj se nauči boriti. Glede samozavesti in občutka vrednosti se pa tudi veliko pogovarjava. Vedno ji povem, da je prelepa deklica, da ni nobena lepša od nje. Imela je namreč idejo, da so druge bolj priljubljene, ker so lepše. To sem ji na mile viže hotela izbiti iz glave. Ker meni ni verjela, sem ji rekla, da tudi vsi drugi tako rečejo – da je lepa punčka. In da ta priljubljenost nima kaj dosti veze z lepoto. Drugi se pač znajo boriti ali ukazujejo. Če nočeš nič od tega, boš mogoče veliko krat sam, vsaj dokler otroci ne zrastejo in se še kakšna druga naveliča tekmovanja za pozornost šefic ali domišljavih važičk. Sicer pa tudi, če si najde najboljšo prijateljico, je to lahko začasno. Nobene garancije ni, da bo trajalo.

Brezveze, jaz sem bila skoz sama, zdaj imam svojo družino, dobro kariero in ljudi za družiti kolikor želim. Kljub vsemu mi je prva družina, pa če obstaja kaj zunaj nje ali ne. Na obletnico pa nobeno ne grem, me ne zanima, kaj sošolci počnejo. Naj si tvoja hčerka začrta nek cilj in mu sledi, žal itak vedno na koncu ugotoviš, da si za vse sam, za pomoč se pa da tudi plačati. Za denar ljudje naredijo marsikaj.

Naj se začne raj s tipi družit pa jim luliko kazat. Pa bo far away od nevidnosti.

Preveč se poglabljate v te odnose, ki jih ima hčera, je prav, da malce spremljaš, kako in kaj, ampak, da te čisto okupira…Lahko bi bila rešitev, da jo prestavite v drug razred in kaj če bi se slučajno tam zgodba ponovila? Hčerki recite naj si poišče kakšno družbo deklic,ki se bolj zase držijo, gotovo je kakšna takšna, avše pa naj pusti… organizirajte kakšen žur za rojstni dan, povabite jih, da se tudi otroci malo bolj spoznajo med sabo, zabavajo…Težko je vem, ampak morate jo naučiti da se postavi zase, ter nekako prebrodi to težavo. Vse sorte še pride, tudi skregali se bodo med seboj, menda ne boste tudi takrat prestavljajo otroka v drug razred…

Predvsem me tukaj strašita, dve zadevi.

To, da mamo morda vsa situacija boli tudi zaradi tega, ker se ji zdi, da njena hčerka res ni “dovolj dobra”, pa čeprav so oni taka normalna družina, vključena v vse. Kot mama avtorica tako poudarja.

Bojim se, da mama veliko, da na zunanji videz in da je včasih bolj obremenjena zaradi tega kot zaradi hčerke.

Prav je, da ima razumevanje do vseh stisk hčerke in, da ji stoji ob strani. A se bojim, da bo s tem ko bo še sama povdarjala ta problem in ga tako smrtno resno jemala  s tem v hčerki vzbujala še večjo stisko in da se bo ob opazovanju mame še bolj sekirala in temu problemu pripisovala še večjo težo kot bi jo morala.

Ker morda je hčerka le bolj zanimiva in specjalna kot druge sošolke in jo zato izločajo. Izločajo jo torej ker je BOLJŠA in ne slabša od njih. To bi morali starši vspodbujati, saj nekaj najslabšega je da si želiš običajnega otroka samo zato, da de bo bolje vkljapljal v družbo.

Če preveč kompliciraš, boš komplicirano rudi dobila. Kaj pa če ti kot mati z kompliciranjem življenja posledično uničuješ otrokovo psiho. Malo se umiri, pa bo vse ok. Lp

Stojite ji ob strani. Ljudje smo različni, ne vedno v najboljši družbi, kotona osama je pa naredila svoje.

Naloga staršev ni, da izborijo bitke svojih otrok. Po mojem mnenju je naloga staršev, da jim pomagamo postaviti se na svoje noge.

Gledaš, varuje, pomagaš.

Jaz sem včasih posredovala, včasih se pa zadržala.

Poglej te cisto razumem.Naši deklici se podobno dogaja,da jo ena sošolka vdakodnevno zbada,grdo govori o njej in to pride tudi na druge sošolke.Je edinka in prav jezna sem ker se noče niti pogovorit o problemih. Pa ji nasa punca nič ni naredila,samo želi se družiti še z dtugomi sosolkami pa ji ta deklica ne dovoli.Potem pa pridejo se slabe ocene, jok, histerija, to vse potegne za sabo.Res so deklice nasramne, neuzgojene, brez srcne…,

Kaj sploh naredit z vezi stem.Uciteljica pa mrda svoje, in gleda čisto drugače.

Moja je v osmem doma razposajena  se smeji nonstop nekaj kaže in razlaga zelo rada ustvarja in riše . Skratka zelo pridna in lepo vzgojena , ko pridemo  v šolo na roditeljskega kot bi opisovali drugega otroka . Pravijo , da je mirna nedružabna govori tiho in samo ko jo kaj vprašajo redkokdaj se smeji . Je pač tip človeka , ki se noče izpostavljat ali hvalit . Doma se postavi zase se skrega in opozarja , če ni kaj kot smo obljubili . Verjetno je v takem obdobju puberteta,  sramežljiva je ampak bomo že prebrodili . Naša je radi jo imamo zakaj bi morala biti kot drugi divjaki v razredu . Samo , da so zdravi drugo bo že.